Dan, ko smo si oddahnili

Je izkušen, varčen, vztrajen, socialno občutljiv, delaven, ne hlepi po medijski pozornosti, ni populist, ni zaletav in ni domišljav. Že zaradi teh referenc je 60-letni ekonomist prof. dr. Dušan Mramor odlična izbira za finančnega ministra.

Lahko si oddahnemo. Javne finance bodo v dobrih rokah. Ne bo varčeval kar vsevprek. A tudi ne bo na veliko trošil. Davkoplačevalski denar bo usmerjal v tista področja, kjer bodo pozitivni učinki na gospodarsko rast največji. Denimo v javne infrastrukturne projekte. To lahko sklepamo po njegovih izjavah v zadnjih letih. Toda – kdor pričakuje, da bo ustavil privatizacijo, bo razočaran. Državnega premoženja sicer ne bo prodajal na silo ali samo zato, ker bi mislil, da je zasebni lastnik avtomatično boljši od državnega, toda prodajal ga bo. Tudi to je mogoče razbrati iz njegovih preteklih izjav. Je pa res, da državnih podjetij ne bo prodajal iz ideoloških ali koristoljubnih vzgibov.

Čeprav pleza v visokogorju, po značaju ni ekstremist. Revolucionarna nagnjenja mu niso blizu, zato velikega obrata pri vodenju ekonomske politike od njega ne gre pričakovati. To bo bolj fina mehanika kot mlatenje z macolo. Kar je dobro. Iz izkušenj vemo, da je premišljen pristop koristnejši od paničnih akcij. Strašenje s katastrofičnimi scenariji gospodarstvu škodi bolj kot marsikateri fiskalni ukrep – to vemo iz časov, ko je bila na oblasti vlada Janeza Janše.

Slovenija je v primerjavi z drugimi evropskimi državami še razmeroma nizko zadolžena, brezposelnost se zmanjšuje, ima visoko rast izvoza, presežek v plačilni bilanci in šibko, a pozitivno gospodarsko rast. Vendar še ni iz najhujšega. Ima razmeroma velik proračunski minus, pestita jo kreditni krč in šibka domača potrošnja, še vedno narašča brezposelnost med mladimi, ima hitro starajoče se prebivalstvo, podjetja pa so močno zadolžena in v večini se proces razdolžitve sploh še ni začel.

»Zakaj sem sprejel povabilo? Ker imam otroke in vnuke. Z besedami pokojnega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja: »Ne sprašuj, kaj lahko stori zate tvoja država, vprašaj se, kaj lahko za državo storiš ti.«

Položaj je preresen, da bi zganjali populizem. In Mramor ga ne bo. O tem smo se lahko prepričali že v letih 2002–2004, ko je prvič vodil ministrstvo za finance, takrat v vladi Antona Ropa. Že v tem prelomnem obdobju, ko se je Slovenija pripravljala na vstop v evropsko denarno unijo, je dokazal, da je z vztrajnostjo, s prepričljivimi argumenti in spoštljivim odnosom do socialnih partnerjev mogoče spremeniti tudi kaj, kar se zdi za vse večne čase zabetonirano in nedotakljivo. Javni sektor je prepričal o upočasnitvi rasti plač, inflacijo je prepolovil, gospodarsko rast mu je uspelo dvigniti z 2,2 odstotka v prvem četrtletju leta 2003 na 4,9 odstotka v tretjem četrtletju leta 2004, izdatke državnega proračuna pa je tako znižal, da je bila njihova realna rast celo v volilnem letu 2004 za okoli tretjino nižja od realne rasti bruto domačega proizvoda. Malo je ministrov, ki so se sposobni upreti skušnjavi po kupovanju glasov volivcev z všečnimi, a s praviloma dragimi javnofinančnimi ukrepi. Mramor je svetla izjema.

Dobra izbira je tudi zato, ker ni servilen do kapitala in ima razvit socialni čut. To je dokazal pred desetletjem z davčno reformo. Ta reforma je povečala davčne obremenitve lastnikov kapitala, znižala davčne obremenitve socialno šibkejših slojev, zmanjšala olajšave za avtorske honorarje in povišala obdavčitev dela prek študentskih servisov. Mramor je z novo dohodnino zmanjšal davčne ugodnosti nekaterim skupinam ljudi. Pred tem je bila namreč cela vrsta skupin ljudi, ki so bile bolj ali manj različno obdavčene (zaposleni v kulturi, duhovniki, novinarji, profesorji, kmetje, starši z veliko otroki, študenti ...), to pa je pomenilo, da so preostali zavezanci, predvsem tisti, katerih edini vir dohodka je plača, morali plačevati toliko višje davke. Kar je bilo krivično. Mramorjeva davčna reforma je bila tako rekoč marksistična, saj je šla izrazito na roko delavskemu razredu.

Mediji, zlasti častnik Finance, Mramorju še danes očitajo, da je s 50-odstotno obdavčitvijo dobičkov iz prodaje pretežnih lastniških deležev povzročil množičen beg kapitala v tujino. Kar je pritlehno zavajanje. Podatki kažejo, da je bil odliv kapitala po uveljaviti tega zakona zanemarljiv. Pravi beg kapitala iz Slovenije v davčne oaze je potekal neodvisno od Mramorjevih davčnih naporov, in sicer v času menedžerskih odkupov podjetij, takrat, ko je bila na oblasti Janševa vlada.

