V imenu trga

Ruski embargo na uvoz hrane iz Evropske unije bo ustvaril presežke hrane na evropskih trgih. In ko je ponudba večja od povpraševanja, to vodi v zniževanje cen. Embargo je predvsem pridelovalce sadja in zelenjave presenetil na vrhuncu sezone. Ker gre za večinoma hitro pokvarljiva živila z omejenimi možnostmi shranjevanja, kmetom grozi, da bo njihov iztržek od prodaje znatno nižji od predvidenega. En pomemben trg so izgubili, na drugem se je zaradi tega ustvaril presežek.

Evropska komisija, ki si prizadeva za stabilnost na kmetijskem trgu, se je zato odločila za posredovanje in dala na voljo 125 milijonov evrov za izvajanje izrednih ukrepov. Do pomoči bodo upravičeni kmetje, ki bodo pridelek prostovoljno umaknili s trga ali preprečili, da bi na trg sploh prišel, s tem pa zmanjšali ponudbo in preprečili dodatne pritiske na zniževanje cen.

Kot prvi mogoči ukrep v Bruslju navajajo brezplačno razdeljevanje hrane dobrodelnim organizacijam ter šolam in vrtcem. To je hvale vredno. A ko so ti distribucijski kanali izčrpani, prideta na vrsto manj logična ukrepa – uradno poimenovana »zeleno obiranje« in »opustitev spravila«. Po domače povedano, pridelek oberemo in zavržemo, preden dozori, ali pa dozorelega preprosto pustimo zgniti na polju.

Evropska komisija, ki sočasno s posebno akcijo ozaveščanja opozarja, da na leto v EU zavržemo kar 90 milijonov ton hrane, kmete spodbuja, naj storijo točno to, in jim je uničenje pridelka pripravljena plačati. »Gre za ekonomsko logiko,« pravi agrarni ekonomist dr. Stane Kavčič z ljubljanske Biotehniške fakultete. »Z etičnega vidika je to zagotovo sporno, vendar takšno ukrepanje komisija upravičuje z dejstvom, da kakršnakoli oblika pridelka, ki se pojavi na trgu, evropskem ali ’zunanjem’, pomeni dodatno ponudbo in s tem pritisk na znižanje cen.«

Sploh zeleno obiranje velja za stroškovno najučinkovitejši način stabilizacije trga, razlaga agrarni ekonomist in Kavčičev sodelavec dr. Aleš Kuhar. »Če pustite, da pridelek dozori in ga odkupite od kmetov, ga morate plačati po tržni ceni, poleg tega pa plačati še za distribucijo. Če kmet opravi zeleno trgatev, pridelka ni, on pa vloži veliko manj dela, zato dobi tudi nižjo odškodnino.«

Z ministrstva za kmetijstvo so nam odgovorili, da Slovenija »s stališča etičnosti daje prednost ukrepu umika s trga z razdelitvijo dobrodelnim in drugim organizacijam«.

A kot opozarja dr. Alan Matthews, agrarni ekonomist s Trinity Collegea v Dublinu, so kanali za brezplačno razdeljevanje omejeni. »Načeloma bi morali biti vsi upravičeni prejemniki donacij hrane sposobni zadovoljiti svoje potrebe, je pa res, da je to zelo odvisno od organiziranosti znotraj posameznih držav.« Pri tem opozarja, da etično utemeljen dvom o upravičenosti uničenja pridelka ni enoznačen. »Gre za začasen ukrep, namenjen zaščiti prihodkov tisočev kmetov, ki so odvisni od sadja in zelenjave. Gre torej za tehtanje med začasno dopustitvijo uničenja omejene količine hrane in dopustitvijo socialne ogroženosti družin, ki so odvisne od prodaje pridelka.« Zaveda se, da lahko različni ljudje ravnotežje med tema dvema možnostma razumejo različno. »A glede na nenadnost ruskih sankcij in nujnost hitre rešitve a problema menim, da so ukrepi komisije upravičeni.«