Pikettyjev paradoks

Gospodarska ureditev, kakršno poznamo, povzroča v družbi vse večjo neenakost. Neenakost se je v času finančne krize, ko so banke vsilile socializacijo izgub, še povečala in povečevala se bo, če se ne bo kaj korenito spremenilo, tudi prihodnja desetletja. V tej ureditvi, v kateri bogati še bolj bogatijo, revni postajajo vse revnejši, dobički na kapital rastejo, plače stagnirajo. A mogoč je tudi drugačen kapitalizem, saj je bilo po vojni in približno do leta 1973, ko so se začele neoliberalne reforme, vzpostavljeno ravnovesje med delom in kapitalom. Danes pa naj bi bilo nujno uvesti progresivno lestvico obdavčevanja. Blaga redistribucija torej. To so glavni poudarki Kapitala v 21. stoletju (2014), knjige francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja, ki je v tem tour de force projektu sistematično analiziral neenakost na podlagi davkov, zbranih v posameznih državah.

Njegova študija je svetovna uspešnica. Povzročila je številne odzive, predvsem v Evropi in ZDA. Odziv, ki je bil deležen največ pozornosti, je prišel z one strani Atlantika, izpod peresa ekonomista Josepha Stiglitza, ki je v članku Demokracija v 21. stoletju opozoril, da morda ni težava kapitalizem per se, ampak sistem demokracije, saj je nemara ta tisti, ki je postal izvor vse večje neenakosti, prikrojenosti sistema kapitalu in izrojene politike. Po njegovem smo priča nenormalnemu delovanju trgov, ki seveda »ne obstajajo v vakuumu. Potrebna so pravila igre in ta so vzpostavljena skozi politični proces. Visoka raven ekonomske neenakosti … vodi k politični neenakosti … Če bomo vzpostavili prava pravila, bomo mogoče lahko obnovili hitro in skupno gospodarsko rast, ki je zaznamovala družbe srednjega razreda v 20. stoletju,« je zapisal.

Nobelovec za ekonomijo je torej ostal pri analizi trgov in (prevelike) družbene ne-

enakosti ni analiziral z vidika politične ekonomije in filozofije. Za kaj takega nihče v ZDA – ne politiki, ne družboslovci in ne ljudstvo – v glavnem nima posluha, navkljub protestom, ki so bili pred dvema letoma, ko se je skupina ljudi v imenu 99 odstotkov uprla bogatemu le enemu odstotku, deležni velike pozornosti. Javnomnenjska anketa, ki jo je novembra 2011, resda tik pred protesti, opravil Gallupov inštitut, je razkrila, da se zdi le 17 odstotkom Američanov zelo pomembno zmanjšati plačna nesorazmerja in razlike v bogastvu v ZDA, 29 odstotkov vprašanih pa je dejalo, da je zelo pomembno povečati enakost v izhodiščnih možnostih. Robert Bellah, oče koncepta ameriške civilne religije, na kateri (je) temelji(l) ameriški kapitalizem, se je leta 1998 v članku Ali obstaja skupna ameriška kultura? spraševal: »Ali je enakost pogoj za uresničevanje človeštva v zavezi z bogom, ali je to pogoj za tekmovalnost pri uresničevanju lastnih interesov? Je svoboda skoraj identična z vrlino – svobodo, da ljubeče izpolnimo svoje dolžnosti do boga in sočloveka – ali je pravica, da lahko delamo, karkoli hočemo, le da pri tem ne poškodujemo preveč očitno sočloveka? Krepost in interesi, zaveza in utilitarizem so temeljne vrednote ameriške civilne religije, ki vedno tavajo med temi višavami in globinami.« Bellah je na jesen življenja ugotavljal, da je biblične tradicije v ZDA povozila ideologija utilitarizma, s čimer se je »končalo obdobje protestantske hegemonije nad ameriško kulturo«.

Leve stranke, ko so na oblasti ali blizu oblasti, razredno retoriko neredko zamenjajo z nacionalistično demagogijo.