Že ko je Mramor prvič vodil finančno ministrstvo, ni bil pretirano naklonjen odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pa ne zato, ker bi se mu obstoječi sistem zdravstvenega zavarovanja zdel idealen, ampak ker se je zavedal, da bi bil zaradi izpada prihodkov prisiljen davčno bolj obremeniti gospodarstvo. Ker je odprava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ena od zavez v koalicijskem sporazumu, se ji zdaj verjetno ne bo mogel izogniti, zagotovo pa ne bo privolil, da bi se izpad prihodkov nadomestil z dodatno obremenitvijo gospodarstva, se pravi z dvigom prispevne stopnje delodajalcem – tej rešitvi se je uprl že pred desetletjem, ko mu jo je predlagal tedanji minister za zdravje Dušan Keber.

Prav po zaslugi Mramorjeve racionalne in premišljene javnofinančne politike je bil prevzem evra za Slovenijo skoraj neboleč, vsekakor pa bistveno manj boleč kot za druge tranzicijske države. To priznavajo celo Mramorjevi največji kritiki.

Mramor je optimist, ni pa naivnež. Verjame, da je izhod iz gospodarske krize mogoč brez tuje pomoči, vendar se hkrati zaveda, da pot k razcvetu ne bo lahka: da se bo treba žrtvovati, kaj prodati in tudi kje kaj porezati. Na vrhuncu krize je celo predlagal, da bi se za skupno dobro žrtvovali z delom ob sobotah. Pač v duhu znamenite izjave pokojnega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja: »Ne sprašuj, kaj lahko stori zate tvoja država, vprašaj se, kaj lahko za državo storiš ti.« Danes se mu uvedba delovnih sobot ne zdi potrebna. Še vedno pa verjame, da bi bilo koristno, če bi malo manj jamrali in malo bolj stisnili zobe.

Lahko, da se motimo. Lahko, da nas bo razočaral. Dvom je dopusten. Ključno je, da ne ostane samo pri besedah. Na koncu štejejo dejanja.

Kakšno ekonomsko politiko bo vodil Mramor kot finančni minister? Smer je nakazal že v svojih izjavah.

»Nehajmo sanjati. Slovenija ni v položaju, ko ji ne bi bilo treba varčevati. Če v tujini ne bi bili tako zelo zadolženi in če bi pravočasno dokapitalizirali banke, bi danes lahko vodili proticiklično, stimulativno fiskalno politiko. Ampak mi nismo v tem položaju.«

»S pametno ekonomsko politiko se še vedno lahko potegnemo iz krize, seveda pa bomo za to plačali ustrezno ceno. Poleg ostalega bomo tudi poceni prodali ali izgubili velik delež lastništva. »

»Slovenija je danes v primežu zadolžitve. Kako vračamo dolg? Po eni strani ga pokrivamo iz visokega presežka v plačilni bilanci, preostali del razdolžitve pa bo moral priti tudi iz prihodkov od privatizacije.«

»Vsi ukrepi ekonomske politike morajo biti usmerjeni v rast, kajti ta je edino res učinkovito zdravilo, s katerim je mogoče na vzdržen način odpraviti veliko zadolženost.«

»Tisti, ki v državi vodijo ekonomsko politiko, se morajo zavedati, da gospodarstvo ne more rasti, če ni ustrezno napajano z likvidnostnimi sredstvi, in da morajo zato sprejemati take ukrepe, s katerimi bodo kreditni krč odpravili.«

»Kako državne banke pripraviti do tega, da bodo presežni kapital usmerile v podjetja? Potreben je motivacijski mehanizem. To sta lahko spodbuda države, na primer z jamstvenimi shemami za podjetja, in pritisk lastnika, to je države, da morajo banke ustvarjati ustrezno donosnost na kapital, ki so ga dobile z dokapitalizacijo.«

»Denar, namenjen neposredni pomoči podjetjem, bi bilo smotrneje nameniti ustvarjanju okolja, ki bi podjetjem omogočalo rast.«

»Ni vseeno, kateri izdatki se krčijo, ker ima vsak izdatek drugačen multiplikator na BDP. Najmanjši multiplikatorji so pri plačah, pokojninah in socialnih transferjih, večji so pri materialnih stroških, največji pa pri investicijah.«

»Treba je izvesti vse potrebno za odpravo administrativnih ovir, pospešitev neposrednih tujih investicij, pa tudi za zmanjšanje stroškov nemenjalnega sektorja, kamor spada denimo energetika.«

»Danes prostora za znižanje davkov ni, pa ne le zaradi krize, pač pa tudi zaradi staranja prebivalstva.«

»Dolgoročno ni vzdržno, če obstajajo prevelike razlike v dohodkih, toda prav tako ni dobro, če so razlike premajhne, saj to ubija iniciativo, zaradi česar gospodarstvo ne more ustrezno hitro rasti.«