Biti James Lingk

V filmu Glengarry Glen Ross, posnetem po drami Davida Mameta, je prizor, v katerem Al Pacino v nepozabni vlogi nepremičninskega posrednika Rickyja Rome leporeči in prepričuje Jamesa Lingka, ki ga igra Jonathan Price, naj kupi zemljišče, ki ga v resnici ne potrebuje. Ricky Roma je brezhibno oblečeni smooth talker, ki točno ve, na katere tipke mora pritiskati, da bo nazadnje sklenil kupčijo. Sklenitev kupčije je edino, na kar je osredotočen, cilj, za dosego katerega je pripravljen na vse, tudi na čustveno manipuliranje in potvarjanje dejstev.

James Lingk, na drugi strani, je zmedeni looser z razsuto samopodobo, ki sicer obotavljaje, a zanesljivo grabi za vabo, ki mu jo ponuja Roma. Roma bo seveda vse to izkoristil in mu pobral ček za nakup zemljišča, Lingk pa bo naslednje jutro, ko mu bo prišlo do zavesti, da je bil izigran, kupčijo zaman poskušal preklicati. James Lingk je poosebitev tistega, čemur na Balkanu rečejo papak, človek brez lastnega jaza, ki drugim prepušča, da odločajo namesto njega, zato bi težko našli gledalca, ki bi po ogledu filma na vprašanje, s katerim likom ima največ skupnega, izbral prav Jamesa Lingka. Jasno, nihče noče biti papak, vsak bi bil raje Al Pacino.

V Sloveniji si bomo kljub temu prej ali slej morali priznati, da bi nas v filmu o spoprijemanju z gospodarsko krizo zelo verjetno igral prav Jonathan Price in ne Pacino. Očitno smo nekega večera v nekem baru (recimo, da je bilo v Frank-

furtu, da ne bo vedno vsega kriv samo Bruselj) kupili zgodbo o tem, da so glavna ovira na poti h gospodarskemu okrevanju podjetja, ki jih imamo v večinski državni lasti. Neki frankfurtsko-bruseljski Ricky Roma si je vzel čas za nas in nam, ob konjaku in cigari, prijazno pakiral zgodbo o tem, kako lastništvo gospodarskih družb, kljub dobičku, ki ga večina od njih prinaša, ni dobro za nas, saj jih slabo upravljamo, nanje se nas je preveč prisesalo, v njih je zaposlenih preveč ljudi, ki prejemajo previsoke plače, predvsem pa so plen vsakokratnih vladajočih političnih garnitur in klientelističnih omrežij, ki jih nujno spremljajo. Večina povedanega seveda drži, sicer spakirana zgodba ne bi bila tako prepričljiva, a kleč ni v teh očitnih resnicah, pač pa v nelogičnem sklepu, ki ga na podlagi teh resnic napravi prijazni Roma. Ne svetuje dobrega upravljanja namesto slabega niti zmanjšanja tveganja korupcije in klientelizma namesto izčrpavanja podjetij. Ne, svetuje nekaj popolnoma drugega. Svetuje prodajo, pardon, privatizacijo. Kot v tistem vicu, ko se Mujo pri tem, ko mu policist sešteva kazenske točke, ker na kolesu nima niti prednje niti zadnje luči, blatnikov in tudi ne čelade, začne na ves glas smejati ob misli, koliko točk bo šele dobil Haso, ki teče za njim, saj revež sploh nima kolesa.

Privatizacija podjetij v državni lasti je tisti najviše dvignjeni prapor, s katerim nam vedno znova mahajo finančni trgi, Mednarodni denarni sklad, bruseljska administracija in še kdo, ko nam svetujejo, kako zgraditi uspešno tržno gospodarstvo oziroma kako najti pot iz recesije nazaj v varen objem gospodarske rasti. To ni nič čudnega, glede na to, da je privatizacija ne le gospodarskih družb, pač pa tako rekoč vsega, od vodnih virov prek cestne infrastrukture vse do zdravstvenih storitev in pokojnin, sama srčika v zahodnem svetu prevladujoče neoliberalne ideologije. Zato je zahteva po privatizaciji kot pika na i vključena v vse programe gospodarskega razvoja oziroma okrevanja, ki jih za narodna gospodarstva v težavah pripravljajo v različnih think tankih na osi Frankfurt–Bruselj–Washington. Ne glede na to, za katero državo se ti programi pišejo, in ne glede na prave vzroke njenih težav bo v receptu okrevanja čisto na koncu, za krčenjem javne porabe, znižanjem davčnih obremenitev za kapital ter deregulacijo trga delovne sile, namesto sklepa zagotovo pisalo še: »... in seveda, privatizirajte! Privatizirajte hitro, privatizirajte čim več in čim pogosteje.«

Ker je napotek k privatizaciji (ki se je, mimogrede, v neki točki začela uporabljati kot sopomenka za prodajo) vedno na koncu svežnja ukrepov, ki naj bi spravili naše gospodarstvo iz krize, se ustvarja zmoten občutek, da je tudi sama privatizacija del te zgodbe in da je v sveženj vključena, ker naj bi koristila gospodarstvu in družbi nasploh. A tako kot cilj Rickyja Rome v resnici ni zadovoljstvo in izboljšana samopodoba Jamesa Lingka, ampak sklenitev kupčije za nevredno nepremičnino, tako tudi zahteve po privatizaciji podjetij v državni lasti v resnici ne izhajajo iz želje po okrevanju slovenskega gospodarstva, pač pa iz preprostega interesa nekoga za nakup teh podjetij. Zato je treba prodajati, se opravičujem, privatizirati, hitro in v paketu, saj samo prodaja, se opravičujem, privatizacija, zagotavlja, da bo kupnina ugodna, kar pomeni čim nižja. Upam, da kdo pri zdravi pameti in končanih vsaj dveh triletjih devetletke v resnici ne misli, da je prodaja pod takšnimi pogoji lahko kakorkoli v interesu prodajalca in ne kupca.

