Rode aeternus

Ali ni čudno, da lahko lepa stvar zbudi gnus, zgražanje, jezo? Ta čustva so se zganila v mnogih Slovencih, ko je Dnevnik razkril pregrešno drago razkošje Rodetu namenjenega stanovanja v Goričanah – 400 kvadratov, preproga za 85.999 evrov, grb na kaminu, luči iz muranskega stekla.

Nedavno je kardinal zbudil pozornost, ko je v intervju za STA rekel, da so papeževi nazori glede kapitalizma in socialne pravičnosti dokaj levi in da je papež »zaznamovan z okoljem, iz katerega prihaja«. Ti ljudje (v Južni Ameriki) pa »veliko govorijo in rešijo malo problemov«.

To so za visokega cerkvenega dostojanstvenika, doma iz sicer do Vatikana ponižne slovenske cerkve, prav osupljive, tudi žaljive izjave. Kažejo, da je naš visoki kler z novim papežem izjemno nezadovoljen.

Rode je kardinal, upokojen, preskrbljen. Ta človek ostrega obraza in nasmeškov, ki hočejo biti prijazni, a se prej zdijo nevarni, govori za naše cerkvene razmere dokaj naravnost – škoda le, da večinoma izraža slaba stališča. V marsičem je poosebljenje slabosti vrhov slovenske cerkve – ošabnosti, elitizma, pretirane nagnjenosti k materialnosti, dvojne morale, hudega pomanjkanja empatije. Našo katoliško cerkev bolj kot oznanjevanje vere in dobrodelnost žene želja po moči, denarju in posvetnem družbenem vplivu. V kardinalu je zbrano vse troje.

Del njegove predrznosti izvira iz dejstva, da je varno upokojen in da mu ne grozi odvzem naslova. Hkrati ima še vedno močan vpliv v naši cerkvi in podporo verskega tiska ter mnogih drugih medijev (njegova izjava o levem papežu je v Sloveniji dobila odmev šele prek Jutarnjega lista). Če imamo enega samega samcatega kardinala, ga je treba obravnavati pobožno, kajne. Kritični slovenski duhovniki so zrinjeni v kot, saj je klima v tukajšnji cerkvi protifrančiškovska.

Papež na splošno s težavo uveljavlja svoje poglede; upira se mu vatikanska birokracija, del kurije, ki je ni imenoval sam, pa tudi večina evropskih lokalnih cerkva. Zanje je Jorge Mario Bergoglio človek iz drugega sveta, motnja, napaka. Vtis, da je močnejši in pri spremembah uspešnejši, kot je v resnici, nastaja tudi zato, ker je tako priljubljen v javnosti. Svoj voz zato le mukoma rine naprej. V vesoljni cerkvi bo po nekaterih ocenah do korenitejših sprememb prišlo šele, če bo tudi Frančiškov naslednik radikalen in trd ali pa če bo resno grozil razkol z azijskimi in južnoameriškimi cerkvami.

Mehki Frančiškov, trdi rodetovski kapitalizem

To so okoliščine, v katerih si Rode upa kritizirati papeža in se z osebnim razkošjem na račun države in vernikov – v času, ko revščina narašča, naša cerkev pa je na pol bankrotirala – debelo norčevati iz množic. To bi potrjevalo mnenja, da je mož neprijetnega značaja (cinik, ego, servilen navzgor, brutalen navzdol). Vrhovi slovenskega klera pa se drugače od Rodeta počutijo ogroženi. Po odločitvi Vatikana, ki vendarle ni brezzobi tiger, je naš cerkveni vrh obglavljen že dobro leto, toda kazen je za zdaj zadela le nekaj visokih glav, pomembnih položajev v slovenski cerkvi pa je nekaj deset. Ta majhna množica, bolj ali manj umerjena po istem kopitu, se boji sprememb in zamenjav.

