Obdavčitev plač moti le bogataše

V članku se necelovito prikazujejo razmere pri obdavčitvi dela v Sloveniji, iz tega pa so oblikovani pomanjkljivi sklepe. Poleg tega Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) pripisuje stališča ali nakane, ki ne držijo.

Obdavčitev ne moti le bogatašev, temveč predvsem revne. Ob vseh izplačilih je bruto bruto zaslužek delavca z minimalno plačo približno 1.150 evrov na mesec, izplačan neto znesek pa je nižji kot 600 evrov.

V uvodu članka se povzema svetovalca generalnega direktorja GZS, da je najhujše breme podjetij visoka obdavčitev plač. Zapis je necelovit in nenatančen. Visoka obdavčitev plač je eno od hujših bremen podjetij, razbremenitev plač pa je v Sloveniji nujna zaradi zaposlitvenega in razvojnega krča. V gospodarstvu smo od leta 2008 izgubili okoli 100.000 delovnih mest, dodana vrednost pa je le na 65 odstotkov povprečja EU. Slovenija je po višini stroškov dela res na 9. mestu, a po dodani vrednosti v predelovalni industriji je šele na 15. mestu.

Avtor ugotavlja, da slovenski zaposleni pri povprečni plači plača 42,3 odstotka davkov in prispevkov. Na podlagi tega izvede sklep, da so slovenske plače le povprečno obremenjene. V članicah EU je povprečna plača le 42-odstotno obremenjena, kar drži. Toda primerjava ni korektna. Na tej lestvici sta med članicami EU, ki imajo nižjo dodano vrednost kot Slovenija, le Madžarska in Češka višje kot naša država. Številne države, ki so mnogo razvitejše, pa imajo nižje obremenitve plače (Švica, Irska, Velika Britanija, Nizozemska, Luksemburg, Norveška, Danska …). Povprečje torej zelo vara.

Ob tem je iz študije očitno, da so od Slovenije po tem kazalcu cenejše tiste članice EU, ki s Slovenijo konkurirajo po privlačnosti za kapital. To velja za Slovaško, Portugalsko in druge, tudi za Hrvaško in Srbijo, ki ju v primerjavi ni. Tja se selijo naša delovna mesta - tako v nižje plačanih delovno intenzivnih sektorjih kot tudi na področjih, ki zahtevajo kreativno in dobro plačano znanje.

Zato je bistveno bolj korektna primerjava stroškov dela zaposlenih v deležu bruto dodane vrednosti (Gre za BDV. Običajno se BDP računa po potrošni metodi, ki že vključuje davke in druge podpore. Če pa se BDP računa po proizvodni metodi, se ta računa brez tega učinka. V primerjavah se BDP zato popravi za znesek, ki ga pobere država). Leta 2011 smo bili po podatkih Evropske komisije na neslavnem 1. mestu med evropskimi državami, pred Švico in Veliko Britanijo. Tega leta smo skoraj tri četrtine BDV porabili za plačila zaposlenim, preostalo pa je ostalo podjetjem za naložbe, razvoj in morebitni dobiček. Lani smo bili še vedno prvi v EU. Za plačila zaposlenim še naprej trošimo skoraj tri četrtine BDV (72,3 odstotka). Za primerjavo: Madžarska le 60,1 odstotka. Drugače povedano: skupni strošek plač je glede na to, kar ustvarimo, v bruto znesku tudi primerjalno z drugimi članicami EU izjemno visok.

Avtor znižuje breme obdavčitve plač v Sloveniji kar tako, da prišteje še neobdavčeni nadomestili za malico in prevoz. Ti dve nadomestili sta res neobdavčeni, toda primerjava je popačena, ker avtor hkrati ne razkrije, da je v Sloveniji odmor za malico plačan, v drugih državah pa ne. Dejansko je slovenski delovnik 7,5-urni, ne 8-urni, plača pa se 8-urni. V drugih državah čas za malico ni ne plačan in ne obdavčen.

