Socialno podjetništvo po britansko

David Barrie (1964) je leta 1983 na Univerzi v Yorku diplomiral iz zgodovine in umetnostne zgodovine, zadnjih 25 let pa dela kot producent, režiser in avtor dokumentarcev za BBC, Channel 4, National Geographic in CNN. Posnel je denimo zgodovinske dokumentarce o britanskem kralju Juriju VI., o windsorski princesi Wallis Simpson, dokumentarec o smrti pevca skupine INXS Michaela Hutchencea, jeseni pa bo BBC predvajal serijo njegovih dokumentarcev o francoskem cesarju Napoleonu. Med njegovimi projekti, ki so zbudili največ zanimanja, sta intervjuja s francosko-švicarskim režiserjem Jean-Lucom Godardom in nemškim slikarjem Georgom Baselitzem.

Barrie je poleg tega eden izmed najbolj znanih britanskih t. i. socialnih podjetnikov. Snuje podjetja, katerih ključni cilj ni povečevanje dobička, temveč ustvarjanje javnega dobrega, dobiček pa v teh podjetjih reinvestirajo. Zanima ga predvsem urbani razvoj mestnih sosesk in podeželskih mest. Sodeloval je pri več deset projektih, vrednih 15 milijonov evrov, s sodelavci pa mu je zanje uspelo pridobiti več kot poldrugo milijardo evrov naložb. Barrie sicer pravi – z njim smo se pogovarjali prejšnji teden po predavanju na Ekonomski fakulteti v Ljubljani v okviru programa Reinovator izziv 2014 –, da izhaja iz družine podjetnikov. Oče je uspešen podjetnik v trgovini na drobno, sam pa se je za podjetništvo odločil leta 2000, ko je delal televizijski dokumentarec o Liberiji. Skupino novinarjev, ki je obiskala to revno zahodnoafriško državo, so liberijske oblasti zaprle in obtožile vohunstva. Novinarjem je grozila smrtna kazen. A so jih naposled izpustili. Takrat se je v njem nekaj premaknilo, saj ga je »presenetila velikodušnost sojetnikov. Od takrat sem hotel narediti kaj koristnega za družbo. Ne samo z reportažami, ampak sem hotel biti dejavnejši na socialnem področju.«

Njegov prvi projekt leta 2002 je bil posvečen revitalizaciji nekdanjega rudarskega mesta Castleford v zahodnem Yorkshiru. Za izhodišče si je postavil vprašanje, ali lahko dobro arhitekturno oblikovanje, načrtovanje in usmerjene naložbe oživijo skupnost, za katero so nekateri predvidevali izumrtje, ljudi pa naj bi preselili na jug Anglije. V sodelovanju z meščani in s televizijo Channel 4 je pridobil javna in zasebna sredstva za naložbo, vredno 18 milijonov evrov, za revitalizacijo mesta, pri projektu pa so sodelovali tudi nekateri svetovno znani arhitekti in umetniki. Tako so preoblikovali več kot deset javnih prostorov. Zgradili so na primer lep most in nova igrišča. Projekt, ki je trajal do leta 2009, je dobil več nagrad »kot sprememba paradigme snovanja urbanega razvoja«.

Barrie je bil tudi pobudnik pozornost zbujajočega projekta urbanega kmetovanja v Middlesbroughu. Mesto na severozahodu Anglije ima veliko kemične industrije, velja za nezdravo in revno. Zanimalo ga je, kako ljudem omogočiti zdravo prehranjevanje. Predlagal je, da bi sami gojili zelenjavo na javnih površinah. V mestu so uredili 280 različnih lokacij, kjer so namestili velike posode za gojenje zelenjave. Poleti, ko so pobrali pridelek, so pripravili množičen skupni obrok. »Mislil sem si, zakaj ne bi slavili hrane na javnem prostoru, kot to počno v nekaterih italijanskih mestih, kjer se prehranjujejo na ulicah. To bi lahko povezalo skupnost,« pravi Barrie. Skupnega kosila se je udeležilo okrog 8000 ljudi. Ob jedači in pijači so umetniki ustvarjali dela na temo hrane. Prvič so takšen dogodek pripravili leta 2007, zdaj pa je postal že tradicionalen, sicer pa se ljudje tudi med letom družijo, izmenjujejo recepte in imajo delavnice, kjer se izobražujejo o pridelovanju zelenjave.

