Vrnitev k duhovnosti

»Kakšen človek je? Skromen. Materialno bogastvo ga ne zanima. Vozi se s Polom, to pove vse,« novega ljubljanskega nadškofa, frančiškanskega patra Staneta Zoreta, opisuje njegov redovni brat, pater Bogdan Knavs, domači javnosti znan kot tisti duhovnik, ki je pogumno kritiziral finančne špekulacije cerkvenega vrha in terjal tudi osebno odgovornost duhovnikov, ki so zakrivili enega največjih finančnih škandalov v zgodovini slovenske cerkve. »Čas bo pokazal, ali se bo lobijem v cerkvi uprl ali se jim bo podredil. Upam, da ne bo premehak,« dodaja Knavs.

Stane Zore je zrasel v kmečko-delavski družini v Selah pri Kamniku. Oče je bil rudar, mama se je ukvarjala s štirimi otroki in kmetijo. »Gledano z današnjimi očmi, smo takrat revno živeli, a ko se z bratom in sestrama spominjamo otroških let, vidimo, kako so bila lepa. Bila so polna veselja, igre, tudi dela na kmetiji,« se je v intervjuju za revijo Ognjišče otroštva spominjal Zore. Vera je imela v družini pomembno mesto, tako ni čudno, da je ena od Stanetovih sester postala redovnica.

»Pater Stane ima zdravo kmečko pamet, tisto, čemur v angleščini pravimo ’common sense’ – osnovno sposobnost zaznavanja, razumevanja in razsojanja stvari. Ta lastnost mu bo prišla zelo prav,« imenovanje 56-letnega Zoreta za ljubljanskega nadškofa metropolita komentira teolog in psiholog dr. Stanko Gerjolj, profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani.

Nadškofa resda imenuje papež, vendar je ključen mož pri izbiri kandidata apostolski nuncij. On je namreč tisti, ki duhovnikom razpošlje poizvedbo o kandidatih, nato pa predlaganim kandidatom razpošlje vprašalnik o njihovih stališčih do različnih vprašanj, denimo o njihovem odnosu do žensk in tako naprej. Na podlagi prejetih odgovorov nuncij zoži izbor, zadnjo besedo pri izbiri pa ima papež. V rimskokatoliški cerkvi ni nič prepuščeno naključju, zato verjetno tudi ni naključje, da je bil za nadškofa izbran prav frančiškan. Frančiškani so zavezani k uboštvu, življenju brez lastnine, že njihova oblačila so preprosta: nosijo tuniko oziroma habit, opasan z vrvjo. Nikjer nobene pozlate, nikjer razkošnega nakita. Lenobo dojemajo kot enega večjih grehov. Zavezani so pomoči ljudem v stiski. Frančišek Asiški svojim redovnim bratom ni ničesar ukazoval, v vsem jim je naprej sam dal zgled. Bil je sicer strog in v zahtevah dosleden, vendar pa ni nikogar žalil ali poniževal. Teh načel se frančiškani držijo še dandanes. Sprejemajo različnost in nikogar ne sodijo. Predvsem pa niso tako zadržani kot škofijski duhovniki, so bolj ’ljudski’, kar je verjetno glavni razlog, da so v javnosti izjemno priljubljeni. Lahko bi rekli, da so frančiškani nekakšni starodavni hipiji v smislu ljubezni do bližnjega – a to je morda preveč poenostavljeno, kajti vendarle gre za dokaj strogo redovno skupnost. Znotraj frančiškanske družine obstaja več redov. Prvi red je razdeljen v tri veje, in sicer frančiškansko (temno rjav habit), minoritsko (črn habit) in kapucinsko (rjav habit), šteje pa okoli 30 tisoč članov. Drugi red so sestre klarise in šteje sedem tisoč članic, tretji red pa je red laikov, ki ima po svetu okoli tri milijone članov.

Podest življenja,
ki na njem sedaj
zaziram se v nazaj
in hočem v naprej,
včasih skozi muko,
včasih skozi raj.*

