Wolfgang Leonhard

Wolfgang Leonhard, rojen 16. aprila 1921, je bil v letih 1945–1949 pomemben mlad funkcionar Komunistične partije v sovjetski okupacijski coni, leta 1949 pa je prek Prage emigriral v Jugoslavijo in nekaj časa delal na Radiu Beograd. Leta 1950 je odšel v Zvezno republiko Nemčijo in bil eden od ustanoviteljev Neodvisne delavske stranke Nemčije. Ta je bila kritična do sovjetskega sistema in se je zavzemala za neblokovsko politiko. Do konca leta 1952 je od Komunistične partije Jugoslavije dobivala tudi finančno pomoč. Za proces destalinizacije v Jugoslaviji je bila pomembna njegova knjiga Videz in resnica o Sovjetski zvezi, ki je izšla tako v srbohrvaškem kot v slovenskem prevodu. Avtor je v njej razkrival tudi sovjetsko zakonodajo, ki je delavce drastično kaznovala tudi za najmanjše zamude ali pa neizpolnjevanje norme. Pozneje je zaslovel zlasti s knjigo Revolucija odpušča svoje otroke (1955), ki je doživela veliko izdaj in so jo prevedli v številne jezike. V njej je pričevanje o času med letoma 1935 in 1949. Leonhard se je izoblikoval v poglobljenega raziskovalca in je od leta 1966 do leta 1987 vsak poletni semester predaval na univerzi Yale.

Prvi program nemške javne televizije je v nedeljo, 17. avgusta, obširno poročal o smrti zgodovinarja Wolfganga Leonharda. A novica se ni dotaknila naših medijev, čeprav gre za osebnost, ki je v začetku petdesetih let preteklega stoletja vplivala tudi na začetke destalinizacije pri nas. Takrat so med drugim izšle tri prevedene knjige, ki so razgaljale stalinizem. Tudi pomembni slovenski in jugoslovanski politiki tistih let so se trudili razkriti strukturne napake sovjetskega sistema, z željo, da bi se osvobodili spon svoje politične socializacije. Te tri knjige so bile: Aleksander Cybulski, Zarota molka; Margarete Buber-Neumann, Bila sem ujetnica pri Stalinu in Hitlerju; Wolfgang Leonhard, Videz in resnica o Sovjetski zvezi. Prva knjiga je razkrivala stalinistične montirane procese. V drugi je sestra judovskega filozofa Martina Bubra, katere moža so likvidirali v stalinističnih čistkah, opisala svojo kalvarijo v sovjetskih zaporih in to, kako jo je NKVD izročila Gestapu. Tretja knjiga je odstirala surovo družbeno realnost v Sovjetski zvezi, tudi brutalno protidelavsko zakonodajo, ki je med drugim zamujanje na delo kaznovala s polletnim polprisilnim delom ob znižani plači. Vsa ta dela so tudi nas, tedaj mlade, spodbudila k razmišljanju, da socializem mora imeti »človeški obraz« in da stalinizem ni le »deviacija«, kot so kmalu po izidu teh knjig, po normalizaciji odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo (1955–56), nekateri spet začeli trditi.

Leonhard je osebnost, ki je v začetku petdesetih let preteklega stoletja vplivala tudi na začetke destalinizacije pri nas.

A Wolfgang Leonhard ni bil kdorkoli. To znamenito knjigo je napisal vsaj deloma v Jugoslaviji, kamor je iz nastajajoče Nemške demokratične republike prek Prage pribežal leta 1949, star 28 let. Pred tem je bil eden od vodilnih funkcionarjev v skupini Walterja Ulbrichta, ki so 30. aprila 1945 prišli v sovjetsko okupacijsko cono. Ob rojstvu je dobil osebno ime Wladimir, Wolfgang je postal ob vračanju iz Moskve konec aprila 1945. Zakaj Wladimir? Njegova mati Susanne Leonhard, pesnica in publicistka, je bila prijateljica Rose Luxemburg. Ob sinovem rojstvu je bila ločena od moža, dramatika Rudolfa Leonharda, ki je priznal očetovstvo, in po sovjetskem pravu poročena s sovjetskim veleposlanikom na Dunaju Mieczysłavom Brońskim, sin pa je postal sovjetski državljan. Mati je leta 1925 izstopila iz KP Nemčije. Od leta 1931 sta z materjo živela v Berlinu, kjer se je desetleten vključil v pionirsko organizacijo KPD, dve leti kasneje pa so ga poslali na varno v neki švedski internat. Mati je še dve leti ilegalno živela v Nemčiji. Leta 1935 se je zatekla na Švedsko, a ni dobila azila, zato sta oba odšla prek Leningrada v Moskvo. V dobi čistk so poslali njegovo mater za 12 let (1936–48) v gulag, petnajstletni Wladimir pa je bil v internatu. Posledica čistk je bila, da so leta 1937 zaprli nemško šolo, ki jo je obiskoval, in je moral šolanje nadaljevati drugje. Leta 1940 se je vpisal na eno od pedagoških fakultet, a bil leta 1941 kot Nemec preseljen v Kazahstan in je tam nadaljeval študij. V letih 1942–43 so ga poslali na kominternsko šolo v Baškiriji, kjer se je šolal za politkomisarja, ob razpustitvi Kominterne (1943) pa so šolo zaprli. Zaradi nepremišljenih besed je pred tem izginil eden od učiteljev, še bolj travmatično pa je bilo njegovo srečanje s stalinističnim lomljenjem hrbtenice v obredih »kritike in samokritike«.

Po ukinitvi šole je postal spiker na radiu Freies Deutschland. Propaganda na tem radiu je bila, kot se spominja, poudarjeno nemškonacionalna.