Barrie meni, da je »hrana fantastična valuta za povezovanje ljudi in zamisli«. Zato je bil tudi njegov drugi projekt, ki je v Britaniji zbudil precejšnje zanimanje – Ljudski supermarket –, povezan s hrano. Pripovedoval je, da je nakupovanje hrane v Veliki Britaniji pravzaprav šokantna izkušnja, saj so tamkajšnje trgovine prava industrijska podjetja. Vse, kar je avtentično in zdravo, pa veliko stane. »Pravega korenja, na katerem bi bila še zemlja, si navadni ljudje ne morejo privoščiti. Takšno zelenjavo lahko kupite le v zelo dragih, butičnih trgovinah. Trgovine ’za vogalom’, kjer bi prodajali poceni zdravo hrano, pa ni mogoče najti. Izkušnja obiska v trgovini je navadno poblagovljena in zlorabljena.« Zato je začel razmišljati o prodajalni s prijaznimi prodajalci, zdravo hrano in sprejemljivimi cenami. V zapuščeni trgovini v središču Londona je s sodelavci organiziral zadrugo, ki je odprla Ljudski supermarket. Trgovino so kmalu poimenovali »kriptosocialistična ali kriptoanarhistična«, vendar v njej lahko kupuje vsak, če pa ljudje plačajo 22 evrov nekakšne letne članarine in donirajo štiri ure prostovoljnega dela na mesec – po načelu časovne banke –, so upravičeni do popusta. Prostovoljno delo omogoča trgovini cenovno konkurenčnost in širjenje zaposlovanja.

David Barrie se angažira na področjih, ki so prizadeta zaradi delovanja trga, s projekti in z intervencijami poskuša popraviti njegove napake.

Sprva je bila precej trendovska, sčasoma pa se je oblikovala skupina kupcev, predvsem študentov, brezposelnih moških, starejših od 45 let, in žensk, starejših od 50 let. »Takih ljudi je v Londonu cela armada. Ljudi, ki imajo čas, malo denarja in jim je všeč ideja skupnosti. Zato v trgovini pogosto pripravljamo tudi različna praznovanja,« pripoveduje Barrie. Projekt Ljudski supermarket je sicer dobil že več nagrad in priznanj.

David Barrie se, ko projekt postavi na noge, umakne iz njega. Deluje le še kot svetovalec ali pa niti to ne. Najnovejši projekt, ki ga je začel pred osmimi meseci, pa je popolnoma drugačen od neprofitnih socialnih podjetij in iniciativ, s katerimi se je ukvarjal zadnjih deset let. Gre za projekt Wild Blue Cohort, z njim želi vzpostaviti mrežo za sodelovanje med bogatimi podjetniki, ki živijo v središču Londona, in hitrorastočimi podjetji (start-upi), prek teh vezi pa naj bi okrepili lokalno prepoznavnost Londona. Novi podjetniki namreč raje vidijo, če v njihove projekte in podjetja vlagajo bogati posamezniki namesto bank. Od kod zamisel za ta projekt? Marsikateri del Londona, pojasnjuje Barrie, je zajela globalizacija. V samem središču živijo bankirji, ki niso Angleži. Trg jim je sledil. Nekoč so bile tudi v središču mesta same navadne trgovine, zdaj so tam le še butiki, nakupovanje pa je podobno tistemu na letaliških terminalih. »Moji sodelavci pri tem projektu so denimo indijski ali ameriški podjetniki, vse bolj pa tudi Vzhodnoevropejci, ki bi radi obnovili ’angleškost’ Londona. Organiziram majhne skupine investitorjev, ki pa bodo sčasoma postale vse večje in vse bolj prepoznavne v prestolnici. Sodelujem torej z ljudmi iz globalne elite, da bi skupaj oblikovali nove soseske. Trg namreč ne bo ’popravil’ Londona. Pa tudi na neprofitni sektor ne gre računati, da bi ga,« pojasnjuje.