V intervjuju za revijo Ognjišče Zore pravi, da se rad pošali, kako je frančiškan postal, ker je imel preveč časa. V gimnazijskih letih je bil vozač, na gimnazijo v Kamniku se je vozil z medkrajevnim avtobusom. Včasih je moral na avtobus čakati uro ali dve. Sošolec Jernej mu je zato nekega dne rekel: »Stane, kaj če bi šla k frančiškanom?« In namesto da bi izgubljala čas s čakanjem, sta začela hoditi k frančiškanom, tam ministrirati, brati berila pri maši ... Po končani gimnaziji je opravil noviciat, nato se je vpisal na ljubljansko Teološko fakulteto. Diplomiral je leta 1984, z dokaj kontroverzno temo za socialistične čase. Naslov diplomske naloge je bil namreč ’Podoba cerkve v spisih Zdenka Roterja’. Pisal je o položaju slovenske cerkve po drugi svetovni vojni, tudi o preganjanju in zasliševanju duhovnikov. Za potrebe te naloge je šel k Roterju, v tistem času vodilnemu sociologu, da bi z njim naredil intervju, vendar naj bi mu Roter rekel, da se ničesar ne spominja. Zore pa naj bi mu odvrnil: »Pa saj ste tudi vi osebno zasliševali duhovnike, tri dni ste jih imeli zaprte!«

Zore je bil v duhovnika posvečen leta 1985, nato je služboval na različnih koncih Slovenije. Štiri leta je bil kaplan v cerkvi sv. Frančiška v ljubljanski Šiški, kaplan je bil tudi v Solkanu in Mošnjah, bil je rektor Marijinega svetišča na Brezjah in na Sveti Gori, dva mandata je bil vodja Slovenske frančiškanske province Sv. Križa, vodil je Konferenco redovnih ustanov v Sloveniji, deloval pa je tudi kot predsednik nadzornega sveta Aninega sklada, ki so ga leta 1998 ustanovili redovniki in redovnice z namenom materialne in duhovne pomoči družinam z več otroki.

Njegovi prijatelji pravijo, da je bil vedno priden učenec, odličnjak. Še danes veliko bere, piše pesmi (leta 2010 je izdal pesniško zbirko ’Podest življenja’) in veliko prevaja, predvsem iz italijanščine in francoščine, tudi zahtevnejše teološke tekste. Tekoče govori še angleško in nemško. »Ima veliko znanja, toda hkrati je ohranil občutek za malega človeka, zna mu prisluhniti. Zanj je človek človek, ni mu pomembno, kakšen ima naziv,« pravijo njegovi prijatelji. Je tudi zelo čuteč. Ko je šest let služboval na Sveti Gori, je v tamkajšnji kapeli vsak dan gledal napis na križu: ’Veruj v smisel trpljenja’. V intervjuju za revijo Ognjišče je priznal, da se je s to mislijo veliko prepiral. »Trpljenje ni smiselno, ampak je samo na sebi zlo, ki je prišlo po izvirnem grehu. Lahko pa ga osmisli naš odnos. Na Kalvariji imamo tri križe, troje trpljenj, dve postaneta smiselni, vodita v odrešenje in svobodo, eno v propad. Pa gre za enake okoliščine trpljenja,« pravi Zore.

»Za škofa ne zadošča samo, da je dober organizator, biti mora tudi duhoven človek. Ne sme vzbujati občutka, da je cerkev le še ena v vrsti institucij, ampak da gre za občestvo verujočih. Ljudje morajo v njem prepoznati moža vere. In pater Stane to duhovno razsežnost ima, ko si ob njem, jo začutiš. Pomembno je, da daje zgled, da živi to, kar govori, tako kot to lahko vidimo pri papežu Frančišku – osebna skromnost pri njem ni prazno besedičenje, ni fasada, on resnično ostaja dosleden lastnim besedam,« pravi pater Pavel Jakop, župnik v cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani. To je še toliko pomembnejše danes, ko je slovenska cerkev na razpotju.

V zadnjih letih se je RKC bolj posvečala plemenitenju lastnega materialnega bogastva in politiki kot pa poglabljanju duhovnosti. To jo je zapeljalo ne samo v finančni, ampak tudi v moralni bankrot. Izgubila je verodostojnost. Pa tu ne gre samo za finančne mahinacije mariborske nadškofije. Na vsakem koraku je zaslediti kak primer pretiranega razkošja, zadnji odmevni primer je razkošno, 400 kvadratov veliko stanovanje kardinala Franceta Rodeta v Goričanah, v katerem je samo preproga vredna 85.999 evrov. »V času bivše Jugoslavije je cerkev še imela verodostojnost. Ni se ukvarjala s politiko, pridobitništvom, bogatenjem ... Njeno poslanstvo je bilo oznanjevanje evangelija. Jasno je, da cerkev za svoje delo potrebuje nekaj denarja, že samo, da lahko posediva in poklepetava, je treba imeti pisarno. Pri frančiškanih na Tromostovju v Ljubljani imamo vsak teden sedemdeset različnih skupin in tudi zanje je treba imeti dvorane. Če hočeš voditi liturgijo, potrebuješ cerkev, orgle in ostalo. Tudi tisti majhen zvonček, s katerim se pocinglja med bogoslužjem, nekaj stane. Že sveti Frančišek Asiški je rekel, da za Boga ni nič prelepo. Ampak denar ne sme postati cilj, je samo sredstvo za dosego pravega cilja. Narobe je, če se to zamenja, saj potem ne služimo več svojemu pravemu namenu,« pravi Jakop in dodaja: »Cerkev danes najbolj potrebuje premik od institucije nazaj k evangeliju. Postati mora služabnica ljudem. Ne sme biti sama sebi namen. Nismo tu zato, da promoviramo sami sebe. Ne sme se dopustiti, da bodo v ospredju institucije, imetje, vladanje, naša prva naloga je služiti ljudem, biti moramo zgled usmiljene ljubezni. Že prejšnji papež je rekel: ’Človek je pot cerkve,’ se pravi, da moramo na prvo mesto postaviti evangelij.«

