Benetke na Dolenjskem

Kostanjevica na Krki, mestece, ki je v srednjem veku nastalo južno od Novega mesta na majhnem otočku v 180-stopinjskem zavoju reke Krke, je že od petdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je pod vodstvom takratnega ravnatelja tamkajšnje šole in kulturnega delavca Lada Smrekarja začel njen kulturni prerod, fenomen v Sloveniji in zagotovo tudi v Evropi. Mestece s 750 dušami se danes ponaša s kar 11 umetniškimi deli na prebivalca. Morda največ v Evropi. Iz te male občine prihaja ali pa je z njo povezanih več kot 40 priznanih umetnikov (slikarjev, oblikovalcev, arhitektov, dirigentov, glasbenikov, igralcev itd.).

To so, bi lahko rekli, Smrekarjevi otroci. Otroci njegovega ustvarjalnega načela, da Kostanjevico in njene prebivalce, mlade in stare, »prepojimo z najboljšim, kar imamo, da jim pokažemo, da so najboljšega vredni, ne samo potrebni,« kot je nekoč dejal. Tudi znamenita Galerija Božidarja Jakca, ki združuje stalne in občasne razstave v nekdanjem cistercijanskem samostanu (domačini mu pravijo grad), Lamutov likovni salon v osrčju mesta in stalne zbirke v osnovni šoli so plod tega kulturnega, predvsem nekdaj intenzivnega vrenja.

Je danes drugače? Iz pogovorov s Kostanjevičani se zdi, da se je s Smrekarjevo »upokojitvijo« izgubila vez med visoko kulturo, ki jo neguje galerija, in ljubiteljsko kulturo, kajti dotlej ju je karizmatični učitelj in kulturni delavec združeval v eno. Pravi fenomen Kostanjevice je ravno sinergija visoke in ljubiteljske umetnosti, ki pa je po Smrekarjevem odhodu nikomur več ni uspelo tako pronicljivo udejanjati. Zato se danes zdi Galerija Božidarja Jakca nekako dislocirana, v mestu tudi ni več kulturnega doma in marsikateri referenčni objekt na otoku propada.

Bi lahko drsenje v napačno smer preprečila kostanjeviška občina, ki se je pred osmimi leti izdvojila iz krške, tako da bi povezala v nov razvojni korak tudi umetnike in študente umetniških akademij, ki so mestece zapustili? Je bila mar Kostanjevica v kulturnem smislu čudež, ki se ne bo ponovil?

Prerod

Prav je, da se spomnimo začetkov. Kako je Ladu Smrekarju uspel ta čudež v Kostanjevici? No, mesto je imelo že pred njegovim prihodom razvito ljubiteljsko gledališko dejavnost. V analih je zapisano, da je domačin, sicer pa likovnik Jože Gorjup v dvajsetih letih prejšnjega stoletja na oder v Kostanjevici – menda v dvorani stare Bučarjeve gostilne, ki danes neslavno propada – postavil Župančičevo Veroniko Deseniško, zatem pa se je lotil uprizoritve Cankarjevih dram. Za kulturno življenje v Kostanjevici, predvsem gledališko, ki ga je vodilo Prosvetno društvo Lojzeta Košaka, pa je bilo prelomno leto 1953, ko so praznovali 700-letnico prve omembe mesta. Tistega leta so končali gradnjo zadružnega doma, ki so ga kmalu preimenovali v dom kulture, istega leta pa se je iz Ljubljane v Kostanjevico preselil tudi Lado Smrekar. Sprva je bil učitelj in po dveh letih učiteljevanja postal še ravnatelj šole.

Nemirnega duha, kakršnega je bil, je skupaj z občani zasnoval kulturni razvoj »slovenskih Benetk«. Večina dela je potekala v prosvetnem društvu in šoli. Zato je bila med pozornost zbujajočimi kulturnimi dogodki v šoli, kjer je Smrekar z družino sprva stanoval, slikarska razstava kostanjeviškega rojaka Jožeta Gorjupa. Razstava slik v šoli, v katero učenci vstopajo skozi debela in težka vrata, ki jih je izdelal Tone Kralj, se vse od takrat dopolnjuje s slikami največjih mojstrov slikarske umetnosti v Sloveniji in tudi na Hrvaškem. »Oče ni prenesel praznih šolskih hodnikov in pri prijateljih umetnikih je naprosil dela za donacije šoli. Leta 1956 so tako obesili prvih 64 del,« pripoveduje sin, umetnostni zgodovinar dr. Andrej Smrekar.

