Dvanajsta vlada

Politični nastopi Mira Cerarja so povezani z dvema tezama. Cerar naj bi v politiko vrnil etiko, poštenost, neoporečnost, resnost, pridnost, strokovnost pri upravljanju javnih zadev. S tem, ko se bodo s politiko in z upravljanjem države začeli ukvarjati ljudje, ki naj bi jih zanimalo javno dobro, ne parcialni interesi, naj bi bila država pripravljena za nov razvojni preboj. »Brez etičnega upravljanja ni ničesar,« pravi. Etično ravnanje bi moralo biti prvi pogoj za vsako politično delovanje, ki ga mora nadgrajevati vsebina. Velja tudi obratno, vsebina političnih odločitev bi morala neposredno vplivati na presojo o tem, ali je vlada dobra, ali je, če sprejmemo Cerarjevi retoriko, »dovolj etična«. Če konkretiziramo: vprašanje moči socialne države je imanentno vprašanje etičnih stališč, vprašanje koruptivnih politikov prav tako, vprašanje, ali so na ministrskih mestih strokovne osebnosti ali karierni politiki, tudi …

Omenjena izhodišča Cerarjeve politike je treba upoštevati pri presoji predlagane ministrske ekipe. Na samem začetku je treba Cerarju priznati politično spretnost, v tednih oblikovanja vlade v javnost niso prišla imena ministrskih kandidatov, kar je drugače kot pri oblikovanju prejšnjih vlad. Namenoma so objavili samo ime Dušana Mramorja, novega finančnega ministra, ki so ga že leta nagovarjali, da bi znova prevzel to funkcijo, a prepričati ga je uspelo šele Miru Cerarju. Dušan Mramor bo najvplivnejši član Cerarjeve vlade, ima ministrske izkušnje z vodenjem finančnega resorja, je strokovnjak, zelo delaven človek. Mramor je Cerarjev »superminister«, in ker bo država poskušala znižati proračunski primanjkljaj, bo največ odvisno predvsem od njega. Miro Cerar je politično spretnost pokazal tudi pri izbiri kandidata za gospodarskega ministra: takoj ko so se pojavili očitki, da naj bi bil v preteklosti Ervin Pfeifer vpleten v nekaj afer, je Cerar njegovo ime umaknil in kot kandidata predlagal krškega podjetnika Jožefa Petroviča.

Miro Cerar je izbral nekaj zelo dobrih ministrskih imen, predvsem na področjih financ, zdravstva, pravosodja. A nekaj dobrih ministrov še ne naredi dobre vlade.

Podobno kot Mramor naj bi bil »superminister« tudi Goran Klemenčič, profesor, državni sekretar, predsednik protikorupcijske komisije, ki naj bi postal minister za pravosodje. Klemenčiču veliko ljudi očita, da hitro odstopa; kar drži, za zdaj je odstopil že z dveh funkcij. A Klemenčič se brani, da z odstopi poskuša opozarjati, da tako ne gre več. V času svojega odhoda z mesta predsednika komisije je dejal, da boj zoper korupcijo v Sloveniji ne more biti uspešen, ker v parlamentu obstaja tiha aliansa med politiki, ki ščitijo sistemsko korupcijo. Danes so razmerja v državnem zboru drugačna. Kot minister za pravosodje bo imel Klemenčič dovolj moči, da bo presegel institucionalne ovire, ki naj bi ga prej onemogočale. »Če bi v teh razmerah ostali, ne bi bili pošteni, ne do samega sebe ne do ljudi,« je dejal pred slabim letom dni, ko je odstopal skupaj s še dvema članoma senata komisije. Sedaj se vrača. Pričakovanja javnosti, tudi premiera Cerarja, ki ravno v spoštovanju pravne države vidi enega temeljev svojega mandata, so upravičeno velika. Tveganja prav tako – Klemenčič ima v politiki veliko nasprotnikov.

Ministrica za zdravje naj bi postala Milojka Kolar, nekdanji državna sekretarka na finančnih ministrstvih v času velike LDS, kasneje predsednica uprave Vzajemne, ki je bila odstavljena, ko je zaradi dobičkonosnega poslovanja želela znižati premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Kolarjeva podpira popolno ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Bodoči minister Mramor je pred desetimi leti v času ministrovanja Dušana Kebra tej ideji zaradi približevanja Slovenije evru sicer nasprotoval, a ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je tokrat zapisana v koalicijski pogodbi. »Zdravstvena reforma je v veliki meri odvisna od ministra za finance,« pravi Dušan Keber, »danes pa gojim upanje, tudi zato, ker je ministrska kandidatka v zadnjih desetletjih pri vprašanju o ukinjanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja doživela neko evolucijo.« Milojka Kolar ni zdravnica, je ekonomistka, ki se spozna na finance, zaradi Vzajemne pa tudi na specifičnost financiranja zdravstva.