Res, kdo pri zdravi pameti in končanih vsaj dveh triletjih devetletke misli, da je prodaja pod takšnimi pogoji lahko kakorkoli v interesu prodajalca in ne kupca?

A tako kot je James Lingk, omotičen od vsega psihološkega bullshita Rickyja Rome in njegovih nasvetov za osebnostno rast, ob koncu večera podpisal ček za plačilo are za nepremičnino, ki je ni potreboval, tako smo tudi mi, omotični od zgodb o naši nesposobnosti za upravljanje državnega premoženja, o bankrotu, na katerega naj bi bili tako rekoč že obsojeni, ter o čudežnih vplivih, ki naj bi jih na gospodarsko rast imela privatizacija, nazadnje nekega večera podpisali seznam za prodajo 15 podjetij v državni lasti. In smo prodali Helios in nato še Aerodrom, drugi na seznamu se bodo očitno zvrstili kmalu, na hitro in po tiho. Pojavil se je sicer tisti čudni občutek, znan ljudem, ki so se kdaj pustili kakšnemu uličnemu šibicarju zvleči v igro iskanja kroglice pod tremi škatlicami vžigalic, ko sredi igre, olajšan za nekaj deset evrov, spoznaš, da pravzaprav sploh nisi igralec, pač pa le žrtev pravih igralcev. Mislil si, da se boš lahko osredotočil in spremljal škatlico, pod katero je bila na začetku kroglica (kako težko pa bi to lahko bilo?), nisi pa vedel, da kroglice v resnici (ko gre za večji vložek) ni. Ni je pod nobeno izmed treh škatlic, saj jo je šibicar, potem ko ti jo je na začetku igre pokazal, spretno frcnil ven. Tako rekoč takoj, ko je bil Helios prodan in je bilo odpuščenih več kot sto njegovih delavcev, vse premoženje pa nemudoma obremenjeno s 400-milijonskimi posojili družbe kupovalke, nam je postalo jasno, da nas je nekdo dobro preigral in da kupnina od prodaje ni nič v primerjavi z vsemi njenimi posledicami.

Ker je bil predvolilni čas, ko so dovoljene vsakršne manipulacije in zavajanje, je takratna predsednica vlade pod vplivom teh negativnih posledic prodaje prvega s seznama 15 podjetij postopke privatizacije domnevno zamrznila, karkoli naj bi to že pomenilo glede na to, da smo tako rekoč v času te zamrznitve prodali edino resno letališče v državi. Finančne trge je nato hitro pomiril novi predsednik vlade in za njim še finančni minister, ki sta oba dejala, da se bo postopek privatizacije nadaljeval zato (in tukaj pride po mojem najbolj nedoumljiv del celotne zgodbe), ker smo to že enkrat obljubili!? Ne zato, ker menita, da je to potrebno, ne zato, ker so razmere na trgu ugodne in bo mogoče iztržiti dobro kupnino, ne zato, ker se za nakup teh podjetij zanimajo pravi vlagatelji, katerih prihod v Slovenijo si želimo, nič od tega: nova vlada bo pri prodaji vztrajala zgolj zato, ker je prejšnja predsednica vlade, ki so jo na volitvah podprli celi štirje odstotki volivcev, Evropejcem prodajo že obljubila in se res ne spodobi, da bi sedaj nova vlada to obljubo požrla. Saj menda nismo neki tam ... Italijani, katerih premier Matteo Renzi je, potem ko je prek Twitterja sporočil, da je nazaj z dopusta, meni nič tebi nič požrl obljubo predhodnika Enrica Lette o prodaji 12 milijard evrov vrednega državnega premoženja, ki naj bi vključevala tudi prodajo državnega poštnega operaterja Poste Italiane. Pri čemer je za to nezaslišano odločitev navedel tako brezzvezen razlog, kot je ta, da so cene, ki se trenutno oblikujejo na trgu, prenizke. »Privatizacijo bomo nadaljevali, ko bodo razmere na trgu omogočale dober zaslužek od prodaje. Svojega premoženja, če ga že bomo, ne bomo prodajali poceni.« Le kaj so na to nezaslišano italijansko sprenevedanje porekli finančni trgi, bankirji in ekonomisti? So Italijane okarali? Se iz njih norčujejo? Nič od tega. Presodili so, da gre za razumno poslovno potezo in da je morda res pametneje najprej opraviti strukturne reforme in šele nato prodajati, kupnina, ki bi jo za prodajo prejeli ta trenutek, pa bi bila tako ali tako le kaplja v morje italijanskega javnega dolga.

Komu pa je potem namenjen vedno glasnejši posmeh po bruseljskih in frankfurtskih kuloarjih, če ne Italijanom, ki se ne držijo dogovorjenega? Ne vem, morda piflarjem, ki ne razumejo, in Jamesom Lingkom, ki si ne upajo.