Takrat so Kostanjevičani pripravili tudi Kostanjeviški kulturni teden in uprizorili pet repriz naštudiranih besedil, šesti dan pa je bila premiera novega gledališkega komada. Dogodek se je leto pozneje preimenoval v Dolenjski kulturni teden in postal do konca šestdesetih let referenčno osišče kulturnega dogajanja v regiji.

Lado Smrekar, ki je prijateljeval z najbolj znanimi umetniki v Sloveniji, bil pa tudi funkcionar v okraju Novo mesto, odgovoren za kulturo, je znal izkoristiti vse priložnosti za razvoj domačega kraja. Sin Andrej Smrekar pravi, da se je zavedal učiteljskega poslanstva, torej da se »učiteljevo delo ne konča v šoli, ampak je bila njegova prosvetiteljska vloga nekoč veliko širša. Tako je tudi deloval v Kostanjevici, in da bi se ljudje seznanili s kulturnimi dobrinami, organiziral gostovanje znancev iz poklicnih teatrov v kostanjeviškem domu kulture. Marjan Kralj je naredil koreografijo za Divjega lovca in Miklovo Zalo. Miha Baloh, igralec Drame SNG, je nadomestil glavnega igralca, ko se je ta poškodoval. Amaterska kultura ni bila dovolj, morala je biti profesionalna.« Meni, da bi bilo treba dogajanje v Kostanjevici kot družbeni fenomen še raziskati, sam pa je prepričan, da je bil takšen vzpon kulture mogoč tudi zaradi nekaterih političnih sprememb. Leta 1952 je bil ukinjen Agitprop, nekakšna državna agencija za usmerjanje in politično propagando, to pa je omogočilo obujanje predvojnih sindikalnih kulturnih dejavnosti. Hkrati se je oblikoval drugačen razvoj, ki je denimo v »Kostanjevici in Slovenj Gradcu ponudil model policentrizma. Ta pobuda je prinesla kulturo k ljudem in hkrati brisala meje med elitno in ljudsko umetnostjo.« Zajela je pravzaprav vse prebivalstvo. Umetniki, nekoč kar 60 članov mariborskega gledališča, so navadno prenočili pri domačinih, gostitelji pa so menda kar tekmovali med sabo, kdo bo bolje poskrbel za goste.

No, poleg gledaliških iger se je v Kostanjevici vse bolj razvijala tudi slikarska in kiparska dejavnost. Goran Milovanović, kustos Galerije Božidarja Jakca, pravi, da je Lado Smrekar s slikami najprej napolnil stene domačega stanovanja, kmalu pa jih je začel obešati tudi po šolskih hodnikih. Od tod Lamutov likovni salon, ki je pripravil dve do tri razstave na leto. »Že takrat so razstavljali priznani umetniki, kot sta bila Vladimir Lamut in Bogdan Borčič. Le malo je bilo ljubiteljske kulture. Tako rekoč je ni bilo, razen toliko, kolikor je bila v sedemdesetih letih popularna umetnost t. i. naivcev, ki pa so bili večinoma Hrvati.«

Mestece s 750 dušami se danes ponaša z 11 umetniškimi deli na prebivalca. Morda največ v Evropi.

Za kulturno življenje v Kostanjevici je bil prelomen prvi mednarodni kiparski simpozij Forma Viva leta 1961. Osem uveljavljenih kiparjev z vsega sveta je v bližini samostana nekaj mesecev oblikovalo monumentalne kipe iz hrastovega lesa. Leto pozneje se je simpozija udeležilo še več kiparjev in do danes je v tem okviru nastalo več kakor sto kipov, ki si jih je mogoče ogledati po mestu, predvsem pa v Parku skulptur pred samostanom. Milovanović pravi, da so simpozij v socializmu »politične strukture videle kot eno izmed oken v svet«, saj so bili tuji umetniki dobri ambasadorji Slovenije in njenih ljudi.

Kmalu po 2. svetovni vojni so se začela obnovitvena dela na kostanjeviškem samostanu in sčasoma so tam našle dom stalne zbirke ekspresionističnih del Božidarja Jakca ter Toneta in Franceta Kralja, ki so jih ti poklonili galeriji. Milovanović je posebej ponosen, da si je mogoče ta čas na razstavi ogledati Težake in Slovensko svatbo, morda najpomembnejši sliki Toneta Kralja, ki so si ju za šest mesecev izposodili iz Beograda. Sicer pa si je mogoče v galerijah ogledati tudi za marsikoga v socializmu sporne podobe kiparja Franceta Goršeta, zaradi katerih je bil celo Smrekar nekaj časa trn v peti tedanjim partijskim oblastem.

