Hoja po vodi

 Veslanje, med katerem stojimo na deski, ki pluje po vodni gladini, ali supanje je po priljubljenosti daleč najhitreje rastoči vodni šport na svetu. Tudi pri nas. K temu je pripomogla tudi sedemnajstletna Škofjeločanka Manca Notar. Je namreč ena najboljših na svetu v stoječem veslanju na deski. S posebnim slogom veslanja prestavlja meje tega športa in pošteno meša štrene tudi starejšim in mnogo bolj izkušenim tekmovalcem in tekmovalkam. Tako ni čudno, da je junija, ko je pri nas potekalo prvo tekmovanje v veslanju na deski stoje, prepričljivo dobila 2,5 kilometra dolg sprint med dvema bojama po Ljubljanici. Vrhunec svoje letošnje tekmovalne sezone pa je doživela julija, ko se je na Havajih uspešno udeležila dveh tekmovanj in v težkih pogojih dosegla izjemne rezultate.

 Večina tistih, ki pri nas supajo (izraz izhaja iz kratice SUP, ta pa v angleščini označuje stand up paddleboarding), je vseeno rekreativcev in zadnje čase jih je mogoče opaziti na vodnih gladinah po vsej Sloveniji. Tudi v prestolnici, na njeni reki Ljubljanici. Pravzaprav je eden najlepših načinov, kako izkusiti prestolnico, prav iz vodne perspektive. Veslanje po reki, ki se leno vije skozi njeno središče, ponuja drugačen pogled na Ljubljano, še prav posebej, če skozi staro mestno jedro drsiš stoje in si pri tem pomagaš z dolgim veslom. Takrat se ti za trenutek zazdi, kot da »hodiš po vodi«.

 Na prvi pogled je supanje precej enostavno. Postaviš se na desko, primeš veslo in zaveslaš po vodi ter medtem občuduješ okolico, ta pa občuduje tebe. Suparji namreč zbujajo precej zanimanja pri mimoidočih. O tem smo se prepričali, ko smo se na enega od poletnih koncev tedna, v poznih popoldanskih urah na lep sončen dan, tudi sami spustili po Ljubljanici. Ljudje, ki so se zbirali na nabrežju reke, so vneto fotografirali skupino osmih suparjev, ki smo se, večina prvič, dobro uro in pol spuščali vzdolž reke, od Trnovskega pristana do jeza pri Ambroževem trgu in nazaj. Še preden smo končali to resnično unikatno izkušnjo, smo pokukali še v mirnejši Grubarjev kanal.

 Nismo bili sami. Ta dan je bila Ljubljanica polna stoječih veslačev, ki so se v manjših in večjih skupinah ali pač v paru spuščali po reki in medtem pazili, da ne trčijo v katero od ladjic, ki so po reki prevažale številne turiste. Pri srečanju na vodi je treba namreč upoštevati pravila, da ima prednost tisti na desni, pa tudi tisti, ki je večji, kar pomeni, da se mora manjše plovilo umakniti večjemu. Ves čas se moramo zavedati tudi svoje okolice in biti pozorni na to, kar je v naši neposredni bližini. Ob rekah vejevje, na jezerih in morjih pa kamnite skale in mreže.

 Korenine tega »vročega« športa lahko iščemo že v obdobju pred našim štetjem, ko so ribiči z obal Afrike in Južne Amerike svoje kanuje poganjali stoje, podobno kot veslači na dveh nogah poganjajo pletne na Bledu ali gondoljerji gondole v Benetkah. A supanje, kot ga poznamo danes, se je pravzaprav razvilo iz surfanja. V šestdesetih so deskarji s havajskega otočja, iščoč nove atraktivne možnosti za fotografiranje turistov z vode, z vesli stopili na surf deske. Zaradi pogosto mirnega morja, brez valov, je bila to zanje tudi dodatna priložnost za treniranje na vodi.

