Vrnimo si državo

Prvega januarja 1995 je Republika Avstrija postala enakopravna članica Evropske unije. V integracijo je vstopila devet let pred Slovenijo, ko se je globalizacijski vrtinec šele začel vrteti. V območje odprtega trga so Avstrijci vstopili pripravljeni: ključne trge in podjetja so zaščitili pred morebiti premočno zunanjo konkurenco in pred prevzemi. Finance, surovine, infrastruktura, komunikacije, kmetijstvo – to je bil osnovni seznam nacionalnih interesov. Avstrijci so ohranili nadzor nad lastništvom podjetij. Seveda so jim tisti, ki so hoteli osvojiti avstrijski trg, očitali, da je to nazadnjaško. A Avstrijci se niso dali. Vedeli so, da lahko kot mala država hitro postanejo ekonomsko in takoj zatem politično odvisni zlasti od Nemčije, če popustijo. Danes Avstriji nihče ne očita, da je neevropska, nazadnjaška, da ne spoštuje pravil prostega trga, pa da bi morala več privatizirati. Je ena najuspešnejših evropskih držav.

Vsaka država ima, ko gre za ekonomske interese, dve plati. Avstrijska politika na eni strani zelo natančno ščiti svoje gospodarstvo, državnih intervencij je veliko, država je s svojimi intervencijami vpletena ne samo v podjetja, ampak v celotne panoge. Država je s svojo politiko desetletja stimulirala svoja podjetja, da so se širila na vzhod in jug, enako počne še danes. Na drugi strani pa je ob vstopu Slovenije in drugih vzhodnoevropskih držav v Evropsko unijo na pogajanjih postavljala trde zahteve na področju prostega trga. Sebe so ščitili, od drugih zahtevali odprtost. Dvolično? Ne. To je država. Države gledajo svoje interese.

Seveda ni mogoče najti nobenega dokumenta, ki bi tako opredeljeval te interese. Če bi avstrijski parlament sprejel Strategijo ščitenja podjetij pred prevzemi tujcev, še zlasti pa Nemcev (za to je namreč šlo), bi Evropska komisija nemudoma sprožila postopke zoper Avstrijo na sodišču Evropske unije.

Ko je Slovenija leta 2003 zaključevala pogajanja, se je na primer znotraj novinarske skupnosti postavilo vprašanje, kako v Sloveniji zaščititi medijski trg, da ne bo prek prevzemov prišlo do banalizacije in slabšanja medijske krajine. Društvo novinarjev Slovenije je poskušalo pridobiti informacije od Evropske novinarske zveze, pa od društev in sindikatov po Evropi. A je bilo informacij o tem malo. Eden redkih sindikatov, ki je slovenskim novinarjem ponudil informacije, pa je bil prav avstrijski. Za avstrijsko medijsko krajino je glavno »grožnjo« pomenila Nemčija: ogromna nemška medijska podjetja bi mimogrede prevzela celoten avstrijski trg. Avstrijci so ocenili, da bi se v nadaljnjih procesih del avtentičnih avstrijskih vsebin zagotovo »izgubil«, da bi to okrnilo Avstrijo. Podobno so razmišljali na področju lesne industrije: že takrat je zaposlovala veliko ljudi na bolj odročnih krajih; če lesne industrije ne bi zaščitili, bi se v mednarodni konkurenci hitro zgodil propad njihovih obratov, žag in same predelave. Tudi banke so zaščitili, ker so banke pomemben del suverenosti, kot so na primer že spoznali na Hrvaškem, kjer so razprodali svoje banke. Ali kot je to opisal vodilni hrvaški ekonomist dr. Lovre Božina: »Po mojem mnenju in tudi po mnenju kolegov, strokovnjakov in profesorjev je bila privatizacija hrvaških bank ena največjih napak, kar smo jih naredili. Ne zaradi prodaje kot take, ampak ker so bile posledice prodaje nasprotne od tistega, kar je napovedala vlada. Banke so samo stična točka dolžniško-upniških razmerij, in če prodate banko, prodate dejansko del gospodarstva. Ravno zaradi tega vrednost ali cena banke ni lahko določljiva. Novi lastniki so razmeroma hitro, v zgolj nekaj letih, z dobički pokrili kupnino. Dobičke pa so seveda lahko hitro izčrpali iz okolja, torej iz gospodarstva.« A ne gre moralizirati: ti novi lastniki so zato te banke tudi kupili. Enako bo v Sloveniji.

V Sloveniji govorimo o privatizaciji. V tujini govorijo o upravljanju premoženja in o varnostni politiki. Premoženje je osnova suverenosti države.

