Homo universalis

Nekje na sredini Dolenjske ceste v Ljubljani se že tri desetletja kalijo nove generacije oblikovalcev. V enem od prostorov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) se z njimi ukvarja skupina zanimivih, razmišljujočih ljudi, angažiranih profesorjev, uglednih ustvarjalcev, uveljavljenih strokovnjakov in teoretikov, ki so najboljši v svojem poklicu in katerih dosežke cenijo tudi v tujini.

V opuščeno, odkupljeno in deloma prenovljeno tovarno Utensilija so se iz prvih začasnih prostorov na Erjavčevi ulici in leto pozneje na podstrešju Dijaškega doma Ivana Cankarja na Poljanski cesti preselili leta 1992. Pionirji študijskega programa oddelka za oblikovanje Peter Skalar, Saša Mächtig, Nana Lesnika, Jože Brumen, Andrej Jemec in v sklepnem delu Stane Bernik so ob pomoči številnih profesorjev in strokovnjakov leta 1984 pod vodstvom Grega Košaka v pripravo študijskega programa oblikovanja vložili ogromno energije.

Šele pred osmimi leti pa jim je zares uspelo, da se je tedanja Akademija za likovno umetnost (ALU) preimenovala v Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO). Danes ima oddelek za oblikovanje dva oddelka. Oba sta neverjetno uspešna. Sodita med glavne kalilnice bodočih strokovnjakov za oblikovanje v Sloveniji. Na oddelku za vizualne komunikacije poučujejo grafično oblikovanje, fotografijo, ilustracijo in interaktivno oblikovanje. Oddelek za industrijsko in unikatno oblikovanje pa je kot edina slovenska izobraževalna institucija celo uvrščen med 50 najboljših šol za oblikovanje v Evropi in se v svoji zgodovini lahko pohvali z izjemnimi posamezniki, med profesorji ter med nekdanjimi in zdajšnjimi študenti.

»Za oblikovalce, ki stroko peljejo naprej, je zaslužna šola in tu se kaže daljnovidnost ljudi, ki so bili zraven pri ustanovitvi programa,« poudarja Jure Miklavc, vodja oddelka za industrijsko oblikovanje, večkrat nagrajeni profesor temeljnega predmeta načrtovanja. Sicer ima tudi svoj studio, ki že več let sodeluje z Alpino. Za to podjetje je zasnoval inovativne čevlje za prosti čas Binom ter enega najinovativnejših in tehnološko najbolj dognanih izdelkov – modela čevljev za tek na smučeh Elite CS in CL. Sodi v prvo generacijo profesorjev, ki so se izobrazili na oddelku za oblikovanje, prej so bili profesorji večinoma arhitekti.

Kljub velikemu pomenu šole, nenehnemu dokazovanju profesorjev, študentov in alumnov jih že ves čas pesti ista težava – katastrofalne prostorske razmere, v katerih delujejo. Reševanje prostorske problematike ne le ALUO, temveč tudi drugih dveh umetniških akademij v glavnem mestu se vleče kot kurja čreva. Lokacija za novogradnjo na območju vojašnice na Roški, ki jo je za skupni projekt akademij ministrstvo za šolstvo namenilo že pred desetimi leti, je stvar preteklosti. Zdaj rešitve iščejo vsak zase. »Primernih in dovolj velikih prostorov v mestnem jedru ni, zato se bodo najverjetneje morali odločiti za dozidavo kakšnega objekta, ki že stoji, morda celo prostorov na Erjavčevi,« pravi dekan akademije Boštjan Botas Kenda, profesor, ki vodi seminar za načrtovanje vizualnih komunikacij.

Vsi, tudi študentje, si kljub romantiki prostorov, ki živijo s preteklostjo, želijo prenove. Pri tem pa seveda večjega vložka v opremo različnih delavnic, stroje in ateljeje. »Tako bi se lahko študentje še dosti bolje razvijali, zdaj pa so bolj ali manj prepuščeni sami sebi, saj imajo na voljo le osnovna orodja,« razmišlja ena od nadarjenih diplomantk šole Ana Baraga, ki ji je zbirka knjižic Besedarije besedne bedarije, celovit umetniški knjižni projekt, na zadnjem Bienalu ilustracije prinesla posebno priznanje za mladega ustvarjalca.

