Videti fašizem

Objavljamo govor, ki ga je imel videmski župan Furio Honsell 7. septembra v Bazovici, pred spomenikom prvim žrtvam fašizma v Evropi. Gre za zelo močno in predvsem aktualno besedilo o fašizmu, dodatno težo pa mu daje to, da je te besede izrekel predstavnik italijanske večine.

Globoko sem ganjen, ker bom danes spregovoril v spomin na ta etično, politično, pa tudi z vidika človečnosti tako pomemben dogodek. Močno občutim pomen, ki ga ima ta dogodek za slovensko skupnost v Trstu in bi ga moral hkrati imeti za celotno mesto Trst, za našo deželo, za Italijo in za vse tiste italijanske in slovenske državljane, ki čutijo dolžnost, da utrjujejo vrednote svobode, pluralnosti, solidarnosti, enakosti, enakih možnosti, pravičnosti, demokracije. Državljanske vrednote, ki so naše edino upanje za civiliziran napredek človeštva. Vendar pa je to tudi priložnost, da se obsodijo fašizmi in njihovo barbarstvo, da obsodimo politiko poenotenja, ki teži k zanikanju posebnosti in s tem jemlje dostojanstvo različnim identitetam in kulturam, čeprav so te – ravno nasprotno – pravi temelji skupnosti.

Surova politika prisilnega raznarodovanja, pravilneje bi bilo reči fašizacije, ki so jo italijanske oblasti od leta 1920 izvajale nad slovensko govorečim prebivalstvom teh dežel, bo za vedno ostala simbol grozodejstev in barbarstva. Zaprtje slovenskih šol, potem odprava slovenskega jezika iz šol in cerkva, ukinitev kulturnih in celo športnih društev, ukinitev slovenskih časopisov in vseh slovenskih kulturnih dejavnosti in dejavnosti v slovenskem jeziku, postopna odprava slovenskih priimkov in krajevnih imen, začenši z imeni rek, so med najgnusnejšimi in najperfidnejšimi oblikami zanikanja kulture neke skupnosti. Posebno podla pa je bila prepoved slovenščine na sodiščih, saj je bila z njo državljanom odvzeta pravica do enakih možnosti, da se branijo.

Italijanske oblasti so očitno kršile mednarodne pogodbe, ko niso preganjale fizičnega nasilja, ki so ga nad slovensko manjšino izvajali skvadristi. Nasprotno, s krepitvijo fašizma je bilo nasilje vse bolj legitimirano in je privedlo do požiga več ljudskih domov in Narodnega doma v Trstu. Vrhunec je doseglo z internacijo slovenske inteligence in premestitvijo slovenskih učiteljev in duhovnikov.

Na to dramatično zgodbo, tako tragično za tiste, ki so jo doživeli na svoji koži ali iz pripovedi starejših, danes ne smemo gledati le kot na vprašanje zatiranja manjšine, ampak moramo videti njeno širšo simbolično vrednost. Priznati in prevzeti vso odgovornost za ta dejanja »etničnega izboljševanja« je zdaj za države, kot je Italija, ki se ni mogla nikoli sprijazniti s svojimi fašističnimi zločini, za državo, ki ni imela svojega ​​Nürnberga, dolžnost. Danes moramo kot pristni evropski državljani, državljani protifašistične Evrope, katere geslo je »enotnost v različnosti« in torej antiteza ideje o naci-fašistični Evropi, reči, da »smo vsi slovenski partizani«. Ti junaki so univerzalni mučeniki, ker so se bili pripravljeni upreti diktaturi in se v imenu vrednot in človekovih ter državljanskih pravic žrtvovati za vse nas. To so naši mučeniki!

Da bi počastili te 5. septembra 1930 ob 5.43 po grozovitem mučenju in sodni farsi surovo umorjene junake, bi bilo dovolj, če bi izrekli oziroma zakričali njihova imena: Ferdinand Bidovec – 22 let, Franjo Marušič – 24 let, Zvonimir Miloš – 27 let in Alojz Valenčič – 34 let in z njimi povezali tudi ime hrvaško-istrskega junaka Vladimirja Gortana, ki je padel pod streli v Pulju 17. oktobra 1929.