Izbiranje naslednikov obeh škofov traja neobičajno dolgo. To najbrž pomeni, da je Slovenija za Vatikan bolj drobiž. A bolj kot to je odločilno, da je iskanje dostojnih, se pravi drugačnih naslednikov odstavljenih škofov, očitno zelo težavno. Pri tem ne gre samo za dve novi imeni, ampak za ves profil slovenske cerkve. Ta profil se dramatično razlikuje od pogledov sedanjega papeža. Drugače od velike večine zadnjih papežev, ki so nelagodje zaradi kapitalizma izražali bodisi abstraktno bodisi s pozivi k molitvi in izboljšanju posameznikov, ekonomske strukture in razmerja moči pa naj bi ostali, kakršni so, je Frančišek v besedilu Evangelii Gaudium zapisal: »To gospodarstvo ubija.« Mislil je na tržni radikalizem, neoliberalizem, ne pa na kapitalizem kot tak. Torej ni antikapitalist, prepričan pa je, da je treba kapitalizem reformirati, počlovečiti, zmanjšati velikansko neenakost, ki jo prinaša, itd.

Slovenski vrhovni kler misli nasprotno: tukajšnji kapitalizem bi še bolj zaostril in neoliberaliziral. Zato Rode hvali neoliberalni gospodarski program NSi, zato je Stres podprl Janšev poskus uvedbe enotne davčne stopnje, ostro zanikanje osnovne solidarnosti v družbi.

Rode je upokojen, preskrbljen. Je poosebljenje slabosti vrhov slovenske cerkve – ošabnosti, elitizma, pretirane nagnjenosti k materialnosti, dvojne morale, pomanjkanja empatije.

Da bi hotel Vatikan z razvlečenim neimenovanjem slovenski kler kaznovati in prisiliti k temu, da se očisti sam, je malo verjetno. Kajti odločilni krog duhovščine bo raje čakal v nedogled brez formalnega poglavarja, kot pa da bi se sam vsaj površno prečistil. Tega ne bo dosegel niti hipotetično možni pritisk od spodaj, iz vrst nižje in srednje duhovščine, ki so jo skozi desetletja pregnetli v krotka bitja. Te otrplosti ni prekinil niti materialni in moralni bankrot, izražen z zlomom obeh Zvonov, čeprav je bil za našo katoliško cerkev v vseh pogledih silovit udarec. Kdor se ne zgane niti po takem pretresu, je dokaj brezupen primer.

Tako je edina možnost za preoblikovanje, drugačno usmeritev slovenske cerkve intervencija od zunaj, iz Vatikana. Toda papež bo očitno moral zarezati globoko in široko. Če bi bil imenovan samo en ali dva frančiškovsko usmerjena nadškofa, širši krog visoke duhovščine pa bi ostal enak, se razen tona verjetno ne bi spremenilo skoraj nič, saj bi novinec tu naletel na enake težave kot papež v Rimu. Od tod domneva, da naj bi bil poseg, ko bo do njega prišlo, radikalen – razbil bi mrežo kakih 30 do 40 duhovnikov, ki obvladuje celotno dogajanje v slovenski cerkvi. Zadel naj bi zlasti ljubljansko in mariborsko škofijo. In verjetno bo še odlagan.

Pripadnost moči, denarju, vplivu

Rode je s svojo kritiko Frančiška zelo jasno povedal, da hoče slovenska cerkev ostati nespremenjena. To je slabo. Gledano nazaj, je boljšo vlogo igrala v socializmu kot po osamosvojitvi. V ateističnem komunistično-socialističnem režimu je bila nekakšen krotek disident že s tem, da je bila cerkev. Režim je bil zanjo motnja, a se mu je prilagodila. Bila je šibka in revna, toda med ljudstvom je imela več avtoritete. S prihodom demokracije in kapitalizma je začutila priložnost, da se vrne v staro privilegirano, predvojno, klerikalno in bogataško vlogo. Z denacionalizacijo si je materialno opomogla, oblasti so z njo koketirale in niso potegnile jasne ločnice med cerkvijo in državo. Vstopila je v krog moči, denarja in družbenega vpliva – in začela izgubljati zaupanje in vernike.

Vrhovi naše katoliške cerkve se čutijo del elit, so jim pripadni, taka je njihova samopodoba in identiteta. To vpliva na celoto njihovega ravnanja. Z njim povzročajo škodo na različnih področjih in ravneh.

Veliko pove tudi to, da naša ljuba cerkev vztrajno in nedvoumno podpira ekstremnega politika, ki zdaj domuje na Dobu. Hkrati neti stare predvojne in vojne delitve in skuša revidirati kolaboracionizem z nacističnimi okupatorji. Šla se je tajkuna in z vsem tem pomaga zaostrovati politični razkol, krizo in razslojevanje.

