Obdavčitev plač moti le bogataše

Iz Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) pišejo, da sem v članku Obdavčitev plač moti le bogataše necelovito prikazal razmere pri obdavčitvi dela v Sloveniji in iz tega oblikoval pomanjkljive sklepe. Kot pravijo na GZS, naj bi obdavčitev motila najrevnejše, ki od 1150 evrov bruto bruto plače prejmejo le 600 evrov neto, in ne najbogatejših. A kar pri GZS izpostavljajo kot težavo, je dejansko ključni element socialne države. Kot je namreč na svojem blogu opozoril Bine Kordež, delavci res plačujejo del plače državi, a si s tem financirajo obdobje, ko ne delajo: plačajo za šolanje, ki ga je »brezplačno« zagotovila država; plačajo prispevke za pokojnino, ki jih nato dobijo vrnjene, ko ne delajo (seveda, če prej ne umrejo); plačajo prispevke za zdravstveno varstvo, ki jih nato dobijo povrnjene v obliki zdravstvenih storitev, če zbolijo; z dohodnino plačajo še ostale dejavnosti in storitve države. Skratka, če si še želimo socialne države in drugih državnih storitev, socialni prispevki od plač in plačilo dohodnine ne bi smeli biti tarča kritik. Prav tako ne prispevki delodajalca, ki gredo prav tako povečini za financiranje socialnih storitev države, in torej nazaj delavcem, državljanom. Še to: prispevek delodajalca od plače (16,1 odstotka) je med najnižjimi v EU.

Pri GZS ne oporekajo ugotovitvi v članku, da so slovenske plače povprečno davčno obremenjene v primerjavi s plačami v drugih članicah EU in OECD, opozarjajo pa, da bi namesto primerjave stroškov dela na splošno moral za realnejšo sliko primerjati stroške dela v bruto dodani vrednosti na zaposlenega. Slovenska podjetja namreč v povprečju porabijo skoraj tri četrtine vseh sredstev bruto dodane vrednosti za plačila zaposlenim, po čemer smo na prvem mestu, torej najslabši v EU, pišejo iz GZS. Pravijo, torej, da so plače preveč obremenjene, ker podjetja proizvajajo proizvode z nizko dodano vrednostjo. A čigava težava je to? Prav težava vodstev podjetij, menedžerjev, ki jih zastopa GZS.

Na GZS pravijo, da bi z znižanjem obdavčitve plač dosegli večjo dodano vrednost na zaposlenega, saj bi podjetjem ostalo več sredstev za investicije v proizvode z višjo dodano vrednostjo. Ne oporekajo pa trditvi v članku, da so podjetja v preteklosti že bila deležna olajšav, a jih niso porabila za investicije v inovacije ali zvišanje plač zaposlenih. Olajšave so zgolj povečale luknjo v državnem proračunu in dobičke podjetij, ki so si jih razdelili lastniki. Kako naj vemo, da ne bo ob morebitnem znižanju obdavčitve plač, kar zahtevajo, enako?

Iz GZS še pišejo, da je »zaradi strukture slovenskega gospodarstva razlika med prihodki in odhodki nizka, saj stroški blaga, materiala in storitev predstavljajo kar tri četrtine vseh odhodkov«. To zopet ni problem članka in podatkov v njem, ampak problem vodstev podjetij.

Če bi bila obdavčitev plač in stroški dela nižji, bi lahko pritegnili tuje vlagatelje, tuji kapital, ki namesto Slovenije raje izberejo druge, cenejše države, kot so Slovaška, Hrvaška, Srbija, še pišejo iz GZS. Pa si res želimo takih vlagateljev? Bi to povečalo dodano vrednost na zaposlenega, o kateri govorijo v GZS?

»V članku tudi ni upoštevanih razlik v širših stroških dela, ki jih ima delodajalec v Sloveniji, v marsikateri drugi konkurenčni državi, članici OECD, pa ne, in sicer: visoko nadomestilo za bolniško odsotnost do 30 delovnih dni v breme delodajalca, čakalni dnevi na bolniški (v tujini niso plačani), različne odpravnine, jubilejne nagrade, visoko število dni letnega dopusta, izplačilo regresa, itn.« Nasprotno od GZS menim, da je to vredno hvale, in ne kritike. Delavci niso roboti.