Resnična etika terja odziv, ker sta čakanje in predvsem brezbrižnost do nepravičnosti že sokrivda.

Bili so mladi in bili so pogumni. Razumeli so, da je pomembno, da se uprejo, da je čas za ukrepanje. Bilo bi laže, takrat, morda pa ob vsakem času, če bi bili zgolj opazovalci in ne akterji. Ti mladi ljudje so pred drugimi razumeli, da resnična etika terja odziv, ker sta čakanje in predvsem brezbrižnost do nepravičnosti že sokrivda. In danes, v sedanji krizi, ki je prej antropološka kot gospodarska, katere prve žrtve so mladi, nas lahko mladostna zagnanost teh junakov zelo navdihne. Med mladimi se rojevata svoboda in pravičnost. Bili so mladi, a vendar so bili velikani.

Današnja slovesnost je skromna, če jo primerjamo s pomenom njihove epopeje. Vendar je kljub temu pomembna priložnost za nas, da se spomnimo, kakšen je univerzalni pomen tega, kar so znali dokazati s svojimi dejanji. Ti junaki so model, ki ga ne smemo pozabiti. Neizmerno sem počaščen, da imam priložnost biti v imenu celotne videmske skupnosti navzoč na tej slovesnosti.

Fašizem v resnici še vedno obstaja, zlasti v Italiji. Kot je dejal Gobetti takoj po pohodu na Rim: »To ni revolucija, ampak razodevanje starodavnega italijanskega zla.« V vsakem obdobju obstaja nevarnost fašističnega, totalitarističnega odklona. To zadnja leta opažamo v Italiji in tudi v drugih državah »civilizirane« Evrope. Fašizem se širi počasi, skoraj neopazno, napaja pa ga široko soglasje, ki temelji na predsodkih in stereotipih, dokler ne bo prepozno in bomo ostali brez demokratičnih pravic ter se znašli v diktaturi. Potem bo za našo rešitev potreben krvav osvobodilni boj. To je pomembna lekcija 20. stoletja, kratkega, a tragičnega stoletja. Zato se moramo upreti in moramo vedno obsojati fašizem, stigmatizirati tudi šibka znamenja, kadar se pojavijo. Vendar ni dovolj, da se zavedamo tveganja fašizma, vsak dan znova moramo obujati protifašistično zavezo, tudi ko se zdi, da je tveganje neznatno. To je razlog, zaradi katerega dogodki, kot je ta, niso zgolj govorniški obredi, ampak zelo pomembna etična in politična dejanja.

Toda ta dan je izjemno pomemben tudi z zgodovinskega vidika, saj je priložnost, da poudarimo, kar je mogoče malo znano, pozabljeno ali pa namenoma napačno obrazloženo: evropske razsežnosti slovenskega in hrvaškega protifašističnega odpora v Trstu in Gorici, na Krasu, v Istri in na obali. 

Tudi osebno se vam zahvaljujem, da ste mi danes dali priložnost, da se tega v celoti zavedam in postanem razlagalec dejstva, ki je žal še vedno premalo znano in o katerem bi morali spregovoriti tudi v šolah: »Kar se je širilo na slovenskih ozemljih od dvajsetih let prejšnjega stoletja, je bila prva verodostojna ljudska oblika boja proti fašizmu v Evropi.« Če se spomnimo le miselnosti, ki jo je v tistih letih spodbujalo še posebej italijansko javno mnenje, prežeto s fašistično propagando in mistifikacijami, v celoti dojamemo resnični idealni in preroški obseg tega dogajanja. Razen nekaterih krogov protifašistične intelektualne elite in članov komunistične partije so bili le redki v Italiji sposobni dojeti, kaj se je takrat dogajalo. Popolna ozaveščenost Italijanov in odkrito nasprotovanje fašizmu sta prišla na dan šele po prvih vojaških porazih v imperialistični vojni na strani Nemčije, torej skoraj dvajset let pozneje. Šele po letu 1943 sta se v Italiji razširili resnično množična protifašistična zavest in podpora idealom odporništva, ki sta privedli do kolektivnega gibanja in potrebe po dejavnem sodelovanju pri oboroženem ali ljudskem odporu. Šele nato je italijansko ljudstvo postalo to, kar čudovito izraža Calamandrei in je danes zapisano na spomeniku odporništva v Vidmu: »Ko gledam to skrivnostno in čudovito gibanje ljudi, to prostovoljno zbiranje preprostih ljudi, ki so bili do tistega dne nebogljeni in miroljubni in so v nenadnem razsvetljenju začutili, da je čas, da se umaknejo v gozdove, vzamejo v roke orožje, se zbirajo v gorah v boju proti nasilju, pomislim na nerazložljiv kozmični ritem življenja, skrivnostne nebesne ukaze, ki urejajo kolektivne pojave, kot so brstenje drevesnih popkov na isti dan, ali lastovke, ki se na isti dan odločijo, da je čas za potovanje. To je bil čas upora, moškosti: umreti kot mož, da bi živel kot človek.«