Na tehtnico življenja polagam svoje odločitve.
Bog jih bo izmeril, ko prišel bo dan vrnitve.*

Pater Pavle Jakop dobro pozna novega nadškofa, oba sta frančiškana, več let sta tudi delala skupaj. »On je tisti, ki je pripravil vse potrebno za mojo novo mašo, nato sva skupaj delala v župniji v Šiški, kjer je bil Stane štiri leta kaplan, ko pa je postal vodja Slovenske frančiškanske province, sem bil nekaj časa njegov vikar, se pravi namestnik. Ima torej izkušnjo vodenja, pa tudi organizatorske sposobnosti. Voditi škofijo sicer ni enako vodenju redovne province, pa vendarle, v obeh primerih imaš opravka z vodenjem ljudi, s koordinacijo dela, s presojanjem, kdo je za kaj sposoben. Gre za pokrivanje različnih področij, od kateheze, dela z mladimi, z duhovnimi gibanji do razporejanja duhovnikov po posameznih župnijah, pa seveda tudi za gospodarjenje. Ordinarij nadškofije je tisti, ki mora sprejemati odločitve in za njimi tudi stati. Ni dobro, če za dosego sicer dobrega cilja sprejema gnile kompromise – kar se je v slovenski cerkvi žal dogajalo. Mi smo teologi, nismo ekonomisti, če nisi pazljiv, ti lahko hitro kaj podtaknejo za podpisat, kar se čez čas izkaže za škodljivo. Zato je za škofa zelo pomembno, da se obda s pravimi strokovnjaki, takšnimi, na katere se lahko zanese. Dobro je, da Stane ni zaletav, da vse temeljito premisli in preveri, preden se odloči. Je tudi osebno skromen, ne pusti se premamiti razkošju, in je tudi zelo odgovoren. Ko se za nekaj odloči, pri tem vztraja. Nikoli se ne spušča v kalne vode in je načelen. Kar reče, to drži. Dobro se pripravi na dolžnosti, zelo je na primer temeljit pri pripravi pridig. Njegova prednost je tudi, da ni zazrt le v ozek, slovenski prostor, ampak ima mednaroden uvid. Bil je v Ameriki, Afriki, Avstraliji, tudi po več mesecev, veliko je sodeloval na različnih mednarodnih srečanjih,« pravi Jakop.

Poleg tega je Zore vztrajen. Sam pravi, da tako kot Kristus ni obupal na križu, »tudi mi ne smemo obupati«. »Stvarem je treba priti do konca, kar se konča na sredi, ne rodi sadu,« je izjavil. Pravi pa tudi, da pristna duhovnost ne more ostati odmaknjena le v pobožnih molitvah in lepih obredih. Duhovnost se mora tudi utelesiti, kakor se je utelesila duhovnost Frančiška Asiškega. Ta svetnik je namreč iz pogleda, uprtega v Boga, vedno znova videl človeka v njegovi konkretnosti, ranjenosti. Gre preprosto za to, da imamo odprte oči za ljudi v stiski in da jim priskočimo na pomoč – pa ne iz dolžnosti, temveč iz čistega, iskrenega nagiba. »Jezus nog učencem ni umival zaradi lepšega, ampak ker naj bi bil prvi vsem služabnik,« pravi Zore.

