Svoboda je prav v teh stvareh

On mi je prvi začel govoriti o ženskah. Rekel je, da je to prva stvar, zaradi katere se drugi pritožujejo. Odvrnil sem, da je z mano prav tako in da se mi zdi tako ravnanje nepravično. Rekel je: »Prav zato vas imajo v ječi.« – »Kako zato?« »Seveda, svoboda je prav v teh stvareh. Vam to svobodo kratijo.« Nikdar nisem pomislil na to. Dal sem mu prav. »Res je,« sem mu rekel, »v čem bi bila pa sicer kazen.« – Tujec, Albert Camus.

Če v razpravah o tem, ali naj Janez Janša obdrži poslanski mandat, ki so mu ga na volitvah podelili njegovi volivci, pravniki svoj fokus usmerimo zgolj na vprašanje njegove pasivne, nekoliko pa tudi na vprašanje aktivne volilne pravice njegovih volivk in volivcev, bomo spregledali namen tretje alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o poslancih. Janez Janša je bil namreč za kaznivo dejanje sprejemanja daril pravnomočno obsojen na dve leti zapora. Na tem mestu želim z medklicem posebej poudariti, da, upoštevajoč njegovo pravico do izrednih pravnih sredstev ter neodvisnost sodnikov vrhovnega sodišča, v celoti dopuščam možnost, da bi najvišja sodna instanca lahko sodbo zoper njega razveljavila in ga celo v celoti oprostila vseh obtožb, a do takrat velja za pravnomočno obsojenega na nepogojno zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev. Janez Janša je sočasno tudi poslanec državnega zbora, saj je bil izvoljen na zadnjih parlamentarnih volitvah, poslanski mandat pa mu je bil tudi potrjen. Če zgolj dobesedno, brez kakršnihkoli interpretativnih posegov, citiram zakonsko določbo tretje alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o poslancih, skupaj z napovednim stavkom, lahko preberem naslednje besedilo: »Poslancu preneha mandat, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev.« Pri Janezu Janši sta se torej točno v trenutku potrditve njegovega poslanskega mandata izpolnila oba zakonska pogoja za njegovo prenehanje: a) poslanec je in b) obsojen je na nepogojno kazen zapora, daljšo od šestih mesecev. Po sili zakona (ex lege) bi mu torej mandat moral prenehati takoj po potrditvi. In? V čem je ves problem?

Problem je, če se seveda ne sprenevedamo, več kot očitno v tem, da gre v obravnavanem primeru za Janeza Janšo in ne za kateregakoli drugega Janeza Novaka. Janez Janša ni kdorkoli. Karkoli si že njegovi nasprotniki danes mislijo o njem, je Janez Janša, vsaj, kar se Slovenije in njene državnosti tiče, zgodovinska osebnost. Njegova aretacija konec osemdesetih je sprožila družbeno vrenje. V njem je poosebljal osamosvojitvene težnje Slovencev, ki so se uspešno realizirale prek niza dogodkov, na vrhuncu teh pa je bila še desetdnevna vojna, med katero je Janez Janša v maskirni uniformi opravljal funkcijo vojnega obrambnega ministra. Ni čudno, da je s strani dela Slovencev, katerega število trenutno sicer očitno upada, deležen skoraj mitološke obravnave, ki ne dopušča niti teoretične možnosti, da bi bil Janez Janša v resnici lahko odgovoren za kakršnokoli kaznivo dejanje. On je preprosto brez greha, zato je vse, kar se mu dogaja v aktualnih sodnih postopkih, lahko zgolj posledica zarote. Njih v resnici ne zanima, kaj piše v ustavi in zakonih, z interpretacijo so se pripravljeni oprijeti vsake, tudi najmanjše oziroma navidezne dvoumnosti, nedoslednosti ali praznine v ustavnih in zakonskih dikcijah, samo da bi Janeza Janšo spravili iz zapora. Nasproti jim stojijo Janševi nasprotniki, ki si želijo, da bi pravnomočna sodba obstala ter da bi Janez Janša tudi v času do njenega dokončnega preizkusa ostal v zaporu. Tudi precejšen del njih v resnici ni preveč zainteresiran za to, kako se v resnici glasi tretja alineja prvega odstavka 9. člena Zakona o poslancih, prepričani so namreč, da je Janezu Janši zaradi pravnomočne obsodbe treba odvzeti mandat ne glede na to, kaj oziroma kako piše v zakonu. Oboji seveda izhajajo iz za pravno državo nesprejemljive totalitarne logike. Če naj Janezu Janši mandat preneha oziroma če naj ga obdrži, se mora to zgoditi zaradi določbe Zakona o poslancih, ne pa njej navkljub.