Treba je zavrniti in obsoditi vse poskuse, da se zgodovina na novo napiše. Odgovornost se nikoli ne izbriše. Moč nazadnjaškega revizionizma je vedno na preži.

Z etičnega in zgodovinskega vidika je danes ključnega pomena, da priznamo, da so se rojstva odvratne in barbarske fašistične pošasti v Italiji prvi zavedeli ravno slovensko govoreči prebivalci Trsta in Goriške, ki so bili tako surovo teptani. Ti junaki so bili prvi antifašisti v Evropi. Priznajmo jim zasluge in čast. Njihovo življenje je velika lekcija civilizacije in svobode in vsi smo njihovi dolžniki. Če bi bili takrat italijanski državljani pozorni na svoje slovenske someščane, bi znali prepoznati prva znamenja tragedije, ki jih je nekaj časa zatem pogubila. Koliko bolečinam, trpljenju in nasilju nad nedolžnimi ljudmi bi se bilo mogoče izogniti! 

Zato je treba poudariti, »kako uspavana«, kot se je izrazil Dante, je bila italijanska zavest v tistih letih, in treba je priznati in obsoditi nasilje nad slovenskim in hrvaškim prebivalstvom, ki ga je izvajala fašistična vojska še dve desetletji in je doseglo vrhunec z italijansko zasedbo Slovenije leta 1942, z represijo in množičnimi deportacijami slovenskih disidentov v italijanska koncentracijska taborišča, kakršno je bilo Gonars. 

Tukaj na Krasu in v Istri in na slovenski obali pa je velika slovenska duša napovedovala tragedijo in tudi osvoboditev. Zakaj so se ti mladi ljudje borili, če ne za dostojanstveno prihodnost, ki je niso nikdar spoznali, ampak so si jo lahko samo predstavljali z močjo svojih idealov. Kakšno zavest so imeli ti fantje, ki so bili pionirji množičnega protifašističnega odpora v Evropi! Ravno njihova mladost nam pomaga razumeti, kako globoko zakoreninjene so bile v zavesti slovenske skupnosti vrednote svobode in pravice. 

Slovesnosti, kot je ta, so pomembne, saj zaznamujemo trenutek, ko moramo te vrednote ponovno potrditi in se boriti proti zgodovinskemu revizionizmu, ki ravno v Bazovici dobi še dramatičnejši pomen. Povojne tragedije italijanskih beguncev iz Istre in Dalmacije ne smemo spregledati in pozabiti, saj so bili ti prav tako žrtve naci-fašistične imperialistične vojne. Toda spominjati se Bazovice le zaradi fojbe in ne zaradi teh junakov, je prevara, ki ne pripomore k razumevanju zgodovine in ne prepreči ponavljanja napak in grozot. Tako dojemanje le povečuje predsodke, stereotipe in žali spomin na te junake. Priznati je treba, da je retoriko fojb izumila nacistična propaganda že leta 1943, celo preden so se, protislovno, zgodili dogodki, zaradi katerih je bil pred leti razglašen dan spomina. Za oblikovanje Evrope miru in sožitja je ključnega pomena, da priznamo fašistične zločine in se osvobodimo prevar ter se zavemo tragedije, brez primerjanja žrtev in iskanja nesprejemljivih utemeljitev. Zato je treba zavrniti in obsoditi vse poskuse, da se zgodovina na novo napiše. Odgovornost se nikoli ne izbriše. Moč nazadnjaškega revizionizma je vedno na preži, kot dokazujejo številni napadi tudi na ta spomenik. 

