Porazni zmagovalci

Bilo je očitno. Avstralski košarkarji so na zadnji tekmi predtekmovanja na svetovnem prvenstvu v Španiji namerno izgubili srečanje z Angolo. Igrali so brez najboljših igralcev. Kljub temu so pred zadnjo četrtino vodili za osem točk. A so se v zadnjih desetih minutah zelo potrudili, strnili vrste in tekmo izgubili z desetimi točkami zaostanka.

Čeprav so se že pred dvobojem z Angolo uvrstili v izločilne boje, tekma zanje ni bila nepomembna. Z zmago bi imeli večje možnosti za boljšo uvrstitev na lestvici predtekmovalne skupine. A ravno tega si niso želeli. Zmaga bi povečala njihove možnosti, da zasedejo drugo mesto v skupini, to pa bi pomenilo, da bi glede na razvrstitev izločilnih bojev že v četrtfinalu po vsej verjetnosti naleteli na premočno reprezentanco ZDA. In njihove napovedi o prvi medalji za avstralsko košarko bi se sesule v prah. Z njihovega vidika je bilo torej tekmo pametno izgubiti, da bi si povečali možnosti za končni uspeh na turnirju. Izgubiti bitko, da bi dobili vojno. Z vidika slovenskih košarkarjev in navijačev je šlo za nemoralno taktiziranje, ki je odločilno vplivalo na to, da smo v četrtfinalu prav mi naleteli na ZDA.

Uveljavljena praksa

Namerno izgubljanje v športu ni tako redek pojav. Najpogosteje je povezano s športnimi stavami. Takšno nameščanje izidov z namenom zaslužka je zavržno in kaznivo, s tem se strinjajo vsi. Kaj pa takrat, ko je vzgib za nameren poraz povečanje možnosti za uspeh posameznika ali moštva v prihodnosti?

V ameriških profesionalnih ligah, v katerih je uvrstitev nizko na lestvici pogosto povezana z boljšimi možnostmi za izbiro najboljših mladih igralcev na tako imenovanem »draftu«, se neredko zgodi, da sicer že tako slaba moštva proti koncu sezone namerno postanejo katastrofalna. Mnenja o tem so različna. Na eni strani so tisti, ki v tem vidijo prevaro gledalcev in športa samega, na drugi pa tisti, ki v tem vidijo legitimno možnost za prenovo slabega moštva.

Tudi avstralski primer ni osamljen. Nekaj na las podobnega so si pred dvema letoma na olimpijskih igrah v Londonu privoščili košarkarji Španije – izgubili so srečanje z Brazilijo in si s tem zagotovili, da so na reprezentanco ZDA naleteli šele v finalu.

Namerno izgubljanje je kljub precejšnji očitnosti sicer težko dokazati. Tudi športnik ali moštvo ima namreč lahko slab dan, slab polčas, slabo četrtino. Slovenija je v zadnji četrtini na tekmi z Litvo dosegla le dve točki, pa čeprav se je zelo trudila za kaj več.

Igralci in trenerji praviloma nikoli ne priznajo namernega izgubljanja. Večinoma se izgovarjajo na utrujenost in kakovost nasprotnega moštva. Izjema je trener japonske ženske nogometne olimpijske reprezentance, ki je povsem odkrito priznal, da je varovankam naročil, naj na zadnji tekmi predtekmovanja, na srečanju s precej slabšo Južno Afriko, ostanejo pri izidu 0 : 0, da bi osvojile drugo mesto v skupini in dobile lažje nasprotnice v nadaljnjem tekmovanju. Trener in reprezentanca kljub temu nista bila kaznovana. Mednarodni nogometni zvezi se očitno zdi tako početje dopustno.

Povsem drugače se je odzvala Mednarodna badmintonska zveza. Na londonskih olimpijskih igrah sta med ženskimi dvojicami v predtekmovanju potekala dva dvoboja, v katerih so si prav vse igralke prizadevale, da bi izgubile in s tem dobile manj zahtevne nasprotnice v izločilnih bojih. Niso jih omajali niti opozorila sodnikov niti žvižgi gledalcev. A za badminton je bila to sramota, ki je krovna organizacija pred očmi vsega sveta ni bila pripravljena prezreti. Vseh osem igralk je bilo diskvalificiranih, ker se »niso trudile po najboljših močeh« in ker so se »vedle na način, ki je škodljiv za šport«. Precedens na olimpijskih igrah.

