Predobro obveščeni starši

Klemnu Košaku ne morem očitati, da se ni potrudil v članku osvetliti teme s strani zgodbe dijaka, z izjavami ponudnikov šolske e-dokumentacije, staršev, ravnateljev in strokovnjakov. Vendar je podnaslov „Hitro in preprosto obveščanje staršev o ocenah in neopravičenih izostankih škoduje otroku“ grobo zavajajoč.

Članek se začne z zgodbo o protestu dijaka Macuha, ki si je pred tem nabral več slabih ocen, za katere staršem ni povedal, tako da „se je to nakopičilo v eno veliko katastrofo“, ki pa ga je nazadnje nekaj naučila. Čeprav sem vesel, da se je za dijaka tako izteklo, dvomim, da njegova zgodba vsebuje neko uporabno sporočilo, ki bi ga učitelji in starši sprejeli kot „pustimo jim, naj se zaletijo v svoje katastrofe, ker se bodo tako bolje naučili samostojnosti. Če bi bili Macuhovi starši sprotno obveščeni, takšne katastrofe najverjetneje ne bi bilo.

Ob radovednem brskanju po članku, od kod takšen zaključek v podnaslovu, naletim na izjave dr. Mirjane Ule, ki govori o starših, katerim je otrok družinski projekt. Pa so res vsi starši takšni za tak povzetek? Sama pravi, da v časih njenega otroštva „starši sploh niso vedeli, kaj se z nami dogaja“. Vendar niso vsi otroci ali dijaki enaki in potrebujejo različno pomoč staršev, najbrž pa dr. Mirjana Ule v otroštvu ni povzročala sivih las z negativnimi ocenami in neopravičenimi izostanki, tako da je njena izjava precej subjektivna. Pohvala avtorju, da v nadaljevanju članka navaja tudi pritiske staršev na ocene in posebnost slovenskih staršev, ki se v evropskem merilu najbolj vtikajo v šolsko področje, vendar to s prehodom na elektronsko dokumentacijo nima nikakršne zveze! Vse to smo videli že v papirnih časih! Moj povzetek izkušenj z eAsistentom, ki se najbrž ne razlikujejo bistveno od Lo.Polisa, je naslednji: kot e-orodje deluje kot ojačevalec vplivov, dobrih in slabih! Dobri starši bodo z elektronskim obveščanjem postali še boljši starši, tisti, ki so zafrustrirani z neuspehi otroka kot družinskega projekta, pa najverjetneje postanejo grozni starši, domnevam. Ne avtorji teh programov, ne učitelji nimamo nič s tem. Kot razrednik sem doživljal primere neproblematičnih dijakov, ko so starši prišli na pogovorne ure 50 km daleč samo zato, da so si ogledali ocene in izostanke, in ker kakšnih posebnih pripomb ali opažanj ni bilo, so se vljudno poslovili. Če ne drugega, je elektronsko obveščanje veliko bolj ekološko v porabi časa in goriva in starši prihajajo na pogovorne ure res na pogovor, ne pa na opazovanje nekih števičnih stanj, ki jih od doma dosežejo z nekaj kliki.

Članek tudi ustvarja zmešnjavo v dojemanju tega, kar vključuje brezplačni paket eAsistenta in je vezano na šolsko zakonodajo ter na plačljive pakete obveščanja, ki sprotno obveščajo o vsem dogajanju, ocene pa sporočajo z zamikom ravno zaradi razlogov, ki so v članku navedeni, tako da omogočajo učencu ali dijaku, da sam pove staršem ocene, še preden jih zvejo z e-obveščanjem. Ali podnaslov problematizira javno, vsem dostopno storitev, ali nadstandardno obveščanje za doplačilo, ki je osebna izbira staršev, tako da javno šolstvo s tem naročniškim razmerjem nima nikakršne zveze?

Kar v članku pogrešam, je dopolnitev naivnega razmišljanja učencev in dijakov, da so samo oni hitreje opaženi tako v dobrem kot slabem. Isto velja za učitelje, ki jih lahko vsak ravnatelj sprotno nadzira pri izpolnjevanju šolske dokumentacije, prav tako pa tudi starši lahko opazijo, če kakšen učitelj pri sporočanju izostankov nekoliko zamuja z zaključevanjem ur. Razredniki z e-obveščanjem hitreje dobijo povratne informacije o takšnih in drugačnih starših svojega oddelka. Ministrstvo za šolstvo uporablja e-evidenco CEUVIZ za hiter pregled nad vpisov djakov po posameznih šolah. In ne navsezadnje, domnevam, da tudi ponudniki teh storitev, kot sta podjetji eAsistent in Lo.Polis, hitreje dobijo povratno informacijo o bolj ali manj šalabajzarskih šolah v Sloveniji na področju urejanja e-dokumentacije.

V 21. e-stoletju postajamo vsi vse bolj razgaljeni. Tako lahko samo pritrdim dijaku Macuhu, ki je ugotovil, da „se je bolje spoprijeti s težavami, kot jih pomesti pod tepih“. Elektronsko vodenje podatkov in e-obveščanje je pač odpihnilo veliko tepihov, takih in drugačnih.