Če upoštevamo namen obsodbe posameznika na zaporno kazen, ki pomeni kratenje svobode, potem bi poslanci morali ugotoviti, da je mandat Janši po sili zakona prenehal.

Nobena zakonska določba ni nikoli zapisana tako, da bi svojim uporabnikom (pravnikom, sodnikom, v konkretnem primeru pa najprej poslancem) zagotavljala udoben položaj absolutno nevtralnih računskih strojev, zato jo je treba vedno znova, za vsak posamezen primer posebej, interpretirati oziroma vedno znova vzpostavljati, saj je vsak primer drugačen, vsaka odločitev drugačna in zahteva edinstveno interpretacijo, ki je nobeno zapisano pravilo ne more vnaprej zagotavljati. Prvi, ki bi v obravnavanem primeru lahko uporabil določbo zakona in tega opravila odrešil vse ostale, je Janez Janša sam. Če bi določbo zakona interpretiral skozi načelo nujnosti samoomejevanja oblastnikov oziroma zakonodajalcev, potem bi ob obstoječi dikciji zakonskega člena, ki določa, kdaj preneha poslanski mandat, ter ob dejstvu, da je pravnomočno obsojen, če bi bil resnično zavezan vzpostavljanju pravne države (v kateri mora vsak, oblastniki pa še posebej, sprejeti nase pravnomočne obsodilne sodbe, jih spoštovati, ob prepričanju v svojo nedolžnost pa jih izpodbijati izključno s pravnimi sredstvi), moral odstopiti sam. Ker takšnega samoomejevanja Janez Janša ni zmožen in s svojimi podporniki raje izvaja doslej resnično še nikoli viden vnaprejšnji napad na vrhovne sodnike s pravcatim demoniziranjem njihovega predsednika Masleše, sebe pa spreminja v nekakšnega mučenika in žrtev v nebo vpijočih krivic (s čimer želi homogenizirati svoje sledilce ter vzbujati občutek slabe vesti pri vseh ostalih; slednje pa mu na žalost najbolje uspeva prav pri predsedniku republike), so sedaj na potezi poslanci, za njimi pa na vrsto lahko pridejo še sodniki.

Poslancem je bilo pred odločitvijo na voljo nekaj mnenj uglednih ustavnopravnih strokovnjakov ter tik pred sejo, na kateri naj bi odločali o Janševem mandatu, še pravno mnenje zakonodajno-pravne službe državnega zbora. Slednje, pred njim pa še mnenje dr. Terška, mag. Krivica in drugih, v interpretacijo zgoraj citirane določbe Zakona o poslancih vpeljujejo časovno komponento, po kateri naj bi iz zakonske dikcije izhajalo, da mandat preneha zgolj poslancu, ki je bil na kazen zapora obsojen med mandatom, ne pa tudi tistim, ki bi bili, tako kot Janez Janša, obsojeni že pred nastopom mandata. Takšna interpretacija zakonske določbe je seveda možna, čeprav izrecno ni zapisana (če bi namreč zakonodajalec to izrecno zapisal, bi se dikcija glasila: ... če je s pravnomočno obsodbo po nastopu mandata obsojen ...), a bi jo tisti, ki jo ponujajo, morali podkrepiti z ustreznimi argumenti, predvsem tistimi, ki govorijo o namenu zakonske določbe, ki jo je državni zbor sprejel na podlagi izrecnega pooblastila iz 82. člena Ustave RS. Omejitve veljave tretje alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o poslancih zgolj za tiste poslance, ki so bili na zaporno kazen obsojeni med mandatom, gotovo ni mogoče utemeljevati z odločbami Evropskega sodišča za človekove pravice ter tudi našega ustavnega sodišča, ki govorijo o načelu nedeljivosti pasivne volilne pravice, iz katerega naj bi izhajalo, da ni dopustno prekinjati mandata nekomu, ki mu je bilo dopustno kandidirati in ga je pridobil s strani volivcev, ker vsi ti argumenti čisto enako pridejo v poštev tudi v primeru poslanca, ki je na nepogojno zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev, obsojen med samim mandatom. Tudi on je namreč lahko kandidiral na volitvah in tudi njemu zaradi obsodbe ni dopuščeno izvršiti na volitvah pridobljenega mandata, saj ustava v 82. členu to omejitev dopušča, Zakon o poslancih jo je realiziral in nihče ne trdi, da bi bila ta zakonska določba sama po sebi kakorkoli sporna. Da bi torej z interpretativnimi posegi zadovoljivo utemeljili omejitev njene veljave zgolj na poslance, ki bi bili obsojeni na zaporno kazen med samim mandatom, bi morali zagovorniki te interpretacije pokazati, da je imel zakonodajalec ob sprejemu določbe v resnici namen razlikovati med na zaporno kazen obsojenimi poslanci, glede na to, kdaj so bili obsojeni. Tovrstnih argumentov v predstavljenih pravnih mnenjih ne najdem, saj praktično vsa že v izhodišču izhajajo iz predpostavke, da se navedeni časovni vidik bere neposredno iz zakonske dikcije ter da bi z njeno uporabo v primeru Janeza Janše v resnici širili njeno uporabo onkraj te dikcije, kar po mojem (bralec pa se lahko prepriča sam) ne drži.