Nekajkrat je v konflikt s politiko prišel tudi kandidat za ministra za javno upravo Boris Koprivnikar. Kot predsednik Skupnosti socialnih zavodov Slovenije je ostro kritiziral politična imenovanja v svete zavodov za časa Janševe vlade. »Skupni imenovalec članov svetov, ki jih imenovala vlada, je skorajda izključno članstvo v stranki SDS,« je dejal takrat. Prav tako se je upiral napovedanemu varčevanju in Šušteršičevi ideji, da naj bi direktorje javnih zavodov razrešili, če tekoče leto ne bi poslovali pozitivno. »Nekateri ne razumejo, da živimo v demokratični družbi, ki še zmeraj spoštuje ustavo, kjer imamo tri veje oblasti.« V nasprotju z Mramorjem, Klemenčičem, Kolarjevo in Koprivnikarjem ni še sodeloval v nobeni vladi, zelo hitro ga pa čakajo pogajanja s sindikati javnega sektorja o podaljšanju varčevalnih ukrepov. Ta so bila prekinjena malo pred državnozborskimi volitvami.

Slabše izbire?

Če večini ministrov in ministric SMC težko resneje očitamo, da svojega področja ne poznajo dovolj dobro, je drugače z ministri, ki jih je Cerarju ponudil Karl Erjavec, bivši in bodoči zunanji minister. Tako naj bi ministrica za okoljski resor postala nekdanja županja Slovenske Bistrice Irena Majcen, ki danes na njihovi upravni enoti vodi oddelek za okolje. Irena Majcen, tedaj je bila še članica SLS, je nekoč na območju zavarovanega renesančnega spominskega parka kljub negativnemu mnenju strokovnih komisij želela zgraditi dom za ostarele. Pomagal ji je tedanji minister za kulturo Vasko Simoniti. A na koncu dom na zavarovanem območju ni bil zgrajen, projekt je padel v vodo in občina ga je čez nekaj let postavila na drugi strani mesta. Irena Majcen je kot županja ignorirala tudi referendumsko pobudo krajevne skupnosti o preimenovanju OŠ Črešnjevec v OŠ Jožeta Pučnika. O pobudi občinski svet preprosto ni odločal, ampak je le sprejel sklep o preimenovanju, nasprotnikom pa referenduma na ravni občine kasneje ni uspelo organizirati.

Vprašanje moči socialne države je imanentno vprašanje etičnih stališč. Vprašanje, ali ministrska mesta vodijo strokovne osebnosti ali karierni politiki, prav tako.

Na prvi pogled je nenavadna izbira Julijane Bizjak Mlakar za kulturno ministrico. »V politiko sem šla ravno zaradi boja za javno zdravstvo,« je govorila še pred nekaj tedni, a je pristala v kulturi. Tega resorja ne pozna. Še več, ko je nacionalni svet za kulturo pred volitvami stranke povabil, naj predstavijo svoje predvolilne programe, so se pri njem oglasile vse stranke razen DeSUS. Stranka, ki je ignorirala povabilo osrednjega neodvisnega organa, ki poskuša usmerjati kulturno politiko, je dobila kulturni ministrski resor. Kar več pove o vladi in o Miru Cerarju kot pa o Julijani Bizjak Mlakar.

Simon Kardum, direktor Kina Šiška in dolgoletni uslužbenec na ministrstvu za kulturo, je do njenega imenovanja kritičen. »Meni se zdi to nesprejemljivo in škandalozno. Če je nekdo vseskozi opozarjal na strokovnost, integriteto, problem strankokracije, kako je potem možno, da nekdo postane minister samo zato, ker je član neke stranke? In ne zato, ker bi poznal kulturno sceno. Saj je povsem mogoče, da kandidatka obvlada organizacijo dela, a obvladati moraš teren, interesne skupine, vedeti moraš, kdo so sindikalni vodje, vedeti moraš, kam sodi kakšen direktor. Potrebuješ kopico znanj. Zaboli me, da si nekdo sploh upa predlagati kaj takšnega, čeprav se s kulturo v Sloveniji aktivno ukvarja in preživlja kar 24.000 ljudi.«

Podobno razmišlja tudi Miran Zupanič, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo: »DeSUS je bil član zadnjih vlad, ki so začele z razgradnjo socialne države, ki so krčile sredstva za kulturo, DeSUS je bil tudi član vlade, ki je ukinila samostojno ministrstvo za kulturo. Sedaj pa naj bi ministrstvo za kulturo vodila gospa brez resnih referenc. A to po svoje ne pomeni nič. Na tem mestu smo imeli ministre z velikim znanjem o kulturi in tiste brez njega. Moč kulturnega ministra je odvisna predvsem od političnega konteksta.« Torej od vprašanja, kako se pomena kulturne politike zaveda vlada. »Naj bom optimist, če je mandatar po zahtevi DeSUS izbral neizkušeno kandidatko, je z njeno izbiro sam prevzel odgovornost za izvajanje kulturne politike.«