Posebno mesto imajo v samostanski cerkvi sodobni avtorji, v lapidariju pa mladi ustvarjalci, razstavljanje v teh dveh prostorih pa je že marsikateremu umetniku pomagalo do Prešernove nagrade in mu utrlo pot do uveljavitve v mednarodnem prostoru. Po Milovanovićem mnenju »ven štrli le pleterska zbirka, dela slikarjev iz 17. stoletja, ki so v lasti samostana Pleterje, galerija pa zanje skrbi«. Za ogled umetniških zbirk v Kostanjevici obiskovalec potrebuje ves dan, zato bi kazalo v samostanskem kompleksu uresničiti zamisel vsaj o kavarnici, če že ne o restavraciji.

Rojstni kraj umetnikov

Naši sogovorniki – umetniki – pravijo, da je bilo odraščati v Kostanjevici, kjer je kar vrelo od kulturnih dejavnosti, čarobno. Mestece, kjer vse vrvi od zgodovine – ustanovila ga je slavna rodbina Spanheimov –, življenjskih zgodb in prekrasne narave, Krke in bližnjih Gorjancev, po besedah igralca Branka Jordana oblikuje ustvarjalne osebnosti, še posebej, če ustvarjalnost usmerja človek, kakršen je Lado Smrekar. »Življenje v mestu je strašno bogato, Kostanjevica je kraj z vsebino, prepreden z zgodbami, kipi in spomini. Vsak kotiček nam kaj pripoveduje. Odtis časa je strahotno prisoten. Neki duh obstaja, ki se naseli vate.«

Hkrati je po njegovem v tem mestu, čeprav je na podeželju, prisotna tudi kozmopolitska meščanskost. Opozarja, da sta nekdanji samostan in zdaj galerija delovala v lokalnem okolju, hkrati pa imela stike z vrhunskimi umetniki. In na vprašanje, kako to, da iz Kostanjevice izvira kar 40 umetnikov, Jordan trezno presoja, da je toliko umetnikov iz mesteca posledica tudi prejšnjih družbenih razmer, v katerih so se mladi v devetdesetih letih odločali za umetniško pot. »Mogoče se je tudi prej rodilo precej ljudi, ki so bili umetniško nadarjeni. Toda v kakem drugem času bi se morda odločili za študij, ki bi jim zagotavljal najprej preživetje. V devetdesetih letih pa se je ta dejavnik, kaj je pametno, nekako porazgubil in ljudje so udejanjali svoj umetniški potencial. Vsekakor je pomembno, da je bila kultura v Kostanjevici prisotna, da si videl, da ima težo … Meni je to zagotovilo neko stopnjo kultiviranosti. Imel pa sem očitno tudi gen, ki sem mu prisluhnil in ga dokaj hitro udejanjil. Nekatere stvari so se mi zdele samoumevne. Šele kasneje, ko sem obiskal druge kraje v Sloveniji, sem opazil, da ni normalno, da hodiš v šolo, ki je galerija,« ugotavlja Jordan.

Balerina in koreografinja Mateja Bučar, ki je otroštvo preživela v znameniti kostanjeviški Bučarjevi gostilni, pripoveduje o srečevanju s kiparji. Ti so sprva spali v šolskih razredih, kasneje pa v njihovem gostišču. »V spominu so mi ostali predvsem Japonci, ki so bili s svojo polomljeno angleščino zelo družabni. Vsi mulci smo si kupili dleta in tolkli les. Obiskovali smo kiparje, ki so sprva ustvarjali z dleti, kasneje pa z žagami. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin delo Koichira Shimada Brez naslova (v bistvu gre za podobo vozla, op. a.). To je bilo prvič, da sem razumela vprašanje materiala v umetnosti. Zanimale so me forme. Včasih so nam kaj pojasnili, večinoma pa ne,« pravi Bučarjeva, ustvarjalka, ki ji je Kostanjevica dala »srečno otroštvo in s svojo poetiko narave in umetnosti poetičen pogled na življenje«.

