Števlika, ki ne laže

V vaši reviji je bil pred kratkim objavljen prispevek – avtor je Marcel Štefančič jr. – ki javnost seznanja, kako ena od lestvic politične stabilnosti meri in ocenjuje položaj Slovenije v primerjavi z drugimi državami (»Številka, ki ne laže – Zakaj Slovenija spada med najstabilnejše države na svetu«, Mladina, 25. 07., str. 32-33). Avtor razgrinja dognanja iz mednarodne primerjalne analize stabilnosti/krhkosti na osnovi kazalnikov oziroma indeksa, ki se je letos preimenoval v Fragile States Index. Ta indeks oz publikacijo, kjer je ta obelodanjen ta indeks izdaja in ureja Fund for Peace, ki ima sedež v Washinghtonu (www.fundforpeace.org) Iz prispevka izhaja, da je naša država izjemno dobro ocenjena, saj spada v prestižno skupino »zelo stabilnih držav«. Po stopnji stabilnosti je pred nami le 15 držav (od 177 kolikor jih je zajetih v analizo).

Avtor prispevka v Mladini je fasciniran nad temi podatki (»številke ne lažejo«), v podtonu je zaznati patriotizem in ponos, da je državljan tako stabilne in perspektivne države. Tudi ideološko mu to imponira, saj je Slovenija v skupnem seštevku predstavljena kot stabilnejša država od ZDA (kot trdnjave globalnega neoliberalizma in kapitalizma). V času malodušja in že kar bizarnega dramatiziranja (recimo a la Srečo Dragoš ali Franček Drenovec v Mladini ali na drugi strani kakšen Boštjan Turk), bi takšni optimistični podatki lahko bili pohvale vredni. Seveda le v primeru, če so podatki oziroma izsledki vsaj približno zanesljivi in strokovno neoporečni. Pa je temu tako? Potem, ko sem proučil omenjeno publikacijo, imam celo vrsto pomislekov.

Indeks fragilnosti je sestavljen iz dvanajstih socio-ekonomskih in politično-vojaških (v bistvu varnostnih) kazalnikov, ki vsebujejo vrsto spremenljivk oziroma subindikatorjev. Zatakne se že pri prvem indikatorju, ki ga imenujejo »demografski pritiski«. Verjeli ali ne, naša država se tu odreže fantastično, saj je peta najboljša na svetu! Pred njo se le Finska, Islandija in Luksemburg ter malenkostno Norveška Isto število točk imajo še Češka, Švica in Nova Zelandija. Pri tem kazalniku si je Slovenija nabrala odločilne točke za skupno uvrstitev. Vendar to pomeni, da imamo pri nas napačno predstavo, da je eden od najhujših problemov prav v demografiji oziroma staranju prebivalstva.

Podoben primer je z indikatorjem, ki poskuša zajeti razcepljenost elit (Factionalised elites). Edini konsenz, ki ga imamo pri nas je v tezi, da je naša (zlasti politična) elita polarizirana in nesposobna doseganja bazičnega soglasja. Na tej tezi sloni tudi zmaga SMC na nedavnih volitvah. Toda avtorji iz Fund for Peace nam kažejo popolnoma drugačno sliko. Pozicija Slovenije na tem indikatorju je še osuplivejša, je namreč peta najboljša na svetu v smislu obstoja nekonfliktne elite! Pred nami so le Finska, Nova Zelandija, Danska in Norveška kot države, ki imajo najmanj razcepljeno in nekonfliktno elito. Isto število točk ima Avstralija. Avtorji tu uporabljajo podindikatorje, ki jih težko razumeti, še težje je dobiti vpogled v baze podatkov, ki so empirična podlaga teh podindikatorjev.

Nasprotno, pa bi pri kazalniku »neenakomeren ekonomski razvoj« pričakovali višjo uvrstitev Slovenije, saj naj bi tu pomembno vlogo igrali podatki o dohodkovnih razlikah (Gini) in dostopnosti storitev tudi v ruralnih predelih. Toda izsledki kažejo, da smo tu med slabšimi v skupini razvitejših držav. Celo več – in to M. Štefančiču ne bo všeč – smo zelo blizu ZDA (razlika je le 0.3 točke)! Glede na podindikatorje (ki so tu relativno dobro opredeljeni oziroma razumljivi), bi morali biti v ospredju. Namreč Slovenija ima (po Evrostatu) najmanjši Ginnijev količnik v EU, morda je glede na ta količnik celo prva v svetovnem okviru. Seveda pa se tu zastavlja vprašanje, ali je ta kazalnik pravilno izračunan in kako ga interpretirati. Ne glede na to, pa ni jasno, katere podatke so avtorji indeksa stabilnosti/fragilnosti držav sploh uporabili pri opredelitvi tega kazalnika, ki pa se v precejšnji meri prekriva z drugim kazalnikom »revščina in ekonomsko nazadovanje« (kar je z vidika celotnega indeksa problematično). Pravzaprav ta indikator v svoji operacionalizacij vsebuje dva več različnih in neusklajenih vidikov, od zadolženosti države do brezposelnosti in BDP na prebivalca oz. kupne moči. To je pojmovna zmeda. Vendar se Slovenija – spet proti vsem pričakovanjem – tu dobro odreže, vendar slabše od ZDA. Kot, da ne bili v ekonomski in socialni krizi!

Menim, da to zadostuje za sklep, da gre pri indeksu stabilnosti za teoretsko nedodelano, metodološko sporno in skrajno netransparentno analizo. Ta ugotovitev lahko podkrepimo s podatkom, da so avtorji tega indeksa v znanstveni skupnosti neznani, da jih ni v nobeni resni mednarodni primerljivi bibliografski bazi (kot je Scopus). Ne bom rekel, da ne opravljajo koristnega dela na drugih področjih, toda njihov indeks je neuporaben v znanstvene namene. Bojim pa se, da ni uporaben niti za širšo javnost in medije.