Naslonjen na slap,
v tančici noči,
pijem korak in besedo,
ki milo zveni,
se milostno pomirjam s slabo
in se pobožno obhajam z ljudmi.*

Krajevni škof sicer stvari ne more spreminjati na generalni ravni, to lahko naredi le papež, lahko pa veliko spremeni znotraj krajevne cerkve. »Lahko daje pobude in skrbi, da so izvedene. Marsikaj lahko spravi v življenje in tudi marsikaj, kar je odveč, ukine. Skozi čas se nabere navlaka, ki jo je treba počistiti, od institucij do nekaterih ljudi, ki vedrijo in zasedajo mesta, ki jim niso dorasli. Škofija ne more biti žrtev nekoga, ki je na napačnem mestu in preprečuje drugim, da bi prišli na to mesto. Stvari ne morejo biti samoumevne. Treba je presekati s kvazi mistiko, pokazati, da je cesar gol, in vzpostaviti red,« pravi Jakop. Na finančni škandal v slovenski cerkvi Jakop gleda kot na izvrstno priložnost za preobrat. »Po svoje gre za milost. Seveda ne mislim, da je to, kar se je zgodilo, dobro. Vendar pa, če se je že zgodilo, zakaj ne bi v tem prepoznali priložnosti, da stvari zastavimo na novo, da izvedemo preporod slovenske cerkve.« Vendar to ne pomeni, da bo do sprememb prišlo kar čez noč. RKC od nekdaj deluje na dolgi rok. In tudi pod novim nadškofom se to ne bo spremenilo. »Revolucionar ne bo, ampak to je dobro. Ne bi bilo pametno, če bi šel prehitro v spremembe, saj bi to povzročilo revolt. Revolucija ničesar ne reši, evolucija pač. Če bi delal na vrat na nos, bi to pomenilo, da dela samo za eno strujo, tisto, ki je za radikalne spremembe. Škof ne sme biti naklonjen nobeni struji, vsem mora prisluhniti, delovati mora povezovalno, ne razdiralno.« Po mnenju patra Pavla Jakopa cerkev potrebuje oboje: tako konservativno strujo, ki ji vlada, kot tudi strujo naprednejših. »To sta dva konja, ki cerkev vlečeta naprej. Ne bi bilo koristno, če bi preveč podivjali, kot tudi ne bi bilo koristno, če bi obstali na mestu. Mislim, da bo Stane znal dobro krmariti med tema strujama, bo pa moral narediti tudi kak rez, ki bo za koga zelo boleč. Počistiti mora Avgijev hlev in jasno povedati, da lobiji v cerkvi nimajo domovinske pravice! Škof glede tega niti nima dosti izbire, lobije mora ustaviti, kajti sicer tvega, da sam postane njihova žrtev. Delovati mora v korist celotnega občestva.«

V RKC ni nič prepuščeno naključju, zato tudi ni naključje, da je bil za nadškofa izbran prav frančiškan. Frančiškani so zavezani k uboštvu, življenju brez lastnine, že njihova oblačila so preprosta.

Rimskokatoliška cerkev ima veliko paragrafov in zakonov. »Vsa ta pravila včasih blokirajo božje usmiljenje,« pravi Jakop. »Kot duhovnik bi rad pomagal ljudem v stiski, pa jim včasih ne moreš, ker ti preprečujejo cerkveni zakoni. Papež Frančišek pravi: ’Ljudje se ne smejo znajti pred zaprtimi vrati zakramentov.’ Zdaj cerkvena pravila na primer določajo, da ločenci ne smejo prejemati obhajila pri maši. Papež pa pravi, da je tu potrebno usmiljenje. Ne gre za to, da bi spreminjali nauk, doktrino evangelija. Gre za to, kako pravila interpretiramo. Cerkev mora iti naproti ljudem s tem, kar ima na voljo, se pravi z evangelijem in zakramenti. Ne sme se postaviti na izhodišče zakona, ampak mora biti njeno izhodišče človek v stiski.« Papež Frančišek ves čas govori o tem, da mora cerkev iti na cesto in se pustiti raniti, umazati, zato da bo bližje ljudem in jim bo lahko pomagala. »V cerkveni zgodovini so bili sicer posamezni primeri, ko se je cerkev pustila raniti, zaslužni za to so ljudje s posebno karizmo, v generalni usmerjenosti cerkve pa je bilo tega bolj malo,« pravi Jakop. »Ampak ta obrat je nujen, tudi za slovensko cerkev. Pogumno se mora odpraviti na pot sprememb in si povrniti verodostojnost.«

Kaj je tisto, po čemer se novi nadškof Stane Zore v temelju razlikuje od kardinala Franca Rodeta, in zaradi česar obstaja kanček upanja, da se bo cerkveni vrh vendarle spreobrnil? Zore govori o vrnitvi k evangeliju, usmiljeni ljubezni in služenju ljudem v stiski, Rode pa, da mora biti ena prvih nalog novega nadškofa dialog med slovensko cerkvijo in novo vlado Mira Cerarja ter sploh s slovensko politično »klaso«.

* Odlomki so iz pesniške zbirke patra Staneta Zoreta ’Podest življenja’, ki jo je leta 2010 izdala založba Brat Frančišek.