Ne le da nimajo uporabnih računalnikov, ki so danes obvezna študijska oprema, niti tako osnovnih potrebščin, kot so papir, tiskalniki, fotokopirni stroji, svinčniki in oglje, nimajo na razpolago. Temu botruje tudi nenehno krčenje sredstev, ki jih prispeva država. »Kar se tega tiče, lahko rečemo, da smo podhranjeni,« pritrjuje Kenda. Pri tem se zaveda, da bi lahko od države zahtevali, naj jih opremi, saj imajo verificirane študijske programe. A ker so ti procesi prepočasni, meni, da je infrastrukturno podhranjenost treba rešiti s povezovanjem na trgu in tako šoli omogočiti boljše delovanje.

Ne glede na to so si vsi edini, da je med študijem delo z materiali neprecenljivo. »Še posebej za industrijskega oblikovalca,« je prepričan Miklavc. »V tem smislu so še razmere v srednjih šolah v regiji, ki so bolj obrtno naravnane, neprimerljivo boljše kot pri nas, mi smo pravi ’kremenčkovi’.« Nekoliko bolje gre oddelku za steklo, in to predvsem po zaslugi Tanje Pak, oblikovalke in predavateljice, ki je izkoristila vse svoje zveze, da so jim steklarne podarile peči, ki jih niso več potrebovale.

Kljub prostorskim težavam in pomanjkanju sredstev, katerega posledica je tudi kadrovska podhranjenost, kljub neugodnim razmeram z akademije prihajajo izredno uspešni alumni, ki se po šolanju postavijo na trg in na noge in posegajo po svetovnih nagradah, kot je nagrada red dot. Že drugo leto zapored je Miklavc celo član strokovne žirije, ki izbira med kandidati za to ugledno nagrado. Kakovosten in poglobljen študij, ki se ves čas razvija in usklajuje z razvojem oblikovalske stroke, skušajo zagotoviti tudi s trmastim prostovoljnim delom nekaterih pedagogov pri posameznih programih na oddelku za oblikovanje.

»Ko vidiš nove potrebe v družbi, neki nov profil, te ne more omejevati študijski program, za ustanovitev novega pa potrebujemo tudi do tri leta, preden bi ga sploh lahko začeli izvajati,« je zgrožena docentka Petra Černe Oven, ki na šoli poučuje enega od teoretičnih predmetov. Magistrirala in doktorirala je na priznanem oddelku za tipografijo in grafično komunikacijo na Univerzi v Readingu, eni od najboljših šol za tipografijo na svetu, kjer je nekaj časa tudi predavala kot asistentka.

Prav zaradi tega po njenem pedagogi uporabljajo bolj »kaskaderske« metode. Pogosto se zgodi, da sami razpišejo prostovoljni seminar in študente povabijo, naj se vključijo vanj vzporedno z rednim študijskim programom. Na teh seminarjih se predstavljajo teme, ki so povsem nove in v oblikovanju v Sloveniji še ne videne. Ovnova je povedala, da je bil lep primer tega seminar Storitveno in informacijsko oblikovanje, v katerega so bili vključeni mednarodni strokovnjaki: »Pokazalo se je, da neinstitucionalni postopek, za katerega sta značilni svežina in neobremenjenost, šolo lahko postavi na zemljevid Evrope.« Nedavno so predmet storitveno oblikovanje dodali v program in postali ena redkih šol v Evropi, ki ga ponujajo.