Julijana Bizjak Mlakar v politiki ni neizkušena, nekoč je bila poslanka SD, a se je s stranko razšla, precej odločno je vodila Gibanje za ohranitev javnega zdravstva, udeležila se je tudi protestov za javno zdravstvo in proti ukinitvi ministrstva za kulturo. Skupaj s Koksom, skupino različnih kulturnih društev, ki je nastala neposredno po ukinitvi ministrstva za kulturo, je oblikovala tudi Zvezo civilnodružbenih organizacij Slovenije za pravičnost, enakopravnost, solidarnost in trajnostni razvoj, ki pa je v zadnjem času ugasnila. Ko se je pred tedni v medijih prvič pojavilo njeno ime in je naletela na nejevero kulturnikov, je ravnala modro. Obiskala je Koks, Društvo slovenskih pisateljev in organizirala poseben sestanek pri Miru Cerarju, kjer so kulturniki predstavili svoje poglede. Na sestanku naj bi dobili tudi zagotovila, da kulturni resor ne bo podhranjen. Zaradi njenega pristopa se je nasprotovanje dela kulturniške scene umirilo. Tisti, ki jo poznajo, pravijo, da je konfliktna, bojevita, včasih tudi preveč, ampak da ima hkrati zelo pritajen občutek za pomen javnega in javno dobrega. To je tudi zelo pomembno. Julijana Bizjak Mlakar je kot vladna poslanka leta 2010 nasprotovala Zakonu o RTV, ker naj bi predlagani zakon odpiral možnost za privatizacijo javnega zavoda.

Stranka, ki je edina ignorirala povabilo nacionalnega sveta za kulturo, je dobila kulturni ministrski resor. Kar več pove o vladi kot o Julijani Bizjak Mlakar.

Naj ponovimo: morda bo kot ministrica razmeroma uspešna, a brez podpore premiera in finančnega ministra ji ne bo uspelo zvišati danes res zelo nizkih proračunskih sredstev za kulturni resor. Treba pa je priznati, da je tokrat situacija vseeno bistveno drugačna kot pred dobrima dvema letoma, ko je Janša v času racionalizacijsko-ideološke ihte kulturno ministrstvo kot samostojen organ kar ukinil.

In SD? V tej vladi ima tri ministrska mesta. Predsednik SD Dejan Židan bo že v tretje postal minister za kmetijstvo, Anja Kopač Mrak v drugo ministrica za delo. Nov minister je samo Janko Veber, dolgoletni poslanec državnega zbora, ki je bil eno leto njegov predsednik, prej tudi šest let župan Kočevja. Novi minister za obrambo naj bi postal človek, ki je v času preganjanja Romov iz Ambrusa na lokalnem radiu ljudi pozival na shode proti nameravani selitvi romske družine Strojan v Kočevje. Kasneje je trdil, da ljudi ni pozival na barikade, pač pa na »miren shod«. Tožilstvo ga je obtožilo kaznivega dejanja hujskanja, a je čez nekaj časa obtožni predlog umaknilo.

Kakšna bo torej 12. slovenska vlada? Je res tako neomadeževana, strokovna, kot je napovedoval Miro Cerar? Vsaka vlada je rezultat koalicijskih pogajanj. Miro Cerar je izbral nekaj zelo dobrih ministrskih imen, predvsem na področjih financ, zdravstva, pravosodja. Za ostale koalicijske stranke tega ne bi mogli trditi, ostaja slab priokus, saj so nekatera ministrstva znova »odlagališča političnih kadrov«. Koalicijska pogajanja pa kažejo past, v katero se lahko ujame Miro Cerar. S tem, ko je iz koalicije spodil Zavezništvo Alenke Bratušek, se je povečala moč Karla Erjavca in njegovega interesnega gibanja. Izmed vseh strank je DeSUS znova ponudil najslabšo ministrsko ekipo. Začne se seveda pri zunanjem ministru, predsedniku stranke Karlu Erjavcu.

Stranka Mira Cerarja

Miro Cerar, premier

Dušan Mramor, minister za finance

Goran Klemenčič, minister za pravosodje

Milojka Kolar, ministrica za zdravje

Boris Koprivnikar, minister za javno upravo

Peter Gašperšič, minister za infrastrukturo

Jožef Petrovič, minister za gospodarstvo

Vesna Györkös Žnidar, ministrica za notranje zadeve

Stanka Setnikar Cankar, ministrica za izobraževanje, znanost in šport

Violeta Bulc, vodja urada za razvoj, strateške projekte in kohezijo

DeSUS

Karl Erjavec, minister za zunanje zadeve

Julijana Bizjak Mlakar, ministrica za kulturo

Irena Majcen, ministrica za okolje in prostor

Gorazd Žmauc, vodja urada za Slovence v zamejstvu in po svetu

Socialni demokrati

Dejan Židan, minister za kmetijstvo

Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Janko Veber, minister za obrambo