Po vrnitvi v Nemčijo je delal najprej dve leti v agitpropu Centralnega komiteja, nato pa v letih 1947–49 na zgodovinskem oddelku visoke partijske šole. S pomočjo Wilhelma Piecka se mu je celo posrečilo leta 1948 osvoboditi mater iz gulaga. Sam je čedalje težje prenašal ideološki razvoj v Vzhodni Nemčiji. Ugledni zgodovinar Hermann Weber opozarja na tele značilnosti razvoja po prisilni združitvi KP in SD v SED leta 1946: stranka je bila sprva deklarirana kot »marksistična«, tudi na ljubo prejšnjim socialnim demokratom, a se je do 1948 razvila v »marksistično-leninistično« po modelu stalinističnih komunističnih partij. Med tistimi, ki so takrat posebno trpeli, je bil tudi Wolfgang Leonhard. Zato se je odločil, da emigrira, in sicer v deželo, ki so jo od leta 1948 vsak dan ostreje razglašali za odpadnico od socializma in celo za fašistično. On sam pa jo ima v lepem spominu že od prvega obiska leta 1947. Tako je prek Prage marca 1949 prišel v Beograd. Tam je dobil zaposlitev na radiu. Pol leta po prihodu je napisal dva teksta v obrambo Jugoslavije, v katerih je izrazil nasprotovanje hegemonizmu, v kritiki sovjetskega sistema pa je bil še zelo zadržan.

V knjigi Videz in resnica o Sovjetski zvezi pa je tamkajšnji sistem opredelil kot »državni kapitalizem«, kjer je birokratski aparat postal agent kapitala in s to oceno je leta 1950 odšel v Zvezno republiko Nemčijo. Vključitev v SPD, ki je bila zlasti travmatizirana zaradi prisilne združitve SPD in KPD v sovjetski okupacijski coni, zanj ni prišla v poštev. SPD je izločala člane, ki naj bi bili preveč levi, in izključevala kritične intelektualce. Nemčija je potrebovala na levici še tretjo stranko, v kateri bi bil prostor zlasti za izključene komuniste. Decembra 1950 so tako sklenili ustanoviti Neodvisno delavsko stranko Nemčije (UAPD). Leonhard je bil v vodstvu stranke, med drugim je bil član sekretariata. A kmalu so se začela trenja med »titoisti« in trockisti; slednji so vztrajali pri svojem, titoisti pa so svoj antistalinizem utemeljevali podobno kot v takratni Jugoslaviji: na tezi, da sovjetski sistem ni (več) socializem, temveč da je državni kapitalizem. Stranka je tako v začetku leta 1953 ugasnila.

Na dan njegove smrti je agencija APA citirala njegovo misel, da se v političnem vsakdanu vrti vse okrog malenkostnih reči in vprašanj naslednjega pol leta.

Leonhard se je ponovno posvetil študiju in analizi svojih izkušenj. Prvi rezultat tega je bila knjiga iz leta 1955 Revolucija odpušča svoje otroke. Glavno sporočilo knjige je, kako sta postopoma izpuhteli misel in praksa, temelječi na Marxu, na njuno mesto sta stopali ideologija in praksa stalinizma, otroci nekdanje revolucije pa so postali odveč in so bili »odpuščeni«. V tej analizi se opira na svoje življenjske izkušnje. Knjiga je izšla pri ugledni založbi Kiepenheuer & Witsch in doživela v pol stoletja do 2005 kar 22 natisov ter bila prevedena v vsaj 12 vodilnih jezikov, leta 2010 pa jo je ponatisnila druga založba.

Leonhard se je spet poglobil v študij kot podiplomec na oxfordski univerzi, zatem je v letih 1963–64 delal kot raziskovalec na univerzi Columbia v New Yorku, vmes pa objavljal analize tako sovjetske ideologije kot maoizma in reformnega komunizma. V letih 1966–87 je na univerzi Yale vsak poletni semester predaval o zgodovini ZSSR. Kot gostujoči profesor je nastopal na vsaj šestih univerzah. Sam sem ga imel priložnost spoznati leta 1968 na korčulski poletni šoli, ko sva pretresena ob sovjetski intervenciji na Češkoslovaškem spregovorila nekaj besed.

Prvo priložnost za ponovni obisk Sovjetske zveze je dobil leta 1987, nato je več let redno obiskoval Rusijo in druge naslednice ZSSR. Po letu 1993 je bil večkrat opazovalec OVSE na volitvah v Rusiji, Belorusiji in Ukrajini.

Njegova druga žena Elke Leonhard, psihologinja in publicistka, ki ga je spremljala zadnjih petdeset let, je bila nekaj časa poslanka SPD v Bundestagu. Tudi ta osebna zveza priča, kar vemo iz njegovih del in nastopov, da mu je bil tuj desničarski antikomunizem in da v stalinizmu nikdar ni videl nasledka Marxovega nauka. Ob svoji petinosemdesetletnici je rekel, da je sam »zadnji, ki se še vsega spominja«. Značilna je tudi njegova izjava, da so »nemški komunisti edino gibanje, ki ima enako število žrtev pod Hitlerjem kot pod Stalinom«.

V trajen razmislek pa nam ponuja še nekaj: v zadnjem času je nenehno hrepenel po »dolgoročnih perspektivah«. Na dan njegove smrti je agencija APA citirala njegovo misel, da se v političnem vsakdanu vrti »vse vrti okrog malenkostnih reči in vprašanj naslednjega pol leta«. »Pa saj ne moreš vsega življenja omejiti na praktična vprašanja.«

Zlasti na levici je treba spet uveljaviti strategijo dolgoročnih perspektiv, in to v svetu, kjer gospoduje neoliberalna politika iz rok v usta. To je politična oporoka Wolfganga Leonharda.