Kar gramatikalna razlaga zakonske določbe v resnici zanesljivo pove, če parafraziram dikcijo zakonodajno-pravne službe državnega zbora, je to, da zakonodajalec ni želel, da bi poslansko funkcijo opravljali ljudje, ki so pravnomočno obsojeni na nepogojno kazen zapora, daljšo od šestih mesecev. Ne glede na to, ali je to omejitev, na podlagi pooblastila v ustavni določbi, zakonodajalec uzakonil iz razloga praktičnosti (da bi omogočil nemoteno delovanje parlamenta), ali zaradi etičnih zadržkov do pravnomočno obsojenih storilcev kaznivih dejanj (ne glede na to, ali je zadržek videl v dejstvu, da so obsojeni, torej krivi storitve kaznivega dejanja, ali v samem dejstvu, da so zaprti), ali zato, ker je menil, da je pravnomočno dosojeno zaporno kazen treba odslužiti ne glede na izvolitev, saj se sicer izničita njeni izključevalna in retributivna funkcija, ni mogoče najti vsebinskega razloga za drugačno obravnavo tistih, ki so bili na zaporno kazen obsojeni pred pridobitvijo poslanskega mandata, od tistih, ki so bili obsojeni med samim mandatom. Argumentacija zagovornikov teze, da bi moral Janez Janša kljub obsodbi obdržati mandat, ker da ni logično oziroma smiselno takšnim kandidatom najprej dovoliti kandidiranje na volitvah, nato pa jim takoj po potrditvi pridobljeni mandat odvzeti, spregleda realno možnost, da bi bil pravnomočno obsojeni, v vmesnem času, med kandidiranjem in pridobitvijo mandata, na podlagi izrednih pravnih sredstev, oproščen oziroma bi bila obsodilna sodba zoper njega razveljavljena na vrhovnem oziroma ustavnem sodišču. Že zaradi možnosti, da ta sodba »ne bo nikoli obstala«, kot ves čas trdi Janez Janša sam, je smiselno, da mu je bilo omogočeno kandidiranje, ne glede na to, da mu mora mandat prenehati takoj po njegovi potrditvi. Vmes bi se lahko dejstvo njegove obsojenosti bistveno spremenilo.

Če torej ni ugotovljivega vsebinskega razloga za drugačno obravnavo poslancev, ki so bili na zaporno kazen obsojeni pred nastopom mandata, od tistih, ki so bili obsojeni med njim, če tovrstna različna obravnava ni izrecno zapovedana v določbi zakona in če ne nazadnje upoštevamo tudi namen obsodbe posameznika na zaporno kazen, ki pomeni kratenje svobode, o čemer govori uvodni citat, potem bi poslanci, po mojem prepričanju, morali ugotoviti, da je mandat Janezu Janši po sili zakona prenehal. Lahko pa v nadaljevanju seveda, skladno s tretjim odstavkom istega 9. člena zakona (ta poslancem daje popolno diskrecijsko pravico, da tudi poslancu, obsojenemu na zaporno kazen daljšo od šestih mesecev, mandat obdržijo v veljavi, vendar gre v tem primeru za voljo večine v parlamentu in ne za interpretacijo zakona), odločijo tudi, da mu mandat kljub temu ne preneha, vendar bi morali to svojo odločitev, ki bi bila izključno posledica njihove volje in ne zakonske omejitve, utemeljiti s čisto drugačnimi argumenti, kot je zgolj sklicevanje na to, da v Janševem primeru tretja alineja prvega odstavka preprosto ne velja, ter za takšno odločitev prevzeti polno odgovornost pred javnostjo.