V Avstriji pa so še pred vstopom v Evropsko unijo opredelili vsako strateško področje, to počnejo pa še danes. Seveda spretno, brez javnih napovedi in razprav. Če bi danes poskušali najti določila, ki ščitijo avstrijska medijska podjetja, jih ne boste našli na nobeni spletni strani, pa tudi zakon v imenu tega ne določa. Zaščita avstrijskega nacionalnega interesa – za to pač gre – je zapisana v vrsti zakonov. Pa ne gre samo za zaščito na državni ravni, ščitijo tudi ogrožena območja, kjer bi na primer zaprtje proizvodnje pomenilo umiranje regije.

Kako so Avstrijci torej zaščitili medije? To so uredili v zakonu o kartelih. Zaščite niso zapisali ne v zakon o prevzemih ne v medijsko zakonodajo. Določili so, da nakup oziroma združitev ni mogoča, če bi prišlo do prevelike koncentracije na avstrijskem trgu. In sicer z določbo, da je treba v presoji izkupičke od prometa medijskih podjetij in medijskih služb pomnožiti z 200, izkupičke od prometa pomožnih medijskih podjetij pa z 20, potem pa gledati, kako veliko podjetje bi bilo to na avstrijskem trgu. S to preprosto formulo so preprečili sovražne prevzeme. Ali drugače rečeno: z zakonodajo so lastnikom podjetij preprečili, da bi podjetja prodajali nenadzorovano in v nasprotju z nacionalnimi interesi.

Seveda je bila Avstrija zaradi tega tarča kritik. A te kritike letijo v Evropi iz ene države v drugo. Italijo je na primer preganjala evropska komisija zaradi generalnega zakonskega določila, da ima minister za finance pravico veta na različne vrste odločitev skupščin podjetij v posredni ali neposredni lasti države na področju obrambe, transporta, telekomunikacij in energetskih virov ter drugih sektorjev javnih storitev. Italija je bila preganjana tudi zaradi določila, da lahko minister za finance prepreči vsaki skupini delničarjev doseganje več kot triodstotnega deleža v Telecomu Italia. Portugalska je bila kritizirana zaradi določila, ki je neposredno prepovedovalo investitorjem iz drugih držav članic nakup deležev v nekaterih portugalskih podjetjih. Velika Britanija je družbo British Airports ščitila tako, da je uvedla »posebno delnico«, ki jo je imela v rokah oseba, ki je delovala po pooblastilu »Krone«. Francija je na primer prodajo naftnih družb preprečila s sklicevanjem na javno varnost. Kaj želimo prikazati s temi primeri? Da vse države, poudarek pa je na starih državah, ščitijo svoje ekonomske interese. Ščitijo jih z vsemi sredstvi. In tudi če evropsko sodišče ugotovi kršitev, plačajo kazen, morda malo spremenijo zakonodajo. A se ne dajo.

Velika večina primerov, ki smo jih navedli, ima eno skupno lastnost: šlo je za podjetja v pretežno zasebni lasti. Ne gre torej le za ščitenje podjetij v lasti države, ampak za ščitenje pred tujimi prevzemi za podjetja, ki so sicer zasebna. Daleč od slovenskega pojmovanja zasebne lastnine kot nedotakljive. A na ta podjetja gledajo razvite države skozi nacionalne interese. Ali kot je argumentirala francoska država: gre za varnostne interese.

Seveda pa je čisto drugače, ko gre za podjetja, ki so v javni lasti. Ste že slišali kakšnega ekonomista, politika, evropskega komisarja, ki bi govoril, da mora Nemčija, če želi postati normalna država, privatizirati Deutsche Telekom, ki ga z 31,7 odstotka in omejitvijo koncentracije za druge deležnike dejansko obvladuje država? Deutsche Telekom je najverjetnejši kupec slovenskega Telekoma. Ali je kdo že kdaj rekel, da to ni zdravo za Nemčijo? Tudi Fraport, upravljavec frankfurtskega letališča in trenutno favorit v nakupu 75,5-odstotnega deleža Aerodroma Ljubljana, je v skoraj 57-odstotni lasti nemške države in zvezne dežele Hessen. Nemčija, tako kot Avstrija, ima zelo natančno izdelan sistem, kako obvladuje podjetja: državno lastništvo, deželno lastništvo, omejitve za druge delničarje. Nobenega ključnega podjetja pa ne prepustijo kakšnemu tujemu prevzemniku. Ne pride jim na misel. Sploh pa ne takih, kot so na slovenskem seznamu za razprodajo.

Med razlogi za hitro in nujno privatizacijo naj bi bile tudi korupcija in zlorabe, ki se dogajajo v neprivatiziranih podjetjih. A največ kriminala se je v Sloveniji zgodilo pri privatizacijah.

