Nenavadni pogledi

Predsednik državnega zbora in univerzitetni docent dr. Milan Brglez je napovedal nove čase, ko bo (po zaslugi vlade SMC) vse drugače oz. ko – z besedami prvega predsednika Milana Kučana – nič več ne bo tako, kot je bilo. Stranka oz. vlada naj bi bili projekt »novega upravljanja skupnega«, »ko so sposobni ljudje (po možnosti novi obrazi, op. D. R.) na pravih mestih«. Da je slovenska prihodnost odvisna od sposobnih ljudi na pravih mestih, torej od postopkov izbiranja upraviteljev državnih in javnih aparatov oz. ustanov, je jasno. Vprašanje je le, ali takšnim izjavam in napovedim verjamemo. Gre za vprašanje, ali obstajajo možnosti, da se bodo takšne izjave oz. napovedi uresničile. Brglez bi se zgledoval po Švici. Pravi, da bo odslej drugače, kot je bilo v prejšnjih vladah, ki so dosegle velike primanjkljaje, padec gospodarstva in erozijo mednarodnega položaja države, izredno povečale javni dolg itn. Poglejmo.

Stari časi, od katerih naj bi se oddaljila in razlikovala vlada SMC, so povezani s strankami DeSUS, SD, LDS, Pozitivna Slovenija in Zavezništvo Alenke Bratušek (ZaAB). Če zanemarimo Erjavčevo in Židanovo stranko, ki sta zaščitna znaka starih časov, je zanimiva predvsem ZaAB. Nekaj časa je bilo videti, kot da SMC nasprotuje kandidaturi Alenke Bratušek za komisarko EK, v resnici pa med kandidatko in SMC obstaja razmeroma dolga zgodovina sodelovanja in usklajevanja. Za razumevanje te povezave je treba pomisliti na to, da je Bratuškova v začetku (februarja 2013) Cerarju ponujala premiersko mesto. Sicer je sedanji Cerarjev minister Klemenčič najprej (kot državni sekretar) pomagal nekdanji ministrici LDS Katarini Kresal pri discipliniranju drugače mislečih, nato pa se je povzpel na položaj predsednika KPK, s katerega je povzročil padec Janševe in nastop vlade Alenke Bratušek.

Za razumevanje nastanka SMC bi morali pregledati tudi sezname funkcionarjev in kandidatov povezanih strank LDS, Zares in Pozitivne Slovenije. Na teh seznamih bomo poleg sekretarjev in direktorjev LDS (Golobič, Jamnikar, Biščak) našli tudi Danila Türka in Janeza Potočnika. Predvsem bodeta v oči imeni Dušana Mramorja in Milojke Kolar, ki sta vodila finančno ministrstvo po odhodu Janeza Drnovška, tj. v času vlade LDS oz. Antona Ropa, ki je leta 2004 izgubil volitve. Peter Gašperšič, ki bi se še 30 let vozil po enem tiru do Kopra, je bil državni sekretar v Pahorjevi vladi, Jožef Petrovič pa je doslej delal pri Petrolu, v DZS (Petan) in Delu, torej podjetjih, ki spadajo v območje starih časov in starih strank. Seveda je mogoče domnevati, da govorjenje o starih in novih časih, o prelomu s tradicijo, o Švici itn. predstavlja politično retoriko, ki je ni treba jemati resno. Dih nam bo zastal, ko se bomo zavedeli, da ta retorika izvira – kot pravi novinar – od drugega najmočnejšega moža v državi.

