Žrtve privatizacijske gonje

Še spomladi so finančni strokovnjaki napovedovali, da vsaj tri večje nemške banke ne bodo prestale evropskih stresnih testov. Gre za teste, ki naj bi pokazali, ali imajo ključne evropske banke dovolj kapitala, da bodo do leta 2017 sposobne preživeti morebitno ponovitev hujše recesije. Med bankami, ki naj bi padle, se je omenjala tudi Commerzbank. Ključna težava te banke so velikanske terjatve do ladjedelniških podjetij. Vendar Commerzbank na testih ni padla. Nemci so si oddahnili. Že dan po objavi rezultatov je vrednost delnice Commerzbank občutno narasla. Kako je mogoče, so se finančni strokovnjaki v napovedih tako zmotili? In kako je mogoče, da je na testih padla samo ena nemška banka, pa še to ena od manj pomembnih, po drugi strani pa sta padli obe največji slovenski državni banki NLB in NKBM, in to kljub temu, da je država decembra lani obe banki dokapitalizirala z 2,5 milijarde evrov in da je bil pretežni del slabih terjatev iz obeh bank prenesen na tako imenovano slabo banko? To je mogoče zato, ker so stresni testi bistveno bolj subjektivni, kot se jim pripisuje.

»Stresni testi so raztegljivi kot elastika. To ni eksaktna znanost. Rezultate je mogoče prirediti v eno ali drugo smer, kot pač komu ustreza,« pravi nekdanji član uprave NLB, ki želi ostati anonimen. Niti najmanj ga ne preseneča, da sta NLB in NKBM na testih doživeli polom – če temu, kar se je zgodilo, sploh lahko rečemo polom, treba je vedeti, da bi banki pod raven predpisanega kapitala padli samo v primeru uresničitve najbolj katastrofičnega scenarija, verjetnost, da bi se uresničil, pa je manjša, kot je verjetnost, da bi na Slovenijo v naslednjih dveh letih padel komet.

»65 milijonov evrov kapitalskega primanjkljaja, ki bi ga NLB in NKBM imeli v primeru uresničitve neugodnega scenarija, je – pri vseh milijardah kapitalskega primanjkljaja v nekaterih drugih evropskih bankah – drobiž. Ni pa naključje, da je potencialni primanjkljaj pri NLB in NKBM tolikšen, kot je. Nekaj minusa je potrebnega zato, da banki lažje utemeljita upravičenost razlastitve podrejenih upnikov,« pravi anonimni bankir. Ustavno sodišče še ni presodilo, ali je bila lani decembra izvedena razlastitev imetnikov podrejenih in hibridnih obveznic NLB in NKMB skladna z ustavo. Toda če bo presodilo v prid razlaščencem, jim bosta NLB in NKMB dolžni vrniti zaplenjenih 400 milijonov, to pa bi pomenilo, da bi morala država banki še dodatno dokapitalizirati. »Po drugi strani pa testi niso smeli pokazati prevelikega minusa, saj bi NLB in NKBM v tem primeru potrebovali takojšnjo dodatno pomoč države. 65 milijonov je po mojem mnenju dogovorjena številka. To je tako majhna luknja, da sta jo banki sposobni pokrpati sami, iz lastnih presežkov. Banka Slovenije lahko mirno spi. Nihče ji ne more očitati, da je bila lanska dokapitalizacija NLB in NKBM preobilna. Lahko vztraja, da je bila ravno pravšnja.«

Merila še zdaleč niso bila enaka za vse evropske banke. Če bi bila, bi na testih padlo precej več bank, tudi katera od večjih nemških.

Kdor misli, da so stresni testi objektivni, da ni bilo v tem procesu nobenega lobiranja in da so bila merila za vseh 130 testiranih evropskih bank enaka, je naiven. Velike tuje banke, kot sta na primer nemški Deutsche bank in Commerzbank, so teste prestale tudi zato, ker so za potrebe skrbnega pregleda najele svetovalne ekipe. Te so jim podatke pomagale prikazati tako, da je bila kapitalska luknja čim manjša. Tu ni šlo za goljufanje, temveč za to, da se podatki prikažejo čim bolj objektivno, da se relativizirajo.

NLB in NKBM svetovalcev nista najeli, saj se Banki Slovenije to ni zdelo potrebno. Popolnoma je zaupala Evropski centralni banki. Toda kako objektivno je bilo vrednotenje, če je Evropska centralna banka pri nekaterih bankah, na primer pri najbolj problematični irski banki Allied Irish in najbolj problematični nemški banki Commerzbank, uporabila tako imenovano dinamično vrednotenje bilance, medtem ko je pri drugih bankah, tudi pri NLB in NKBM, uporabila tako imenovano statično vrednotenje bilance?

Razlika v metodi vrednotenja je pomembna. Pojem dinamično vrednotenje bilance pomeni, da se namesto zadnjih znanih vrednosti makroekonomskih kazalnikov upoštevajo srednjeročne gospodarske napovedi. Z drugimi besedami to pomeni, da se je tistim bankam, katerih bilance so se vrednotile dinamično, bolj pogledalo skozi prste kot bankam, katerih bilance so se vrednotile statično.

Evropska centralna banka je naši največji banki NLB in NKBM obravnavala na podlagi dobrega pol leta starih podatkov, ni upoštevala, da si je naše gospodarstvo nekoliko opomoglo. Slovenija je v drugem letošnjem četrtletju zabeležila 2,8-odstotno letno rast BDP-ja, zadnje napovedi za celotno letošnje leto pa nam pripisujejo vsaj dvoodstotno rast. Kljub temu pa je ECB celo v osnovnem scenariju, torej tistem manj črnogledem, predpostavila 0,1-odstotni upad gospodarske aktivnosti, v neugodnem scenariju pa celo 1,8-odstotnega. Ali se gre potemtakem čuditi, da sta se NLB in NKMB na testih odrezali slabo?