Kako vidijo razmerja med demokracijo in enakostjo v Evropi, kjer se sicer vse bolj uveljavlja ameriški tip kapitalizma? Ali tudi v Evropi demokracija perpetuira (preveliko) družbeno neenakost? Dr. Igor Pribac s Filozofske fakultete v Ljubljani opozarja, da je ključ za razumevanje odnosa med kapitalom in demokracijo v tem, da kapital deluje globalno, demokracija pa lokalno. Kapital premaguje vse politične ovire. Demokracija pa sebe »razume« kot ozemeljsko zamejeno. Velik del človeštva namreč ne živi v dejansko demokratičnih ureditvah, tisti del pa, ki se ponaša z demokratično ureditvijo, spoznava, da je njegova moč omejena z območjem politične suverenosti. »Tako postavljeno bojišče pa je boj Liliputancev z Guliverjem.« Prevelike premoženjske razlike, ki so nastale z globalizacijo, se na neki točki pokažejo v obliki razlik v politični moči. Dokler so premoženjske razlike brez velikih učinkov na javno delovanje, so lahko z vidika ohranjanja demokratične stabilnosti na podlagi ustavnih določb razmere še stabilne. Če pa se te razlike začnejo prelivati v razlike v politični moči, načnejo verodostojnost pogodbe o moralni enakosti državljanov. »Če si tako reven, da moraš prodati svojo svobodo, ti gospodar ni enak. Če si tako bogat, da lahko kupiš svobodo drugega, ni tvoj sodržavljan,« pojasnjuje dr. Pribac.

Dr. Primož Krašovec, prav tako s Filozofske fakultete, pravi, da ključni problem sedanje politične ureditve ni toliko demokracija per se, kolikor je problem (meščanska) pravna država, ki sicer vzpostavlja in varuje pravno enakost in svobodo, to pa je temeljni pogoj kapitalistične razredne dominacije. A tudi (meščanska) demokracija je vprašljiva, čeprav je »izmed obstoječih oblik kapitalistične države, ki je lahko tudi nedemokratična, avtoritarna, najmanj slaba«. Problem takšne demokracije pa je v njeni redukciji na volitve, drugačne oblike političnega delovanja demokratična država odsvetuje in preprečuje – po potrebi tudi s konjenico in z vodnimi topovi. Državljani po oddaji glasu ne morejo vplivati na to, kaj počnejo izvoljena stranka, poslanci in ministri, hkrati pa stranke nagovarjajo državljane kot zasebne posameznike, v njihovi asocialni in politični intimi. »Osnovno sredstvo demokratičnega političnega komuniciranja je propaganda, ki mora biti – saj si vsaka stranka prizadeva dobiti kar največ glasov – enotna, udarna in prepričljiva in v njej ni prostora za refleksijo,« pravi dr. Krašovec.

V takšnih razmerah imajo »ponižani in razžaljeni« le malo možnosti, da si izborijo drugačen svet. Pa vendar, zakaj se ne uprejo? Dr. Pribac pravi, da večinoma ljudje teh razmerij ne vidijo kot krivičnih, saj so zanje že naturalizirana, tisti, ki jih prepoznavajo, pa nimajo drugih možnosti, saj je za današnje politično odločanje potrebno čedalje širše in globlje poznavanje razsežnosti razmerij, to pa v razmerah vse večje deintelektualizacije javnosti in političnega odločanja ni več povsem obvladljivo. Zato političnih programov, ki bi obljubljali obrat, skorajda ni. Ker kljub krizi, ki bi morala biti gnojilo zanje, velikega povpraševanja po njih ni in ker so na nacionalni ravni takšni preobrati tako rekoč neuresničljivi. »Proti visoko volatilnemu finančnemu kapitalu, ki ima za šahovnico ves svet, se ne moreš boriti na enem izmed 64 polj. Če mu hočeš parirati, moraš delovati na isti ravni kakor on,« pravi dr. Pribac. Zato je bil Marxov poziv k združitvi delavcev vsega sveta v boju proti kapitalu povsem upravičen, vendar Pribac ugotavlja, da takšen klic, celo med levičarji, ni vsakdanji. Zamisel, da bi nekatere odločitve sprejemali v politični skupnosti, ki bi vključevala vse človeštvo, zbuja strah, saj bi s »svetom, ki bi postal eno tudi politično, izgubili mejo teritorialne-identitetne skupnosti, katere funkcija je bila v tem, da nas je psihološko ’varovala’ pred nevarnostmi zunaj nje, pred grozljivo odprtostjo sveta,« sodi Pribac o možnostih globalne demokracije.

Pikettyjev paradoks temelji na naivni iluziji, da je velike globalne gospodarske in politične akterje mogoče prepričati o nujnosti sprememb z razumom in ne z bojem.

