Dezideologizacija?

Dr. Samo Tomšič, Humboldtova univerza v Berlinu

29. 8. 2014  |  Mladina 35  |  Komentar

Da ima Slovenija s svojo politično elito resne težave, je najbrž jasno vsakemu prebivalcu te države od vrtca do doma za ostarele. Da te težave trajajo že vse predolgo, tudi ni nič novega. A kaj, ko jih ne vidijo vsi v isti luči.

Krivdo za to seveda velja pripisati tej politiki sami, ki sili celotno prebivalstvo v napačno ali vsaj nezadostno percepcijo, stran od politično-ekonomskih k zgodovinsko-političnim vprašanjem. Zaradi tega je še vedno preveč ljudi, ki postavljajo ločnico med levico in desnico na skrajno omejen teritorij. Eden kriči »Janša, cerkev, domobranci« in s tem naj bi bilo povedano vse. Drugi vpije »Kučan, Murgle ali komunistična partija« in težave naj bi bile spet na dlani. Oboje predpostavlja močno zgodovinsko kontinuiteto bodisi med preteklo komunistično elito in sedanjimi bolj ali manj levimi oziroma »liberalnimi« strankami bodisi med medvojno kolaboracijo in današnjo desnico. Vsaka stran nasprotnika omeji na podobo iz preteklosti, ne da bi upoštevala recimo njegovo funkcijo in razmerje do sedanjih politično-ekonomskih doktrin. Tukaj se razlike med levico in desnico začenjajo premeščati in celo brisati. Oziroma natančneje, levica postane kvazilevica, desnica pa začne kazati skrajne poteze. Šolska primera te premene sta SD in SDS.

Seveda obstaja popolnoma pertinenten zgodovinski kontekst slovenskih političnih bojev, ampak zlasti v času gospodarske krize se zgodovina druge svetovne vojne nemara uporablja bolj za zameglitev resničnega jedra sedanjega ideološkega spopada kot pa za karkoli drugega. V nekem smislu sta obe omenjeni vpitji anahronistični, kar seveda ne pomeni, da ju je treba preprosto preslišati. Ampak težave slovenske politike so večplastne in privzemajo danes, v času globalnega neoliberalnega konsenza, sofisticirane strukture in artikulacije. Da pravnomočna obsodba Janeza Janše in slabitev njegove stranke ne bosta spremenili ničesar, je razvidno že ob bežnem poslušanju, kako medle in zbegane so ekonomske strategije v drugih političnih strankah. Tukaj mislim seveda spet na SD in novoustanovljeno Stranko Mira Cerarja. Oboji pošiljajo v javnost signale, da se lahko pripravimo na poglobitev krize in ne na izhod iz nje.

Koalicijska pogajanja v Sloveniji so se razvila v folkloro, ki jo povzema zlasti retorična mantra, da se bodo stranke v pogajanjih o koalicijski pogodbi in med samim mandatom vodenja države izogibale eksplicitnim ideološkim temam. To nedvomno zveni všečno, a je tudi skrajno sporno. Ko je Nova Slovenija izrekla znane zahteve po izenačenju vseh žrtev druge svetovne vojne, so predstavniki druge pogajalske strani izrazili negodovanje, češ da ta stranka že od samega začetka krši gentlemens agreement, po katerem se morajo ideološke teme pomesti pod preprogo, potlačiti, skratka prezreti. Nobeden od pogajalcev pa ni kot ideoloških pokomentiral njenih predlogov o »socialni kapici« in zahtev po deregulaciji, ki stranko postavljajo v trdo linijo neoliberalizma.

V času krize je kapitalizem najbolj pri zdravju, tj. najbolj dereguliran, saj družbena panika omogoča lažje suspendiranje zakonodajnih, političnih in drugih regulativov.