Naj končam s tremi kratkimi ugotovitvami. Prva je, da je najpomembnejši spomenik neke skupnosti njen jezik, v tem primeru slovenski. Ni bilo naključje, da je legalizirano fašistično nasilje s tako okrutno silo udarilo ravno proti slovenskemu jeziku. Jezik je kultura. Potrebo po identiteti neke skupnosti in naroda je mogoče uresničiti z govorjenjem. In ravno jezik, v katerem govorimo, postane prvi in najverodostojnejši dokaz, saj je »medij sam sporočilo«. Jezik je identiteta v najčistejši obliki. Mislim, da bi bilo prav, če bi kot neke vrste oddolžitev za žrtev teh mučencev imeli italijanski in slovenski mladi v teh krajih možnost, da se naučijo slovenskega jezika. Vsaj v tej deželi bi morali po vseh šolah poučevati slovenščino in številne šole bi morale postati vsaj dvojezične.

Slovenski odpor je ključnega pomena za razumevanje smisla novega evropskega državljanstva, ki ga moramo zgraditi. Ko nacionalizmi postanejo fundamentalizmi, se prelevijo v pošasti. Slovenski odpor v teh deželah pa nam daje možnost razumevanja, da obramba posameznikove identitete ne pomeni uničenja drugega, ampak je priložnost za srečanje z drugačnim. Pluralizem je največja demokratična vrednota in treba ga je braniti, je pa hkrati odlična priložnost. Sami sebe spoznamo tudi na podlagi nasprotij! Zamisel naci-fašistične Evrope je predvidevala popolno poenotenje in odpravo razlik. Evropa, ki se je rodila iz odpora, pa je utemeljena ravno na razlikah: »združeni v različnosti« je njeno geslo. Nacionalizem je drama, kadar se zavzame – to zadnje čase doživljamo tudi pri nekaterih političnih gibanjih v Italiji – za zavrnitev in zatiranje različnih identitet. V resnici so razlike priložnost za bogatitev, ko jih živimo s ponosom in strpnostjo, kot se dogaja tu. Evropa bi morala za uresničitev svojega potenciala opustiti koncept nacionalnih držav iz 19. stoletja. Celotno Evropo moramo imeti za svojo domovino, pluralnost jezikov in kultur naj se utrjuje na skupnih vrednotah demokracije in strpnosti. 

Dvajseto stoletje je pokazalo, da je, ko zamre demokracija, oborožena akcija, žal, neizogibna. In to je razlog več, da vneto zagovarjamo demokracijo in pravice manjšin.

Zadnji premislek se nanaša na dilemo, ki jo je slovenski odpor v teh krajih doživljal tako globoko: zakonit ali nezakonit in oborožen odpor? Dvajseto stoletje je pokazalo, da je, ko zamre demokracija, oborožena akcija, žal, neizogibna. In to je razlog več, da vneto zagovarjamo demokracijo in pravice manjšin. Saj smo vsi manjšina, pripadniki kake manjšine. Če vlada manjšino kot tako delegitimira, smo vsi potencialne žrtve. Zaradi teh razlogov, kot pravilno poudarjamo tu v Bazovici, so ti mučeniki dali svoje življenje za vse nas, ne glede na to, kateri jezik je naša materinščina. Ko so se borili za popolno priznanje slovenske identitete, so se borili tudi za našo identiteto, za človeštvo, za demokracijo. 

Hvala torej Ferdinandu, Franju, Zvonimirju in Alojzu za njihovo žrtev, s protifašistično in demokratično zavezanostjo obrambi slovenskega jezika in kulture vam bomo povrnili dolg. 

Kot pravi pesnik Miroslav Košuta:

In da nikdar ne zamre spomin
na čas, ki naj se ne povrne.

Naj končam s tem, da vzamem za svojega stavek, s katerim se je končalo zemeljsko življenje mladega Ferda Bidovca: Živela Jugoslavija – smrt fašizmu. 