Zase pravi, da je »militantni optimist«, ki verjame, da s svojimi projekti prispeva vsaj kanček k srečnejšemu življenju ljudi, saj »hočejo ljudje biti, kar so. Želijo živeti svoje življenje, ljubiti in si zagotoviti lepo in varno prihodnost. Gre za njihov finančni in čustveni razvoj. To gre z roko v roki. Včasih je to mogoče uresničiti z nasilnostjo kapitalizma, drugič z dobrodelnostjo in s prostovoljstvom, včasih s socialnimi podjetji.«

Ko se Barrie loti projekta, vedno najprej prepozna potrebe skupnosti in nato najde medij – recimo hrano ali »angleškost« –, prek katerega se ljudje povezujejo. Večkrat pa se angažira tudi na področjih, ki so prizadeta zaradi delovanja trga, s projekti in z intervencijami poskuša popraviti njegove napake. Sam je nekakšen most, agent med potrebami in hotenji ljudi ter javnimi in zasebnimi vlagatelji. V teh procesih je njegova vloga kajpak izredno pomembna, saj ima na Otoku država minimalno vlogo pri urejanju takšnih razmerij, pa tudi lokalne oblasti zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ne morejo narediti nič posebnega.

Socialno podjetništvo je danes v Veliki Britaniji kul. Je moderno. Hipster zadeva. Zanj se zavzemajo kul progresivni najstniki. Ampak mora biti več kot prava frizura in dizajnerske kavbojke.

Vseskozi se je po njegovem treba zavedati, da ljudem ne moreš ukazovati, kaj naj delajo in kako naj mislijo, temveč je treba ustvariti razmere za skupno delovanje in večjo blaginjo ljudi. Prepričan je, da je prvi korak na tej poti povezovanje ljudi v realnem življenju, saj »online življenje ni pristno. Zato je to, kar lahko spremenimo v realnem življenju, vredno tudi storiti.«

Nove ekonomije, ki temeljijo na omrežni družbi, pa so tiste, ki omogočajo nove oblike sodelovanja med ljudmi. Prej si lahko kaj naredil le, če si bil svoboden in si imel dovoljenje oblasti. V nekaterih družbah ni bilo nobene možnosti za sodelovanje in soustvarjanje. Zdaj živimo v času, ko vse bolj prevladuje oblast skupine. »Seveda pa je odvisno, kje te je pustila globalizacija. Neenakost se povečuje, a mislim, da bodo sčasoma tudi revni iznašli domiselne načine, kako generirati svojo blaginjo. Posledica postkapitalistične ureditve je med drugim, da se ljudje vse bolj zavedajo, kaj je dobiček in kaj je tudi družbeno dobro. Na tem je mogoče graditi nove oblike socialnih podjetij.«

Barrie je iz »neoliberalne, postkolonialne monarhije, kjer nič več ne izdelujemo, nimamo pa niti nobene avtoritete«. Poudarja, da je »socialno podjetništvo v Veliki Britaniji danes kul. Je moderno. Hipster zadeva. Zanj se zavzemajo kul progresivni najstniki. Ampak mislim, da mora biti več kot prava frizura in dizajnerske kavbojke. Ključni pa sta privatizacija in omejena vloga države, s čimer se v Sloveniji marsikdo ne bo strinjal. Toda toliko je stvari, ki jih ljudje lahko naredijo bolje, če dobijo sredstva tudi prek zasebnikov. In če kaj, morata država in družba te procese spodbujati.«