Če odmislimo običaj, da predsedniki parlamentov, tudi slovenskega, v glavnem skrbijo za kolikor toliko uravnovešeno delovanje hrama demokracije in da se bolj ali manj izogibajo navijanju za takšno ali drugačno stranko oz. politiko, je Brglezova napoved usmeritve k švicarskemu modelu vladanja (v intervjuju, ki ga je pripravil Borut Mekina) pravzaprav hvalevredna. Pri tem pa se – kot je opazil tudi novinar – odpira vprašanje primerljivosti med švicarskim in slovenskim sistemom, predvsem pa med političnima kulturama. Slovenski parlament je namreč pred kratkim – kljub napovedovanju »mavrične koalicije« – navsezadnje iz t. i. levih strank izbral vlado, ki niti od daleč ni podobna švicarski vladi. Švicarska vlada namreč ne vsebuje le strank, ki bi si jih – da bi dosegla primerno večino – izbrala zmagovita stranka, ampak v skladu s »čarobno formulo« vsebuje vse največje stranke, v konkretnem primeru Švicarsko ljudsko stranko, Socialno demokratsko stranko, Liberalce in Krščanske demokrate, ki imajo skupaj okrog tri četrtine glasov v parlamentu. Razmerja med temi strankami se lahko spreminjajo, vlada pa ostaja bolj ali manj enaka. V Švici si najbrž ne morejo predstavljati položaja, ko bi neka nova, mesec ali dva pred predčasnimi volitvami ustanovljena stranka – po enoletnem krahu in padcu na podoben način ustanovljene in na podoben način zmagovite stranke – zavladala nad drugimi strankami. Pri tem je najbrž odveč pripomniti, da švicarska vlada vsebuje desne in leve stranke, pri čemer so desne v večini (prek 50 %).

Pri omembi sicer nepojasnjenega švicarskega modela in ob sklicevanju na Slavoja Žižka, ki ga poznamo kot nasprotnika meščanske demokracije, pa se Brglezova hvalevrednost tudi konča, saj v intervjuju vsaj dvakrat omenja namero, da bi njegova stranka SMC vladala vsaj dvanajst let oz. tri mandate. S tem bi Miro Cerar in Milan Brglez bleščeče presegla statistiko, ki pove, da so v Sloveniji 88 % časa po letu 1990 vladale t. i. leve in samo 12 % časa t. i. desne stranke. Po 12 letih leve vlade SMC in ob predpostavki istočasno vladajočih levičarskih predsednikov države in komisarjev v EU bi se odstotek, ki označuje trajanje leve oblasti po letu 1990, v Sloveniji povišal na 92 %.

Ob teh številkah so seveda malo hvale vredne Brglezove ocene, da je Slovenija v težavah, ker je »dobila svojo državo«; da je bila lastna država »korak nazaj« v smislu državotvornosti; da smo zaradi samostojne države pozabili na pomen nacionalnega gospodarstva; da si je po osamosvojitvi izvršilna veja oblasti začela podrejati zakonodajno (takšna naj bi bila ocena poslanca Dobovška, ki je pred kratkim izstopil iz SMC); in da je mednarodni položaj Slovenije slab, ker nismo vezani na drugačen tip države (Jugoslavije), ki je imela »dediščino in pripoznanje v mednarodni skupnosti«. Če zanemarimo dejstvo, da je bila Jugoslavija – podobno kot Sovjetska zveza – kljub vsemu gospodarsko in politično zanikrna država, ki je razpadla zaradi nesposobnosti za mednarodno konkurenco in zaradi podivjanega srbskega nacionalizma, je Brglez seveda pozabil, da je za slovenske težave po razpadu Jugoslavije kriva predvsem t. i. leva oblast, ki je doslej – vsaj kar zadeva najvišje vrhove – vladala 88 % časa. To se pravi, da bi se težave – v primeru nadaljevanja vladavine SMC – samo še stopnjevale!

Naš predsednik državnega zbora je zamudil priložnost, da bi – kot to pristaja predsednikom parlamentov v demokratičnih državah – o teh najbolj občutljivih političnih rečeh molčal. Lahko bi v miru užival v svojem visokem protokolu in za težave, ki jih je Sloveniji povzročila t. i. levica, torej politika, ki mu je blizu, ne bi krivil opozicije. Ob tem je treba z vso resnostjo opozoriti, da je predsednik državnega zbora grobo napadel ustavo in državo, ki bi jima moral služiti. Kaj pomeni to, da je za težave države kriv sam obstoj države? Bi bilo treba to državo opustiti in si poiskati drugačno državo?

