Prijateljica vročina

Merjenje telesne temperature na vsakih 15 minut. Odštevanje časa do naslednjega odmerka zdravila za zniževanje vročine. Zbujanje spečega otroka zato, da bi lahko dobil zdravilo. Takojšen obisk pri zdravniku.

To so glavni simptomi stanja, za katero se je v medicinskih krogih uveljavil izraz »fobija pred vročino«. Uvedel ga je ameriški pediater Barton Schmitt, ki je leta 1980 izvedel anketo med starši, ki so svojega otroka zaradi povišane telesne temperature pripeljali v ambulanto. Večina jih je bila prepričanih, da lahko že zmerno povišana temperatura pod 40 stopinjami povzroči nevrološke zaplete. Ko je skupina zdravnikov 20 let kasneje izvedla enako raziskavo, da bi preverila, ali so se zadeve v tem času normalizirale, so ugotovili, da se stopnja fobije pred vročino ni niti malo spremenila.

Leta 2005 je takratni študent medicine Samo Stadler opravil podobno anketo med slovenskimi starši. Zaradi vročine je bilo »zelo zaskrbljenih 14 odstotkov staršev, dodatnih 72 odstotkov pa zmerno zaskrbljenih zaradi možnih posledic vročine. 49 odstotkov staršev meni, da lahko vročina povzroči možganske poškodbe ./.../ Previsok odmerek paracetamola daje 8 odstotkov, 33 odstotkov staršev uporablja napačno tehniko obkladkov in 38 odstotkov jih ponoči zbuja otroka«. Tako kot v veliki večini drugih držav po vse svetu je tudi »v Sloveniji prisotna pretirana zaskrbljenost zaradi vročine. Slovenski starši so slabo obveščeni o pomenu, vzrokih in posledicah vročine, poleg tega pa pogosto obravnavajo vročične otroke pretirano in neprimerno«.

Vročina je reguliran obrambni odziv telesa na dogodke, ki stimulirajo protivnetno telesno obrambo, največkrat gre za virusno ali bakterijsko okužbo. Center za regulacijo temperature je v delu možganov, znanem kot hipotalamus. Če telo zazna potrebo po zvišanju temperature, hipotalamus termostat nastavi na višjo raven. Ker telo potrebuje nekaj časa, da se segreje na novo nastavljeno temperaturo, nas začne zebsti. Da bi telo proizvajalo več toplote, začno mišice trepetati, mi pa se tresti.

Mnoge starše skrbi, da bo telesna temperatura pri otroku, če je ne bodo zniževali, kar naraščala in naraščala. »Redko, celo pri bolniki z resnimi okužbami, se zgodi, da bi temperatura narasla nad 41 stopinj,« je v reviji Pediatrics in Review zapisal ameriški zdravnik Henry Adam. Pa še ko se to zgodi, je razlog v veliki večini primerov v pregretju zaradi drugih vzrokov, na primer zaradi dehidracije. »Ni dokazov, ki bi nakazovali na to, da bi sama povišana telesna temperatura lahko ogrozila sicer zdravega otroka.«

Zniževanje povišane telesne temperature za vsako ceno lahko povzroči več škode kot koristi.

Vročina, ki je odgovor na okužbo, sama po sebi ni škodljiva, zagotavlja infektolog in pediater Marko Pokorn z ljubljanske Infekcijske klinike. »Ena od stvari, ki se jih starši bojijo, so vročinski krči. To so neke vrste epileptični napadi, ki se lahko pojavijo ob vročini, sami po sebi pa nimajo škodljivega učinka na otroka. Videti je mnogo bolj grozno, kot je v resnici.« A večina krčev, opozarja Pokorn, se zgodi v prvih 24 urah in mnogokrat starši šele ob krču spoznajo, da ima otrok vročino. »Raziskave so pokazale, da s preventivnim dajanjem antipiretikov krčev ne preprečimo. Prav tako ni dokazov, da bi bilo učinkovito hitro zbijanje vročine, ko ta naraste.«

Celo več, v nekaterih primerih je lahko tudi škodljivo. Kot pojasnjuje dr. David Neubauer, vodja Kliničnega oddelka za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo z ljubljanske Pediatrične klinike, vročinski krči verjetno nastanejo zaradi hitrega dviga temperature v jedru možganov in posledične velike temperaturne razlike v primerjavi z drugimi deli telesa, ki so še v območju normalne temperature. »Zato se včasih zgodi, da otrok dobi vročinske krče, ko starši pod pazduho, v zadnjici ali v ušesu še izmerijo skoraj normalno temperaturo. Včasih pa lahko tudi hitro zbijanje temperature sproži vročinski krč, saj se spet ustvari veliko temperaturno neravnovesje med različnimi deli telesa.«

Sama vročina, zatrjuje, tako rekoč ne more povzročiti hujših zapletov. Odločilen je povzročitelj vročine. »Vemo na primer, da nekateri virusi otroke naredijo bolj dovzetne za nastanek vročinskih krčev kot drugi.«

Vročina je kul, zatrjuje Marko Pokorn. »Bolj me je strah pretirane rabe zdravil za zbijanje vročine kot vročine same. Ne sicer toliko paracetamola, temveč predvsem nesteroidnih antirevmatikov, kot sta ibuprofen in naklofen. Poleg tega da zbijajo vročino, so namreč zelo močni analgetiki – delujejo protibolečinsko. In če ima otrok neko bakterijsko okužbo, na primer pljučnico, vnetje kosti ali sklepov, z dajanjem omenjenih zdravil zabrišemo bolezenske znake in bolezen kasneje odkrijemo, otrok pa potrebuje daljšo obravnavo, poveča pa se tudi možnost zapletov.« Če po treh dneh ni jasno, kaj je vzrok povišani telesni temperaturi, Pokorn zato staršem odsvetuje dajanje nesteroidnih antirevmatikov.