Poglobljenost programa zagotavljajo tudi z gostujočimi predavatelji, profesorji, praktiki iz tujine, zaradi česar so vpeljali program ALUO Design Talks, pri katerem sodelujejo tudi druge institucije. V sklopu tega programa so imeli že veliko gostov, ki so se ukvarjali s povsem eksotičnimi področji. Na delavnici, ki jo je v Ljubljani vodil soustanovitelj in vodja interdisciplinarnih studiev Intégral v Parizu, Zürichu in Berlinu Ruedi Baur, predavatelj na univerzah po vsem svetu, so se denimo začeli ukvarjati z izkušnjo potnika na ljubljanski postaji in končali z rešitvijo za potniški promet za vso Slovenijo. Lotevajo se tudi tem v povezavi z etiko v oblikovanju. Tako so letos gostili britansko predavateljico Alison J. Clarke, ki sicer predava na dunajski šoli za oblikovanje. Predstavila jim je vznik in zgodovino družbenega oblikovanja. S tem, ko v študij vključujejo zgodbe, ki niso del rednega izobraževanja, bogatijo izobraževalni proces, s čimer ta postane zanimiv ne le za študente, temveč za celotno oblikovalsko stroko in tudi druge stroke.

Vsemu temu navkljub nekateri študentje pogrešajo sodobnejši študij. »Pogrešajo predvsem poglobljenost v novonastalih smereh. Morda tudi zato nadarjeni in zagnani mladi oblikovalci odhajajo na podiplomski študij v tujino,« na podlagi pogovorov z mladimi študenti sklepa Miha Artnak. Grafitar, street artist, grafični oblikovalec in vizualni umetnik, še eden od uspešnih diplomantov oddelka za vizualne komunikacije, je s skupino Zek Crew, osemčlansko skupino študentov, od katerih je kar šest študentov ALUO, osvojili veliko Brumnovo nagrado za oblikovalski projekt Trnfest. Kljub vsemu povedanemu ima lep spomin na študij in profesorje, saj se je od njih naučil veliko več kot le oblikovanja.

Akademija vendarle ni zaprta sama vase, to dokazujejo profesorji in študentje, ki med študijem na različne načine širijo vesti o svojih dosežkih, umetniških in raziskovalnih. Lani so se denimo predstavili v Londonu na razstavi Povezujemo oblikovanje in industrijo.

Umeščenost v mednarodno okolje, tudi zaradi matične Univerze v Ljubljani, članice Zveze evropskih univerz – EUA, oddelku za oblikovanje pomaga pri prepoznavnosti, snovanju in širjenju zamisli, kako študij izboljšati. Kenda denimo septembra odhaja na finsko Aaltovo univerzo, ki uspešno združuje tri vodilne finske fakultete, za tehnologijo, ekonomijo ter umetnost in oblikovanje. To sodelovanje med znanstvenim, poslovnim in umetniškim odpira neštete nove možnosti za multidisciplinarno izobraževanje in raziskovanje, model, ki ga ne morejo dobesedno prenesti na domača tla, deluje pa po načelu, pomembnem za prihodnost oddelka, je prepričan dekan.

Oblikovanje namreč mora slediti družbenim tokovom in biti pripravljeno odzvati se na procese v okolju, v katerem deluje. Šola je pri tem zelo pomembna. Producirati mora misleče posameznike, ki znajo opazovati in se odzvati na procese v okolju. Vzgojiti ljudi, ki bodo sami znali najti posel in predvideti, kje so potrebna njihova znanja. »Od oblikovalca se pričakuje, da povezuje in razume različne stroke, ki mu pomagajo v procesu oblikovanja priti do končnega proizvoda,« je prepričan Kenda. »To so koraki, ki jih moramo utrditi tudi v izobraževanju.«