Iz intervjuja je razvidno, da so Brglezu najbolj mrzki in zaničevanja vredni tisti slovenski politiki in državniki, ki so pred četrt stoletja zahtevali, navsezadnje pa celo dosegli samostojno in neodvisno Slovenijo. Ob tem – kot da mu je ušlo – Brglez »ustvarjalno« pozablja, da je za samostojno državo na plebiscitu leta 1990 glasovalo 90 % Slovencev, za EU in NATO pa leta 2003 90 % oz. 66 % volivcev. Še bolj »ustvarjalno« pa molči o tem, da so Slovenijo poleg neprijetnih desničarjev, Demosa itn. osamosvajali tudi njegovi botri in mentorji od Milana Kučana do Janeza Drnovška. T. i. levičarji za samostojnost in neodvisnost niso odgovorni samo statistično, ampak tudi osebno. Milan Kučan in Janez Drnovšek, ki veljata za leva državnika, sta bistveno soodgovorna za slovensko osamosvojitev. O tem sem – pisec teh vrstic – pripravljen pričati pred sodiščem.

Če natančno preberemo in če dobro premislimo Brglezov intervju v Mladini, lahko pričakujemo nadaljevanje starih časov.

Ob tem bode v oči Brglezova izjava, da je šel v politiko zaradi spoznanja, da se ne smemo več igrati z državo in družbo; njegova stranka SMC pa bi hotela »potegniti Slovenijo iz brezna«. Svoja spoznanja in svoje načrte v zvezi z breznom je Brglez razložil z nekaterimi konkretnimi predlogi. Slovenci smo menda nevešči evropskih postopkov, imamo premalo znanja in se v EU ne znajdemo. Morda misli, da nam bo iz tega brezna pomagala Alenka Bratušek, pove pa, da je za slovenske tegobe krivo tudi neznanje srbohrvaščine, češ da je jezikovno znanje podjetnikov, ki poslujejo na srbohrvaškem območju, neprimerno in da bi ga morali reševati z novimi programi v slovenskih osnovnih šolah. Če slovenska podjetja nimajo ljudi, ki znajo srbsko ali hrvaško (med drugim bi predsednik DZ lahko vedel, da jezika, ki ga imenuje srbohrvaščina, ne priznavajo niti Srbi niti Hrvati), potem v teh državah nimajo kaj iskati, da bi pa v šolah nemščino, angleščino ali francoščino nadomestili s »srbohrvaščino«, tega ni predlagal niti najhujši komunistični priganjač Stipe Šuvar!

Novinar je povsem upravičeno terjal odgovor, kaj v SMC – ob razburljivih izjavah ministra za infrastrukturo – menijo o izgradnji drugega tira med Koprom in Divačo. Brglez se skuša izvleči z izvlečnim tirom, vendar bi od nekoga, ki ima veliko povedati zoper navado, da vsaka vlada na novo izumlja prednostne naloge, pričakovali, da bi bil afirmativen do načrta, ki so ga doslej podpirale vse slovenske vlade, vendar glede na omenjenih 88 % ni prišlo do uresničitve. Predsednik DZ bi moral reči:

»Če smo se kot država odločili, da bomo zaradi geografske lege in drugih za logistiko ugodnih karakteristik postali uspešna logistična platforma, potem je treba ukrepe usmeriti v doseganje tega cilja. Ta cilj zahteva primerno infrastrukturo, katere pa žal ne Luka Koper ne Slovenske železnice niti država nimajo. Gledano seveda iz dolgoročne perspektive. Zato je po moji oceni drugi tir za celotno slovensko logistiko izjemno pomemben ukrep. Povezava s Trstom pomeni prevoz avstrijskega, nemškega in tudi madžarskega tovora (ki pride v Luko Koper) po italijanski železniški infrastrukturi in ne nazadnje s tem omogočanje zaslužkov italijanskim železnicam namesto slovenskim. Rešitev prek Trsta pomeni za končnega kupca tudi slabšo celotno logistično rešitev, kajti železniške trase in sheme na italijanski strani/infrastrukturi so slabše (manj zanesljive) od naših. Obstoječa proga ima ’zraka’ le še kakšno leto in potem se bo sistem porušil. Že danes je namreč večkrat na meji možnega. Imam občutek, da se sploh ne zavedamo, kako tvegano poslujemo. Najsi bo žled ali pa redno vzdrževanje dela proge, ko se zgodi, imamo resne poslovne težave. V zares skrajnem primeru se bo našel kakšen diverzant/terorist in bo sabotiral progo, pa bomo utrpeli nepopravljivo škodo. Samo modernizacija (elektrifikacija in povečevanje hitrosti) proge ni dovolj. Treba je povečati prepustnost, ki jo v tej situaciji lahko dosežemo le s povečevanjem dodatnih tirnih kapacitet. Investicija je ’draga’, ker je v naši državi zaradi lobijev in lončkov vse drago. Najprej naj se naredi neodvisna analiza, ki bo pokazala, koliko stane kilometer proge v drugih državah sveta, potem pa naj se projektiranje in izgradnja izvedeta prek mednarodnih razpisov; transparentno in konkurenčno. Kitajci npr. zgradijo 3000 km prog na leto, pred kratkim so recimo dobili posel za izgradnjo tira med Beogradom in Budimpešto. Gotovo bi jim uspelo teh nekaj naših kilometrov do Divače zgraditi veliko ceneje ...«