Za podjetja, ki so v javni lasti, v evropski zakonodaji tudi ni nobenega določila, da ne bi smela biti. Država je lahko lastnica bank. Nemčija in nemške dežele so. Tudi Avstrija je pomembna lastnica bank. V Sloveniji na drugi strani pa razprava o privatizaciji ves čas poteka z očitkom, da je to, da imamo podjetja v javni lasti, nenormalno, anomalno. Pa ni. Po vsej Evropi je veliko podjetij v javni lasti. Ne po naključju. Tako države ravnajo iz varnostnih, državnih in nacionalnih interesov.

Manjša ko je država – dober primer je Avstrija –, bolj je pozorna na to, bolj občutljiva je. A tudi Nemčija, evropski velikan, ravna tako. A ne gre le za javno lastnino. Razvite države na različne načine spodbujajo in ščitijo domače lastništvo družb, a ne obešajo tega na veliki zvon. Povsod se uporabljajo različna pravna sredstva, s pomočjo katerih delničarji koncentrirajo lastniško in glasovalno moč. Ponekod se podjetja povezujejo piramidalno, drugod s horizontalnim prepletanjem lastništva. Lastniki domača podjetja tujim prodajajo le v primeru, če se ta znajdejo v krizi ali pa če to res zahtevajo globalizacijski procesi, kar se dogaja predvsem v nekaterih kapitalsko zahtevnih ali visokotehnoloških panogah. Taka je na primer avtomobilska industrija. V vseh razvitih državah so posebej pazljivi pri finančnem sektorju, zlasti bankah.

V Sloveniji ne govorimo o upravljanju premoženja, ampak le o privatizaciji. Dejansko pa gre za državno strategijo upravljanja premoženja. A lobistom, ki delujejo za kupce, je uspelo to razpravo zbanalizirati zgolj na privatizacijo. Tistih, ki lobirajo za prodajo državnih podjetij, ni malo: od posrednikov do bank in vseh, ki bi bili v te posle vključeni, od bornih posrednikov do odvetniških družb ter piscev ekonomskih in pravnih analiz. Sama privatizacija je ogromen posel za veliko deležnikov. Pri njej se veliko zasluži. Ali kot je v intervjuju za Mladino povedal omenjeni hrvaški bančni strokovnjak dr. Božina: »Na Hrvaškem je vlada za privatizacijo pripeljala tako imenovane strateške svetovalce. Danes vemo, da so bili ti plačani v odstotkih od prodajne cene, kar seveda ni nič drugega kot provizija, da ne uporabim hujšega izraza. Danes vemo, da je pri prodaji Privredne banke strošek za tako imenovano strateško svetovanje znašal 496 tisoč dolarjev plus šest odstotkov od vrednosti transakcije. Za tak denar lahko svetujete karkoli, predvsem pa lahko postanete velik zagovornik privatizacije.« V Sloveniji vlada ravna enako.

Eden od argumentov privatizacije naj bi bilo slabo upravljanje podjetij s strani države oziroma državnih skladov. A skoraj vsa podjetja, ki so danes na seznamu za dejansko prodajo, in tista, ki so bila že prodana, imajo eno skupno značilnost: so donosna. Že na tej točki se pokaže, kako močni lobiji nastopajo za celotno privatizacijo in da gre v ozadju za zavestno odločitev, da bodo določeni krogi pri tem zaslužili.

Med razlogi za hitro in nujno privatizacijo naj bi bile tudi korupcija in zlorabe, ki se dogajajo v neprivatiziranih podjetjih. Resnica je žal nasprotna: razen Patrie so se vsa velika oškodovanja tako zasebnega kot javnega premoženja v Sloveniji zgodila ravno pri privatizaciji. Kaj pa so afere Mercator, Pivovarna Laško, Merkur, SCT, Primorje, Vegrad drugega kot zgodbe o privatizaciji? Mar se to ne more ponoviti, če bodo vključeni tujci? Žal tujci niso nikakršno jamstvo. Že Joseph Stiglitz, ameriški ekonomist in Nobelov nagrajenec, v svoji knjigi »Globalization and its Discontents« pravi, da je najresnejši problem v zvezi s privatizacijo prav korupcija. »Retorika tržnega fundamentalizma trdi, da bo privatizacija zmanjšala pričakovanja vladnih funkcionarjev, ki sami ’pobirajo smetano’ od profitov državnih podjetij ali pa omogočajo svojim prijateljem in sorodnikom pridobivanje poslov. Toda s privatizacijo se vse skupaj še poslabša.« Prav ta teden je Dnevnik objavil intervju z Garretom Tankosićem Kellyjem, Ircem, ki od leta 1996, ko se je na volitvah v Bosni in Hercegovini naključno znašel v vlogi poročevalca, kot uslužbenec Združenih narodov deluje na področju od Bosne, Srbije, Kosova do Albanije. Tankosić Kelly je med drugim povedal tudi naslednje: »Deutsche Telekom je po ugotovitvah SEC (ameriški regulator trga, op. p.) z 9 do 12 milijoni evrov podkupil črnogorske in makedonske vladne uradnike, da bi si zagotovil krepitev tržnega deleža. Mercedes Benz je podobno prišel do nekaterih pogodb. Čeprav nobeden od njiju ni priznal krivde, sta plačala kazen, Deutsche Telekom celo 95 milijonov dolarjev.« Katero podjetje je najverjetnejši kupec slovenskega Telekoma?