V članku tudi ni upoštevanih razlik v širših stroških dela, ki jih ima delodajalec v Sloveniji, v marsikateri drugi konkurenčni državi, članici OECD, pa ne, in sicer: visoko nadomestilo za bolniško odsotnost do 30 delovnih dni v breme delodajalca, čakalni dnevi na bolniški (v tujini niso plačani), različne odpravnine, jubilejne nagrade, visoko število dni letnega dopusta, izplačilo regresa, itn.

Delež stroškov dela v celotnih odhodkih podjetij je res zgolj 14 %, vendar so razlike sledeče: stroški dela so v večjem delu EU variabilni, v Sloveniji so bolj kot ne fiksni. To pomeni večje stroške za delodajalce v časih krize, pa tudi manjše zaposlovanje v časih gospodarske rasti. Zaradi strukture slovenskega gospodarstva je razlika med prihodki in odhodki nizka, saj stroški blaga, materiala in storitev predstavljajo kar tri četrtine vseh odhodkov (na stroške vhodnih surovin podjetja nimajo večjega vpliva). Od preostanka predstavljajo stroški dela kar 54-odstotni delež. Posledično delež stroškov dela v celotnih odhodkih nikakor ni nizek, kot ga poskuša prikazati avtor prispevka.

Koristi od socialne kapice bi imela le peščica, je zapisano v članku, ker ima 95 odstotkov zaposlenih nižje plače od 2.000 evrov neto. To drži. Toda ne upošteva se bistveni razlog, zaradi katerega GZS predlaga socialno kapico pri 37.000 evrov bruto letne plače. V tem primeru bi zajeli visoko kakovosten inženirski in inovatorski kader, ki prispeva največ k dodani vrednosti. Res bo treba luknjo v javnih blagajnah zapolniti z drugimi viri, vendar bo ta ukrep pripomogel k višji dodani vrednosti v podjetjih, njihovi višji konkurenčnosti in posledično k več delovnim mestom v gospodarstvu, kot bi jih bilo brez uvedbe socialne kapice, skupaj še z drugimi ukrepi za nov razvojni zagon.

Nikakor ne drži, da bi od socialne kapice imeli koristi le direktorji, kot se namiguje v članku. V GZS zagovarjamo in predlagamo kombinacijo ukrepov: poleg socialne kapice (pomembna za razvoj novih izdelkov in storitev) še razbremenitev najnižjih plač (višji standard te skupine zaposlenih in večja kupna moč), prečiščenje vseh vrst neučinkovitih subvencij, energetsko-zeleno davčno reformo, 100-odstotno davčno olajšavo in eliminiranje učinkov socialne kapice pri najvišjih plačah v državi z dohodninskimi spremembami. Torej prav pri direktorskih plačah.

V pokojninski in zdravstveni blagajni bi ob uvedbi socialne kapice res prišlo do izpada prihodkov, zato smo že julija in v začetku avgusta navedli tudi možne vire za njihovo zapolnitev: višjo obdavčitev premoženja, preoblikovanje nepovratnih sredstev v ugodna povratna sredstva, že omenjeni prečiščenje subvencij in spremembe pri dohodninski lestvici. Vire je treba iskati širše od običajnih virov za omenjeni blagajni.

Slovenska podjetja bodo letos na zahtevnih tujih trgih izvozila za več kot 27 milijard evrov storitev in izdelkov. To je za štiri milijarde evrov več kot leta 2008, torej pred krizo, ko se je najlažje prodajalo v tujini, in za kar osem milijard evrov več kot leta 2009, ko je svet zašel v hudo krizo. Brez pretanjene skrbi za razvoj v številnih slovenskih izvoznih podjetjih to brez dvoma ne bi bilo mogoče. Zato posplošena obtožba sindikalista Gorana Lukića, da gospodarstveniki z zahtevami po dodatni razbremenitvi stroškov dela skrivajo svojo lenobo in neznanje največ pove o samem avtorju te izjave. Gospodarstveniki so zaskrbljeni zaradi razvojnega, demografskega in zaposlitvenega krča, ki škoduje vsem v Sloveniji.