Predsednikova slabotna pripravljenost na resne gospodarske, politične in celo zunanjepolitične razprave se najprej pokaže pri njegovi oceni stranke Nova Slovenija, ki jo je nekoč Miro Cerar vabil v »mavrično koalicijo«. Za Brgleza je NSi popolnoma nesprejemljiva, ker je neoliberalna. NSi neoliberalna?

Drugo znamenje nepripravljenosti za občutljiva vprašanja je Brglezov prispevek k razlikovanju med naravnim in pozitivnim pravom oz. k razlagi naravnega prava, češ da omogoča razumevanje (opravičevanje?) povojnih zunajsodnih pobojev. Naravno pravo pomeni nepisana univerzalna moralna načela, na katerih so utemeljena etična in pravna merila, s katerimi vrednotimo in urejamo človeško ravnanje. Privrženci naravnega prava so prepričani, da so načela naravnega prava sestavni del narave in da obstajajo ne glede na to, ali jih oblast priznava oz. sankcionira. Mnogi menijo, da morajo oblasti, če hočemo priti do pravice, vključevati načela naravnega prava v pravne sisteme. Nekateri seveda mislijo, da je tak sistem načel navdihnjen od Boga, izraža pa ga tudi Sveto pismo. Po logiki naravnega prava bi najbrž težko prišli do opravičila za povojne poboje.

Proti koncu intervjuja Brglez spregovori o zunanji politiki, o kateri pravilno meni, da bi morala biti enotna in za katero bi bilo treba – s tem se je pač mogoče strinjati – izdelati ustrezne načelne oz. strateške dokumente. Kdor pozna prizadevanja na MZZ, v katera je bil že pred časom vključen tudi docent dr. Brglez, se mora le čuditi, kako je mogoče, da takšnih dokumentov po tistih, ki izvirajo iz leta 1999, vse do danes nimamo.

Na koncu intervjuja najdemo zunanjepolitično anekdoto, ki zadeva dva dogodka letošnjega poletja: Erjavčev obisk v Moskvi in Pahorjev izostanek na varšavski večerji, ki jo je – v zvezi z ukrajinsko krizo – priredil ameriški predsednik Obama. Brglez meni, da bi Pahorjeva udeležba v Varšavi omogočila posredovanje Slovenije med ZDA in Rusijo. Ta ideja, ki spominja na Erjavčev spodrsljaj, da bi posredoval med EU in Rusijo, je seveda naivna, saj bi Slovenija – še posebej v svoji današnji zunanjepolitični kondiciji, ko je problem celo znanje jezikov, da ne govorimo o izrazitem protiameriškem razpoloženju slovenskega MZZ – za Rusijo in ZDA pomenila le dodaten in nepotreben problem.

Če natančno preberemo in če dobro premislimo Brglezov intervju v Mladini, lahko pričakujemo nadaljevanje starih časov in da bo – v nasprotju s tem, kar je ob osamosvojitvi obljubil Milan Kučan – še naprej tako, kot je bilo.