Krivda sistema

Vprašanje je, ali je za namerni poraz kriva zgolj nemoralnost športnikov. Če je sistem tekmovanja zasnovan tako, da omogoča taktiziranje, potem je na turnirju, kjer šteje le končna uvrstitev, ne pa število zmag in porazov na poti do nje, to lahko povsem razumljivo. »Kadar gre za tekmovalni sistem, ki vodi do končnega tekmovalnega cilja, se običajno razvije taktike, ki uspešno vodijo do končnega rezultata. V tem smislu seveda ni neetično izgubiti kakšne tekme, če ti to zagotovi končni uspeh,« pravi dr. Bojan Jošt, predstojnik katedre za filozofijo športa na ljubljanski Fakulteti za šport. Problem se, opozarja tudi Jošt, skriva v zasnovi tekmovalnega sistema, ki dopušča napredovanje ob namerni netekmovalnosti na eni od ravni celotnega tekmovalnega sistema. »Za to pa ne morejo biti krivi tekmovalci, ampak načrtovalci tekmovalnega sistema.«

V turnirskem sistemu na izpadanje, kjer vsak poraz pomeni konec tekmovanja, taktiziranja ni. V sistemu predtekmovalnih skupin pa se je možnosti taktiziranja zaradi same zasnove težko izogniti. Sploh če je razpored izločilnih bojev določen vnaprej. »Bolje bi bilo, da bi razpored v zaključnih bojih določili z naknadnim žrebom, saj bi to onemogočilo tovrstne špekulacije.«

Zanikanje igre

Je torej namerno izgubljanje, opustitev truda po najboljših močeh, ko je to z vidika tekmovalnega sistema najboljša odločitev, v skladu s športnim duhom in športnimi ideali? Filozof športa dr. Lev Kreft meni drugače. »Če igralni odnos ni resen, tudi igre ni več.«

Najbolj paradoksalno pri tem je, da se je treba za namerno izgubljanje stvari lotiti zelo resno. Namerno izgubiti, pri tem pa se vesti, kot da imaš samo slab dan, ni lahko. Če si pri tem preveč prozoren, športni funkcionarji težko zamižijo na eno oko, trener pa se na novinarski konferenci le stežka izgovarja na smolo. In ravno to je dokaz, da gre pri namernem izgubljanju za moralno sporno početje. Če bi bil to legitimen način taktiziranja, zakaj morajo potem igralci hliniti trud? Zakaj raje kar vnaprej ne prepustijo zmage nasprotniku? Zakaj košarkarji preprosto vso tekmo ne polnijo svojega koša?

Lahko bi rekli, da bi bilo to nepošteno do nasprotnika. Vendar je do nasprotnika veliko bolj nepošteno, da ga prisiliš igrati igro, v kateri nimaš enakih namenov kot on. Da ga izkoristiš. »S tem, ko nekdo namerno in prikrito izgubi dvoboj zaradi zagotovitve koristi v prihodnosti, manipulativno izrabi nasprotnika kot sredstvo za dosego cilja,« na univerzitetnem blogu piše Jack Bowen, strokovnjak za športno etiko s Kalifornijske univerze v Santa Clari.

Praksa namernega izgubljanja je ravno dovolj redka in večinoma ravno dovolj dobro prikrita, da se odgovorni lahko pretvarjajo, da gre za obroben problem.

Vsako igro določa niz vnaprej dogovorjenih pravil. Če tega dogovora ne spoštujemo, zanikamo igro samo. Če bi si nogometno moštvo, ki se je namenilo izgubiti, vso tekmo podajalo žogo z rokami in jo metalo proti svojim vratom, bi lahko to z vidika taktiziranja označili za sprejemljivo, a bi verjetno na neki točki morali ugotoviti, da pač ne gledamo nogometa.