Živel ljudski odpor proti fašizmu, živele resnica, svoboda in pravičnost! Živele pravice manjšin.«

Eppur si muove
Odločen protifašistični nastop italijanskega predstavnika na proslavi v Bazovici

Denis Vičič

Pri spomeniku 6. septembra 1930 usmrčenim štirim pripadnikom Borbe, veje primorske ilegalne protifašistične organizacije TIGR, se vse od leta 1945, ko je bil postavljen, vrstijo spominske slovesnosti. Bazovica je postala sinonim za upor primorskega ljudstva raznarodovalni politiki in vsesplošnemu nasilju fašistične Italije nad slovensko skupnostjo v tedanji Julijski krajini in hrvaški Istri. Uresničilo se je tisto, kar govorci na proslavah vsakič znova ponavljajo: bazoviški junaki Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, ki so bili na smrt obsojeni zaradi sodelovanja pri atentatu na fašistični časopis Il Popolo di Trieste, so res umrli za pravico, svobodo, slovenski jezik, mir in sožitje. Tako vsaj kaže govor župana Vidma Furia Honsella, italijanskega predstavnika na letošnji slovesnosti, ki je prijetno presenetil (prisotne Slovence).

»Prejšnja leta so bili govori mlačni, pavšalni. Ta je bil zelo konkreten, poln naboja. Ni govoril samo o dvojezičnosti, ampak je dejal, da bi se morali vsi šolarji v deželi Furlaniji - Julijski krajini naučiti tudi slovenščine,« pravi Miro Prunk, pevec Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, ki se proslav udeležuje že vrsto let. »Prvič se je zgodilo, da je italijanski predstavnik poudaril, da je treba spoštovati slovenščino, da so bili usmrčeni fantje prve žrtve fašizma, da so heroji, ki jih je treba spoštovati in ceniti, čeprav Italija to dejstvo neprestano zavrača in govori samo o partizanskih pobojih in fojbah.«

Tudi Honsell fojb ni pozabil omeniti. »Zelo pošteno je povedal. Ne smemo si zatiskati oči, češ fojb ni bilo. So bile, to je dejstvo, in prav je, da se to omenja. Zakaj je prišlo do fojb, pa menda ni treba razlagati. To je bil povračilni ukrep, maščevanje. Dejanje ni bilo pravilno in ga ne moremo zagovarjati. Ne moremo pa istovetiti fojb in usmrtitev v Bazovici oziroma borbe primorskih Slovencev pod Italijo. Jezik je bil prepovedan, petje, poučevanje, vse je bilo prepovedano v slovenskem jeziku, odvzeta je bila elementarna človekova svoboda. In videmski župan je to razločil, razločil je maščevanje partizanov od boja za svobodo,« poudarja Prunk.

»Ko je Honsell nagovor končal še z zadnjimi besedami Ferda Bidovca: ’Živela Jugoslavija – Smrt fašizmu,’ so mi šle kar dlake pokonci. Pristopil sem in ga prosil za prevod,« je še vedno navdušen Prunk.

Furio Honsell

Furio Honsell je župan Vidma, mesta, ki ima sto tisoč prebivalcev in je za Trstom drugo največje v Furlaniji - Julijski krajini. Danes sodi med najvidnejše deželne politike. Prvič je bil s podporo vseh levosredinskih strank za župana izvoljen leta 2008, na tem položaju pa je bil potrjen na volitvah maja 2013. Toda 56-letni župan Vidma se s politiko ukvarja šele zadnjih šest let, sicer izhaja iz akademskih krogov. Po izobrazbi je matematik, podiplomski študij je končal leta 1983 na Visoki šoli »Normale« v Pisi, ki je še danes najbolj priznana italijanska univerzitetna ustanova za teoretsko matematiko. Honsell je svoje življenje povezal z Vidmom leta 1990, ko je postal profesor informatike na Videmski univerzi. Junija 2001 je bil tu izvoljen za rektorja. Pod njegovim vodstvom je na Videmski univerzi naraslo število vpisov, povečala pa se je tudi njena izobraževalna ponudba.