Zaradi svoje pripadnosti »elitam« podpira tudi neoliberalizacijo in s tem streže politiki in kapitalu. V razcepljenem javnem razpoloženju krepi tisti del, v katerem prevladujejo otrplost, pasivnost, apatija. Slovencem z visokimi krščanskimi nauki in delovanjem, ki je pogosto nekrščansko, vceplja dvojno moralo. S svojo podobo in politiko prispeva k slabi klimi in nemarni družbeni higieni. Z vsem tem prihaja v vedno večje nasprotje z večino in tudi s svojim osnovnim poslanstvom.

Pri tem ne zaznava ali noče zaznati, da se duh časa spreminja. Vse do izbruha krize, mariborskega finančnega poloma in sprememb v Vatikanu je v svojih očeh vozila naravnost odlično. A po teh treh tektonskih premikih se je njena dolgoročna strategija zdrobila v črepinje in znašla se je pod žarometi, razgaljena, izjemno oslabljena – in še vedno negibna.

To bode v oči toliko bolj, ker se nekatere stvari okoli nje vendarle nekoliko spreminjajo. Pod vplivom krize je zrasel pritisk na (samo)očiščenje elit. To se je (se bo) deloma že odrazilo v pravosodju, z vstopom politične alternative v parlament, s političnimi garniturami, ki jih volivci čedalje hitreje pošiljajo v ropotarnico. Prej ali slej si bodo rekli, da so samo nova imena maček v žaklju, kupovanje srečk, in takrat bo za politiko in njene podporne enote, tudi cerkev, postalo vroče.

Intervencijska moč Vatikana je omejena. Če se bo kdaj kaj premaknilo, se ne bo brez sprememb tu, v Sloveniji. Papežev poseg je lahko samo sprožilec, nujno potreben, a ne zadosten. Tako ali drugače bo treba najti slovenskega »frančiška«, ki bo ustvaril svoj krog somišljenikov in začel spreminjati žalostni profil naše katoliške cerkve.

Išče se slovenski frančišek

Koliko ljudem v vrhovih katoliške cerkve je res do tega, da bi ta prastara ustanova postala privlačna za vernike in »družbeno koristna«? Ironično in bedno je, da cerkev taka, kakršna je, škodi tudi veri in vernosti. To se med drugim kaže v šibkem dotoku mladih duhovnikov in usihanju vernikov (njihovo število se je od osamosvojitve do danes prepolovilo). Cerkev kljub temu vztraja v svojem oklepu in vladajoči kler očitno čaka in upa, da bo Frančiška in njegove burje nekoč konec. Navsezadnje ni več tako mlad, poleg tega je dokaj osamljen. In nihče ne ve, kdo ga bo zamenjal. To je tiho upanje teh naših dostojanstvenikov v bleščečih opravah.

Odločilni krog duhovščine bo raje čakal v nedogled brez formalnega poglavarja, kot pa da bi se sam vsaj površno prečistil.

Če bi se cerkev postavila na stran tistih, ki na svoji koži doživljajo surov kapitalizem, bi lahko nastala močna fronta, ki bi obrnila miselni in razvojni tok v Sloveniji. Hkrati bi s tem ustavila svoje usihanje in koristila veri, vernosti. Če …

Ta čas lahko rečemo, da vernost v Sloveniji v marsičem živi naprej ne zaradi cerkve, ampak kljub njej. Religije rastejo iz človekovih negotovosti, stisk in upanj. So nekaj zelo normalnega, zelo človeškega, in če niso zlorabljene, tudi dobrega. Tako bo ostalo, tudi če se bo človek nekoč, kot napoveduje trenutno pri nas slavni Harari (pred leti je o samopopravljanju človeka in begu iz njegove sedanje oblike pisal že Fukuyama), spremenil v boga, postal nesmrten. Tudi tak sfabricirani bog bo še vedno imel težave z iskanjem smisla, si še vedno zastavljal vprašanje zakaj. Razen če si bo gen za samospraševanje, za zakaj, izrezal in ga nadomestil z zato.

Takšen zato-človek je Rode. Dejstvo, da je naš edini kardinal po sto letih, veliko pove o Vatikanu pred Frančiškom in tudi o slovenski cerkvi, ki niti zdaj, po njegovi škandalozni nadutosti v Goričanah in bednem zmerjanju papeža, ne zmore moči, da bi se otresla rodetovščine in Rodeta. Človeka, ki priznava eno samo sveto trojico: jaz jaz jaz.