Tudi paracetamol, daleč najbolj priljubljeno zdravilo za zniževanje telesne temperature, je vse prej kot brezmadežen. Poleg tega da mehanizem delovanja še vedno ni natančno znan in še vedno ni popolnoma jasno, ali sploh učinkuje kaj boljše od placeba, ga povezujejo s povečano možnostjo nastanka astme in poškodbami jeter.

»Uporaba katerihkoli zdravil, ko niso nujno potrebna, je škodljiva,« opozarja Edward Purssell z londonskega King’s Collegea, avtor številni raziskav o strahu pred vročino. »Vsa zdravila imajo stranske učinke, poleg tega pa o učinku teh zdravil na otroke vemo izjemno malo. Uporabljamo jih na veliko, zdijo se varna, a to je dejansko le zato, ker ne gledamo dovolj natančno.«

Zniževanje povišane telesne temperature za vsako ceno lahko povzroči več škode kot koristi. Obstajajo dokazi (sicer zelo omejeni), da lahko podaljša trajanje bolezni in njenih simptomov.

Kar je pravzaprav logično. Povišana temperatura je pač del naravnega obrambnega mehanizma. V telesu ustvari razmere, ki zavirajo razmnoževanje virusov in bakterij, poleg tega pa spodbudi imunski sistem k tvorjenju protiteles.

Problem nastane tudi na sistemski ravni. Nepotrebni obiski otrok s povišano telesno temperaturo pri zdravniku povzročajo nepotrebne stroške zdravstvenemu sistemu. Otroci lahko v čakalnici okužbo prenesejo še na druge. Podobno je z uporabo antipiretikov pri odraslih. Namesto da bi ležali v postelji in počakali, da vročina mine, se najemo zdravil in odidemo v službo, kjer okužbo širimo naprej.

Zvišanje telesne temperature kot odgovor na okužbo je v naravi zelo razširjeno. Celo nekatere hladnokrvne živali, na primer ribe in kuščarji, ob okužbi poiščejo najtoplejši del svojega okolja.

Za vsako stopinjo povišanja telesne temperature energijske zahteve telesa narastejo za skoraj deset odstotkov. Brez jasne koristi za preživetje se zato verjetno vročina skozi evolucijo ne bi ohranila.

Za vsako stopinjo povišanja telesne temperature energijske zahteve telesa narastejo za skoraj deset odstotkov. Brez jasne koristi za preživetje se zato verjetno vročina skozi evolucijo ne bi ohranila.

Kot ugotavlja Henry Adam: »Očitno otrokom telesne temperature ne znižujemo toliko zaradi njihove dobrobiti kot zaradi potešitve naših strahov.« In pri tem nima v mislih zgolj staršev, temveč tudi zdravstveno osebje. Kot kažejo raziskave, so namreč tudi pediatri, predvsem na primarni ravni, velikokrat prav tako zaskrbljeni zaradi morebitnih posledic vročine kot starši.

»Strah pred vročino je realen problem,« pravi Marko Pokorn. »In vedno večji je. Smo namreč družba instantnih rešitev. Vročina je najpogostejši vzrok, zaradi katerega starši otroka pripeljejo k zdravniku. In pričakujejo, da bo zdravnik zadevo uredil, da jim bo ponudil neko rešitev. In v večini primerov je edina rešitev, ki jo lahko ponudi zdravnik, sredstvo za zbijanje vročine. Če bi zdravnik staršem rekel le, da bi bolezen minila sama od sebe, starši ne bi dobili rešitve, ki so jo pričakovali, pa tudi zdravnik bi se lahko počutil, kot da ni nič naredil. Na ta način pa vsi upravičijo svoje poslanstvo.«

Nikakor ne želimo trditi, da uporaba zdravil za zniževanje telesne temperature nikoli ni upravičena. A starši bi morali začeti bolj zaupati svojemu občutku in manj odčitku na termometru. »Če je otroku ob vročini neprijetno, potem mu je smiselno zniževati temperaturo. Če se pri temperaturi 39 stopinj igra, pa to nima nobenega smisla,« pravi Pokorn.

Se pa Edwardu Purssllu zdi logično, da je strah pred vročino tako zakoreninjen v družbi. »Čeprav vročina sama po sebi ni nevarna, je v nekaterih primer pač lahko simptom nevarne okužbe. Čeprav so te redke, se je treba zavedati, da so ljudje še ne tako davno tudi v razvitih državah množično umirali zaradi nalezljivih bolezni.«