Politični Analfabeti

Potem, ko je komisarska vloga Alenke Bratušek na bruseljskem parketu neslavno končana, delno tudi zaradi njene diplomatske in konceptne šibkosti, je prišel čas, da se vendar ozremo še na pomembno vlogo lastnih političnih elit, pa tudi naših medijev pri tem dogodku. Še zlasti ker z našo novo uradno ponudbo: Violeto Bulc vzbujamo nelagoden vtis, da gre pri tem skoraj za zrcaljenje prve, a z, žal, še manj izkušenim diplomatskim in prepoznavnim obrazom.

V Slovencih je nekaj patološko psevdo-pravičniškega, zlasti še ko gre za mednarodni parket in pri tem še za naše in vaše na njem. Tedaj se v strankah: poziciji, opoziciji in v ljudeh, v medijih in na spletu prebudi toliko, v glavnem negativne energije, da je ni osebnosti, ki bi iz nje lahko izšla nepopljuvana. Temu je bila v Bruslju grobo izpostavljena predsednica vlade v odstopu Alenka Bratušek, tista, ki je bila do EU nekoliko manj servilna z: »Dajte nam čas!« od svojih prednikov na istem mestu, ki so trojko naravnost moledovali, da pride; in ki je morda celo s tistim, česar ni storila, omogočila 2,9 odsotno rast. A njeni, za naše: celo leve in zlasti desne neizbrisljivi domači, komulativni, »veliki grehi« so bili, da naj bi bila osebno kriva za vse bančne luknje, nastale od 2005-2013, izgubila vlado zaradi spora z Jankovičem, posledično zato odstopila, v prostem času pa na koncertu tržaškega Partizanskega pevskega zbora celo sopela pri »Bandieri rossi«! Pa še, da se je sama promovirala, ko se je dala na listo predlagane trojice, čeprav povsem enako, kot sta to storila tudi oba vladina sokandidata iz DESUS-a in SD-ja. V prvem je njen »sončni kralj Karl Večni« s prisluhi zaslutil, da je prav on, dolgoletni minister kateregakoli resorja in v katerekoli vladi, za to funkcijo najbolj poklican in zato celo odklonil predsedovanje našemu parlamentu; pri SD-ju pa je njen, še nesojeni, predsednik poleg kandidatke lastne stranke, hvaležen utiral, tacite, še pot na prijetno bruseljsko sonce tudi svojem bivšemu šefu Lukšiču. Nobenemu od vseh treh pa pogled ni segal preko plota skromnega kadrovskega vrtička v vrhu lastne stranke; toliko o poziciji. Na opozicijski strani pa je, že kar praviloma, bruhnil ogenj v strehi še višje: komisar(-ka) naj bi pripadala edino njim, saj naj bi to mesto dobili za povrh, ker so se pri volitvah za evropski parlament najbolje odrezali.

Kot je poznano, za evropske poslance ni nobenega preverjanja moralnosti ali celo preteklosti, kaj šele zahtevnega hearinga v EU parlamentu. Tako so vanj zato izvolili, še tretjič, nekdanjega predsednika naše prve vlade, zaslužnega za zakon o izbrisu l.1992 in zunanjega ministra v času ustavnega zakona o NLB l. 1994, kot podlagi za kasnejše neizplačilo hranilnim vlog varčevalcem iz sosednjih republik. Za oboje nas je ustrezno sodišče pri isti EU pravkar »nagradilo« s plačilom odškodnin istim v skupnem znesku vsaj 800 milijonov pa vse do 1,5 milijarde €; kakšna malenkost je skromni znesek cca 3,5 mio €, ki jih bo isti v treh mandatih vtaknil v žep, pa še na orgelce je nam in njim igral. No pa imajo še enega asa v rokavu: evroposlanca, ki se je v Grahovem solidarno in v strankinem imenu poklonil tistim padlim bratom Slovencem, ki so se že v 2.svetovni vojni, a na strani okupatorjev, borili proti komunizmu za Hitlerjevo »Novo Evropo«. In ki v evropski parlament vnaša še našo lokalno ulično folkloro izpred sodišč. Njegov šef pa je, kar »iz puščave« poslal šefu njihove EU strankarske asociacije Junckerju prijazno pismo o »sunku z nožem v hrbet«, ki da jim ga je on zadal. K sreči še ni globokoumne mednarodne pravne diskusije, če bi lahko bil arestant hkrati tudi evrokomisar. Moralno ogorčena sta celo tista dva poslanca, ki sta za svoje bruseljske ambicije zastavila svoji stranki, tako da ena, po vseh uspešnih letih ni več prišla v parlament, drugi pa se ji, po izvolitvi v Bruselj, sam dejansko hvaležno odpoveduje.

Ni vrag, da je taka naveza naših, visoko moralno zavzetih evroposlancev, ko je interesno združila svoje moči, tudi uspela v Bruslju, seve po ovinkih, spodnesti lastno Slovenko pod geslom: »homo homini lupus«. Opozicija je svojo sestrsko avstrijsko ljudsko stranko v Evropski ljudski stranki namreč obširno obvestila o spornosti kandidature Bratuškove, pri tem sledeč svoji tradiciji iz 2. svetovne vojne, ko so, tem podobna, »obvestila« okupatorjem stala glavo na stotine zavednih ljudi v Ljubljanski pokrajini, na Gorenjskem in Štajerskem.

Kaj pa si o taki kolektivni kulturi, morali in bontonu Slovenceljnov iz evropske deželice pod Triglavom, po vsem tem, misli ostala Evropa, pa zgleda ne zanima nikogar v Bruslju, kot tudi ne v naših, vse bolj rumenih, medijih. Kar pa je še najbolj usodno, tudi ne, da zato doma s takim nepotrebnim paraliziranjem nove vlade in parlamenta z dvema, že večnima temama: mandat JJ in pa evrokomisar, v nedogled čakajo na stranskem tiru vse aktualne in žgoče teme, (zlasti: ali je privatizacijska razprodaja lahko sploh trajnejša rešitev ali pa le trajna pavperizacija družbe?), pomembne za naše trenutno ekonomsko preživetje. Ob vsem tem pa predsednik republike le modro in »uravnoteženo« molči in se raje nedolžno fotografira; skupaj z osnovnošolčki, pa še s stoletniki.