K težnji po »dezideologizaciji« političnega diskurza lahko prištejemo tudi sporne trditve Mira Cerarja, da naj bi bile pravice spolnih manjšin še ena takšna ideološka tema, pri kateri je potrebna cenzura. Z izrecno zavezo o dokončni odpravi njihove neenakopravnosti bi samo izzivali nasprotnike in »po nepotrebnem« vznemirjali volilno telo, ki je zaradi gospodarske krize že tako preobremenjeno in razdraženo. Kajti pravice spolnih manjšin niso razumljene samo kot kontroverzna, ampak tudi kot naravnost agresivna tema, ki prebivalstvo samodejno vznemiri. Skratka, ideološke teme ne le delijo prebivalstvo, ampak mu za povrhu še zbujajo travme. Pri tem seveda nihče ne pomisli, da bi bilo morda dobro Slovenijo tudi v tem pogledu končno približati zahodnim standardom, četudi za ceno glasnega nerganja nekaterih družbenih starokopitnežev. Slovenija nemara res ni Rusija, kjer je »homoseksualna propaganda« – beri vsaka oblika zagovarjanja pravic spolnih manjšin in vsako izražanje »nekonvencionalne« ali »protinaravne« seksualnosti – izrecno zakonsko prepovedana. Toda ta primerjava ne more in ne sme rabiti za izgovor, saj navsezadnje nismo del Ruske federacije, ampak nekega drugega političnega projekta. Slovenska politika že desetletja dejavno izvaja bolj ali manj mehke oblike cenzure, ki privedejo do istega rezultata kot nedvoumno diskriminatorna ruska zakonodaja: spodbujanje vulgarnega heteronormativnega diskurza in spregledovanje vsake pobude za odpravo sedanjih in preprečitev nadaljnjih kršitev pravic LGBTQ-skupnosti. Kot rečeno, to je razglašeno za ideološko temo, ki je vržena v isti koš z medvojno kolaboracijo ali dediščino komunistične ureditve, kar je naravnost absurdno. S tem si politika skratka ne sme mazati rok, zlasti ne v času gospodarske krize, ki je predstavljena kot transcendental, lebdeč nad vsemi ideološkimi sferami. Ekonomija je razumljena kot nekakšna brezmadežna devica, ob kateri se mora celotna politika strezniti, pustiti ideološko »navlako« pred pragom, strniti vrste in oblikovati strategije in konsenze. Ušesom to morda zveni všečno, vendar so ob takšnih trditvah oči poslušalca polne peska.

Vsakdanje izkustvo nam seveda kaže, da tudi ob vprašanju ekonomskih strategij med parlamentarnimi strankami obstajajo trenja in razlike. Ampak vsi bodo odločno zanikali, da so ta neskladja ideološka. Gre zgolj za finese, za drobne detajle, o katerih se je treba pogajati in dogovoriti. To postavljanje ekonomije nasproti ideologiji oziroma ekonomije nasproti politiki se kaže na različne načine. Eden najpogostejših – in tukaj se bližamo dejanskemu spornemu jedru slovenske politike – je, da se z razglašanjem nadideološkosti gospodarskih vprašanj politika v resnici skuša podrediti ekonomiji, napraviti iz ekonomskih zahtev, se pravi najpogosteje iz zahtev finančnega kapitala in njegovih institucij, multinacionalk in bančnega sektorja, objektivno-legitimne zahteve, ki morajo postati splošni regulativ in smernice dejanske politike. Liberalizem in neoliberalizem stojita za teoretsko in praktično sistematizacijo te strategije, pri kateri gre v bistvu za to, da se politika usmeri stran od političnih subjektov (državljanov, ljudstva, množice ali kakorkoli že hočemo imenovati to subjektivnost) k interesom kapitala, mednarodnega trga in finančnih institucij.

Evropska unija je to strategijo temeljito institucionalizirala. Pri tem tudi ni mogoče spregledati, da evropski politiki včasih jemljejo osnovne teze neoliberalizma veliko resneje od samih ekonomistov. Spomnimo se le v nebo vpijočega in naravnost komičnega dejstva, da so na neki točki krize evroobmočja finančni strokovnjaki in zastopniki Mednarodnega denarnega sklada sami začeli opozarjati Evropo, da je politika gospodarskih rezov kontraproduktivna in potiska države v še večje zadolževanje. Poleg tega ne le slabi, ampak popolnoma zamori kupno moč prebivalstva, to pa za državo po nobenem še tako divjem neoliberalnem scenariju ne more biti dobro. Ampak evropski zagovorniki politike varčevanja so ostali in številni še ostajajo gluhi za vsa opozorila in poskuse streznitve. Zlasti predstavniki nemške vlade, ki je v vročici grške krize najglasneje in najzagreteje ponavljala neoliberalne mantre in postala tako rekoč uradni glas celotne Evropske unije, so vztrajali pri šokterapijskem scenariju rezanja socialnih transferjev, množičnem odpuščanju, nadaljnji privatizaciji itd. Ko so nedavno poslali svarilne signale Hrvaški, je bilo vnovič slišati že povedano.

Slovenija je imela to nesrečo, da jo je kriza zajela ravno v času, ko so v Evropi skoraj sklepali stave, katera država bo naslednja na vrsti za gospodarsko opustošenje, zato je neposredno doživela najagresivnejši val politično-ekonomskih groženj. Vendar je bil to tudi čas, ko so »strokovnjaki« Mednarodnega denarnega sklada spoznali svojo zmoto. Kakorkoli že, Jean-Claude Juncker je ob nastopu mandata predsednika evropske komisije jasno nakazal, da ta zgodba še ni končana, in isto opazimo tudi pri nas. V slovenskem parlamentu razen Združene levice dejansko ni stranke, ki bi se dejavno postavila po robu temu vrtincu ekonomskega zastraševanja. Če med strankami že obstajajo minimalne razlike, potem je treba ločnico potegniti med tistimi, ki še naprej zagovarjajo predlagane strategije iz dejanskega prepričanja oziroma vere v neoliberalno ekonomsko-politično doktrino, in tistimi, ki so iste strategije pripravljene prevesti v prakso kljub kritičnim pomislekom, a ob očitnem pomanjkanju poguma in posluha za drugačne strategije.