 Gre za umirjeno rekreacijo, ki se je lahko nauči vsakdo, ki zna plavati. Ni pomembno, ali je star ali mlad. Na supih lahko vidimo celo otroke, le da naj ti po svetovnih standardih ne bi bili mlajši od osem let, pravi inštruktorica supanja z licenco Špela Zupanc. No, bližnji stik s supanjem je vseeno pokazal, da je za to, da lahko stopiš na desko, potrebnega vsaj nekaj ravnotežja, a že v dobrih desetih minutah se lahko iz začetnega, klečečega položaja dvigneš in stoje zaveslaš po vodi. Kljub temu začetniki že ob najmanjši nepozornosti in močnejšem vetru lahko pričakujemo tudi kakšen spodrsljaj. Možen je padec v vodo ali pa vsaj na desko, kar sem izkusila sama. A se to ne zgodi prav pogosto, ugotavlja Zupančeva. Čeprav se je tudi že njej zgodilo, da je na supanju po poplavljenem Planinskem polju padla v mrzlo vodo. Zato toliko bolj poudarja, da je med stoječim deskanjem na vodi ves čas ključna koncentracija.

 Ob prvem stiku s tem športom je zelo pomemben tudi dober in trden sup, torej deska, ki na vodi omogoča stabilnost. Cene opreme so sicer precej visoke. Dobro desko lahko dobimo za 800 evrov in več, za veslo pa lahko odštejemo od 30 do 400 evrov, zato si večina opremo izposoja, saj so cene najema razmeroma ugodne.

 Večnamenska deska, s katero lahko tudi jadramo, v dolžino običajno meri od tri do štiri metre in je na zgornjem delu opremljena s protizdrsno podlago, da zanesljiveje in s tem tudi udobneje stojimo na njej. Obstajajo pa tudi napihljive deske, ki so namenjene predvsem družinski uporabi in mirnim vodam. »Te so pred dobrimi petimi leti pripomogle k popularizaciji supanja,« pripomni vedno nasmejan inštruktor kajtanja in supanja Matija Pivk ter doda, da so napihljive deske zelo različnih kakovosti. Cenejših običajno ne moremo dovolj napihniti, zato niso dovolj stabilne, saj se v sredini pogrezajo pod vodo, kar stoječemu med veslanjem po vodi otežuje balansiranje.

 Tudi zato je zlasti na začetku procesa spoznavanja supanja zelo pomemben dober učitelj, ki ti pokaže opremo in razloži pravila obnašanja na vodi ter te nauči prepoznati tudi nevarnosti in druge okoliščine, v katerih se je supanju bolje odpovedati. Veslače inštruktorji opozorijo tudi na napake in nevarnost poškodb, do katerih lahko na dolgi rok privede neustrezna tehnika veslanja, pa tudi na pomembnost odgovornosti do okolja in družbe. Za skrb za okolje se je še posebej zavzela ena od udeleženk naše skupine, ki je med supanjem po Ljubljanici nabrala precejšnje število zavrženih plastenk. Te smo po končanem izletu odvrgli v smeti za recikliranje embalaže.

 Ko usvojiš tehniko in te mišice, za katere prej nisi niti vedel, da obstajajo, ne bolijo več, se pojavita užitek in učinek lahkotnosti. Takrat vse skupaj postane resnično zabavno. In zenovsko raziskovanje rek, jezer in morja na deski lahko kaj kmalu postane tudi način življenja. Tako ni čudno, da je v zadnjih dveh letih tudi pri nas opaziti vedno več suparjev. Najdemo jih na Obali, Blejskem in Bohinjskem jezeru, Soči, Šobcu, pa tudi na Ljubljanici. In to večji del leta. Stoječe deskanje na vodi namreč ni zanimivo preživljanje prostega časa samo poleti, temveč tudi v tistih mesecih, ko je kopanje v vodi še (ali že) prehladno. Prihajajoči meseci so torej kot nalašč za to, da vas supanje, tako kot se je po prvem poskusu zgodilo nam, morda prijetno preseneti in celo o-sup-ne. 5

1. Soča. Najmogočnejša in najbolj opevana slovenska reka je atraktivna zaradi svoje smaragdne barve in osupljive narave, ki jo obdaja.

2. Timava. Reka v tržaškem primorju je od izvira do izliva v morje dolga le približno dva kilometra.

3. Kolpa. Spodnji del reke, kjer ni brzic, ponuja številne možnosti za raziskovanje na vodi.

4. Blejsko in Bohinjsko jezero. Mirne in stoječe vode so primerne za začetnike, v toplih mesecih supanje lahko spremlja tudi osvežujoče kopanje.

5. Gradiško jezero. Sorazmerno blizu Ljubljane privablja številne ljubitelje lepe in neokrnjene narave.

6. Od Izole do Pirana in okolica solin. Raziskovanje samotnih plaž je zaradi bolj razburkane vode primerno za tiste, ki si želijo zahtevnejše vadbe.