Tako kot vse več avtorjev tudi Pribac trdi, da bo prava kriza nastopila, ko bomo nekega dne spoznali, da je bilo sedanje reševanje gospodarske oziroma finančne krize le vrh ledene gore veliko večje krize, ki bo zajela vse družbene institucije, od lastnine do ideje gospodarske rasti in meril družbenih zaslug. Ideje grške Sirize so na minulih volitvah v evropski parlament naletele na nekaj podpore na jugu Evrope, kjer so razmere podobne grškim, na severu pa stranka ni prodrla. »Medtem razdružene demokracije še embarga na davčne oaze ne morejo uveljaviti. Vanje izginja standard nižjih slojev, ki to demokracijam zamerijo. O tem bi potrebovali seveda svetovni dogovor, tega pa ni. Odsotnost uveljavljanja elementarne pravičnosti tudi za tisti odstotek prebivalstva, ki si s premoženjem lahko kupi izbire, kakršne si preprosti ljudje s težavo zamislijo, kaj šele, da bi jih uresničevali, ruši idejo politične skupnosti,« pravi dr. Pribac

Kaj je mogoče storiti? Dr. Krašovec opozarja na prakso, da je vsaka stranka, ki obljublja dejansko, etično, radikalno ali kakšno tretjo možnost, predmet sistemskega pritiska, ki jo rine v politični center, saj se vodstvo stranke navadno ukloni etabliranemu političnemu vedenju, da bi posamezniki lahko nadaljevali politično kariero in se ne bi zamerili koalicijskim partnerjem ali potencialnim zaveznikom. A tudi če takšni stranki uspe dobiti absolutno večino v parlamentu, naleti na objektivne omejitve parlamentarizma. Če na primer zviša davke na kapital, da bi z redistribucijo bogastva izboljšala življenje delavskemu razredu, ki jo je na volitvah spravil na oblast, se lahko kapital ostro odzove. Zmožen je organizirati tudi stavko. Ker država v demokratični/pravni državi ne sme posegati v zasebno lastnino kapitalistov, bo imela takšna oblast ob stavki kapitala zvezane roke in bo lahko le nemočno opazovala, kako se življenjska raven delavcev – zaradi povečane brezposelnosti – znižuje, njej pa usiha podpora volivcev. »Leve stranke po navadi zato, ko so na oblasti ali blizu oblasti, razredno retoriko zamenjajo za nacionalistično demagogijo in začnejo, da ne bi povsem izgubile delavske baze, govoriti o nacionalnem interesu, češ, vaša konkretna življenja bodo še naprej morda bedna, a bo šlo vsaj državi dobro,« pojasnjuje dr. Krašovec.

Kaj pa če bi zamenjali sistem (meščanske) demokracije in vzpostavili kaj novega? Dr. Krašovec ne verjame v nekoč razglašeni evrokomunizem, ki je razvodenil revolucionarne ambicije klasične levice 20. stoletja. Njegovi zagovorniki so zagovarjali mogoči prehod iz kapitalizma v nekaj socializmu podobnega skozi meščanske parlamentarne institucije. »Rez s sedanjo politiko bi bil mogoč le, če bi se politika resocializirala, če bi postala množična in ne več le preštevanje posameznih glasov privatnih posameznikov. Kaj takšnega pa znotraj okvirov parlamentarizma ni mogoče.« Zato bi pravi korak morali napraviti v smeri odprtja javnega prostora za politične razprave, kjer zdaj prevladujejo politične stranke, ki zatirajo pravo refleksijo in kritično mišljenje v imenu idejne enotnosti in koherentnosti navzven. Tudi mediji so pogosto »le instanca nabiranja političnih ali šokantnih izjav političnih akterjev, ki jih potem ponudijo v moraliziranje ali razvedrilo publiki privatnih posameznikov, ki čepijo doma pred televizorjem. Tako ni mogoče demokratično izbirati meril za izbiro političnih izjav ali demokratično nadzirati procesa oblikovanja političnih izjav.«

Vrnimo se k Pikettyju in Stiglitzu in k vprašanju, kako udejanjiti redistribucijo svetovnega bogastva (vsaj popraviti plačna nesorazmerja, progresivno obdavčiti bogate in udejanjiti davek na finančne transakcije), če že ni mogoče do nje s pravimi demokratičnimi postopki. Dr. Krašovec trdi, da bi že za skromne ukrepe redistribucije potrebovali prevlado globalno radikalne levice, a če bi nam to uspelo, bi se bilo neumno zadovoljiti le s tako skromnimi ukrepi. »Zakaj ne bi izpeljali česa radikalnejšega in ne bi spremenili produkcijskih razmerij samih?… Pikettyjev paradoks temelji na naivni iluziji, da je velike globalne gospodarske in politične akterje mogoče prepričati o nujnosti sprememb z razumom in ne z bojem, kot da to, kar počnejo, počnejo zaradi nevednosti.«