Pred nami se izrisuje še ena krizna koalicija – ne koalicija, ki bo državo popeljala iz krize, ampak koalicija, ki bo orodje nadaljevanja krize.

Politiki in stranke iz te druge kategorije so morda še bolj sporni od tistih iz prve, saj le nemočno skomigajo z rameni, prvi pa vsaj verjamejo v pravilnost svoje strategije. Če je kaj hujšega od vase zaverovanega neoliberalizma, je to servilna in impotentna politika brez vsakršnih idej. Po dosedanjih izjavah sodeč je žal treba ugotoviti, da v to sporno kategorijo sodi tudi zmagovalec letošnjih volitev. Linija, ki sta jo doslej poosebljala Borut Pahor in Alenka Bratušek, je s političnim mencanjem v preteklosti napravila vsaj tolikšno škodo kot Janševa slepa in arogantna vera v neoliberalizem. Seveda, SDS in NSi sta stranki neoliberalnih hlapcev, ki jim je vseeno za blaginjo države in državljanov, saj si od svoje servilnosti obetajo konkretne drobtinice užitka. Ampak hujša od administracije hlapcev je administracija strahopetcev. Prvi nočejo razmišljati o alternativah, ker mislijo, da so že sami alternativa: drugače od »komunistov« uporabljajo ekonomsko doktrino, po kateri je trg samoregulirajoča se entiteta, v katero se je treba čim manj vmešavati. Posameznike je treba vzgojiti ali z deregulacijsko zakonodajo prisiliti, da tudi sami postanejo deregulirani, tj. opustijo vsako misel na zgodovinsko pridobljene delavske pravice, na zaščitno zakonodajo, na participacijo pri vodenju podjetij in distribuciji dobička, na socialno državo, na aktivne pobude pri oblikovanju ekonomskih alternativ itd. Kajti vse to je »ideologija« in mora biti odstranjeno iz sodobne politike.

Toda še resnejše težave se začnejo, ko hlapce nadomestijo strahopetci. Če hlapec še nekako ve, kaj gospodar (v tem primeru interes kapitala in njegovih institucij) hoče od njega, strahopetec tega ne ve, zato mu ne preostane drugega, kot da privzame mantre in strategije, ki prihajajo od prvih. Ta minimalna razlika se seveda zabriše, ker sta obe figuri proizvoda neoliberalnega političnega univerzuma. Miro Cerar je pred volitvami nastopal kot prazna forma, kot politik, ki stopa na prizorišče kakor obljuba brez vsebine in kakor izrekanje brez izrečenega. Na politično prizorišče je stopil z nekakšnim programom brez programa (nobenih konkretnih predlogov za izhod iz gospodarske krize, ki bi bil dober za vse, ne samo za finančne upnike in gospodarsko zbornico) in s politiko brez politike (nobenih pobud za reševanje težav manjšin, toda tudi nobene prvine, ki bi obrnila razmerje med politiko in gospodarstvom).

Zato ni presenečenje, da se pred nami izrisuje še ena krizna koalicija – ne koalicija, ki bo državo popeljala iz krize, ampak koalicija, ki bo vsekakor orodje nadaljevanja krize. Zgodovina kapitalizma in mednarodne izkušnje mlajšega datuma kažejo, da je nadaljevanje krize vsekakor v interesu kapitala in njegovih družbenih zastopnikov. Ni se treba slepiti: kriza ni znamenje, da kapitalizem ne deluje, ampak da kapitalizem še predobro deluje. V času krize je kapitalizem najbolj pri zdravju, tj. najbolj dereguliran, saj družbena panika omogoča lažje suspendiranje zakonodajnih, političnih in drugih regulativov. Seveda je kriza lahko tudi priložnost za mobilizacijo politične levice. Tega ni treba posebej dokazovati, saj imamo oprijemljive rezultate navsezadnje tudi v Sloveniji. Vendar resničen izziv za levičarsko politiko šele prihaja: iztrgati krizo iz rok generaliziranega neoliberalizma, v katerem je orodje za »dezideologizacijo« politike, in jo preoblikovati v privilegirano torišče eksplicitnega, nepopačenega ali nemaskiranega »ideološkega« političnega boja. Etablirana mednarodna in skupaj z njo slovenska politika nas še vedno zagrizeno prepričuje, da kriza nima zveze z vprašanji ideološkega tipa in da moramo skupaj zagristi v njene neprijetne posledice, nekritično sprejeti reze v gospodarstvu in politiko aktivne prekarizacije.

Skratka, kar potrebujemo, je politični razkol in ne politični konsenz.