Res edini recept?

Finančni minister Dušan Mramor vztraja: proračunski primanjkljaj je treba že v letu 2015 spraviti pod mejo treh odstotkov bruto domačega proizvoda. Pravila pakta stabilnosti in rasti so jasna, sprejeli smo jih prostovoljno in dolžni smo jih spoštovati. Da bi se po zgledu Francije uprli evropski komisiji in vsaj poskusili doseči odlog pri izpolnjevanju dogovorjenih zavez, po Mramorjevem mnenju ne pride v poštev.

Francosko gospodarstvo je tretje največje gospodarstvo v Evropi, takoj za nemškim in britanskim. Bruto domači proizvod Francije je kar šestdesetkrat večji od bruto domačega proizvoda Slovenije. Francija ima Lafarge, Air France, Carrefour, Danone, L’Oreal, Accor, Michelin, Alstom, Peugeot Citroën, Renault, Veolio, Slovenija ima Krko. Francija ima 67 milijonov potrošnikov, Slovenija dva milijona. Najpomembnejša trgovinska partnerica Francije je Nemčija. Če Francozom zaradi varčevalnih ukrepov upade kupna moč, to pomeni, da bodo kupovali manj nemških izdelkov. Zaradi tega so Nemci, ko gre za Francijo, zelo previdni. Do francoske samovolje so kritični, a hkrati že iščejo alternativno rešitev, po kateri bi Franciji vendarle pogledali čez prste. V teoriji so fiskalna pravila za vse države članice EU enaka. Vendar pa iz prakse vemo, da so večje, bogatejše in zato vplivnejše države članice v privilegiranem položaju. Evropska komisija bo morda preračunljivo prizanesla veliki Franciji, manj verjetno pa je, da bi prizanesla majhni Sloveniji. Mramor se načeloma strinja, da Nemčija s trmastim vztrajanjem pri togih fiskalnih pravilih škoduje celotnemu evropskemu gospodarstvu, saj radikalno varčevanje v času recesije duši potrošnjo in s tem gospodarsko rast, gospodarska rast pa je daleč najučinkovitejši recept za zmanjšanje zadolženosti gospodinjstev kot tudi držav. Vendar kljub temu noče tvegati.

V ozadju ni samo strah pred denarno kaznijo, čeprav bi bila že ta dokaj boleča. Slovenija je že v postopku pred evropsko komisijo zaradi makroekonomskih neravnovesij in presežnega proračunskega primanjkljaja, čaka pa jo še postopek zaradi presežnega dolga (dolg naše države bo letos dosegel 82 odstotkov BDP-ja, predpisana meja pa je 60 odstotkov BDP-ja) – skupaj to pomeni denarno kazen v višini 0,3 odstotka BDP-ja, kar znese približno 110 milijonov evrov. Toda to ni edina sankcija, ki jo ima na voljo evropska komisija. Zaradi krize se je pakt stabilnosti in rasti zaostril, nabor sankcij se je razširil.

Komisija lahko državo kršiteljico kaznuje tudi tako, da ji v celoti zamrzne črpanje sredstev iz bruseljske blagajne. Pod vprašanjem bi bila več kot milijarda evropskih sredstev – brez tega Slovenija proračunskega primanjkljaja nikakor ne more spraviti pod tri odstotke BDP-ja. Res je, da komisija na ta način ni kaznovala še nobene države kršiteljice. Nevaren pa je tudi odziv mednarodnih finančnih trgov. V trenutku, ko bi Bruslju rekli »ne«, bi se nam zadolževanje v tujini radikalno podražilo, obrestne mere bi poskočile v nebo. Mramor opozarja, da bi se nam dostop do denarja popolnoma zaprl, že zdaj je zadolževanje v tujini skorajda nemogoče. Jasno, da gre pri teh opozorilih tudi za pogajalsko taktiko. Bilo bi nenavadno, če bi minister za finance promoviral zapravljivost, medtem ko bi dolg države strmo naraščal. Ni pa vse samo taktika. Mramor je odločen, da bo fiskalna pravila spoštoval, ker iskreno misli, da si Slovenija samo na ta način lahko povrne verodostojnost.

Gre za politiko manjšega zla. Negativni učinek znižanja mase plač javnim uslužbencem na rast je manjši, kot bi bil negativni učinek odpuščanja.

Spraviti primanjkljaj že v prihodnjem letu na obljubljenih 2,8 odstotka BDP-ja pomeni, da bo treba proračunske odhodke radikalno oklestiti. Mramor govori o 754-milijonskem rezu. Kar je ogromno. Tolikšnega prihranka ni mogoče doseči samo z nebolečimi rezi, recimo z zmanjšanjem porabe pisarniškega materiala po ministrstvih in državnih uradih. Doseči ga je mogoče samo tako, da se porežejo velike proračunske postavke, in največja med njimi so plače javnih uslužbencev. Tako je predvideno podaljšanje zamrznitve plač v javnem sektorju za vsaj leto ali dve, pa tudi znižanje mase plač javnih uslužbencev za tri odstotke. Ukinili ali znižali naj bi nekatere dodatke, tako naj bi za tretjino znižali dodatek za delovno dobo, poleg tega se javnim uslužbencem vsaj leto dni ne bi izplačal regres. Gre za politiko manjšega zla.