Tuji analitiki so v treh pregledanih slovenskih bankah, NLB, NKBM in SID banki, kar tretjino vseh komitentov, ki so jih te banke štele za redne plačnike, uvrstili med tvegane. V nobenem drugem bančnem sistemu tuji analitiki niso med tvegane plačnike prekvalificirali tako velikega števila dolžnikov kot prav pri nas. V bankah v Grčiji so med tvegane plačnike uvrstili 22 odstotkov dolžnikov, v nemških in španskih pa šest in sedem odstotkov. Kako je mogoče, da je bil pri nas ta delež najvišji? Mogoče je zato, ker je Evropska centralna banka zahtevala, da se vsa prestrukturirana podjetja vrednotijo kot nedonosna. Kar je absurdno. Če banka podjetju podaljša odplačilo kredita, če kredit reprogramira, ni mogoče avtomatično sklepati, da ta kredit banki ne bo nikoli vrnjen in da mora banka zanj narediti rezervacijo. V Sloveniji je bil učinek te zahteve ECB večji kot v drugih državah zaradi gospodarsko zelo težkega leta 2013, ko je šlo v stečaj okoli 900 podjetij.

Pomenljiva je tudi naslednja primerjava: ob koncu lanskega leta je kapitalska ustreznost NLB znašala 14,9 odstotka, kapitalska ustreznost NKBM je znašala kar 18,1 odstotka, kapitalska ustreznost največje evropske banke Deutsche Bank pa je znašala le okoli 12 odstotkov.

Kako je potem mogoče, da sta se NLB in NKMB na testih odrezali slabše od Deutsche Bank? »Na tem primeru lahko vidimo, kako pomembna je struktura premoženjske bilance bank. Na testih so jo slabše odnesle tiste banke, ki imajo večji del svojega premoženja v obliki terjatev do prebivalstva in podjetij, boljše pa tiste, ki imajo pretežni del svojega premoženja v obliki vrednostnih papirjev, zgolj manjši del pa v obliki terjatev do podjetij – pri čemer je pomembno, da imajo velike evropske banke v večji meri terjatve do globalnih podjetij, samo v manjši meri pa tudi terjatve do lokalnih. NLB in NKBM imata kar 75 odstotkov svojega premoženja v obliki terjatev do prebivalstva in podjetij. Medtem ko je ta delež v povprečju pri evropskih bankah pod 50 odstotki. Eden od pomembnih faktorjev pri testih je rast brezposelnosti. Jasno je, da je vpliv tega faktorja manjši pri bankah, ki manj kreditirajo prebivalstvo. Zato so se velike nemške ali pa velike francoske banke na testih odrezali boljše kot NLB in NKBM,« pojasnjuje dr. France Arhar, predsednik Združenja bank Slovenije.

Povedano enostavneje: banke, ki imajo bolj razpršena tveganja in niso pretirano izpostavljene lokalni ekonomiji, so jo na testih odnesle boljše. Kljub temu je Arhar nad rezultatom nekoliko presenečen: »Porfelj naših bank se v treh mesecih, ki so potekli od lanske objave rezultatov obremenitvenih testov slovenskih bank do začetka teh obremenitvenih testov, ki so bili izvedeni pod okriljem ECB, ni spreminjal. Poleg tega so gospodarska gibanja boljša od pričakovanih, naš bančni sistem pa je prvič po letu 2009 zabeležil dobiček.«

NLB in NKMB so stresni testi udarili bolj tudi zato, ker imata, v nasprotju z velikimi tujimi bankami, pretežni del premoženja v terjatvah do prebivalstva in lokalnih podjetij.

Stresni testi niso čarobna palica, ki bo odgnala vse dvome o stabilnosti evropskega bančnega sistema. Prav tako niso zagotovilo, da bodo evropske banke izdatneje kreditirale gospodarstvo. Stresni testi so v resnici še eden v vrsti finančnih instrumentov, nekakšno nadaljevanje bonitetnih agencij. Zanimati nas torej mora, zakaj sta NLB in NKBM na testih morali pasti.

Odgovor je očiten: morali sta pasti, ker padec na testih pomeni izgubo ugleda, izguba ugleda pa bankama znižuje vrednost. Zdaj njuni potencialni kupci lahko zahtevajo še dodaten popust pri ceni. NKBM je že v postopku prodaje, država se namerava iz lastništva banke umakniti do konca letošnjega leta, takšno obljubo je Bruslju dala že vlada Alenke Bratušek, nova vlada tega stališča ni spremenila.

»Za banke je bolj kot kapital pomembno zaupanje vanje. Objava rezultatov omaje zaupanje v banke, ki naj bi bile slabe in problematične. Zaradi tega bi zares postale takšne, četudi prej niso bile,« pravi nekdanji član sveta Banke Slovenije, ekonomist dr. Ivan Ribnikar. Če se država iz lastništva bank ne bo umaknila v predvidenem roku, lahko evropska komisija privatizacijo bank prevzame v svoje roke, se pravi, da prodajo ključnih slovenskih bank izpelje sama, opozarja nekdanji guverner Banke Slovenije in nekdanji minister za razvoj Mitja Gaspari. To pomeni, da bi Slovenija izgubila še tisto malo suverenosti, ki jo ima danes.