Napačne lekcije

Praksa namernega izgubljanja je ravno dovolj redka in večinoma ravno dovolj dobro prikrita, da se odgovorni lahko pretvarjajo, da gre za obroben problem, ki ga je tako ali tako večinoma nemogoče zadovoljivo dokazati. A s tem pošiljajo športnikom sporočilo, da gre za dopustno ravnanje. Tako na primer slovenski reprezentant Zoran Dragić obžaluje, da ni tudi Slovenija taktizirala in namerno izgubila dvoboja z Angolo. »Če bi izgubili tekmo z Angolo, bi bili prvi ali tretji v skupini in bi imeli lažjo pot do polfinala. /.../ Če bi bil jaz trener, bi to zagotovo naredil. /.../ Sem tak, da bi za zmago naredil vse. Če lahko preračunavaš in ti to dovolijo, zakaj ne?« Morda mu lahko odgovori kar brat Goran, ki je po avstralskem porazu na tekmi z Angolo na Twitterju zapisal: »Košarka je lep šport, v njem ni prostora za nameščanje tekem.« Avstralci se bodo morali umetnosti namernega izgubljanja šele naučiti. Njihovo ravnanje je bilo le preočitno, da bi ga Mednarodna košarkarska zveza FIBA lahko spregledala, zato so pristojni že napovedali preiskavo dogodka. Pa čeprav so bili Avstralci kaznovani že s tem, da so se zaradi poraza na tekmi s Turčijo od svetovnega prvenstva poslovili v osmini finala.

Dva malo verjetna, ne pa nemogoča primera koristnosti namernega poraza

Pravila Nogometne zveze Slovenije določajo, da se v kvalifikacije za evropska tekmovanja uvrstita prvak in podprvak lige ter zmagovalec pokala. Če pa je zmagovalec pokala hkrati tudi prvak lige, mesto v kvalifikacijah pripade drugouvrščenemu v pokalu. Če torej v hipotetičnem primeru v finalu pokala Olimpijo porazi Maribor, pri čemer se ta v ligi še vedno bori za naslov prvaka, Olimpija pa nima več možnosti za prvo ali drugo mesto, potem ji je ob morebitnem dvoboju v ligi v prid, da jo Maribor porazi. S tem poveča možnosti Maribora, da osvoji naslov prvaka, to pa bi pomenilo, da ji, ker je drugouvrščena v pokalu, pripada mesto v kvalifikacijah za Ligo Europa.

Drugi primer je nekoliko bolj zapleten, nanaša pa se na kvalifikacije za evropsko prvenstvo v nogometu, ki so se začele ta teden. Ker je reprezentanc 53, so razvrščene v osem skupin s po šestimi in eno s petimi moštvi. Na zaključni turnir, ki bo leta 2016 v Franciji, se uvrstijo vse prvo- in drugouvrščene reprezentance po skupinah. Prav tako bo imela nastop neposredno zagotovljen najboljša tretjeuvrščena reprezentanca. Preostalih osem tretjeuvrščenih bo med seboj igralo dodatne kvalifikacije. Zadeva se lahko zaplete pri določanju najboljše tretjeuvrščene reprezentance. Ker je v skupini I le pet moštev in imajo tako reprezentance v tej skupini dve tekmi manj, točkovni izkupiček ni pošten način za razvrščanje. Pri Evropski nogometni zvezi so se to odločili kompenzirati tako, da tekme, ki so jih tretjeuvrščena moštva v skupinah s po šestimi reprezentancami odigrala z moštvi, ki so na koncu zasedla zadnje, šesto mesto, izbrišejo iz točkovnega izplena. Kot bi bilo v vseh skupinah le pet moštev.

Predstavljajmo si, da si je Slovenija pred zadnjo tekmo že zagotovila tretje mesto v skupini. Ne glede na izid zadnje tekme uvrstitve ne more ne pokvariti ne izboljšati. Na zadnji tekmi se bo srečala s trenutno zadnjim San Marinom, ki ga je enkrat že premagala. San Marino le za dve točki zaostaja za petouvrščeno Litvo, s katero je Slovenija dvakrat igrala neodločeno. Če torej San Marino premaga Slovenijo, na lestvici lahko prehiti Litvo. Sloveniji se v tem primeru izplača, da San Marinu prepusti zmago. Tako se ji bodo v točkovni izkupiček za določanje najboljših tretjih reprezentanc štele tri točke, kolikor jih je dobila za zmago in poraz. Če San Marino premaga in na petem mestu ostane Litva, bo njen točkovni izkupiček za točko manjši, ker je z Litvo dvakrat remizirala in tako dobila le dve točki.