Kakršenkoli varčevalni rez v javni sektor se samodejno odrazi v upadu potrošnje in posledično v upadu gospodarske rasti. Vendar je negativni učinek znižanja mase plač na gospodarsko rast manjši, kot bi bil negativni učinek morebitnega odpuščanja. Mramor zato ni naklonjen odpuščanju. Slovenija ima že zdaj manj javnih uslužbencev, kot znaša povprečje v evroobmočju, in celo manj, kot znaša povprečje v perifernih članicah (Irska, Grčija, Španija, Portugalska in Ciper). Mladi v Sloveniji nimajo dostopa do javnih služb, to je dosegla vlada Janeza Janše z zakonom o uravnoteženju javnih financ, s katerimi je prepovedala nadomeščanje tistih javnih uslužbencev, ki se upokojijo. Težava je, da v Sloveniji za plače javnih uslužbencev namenjamo večji delež BDP-ja, kot znaša povprečje v evroobmočju, pa tudi večji delež, kot znaša povprečje v perifernih državah članicah. Ali povedano drugače: plače v našem javnem sektorju so morda res nizke z vidika naših življenjskih stroškov, a so previsoke glede na to, kar država ustvari. S tem argumentom namerava Mramor prepričevati sindikate javnega sektorja v pogajanjih. Za zdaj se zdi, kot da se bo vse končalo na ulici. Sindikati so že zagrozili s stavko. Ni pa to edino bojišče, ki ga Mramor odpira. Rezati namerava tudi pri pokojninah in celo pri socialnih prejemkih. Pokojnine so, poleg obresti na kredite, edini odhodek države, ki že ves čas krize narašča, socialni prejemki pa so se v času Janševe vlade že rezali. A Mramor je odločen: vsak se bo moral vsaj malo žrtvovati.

Edino področje, kjer ne bo rezal, so investicije, namerava pa uvajati nova pravila. Zdaj se namreč investicijska sredstva usmerjajo v zgrešene projekte, takšne, ki nimajo nikakršnega učinka na gospodarsko rast. Še celo plače imajo večji učinek na BDP kot investicije. Zato namerava ustanoviti posebno ekipo, ki bo bedela nad smotrno porabo investicijskih sredstev. Treba je vlagati v razvoj, ne v vaška nogometna igrišča, je Mramorjeva logika. Toda tako kot vsako podjetje lahko tudi država poišče alternativen, inovativen pristop. Težava Mramorjevega načrta je, da preveč stavi na varčevalne ukrepe in premalo na ukrepe za zagon gospodarske rasti, to napako je naredila že Janševa vlada in se je državi grdo maščevala. Predvidenih je malo ukrepov, s katerimi bi povečali proračunske prihodke. Nič se ne govori o uvedbi davka na nepremičnine, nič o uvedbi davčnih blagajn.

Tako kot vsako podjetje lahko tudi država poišče alternativen, inovativen pristop. Težava Mramorjevega načrta je, da preveč stavi na varčevalne ukrepe.

Mramor se Bruslju niti ne želi upreti, ker da bi bilo to tako ali tako brez haska. Morda res, a zakaj se ne bi vsaj poskusili pridružiti francoski pobudi? Morda pa bi nam evropska komisija prisluhnila, če bi ji predstavili verodostojen načrt, kako bomo javne finance z dveletnim zamikom spravili v red. Fiskalna pravila niso sveta krava, določena so bila arbitrarno, predvsem zaradi vztrajanja Nemčije. Zgornji, še dovoljeni meji triodstotnega primanjkljaja in šestdesetodstotnega dolga bi lahko postavili tudi višje ali nižje – nihče še ni pojasnil, zakaj sta ti številki prav tri in šestdeset odstotkov. Držati se teh pravil kot pijanec plota v času hude krize ali takoj po njej je neumnost. »V času izjemnih razmer je treba ravnati pragmatično ter pravila fleksibilno spremeniti, da služijo svojemu namenu in vodijo k stabilizaciji razmer. Tudi Nemčija se pravil v svojih lastnih hudih časih ni mogla držati in zaradi tega je nihče ni sankcioniral,« opozarja ekonomist dr. Jože P. Damijan.

V letih 2001–2005, ko je bila Nemčija v recesiji, je pet let zapored kršila pravila pakta stabilnosti in rasti glede prevelikega proračunskega primanjkljaja. Skupaj s Francijo je dosegla, da je svet finančnih ministrov EU suspendiral določila pakta za obe državi. Evropsko sodišče v Strasbourgu je suspenz pozneje sicer razveljavilo, vendar ne Nemčija ne Francija nikoli nista bili kaznovani za ta prekršek. Nemci solijo pamet drugim evropskim vladam, češ da naj opravijo domačo nalogo, ki so jo sami opravili že pred desetletjem s strukturnimi reformami – v času vlade Gerharda Schröderja so namreč liberalizirali trg dela, izvedli pokojninsko reformo in zamrznili plače ter s tem zmanjšali stroške dela. Vendar Nemčija pozablja, da evroobmočje pred desetletjem ni imelo težav s premajhnim povpraševanjem in da druge evropske države takrat niso varčevale, zaradi česar je Nemčija na njihov račun lahko občutno povečala svoj trgovinski presežek. Razmere so danes popolnoma drugačne, zato bi morali tudi zdravilo prilagoditi. Vzdržne javne finance? Seveda. A ne na vrat na nos. Nemčija je bila v težkih časih deležna odpustka.