Konec privida

V zadnjem času je javnosti predstavljeno kar nekaj prispevkov, ki problematizirajo s koalicijskim dogovorom predvideno ukinitev prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To namero ne kritizirajo samo predstavniki prizadetih zavarovalnic, kar je razumljivo saj jim dopolnilno zavarovanje zagotavlja zelo visoke dohodke. S posebno pozornostjo pa je potrebno obravnavati predvsem tiste kritike, ki opozarjajo na potencialno velike negativne posledice te spremembe kot so zvišanje davkov (zdravstvenega prispevka), zmanjšanje konkurenčne sposobnosti gospodarstva, znižanje obsega in kvalitete zdravstvenih pravic, omejevanje konkurence v okviru zdravstva in zavarovalništva ter slično. Navajanje vseh teh škodljivih posledic (pospremljeno s propagandno in lobistično aktivnostjo) vnaša negotovost zato se tudi vsi dosedanji poskusi uveljavljanja sprememb na tem področju klavrno propadli. Ljudje in politiki večinoma ne dojamejo, da gre pri vsem tem le za, z materialnimi interesi pogojeno, zavestno deloma pa nezavedno zavajanje javnosti. Namreč v primeru, da republiški zavod za zdravstveno zavarovanje prevzame plačevanje vseh standardnih zdravstvenih storitev, ki so na nivoju povprečne evropske kvalitete in uvede manjše participacije pri tistih zdravilih in storitvah za katere se na osnovi strokovne presoje upravičeno domneva da je njihov obseg pretiran in da lahko takšna participacija prispeva k gospodarnejšemu zdravljenju in boljši preventivi brez škodljivih posledic za splošno zdravstveno stanje prebivalstva in da se prostovoljna dodatna zavarovanja uveljavljajo le še za nadstandardne storitve, se lahko stopnja obveznega prispevka za zdravstveno zavarovanje iz bruto osebnih dohodkov zaposlenih zelo enostavno ustrezno poviša in istočasno brez kakršnihkoli problemov uveljavi tudi ustrezen prispevek na druge neto osebne prejemke zavarovancev.

Z izkoriščanjem združitvenih prednosti velikega enotnega zdravstvenega sistema bi vsekakor bistveno poenostavili, pocenili in povečali njegovo učinkovitost. Povečani prispevek ne povečuje stroškov dela, niti ne zmanjšuje konkurenčnost gospodarstva saj obremenjuje neto prejemke prebivalstva. Res pa je da se s tem povečuje delež davkov v domačem proizvodu, kar za nekatere iz načelnih razlogov ni sprejemljivo. Glede na to, da so sedanji ˝prostovoljni˝zdravstveni prispevek primorani plačevati praktično skoraj vsi zavezanci pa bi bila višja davčna obremenitev le formalna (sedaj v resnici prikrivamo resnično obremenitev državljanov torej goljufamo samega sebe). Višji davčni delež v DP pa nas pravzaprav niti ne bi smel motiti saj imajo nekatere, čeprav ekonomsko zelo uspešne države, še bistveno višji davčni delež. Kvaliteta države namreč ni v zmanjševanju ali ukinjanju storitev, ki jih prebivalstvo potrebuje in želi, ampak nasprotno, podobno kot to velja za podjetja, v čim bolj kvalitetnem, racionalnem in obsežnem servisiranju javnih storitev. Država naj se praviloma ne zavzema za zmanjševanje obsega javnega delovanja ampak predvsem za čim večjo učinkovitost in racionalizacijo svojega dela ter išče za večino državljanov sprejemljivo ravnotežje med skupno državno usmerjeno potrošnjo na eni in individualno opredeljeno osebno porabo na drugi strani. Doseči je torej potrebno okvirno družbeno soglasje o tem za katere javne potrebe in v kakšnem obsegu smo pripravljeni žrtvovati del svoje individualne potrošnje. Z neprestanim opozarjanjem na problem višjih davkov, stroškov, manjše konkurenčnosti in podobno poskušajo namreč izvajalci dopolnilnih zavarovanj samo preusmeriti pozornost drugam in tako v resnici samo prikriti svoje materialne interese. Na podoben način poskušajo svoj interes prikrivati tudi mnogi drugi podporniki dopolnilnega zavarovanja med katerimi prevladujejo tisti z nadpovprečnimi dohodki, ki težijo za zmanjšanjem družbene solidarnosti. Čeprav so tudi takšna stališča legitimna pa je le malo verjetno da se bodo izražala odkrito. Razumljivo, saj je v javnosti težko opravičevati sistem, ki koristi največ 1/3 državljanov, za ostali 2/3 pa je škodljiv, še posebej, ker vse več analiz kaže na to, da naraščanje socialnih razlik bolj destimulira kot stimulira učinkovit družbeno- ekonomski razvoj posameznih držav. Kljub temu ne bo lahko uveljaviti širše družbeno prepričanje, da je enoten zdravstveni sistem, ki omogoča vsem državljanom enakopravno dostopnost do standardnih zdravstvenih storitev in ki ga z določenim odstotkom od svojih dohodkov vsi solidarnostno financirajo, izjemno koristen civilizacijski dosežek, ki pomembno izboljšuje kvaliteto življenja v posamezni državi. Namreč velik problem je v tem, da imajo veliko večje možnosti javnega nastopanja, propagiranja in vplivanja na odločitve zainteresirani posamezniki in družbe z večjimi materialnimi sredstvi, kar na žalost mnogokrat prevlada nad resničnimi splošnimi družbenimi koristmi. Propagiranje koristnosti dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je samo eno od številnih zavajanj, manipulacij in demagogij pri nas. Socialna kapica, ki naj bi zagotovila večjo zaposlitev domačih strokovnjakov je prav tako čisto navadno zavajanje z namenom lažjega opravičevanja predvsem poslovodskih in drugih najvišjih plač. Celo uveljavljanje drugega pokojninskega stebra je v glavnem stimulirano z vzbujanjem pretiranega strahu pred predvidenim bodočim radikalnim zmanjšanjem pokojnin s prikrito željo da se prispevek za temeljni pokojninski steber zmanjša v korist prebivalstva z visokimi dohodki. Ta manipulacija, ki jo s predolgo časa trajajočimi davčnimi oprostitvami spodbuja tudi država, omogoča da se dopolnilno pokojninsko zavarovanje pretežno uveljavlja pri posameznikih in delodajalcih z nadpovprečnimi dohodki.