Vsi moralistični razlogi za privatizacijo se žal vedno znova izkažejo za prazno govorjenje.

Privatizacija, magična pot do učinkovitosti, v resnici pogosto spremeni poprej izgubarsko podjetje v profitno, pravi tudi Stiglitz. Vendar se to zgodi z zmanjšanjem plač in zmanjševanjem števila zaposlenih. »Privatizacija pogosteje uničuje obstoječa delovna mesta, kot pa odpira nova.« Zaradi izgube dela niso prizadeti le ljudje, ki ostanejo brez zaposlitve, temveč tudi tisti, ki ostanejo zaposleni. Pri podjetjih, ki so prodana tujim firmam, je tak razvoj pogostejši, ugotavlja Stiglitz. Domače firme se lahko prilagodijo socialnemu kontekstu in omahujejo pri odpuščanju, če vedo, da ni alternativnih zaposlitev. Tuji lastniki se nasprotno pogosteje počutijo zavezani le svojim delničarjem in poskušajo povečevati vrednost delnic in dobička z zmanjševanjem stroškov. V Sloveniji iz izkušenj vemo, da je tako. Zadnji primer se imenuje Helios.

Privatizacija na opisan nepremišljen način – zdi se, da gre predvsem za govorjenje na pamet –je tudi del nastajajoče koalicijske pogodbe. Brez konteksta, kot nekaj, kar stoji samo zase, ne kot del strateškega razmisleka, kot da strategija upravljanja premoženja ni dejansko politika suverenosti in stabilnosti neke države. A na tej točki se je vseeno treba ustaviti ob izjavi novega predsednika državnega zbora in podpredsednika zmagovite SMC dr. Milana Brgleza za Večer. Novinarja sta ga vprašala, ali ni sramotno, da Slovenija nima veljavne strategije zunanje politike. A Brglezov odgovor je presenetljiv: »Ni sramotno. Problem je v tem, da če bi imeli drugačno politično kulturo in zavedanje, takšne strategije ne bi bilo treba jasno in glasno oznaniti.« V polju slovenske zunanje politike, kjer je edina strategija veliko govorjenja, je to presenetljiva, prav sveža misel. A kaj je v resnici zunanja politika? Njeno središče je upravljanje nacionalnega interesa. A kot kaže ravnanje naših sosed, ni suverenosti brez gospodarske samostojnosti.

Sama privatizacija je ogromen posel za veliko deležnikov. Kako lahko kot neodvisni strokovnjaki politike nastopajo tisti, ki bodo v žep pospravili celo nekaj odstotkov celotne transakcije?

Tega razmisleka že vsaj desetletje slovenski politiki niso zmogli. A to je bilo hkrati desetletje največjih kraj, najhujših razprodaj in privatizacij podjetij. Privatizacija je pač vedno znova povezana s korupcijo. A če že politika na tem področju govori na pamet, nekateri vedo, kaj se v resnici skriva za privatizacijo. Na primer strokovnjaki za kazensko pravo, ki jim je leta 2011 uspelo v kazenski zakonik spraviti dva pomembna člena, čeprav se je zoper oba močno lobiralo. Tako novi 350. člen pravi: »Državljan Republike Slovenije, ki poskuša spraviti Republiko Slovenijo v podrejenost ali odvisnost nasproti drugi državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.« Novi 257. člen pa pravi: »Uradna oseba, javni uslužbenec ali druga pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev, ki pri naročanju, pridobivanju, upravljanju teh sredstev ali razpolaganju z njimi, zavestno krši predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko za javna sredstva zaradi tega nastane večja premoženjska škoda, in ta res nastane, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let in z denarno kaznijo.«

Novi ministri bodo predvidoma prisegli sredi septembra.