Da jih pri pripravi na resnični svet čaka še veliko dela, meni tudi Jurij Lozić, še en zekovec, industrijski oblikovalec, ki skupaj s še nekaj mladimi industrijskimi oblikovalci deluje pod imenom Rompom. Že prvi skupni projekt, prenova ljubljanskega lokala Bikofe, jim je prinesel nagrado za najboljši interier na Mesecu oblikovanja. Zdaj mu je uspelo s kampanjo za blatnike za kolo Musguard, ki jih že lep čas lahko kupimo v newyorškem Muzeju moderne umetnosti, kjer so naprodaj skupaj s kultnimi oblikovalskimi izdelki: »Na šoli študenta oblikovanja še zmeraj vidijo kot strokovnjaka, ki se bo vključil v produkcijsko verigo, teh pa je v Slovenji, kot vemo, vse manj. Svet oblikovanja je odvisen od korenitih sprememb, ki jih povzročajo gospodarski tokovi, zato je danes treba biti zelo fleksibilen.« Oblikovalec kot »one man band« (kreator, proizvajalec in tržnik) je bil zato tema njegove diplomske naloge. Meni, da je fleksibilnost v kurikulu verjetno zahteven korak, a izvedljiv. Kot primer dobre prakse omenja velik premik na akademijah, ki so ga v zadnjih letih ob državni pomoči načrtno izpeljali na Poljskem.

Odgovornost vsake fakultete je, da študentom zagotovi zaposljivost, pri čemer je treba točno vedeti, kolikšne so potrebe po takšnem kadru. Da bi predstavili študijske programe potencialnim kandidatom in s tem povečali zanimanje za študij, obiskujejo srednje šole in sondirajo morebitni kader. Akademija pa se je letos prvič predstavila tudi na regionalnem tridnevnem oblikovalskem festivalu Dan D v Zagrebu. Da bi izstopili iz množice razstavljavcev, so na razstavi ALUO To Go, ki jo je pripravila skupina študentov, priredili delavnice, na katerih so sodelujoči lahko začutili utrip šole, spoznali metode dela in prejeli darilo v obliki študentskega dela. Tako so pritegnili morebitne bodoče študente, pa tudi stranke.

Mlajša generacija pedagogov skuša povezovati oddelke, denimo s tem, da razpisujejo naloge, pri katerih študente z različnih oddelkov pomešajo med seboj. Na letošnjih Vurnikovih dnevih so v radovljiški graščini razstavili dela, nastala na štiridnevni šolski oblikovalski delavnici. Pod mentorstvom profesorjev so nastali resnično izvirni izdelki, čokoladni pralineji, kopalne brisače, okrasna blazina, papirnati prtički, kozarci, ravnilo, steklenica za vodo in drugi izdelki, poslovna darila in spominki s prepoznavnimi vzorci, ki krasijo Vurnikovo arhitekturo.

Študentje tudi sicer del projektov opravljajo v varovanih okoljih, kjer delajo brez pritiska naročnikov in se učijo oblikovalskih osnov. Že zelo zgodaj, predvsem v tretjem letniku, pa začnejo sodelovati tudi s čisto konkretnimi podjetji in naročniki. Na podlagi pridobljenega razpisa denimo že drugo leto skrbijo za celostno grafično podobo ljubljanske opere in slovenske filharmonije, sodelovali pa so tudi z državno volilno komisijo; zanjo so oblikovali spletno stran in volilne obrazce. Tako so njihovi izdelki prišli prav v vsako gospodinjstvo.

Priložnost, da dokažejo, kako uspešni so in kako daleč seže njihov vpliv, je tudi 30-letnica oddelka za oblikovane ALUO. Zaznamovali jo bodo z razstavo, pri kateri gre za odličen primer sodelovanja in povezovanja ter izmenjave znanj med študenti in profesorji. To je tudi priložnost, da na konkretnih primerih vidimo, kako je z dobro oblikovanimi izdelki in jasno strategijo mogoče prerasti iz lokalnega izdelovalca v globalnega, in to v srednjem in višjem cenovnem razredu.

Oktobra bodo na Kongresnem trgu stali štirje zabojniki, v katerih bodo razstavili najbolj prodajane in pozornost zbujajoče izdelke slovenskih oblikovalcev, dobitnikov najvišjih strokovnih nagrad. Z mobilno razstavo, s katero nameravajo obiskati ne le kraje po Sloveniji, temveč tudi v tujini, želijo opomniti, da je oblikovanje povsod okoli nas, pa tudi, da zadnja tri desetletja živimo v boljšem svetu, ker na ljubljanski univerzi delujeta oddelka za oblikovanje.