Ajda Smrekar, priznana mlada igralka iz Mestnega gledališča ljubljanskega, sicer vnukinja Lada Smrekarja, ki prav zdaj zbuja občudovanje v vlogi Lučke v celovečernem filmu Pot v raj, sodi v močno generacijo kostanjeviških umetnikov, rojenih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zanjo je Kostanjevica prečudovito in živahno mestece, kjer je v času, ko je odraščala, vse vrvelo od kulturnih dogodkov. »Ne bi sicer rekla, da sem se za takšno poklicno pot odločila zaradi staršev in starih staršev, je pa res, da sta me kultura in umetnost obdajali ves čas odraščanja. Prepričana sem, da je imela Kostanjevica veliko večji vpliv name, kot se ga zavedam,« pravi Ajda in dodaja, da so se kostanjeviški mladi umetniki vedno podpirali med seboj, zdaj pa so se seveda njihove poti razšle. Toda še se sestanejo. »Ko je imel Uroš Abram pred dvema letoma razstavo v galeriji, sem točno vedela, da vsi pridemo tja.«

Tudi mednarodno uveljavljenega fotografa Uroša Abrama, ki sodeluje z Mladino, sicer diplomanta ugledne praške umetniške akademije FAMU, je Kostanjevica zaznamovala kot umetnika, čeprav v mladosti ni razmišljal, da bi se z umetnostjo ukvarjal poklicno. Oči mu je pravzaprav odprla šele oblikovna šola v Ljubljani, ki mu je »spremenila vrednostni sistem. Je pa res, da sem se že v osnovni šoli spraševal, zakaj so te slike na stenah tako pomembne. In vprašanje, ’zakaj’ (kaj delam), ostaja ključno pri vseh mojih umetniških projektih. Mislim, da se je podobno spraševala vsa generacija,« pravi Abram in poudarja, da mu je »že osnovna šola privzgojila visoke standarde«. Bil je tudi kreativni direktor za vizualno področje dobro sprejetega kostanjeviškega festivala Noster Nostri. Z njim so mladi umetniki skušali oživiti kulturni utrip mesteca in ustvariti možnosti za ustvarjalno preživljanje časa za mlade Kostanjevičane, vendar žalostno ugotavlja, da občinski možje niso imeli posluha za njihova prizadevanja.

Pesnik in pisatelj Matic Skušek, ki je bil prav tako kreativni direktor festivala Noster Nostri, dodaja, da so »kulturo in umetnost ponotranjili že v osnovni šoli in z obiskovanjem razstav v galeriji. Videli smo, da se lahko izražaš, pa te ne bo nihče čudno gledal, če boš ustvarjal po svoje. Tudi medsebojna spodbuda je bila zelo pomembna za izbiro poklicne poti,« pravi Skušek. S sedanjimi razmerami ni zadovoljen. Sam se je skušal za dve leti vrniti v Kostanjevico, da bi pomagal obuditi mesto, vendar je obupal, saj »nihče ne prepozna možnosti za povezovanje med kulturo in gospodarstvom«.

Mednarodno uveljavljeni slikar Jože Marinč je danes edini umetnik, ki živi v Kostanjevici. Leta 1980 je prišel iz Ljubljane, kjer je že delal magisterij, da bi v galeriji prevzel delo kustosa, poleg tega je do leta 1990 učiteljeval na šoli. Za Kostanjevico je bil pač dober le že uveljavljen akademski slikar s priznanimi referencami v mednarodnem prostoru. Njegovi učenci v likovnem krožku, ki jih je učil ob slikah v šoli in samostanu, na podlagi katerih jim je lahko pojasnil, »da morajo razmišljati likovno in ne vsebinsko in da motiv in likovna naloga nista ista stvar«, so dobivali za likovne stvaritve najpomembnejše nagrade na šolskih tekmovanjih doma in po svetu. Tekmovanj so se udeleževali vse od Šoštanja in makedonske Bitole do New Delhija. Marinč je v osnovni šoli uvedel tudi mednarodni otroški extempore, poleg tega je bil učitelj na Grafičnem bienalu jugoslovanskih otrok. Sam pravi, da otroci niso nikoli poškodovali slik na stenah. »V vseh drugih šolah so imeli razbita stikala. Otroci iz drugih šol so vedno najprej skočili na kipe pred našo šolo, naši učenci pa so se zgrozili in klicali učiteljico. Tako zelo so spoštovali umetnost,« pravi Marinč, ki je ponosen, da so se tudi njegovi učenci odločili za umetniško pot.

Kako naprej?

Toda učenci, ki se odločajo za umetniške poklice, se po študiju ne vračajo v Kostanjevico. Vez med visoko umetnostjo in ljubiteljsko kulturo, ki sta jo nekoč ohranjala šola in ravnatelj Smrekar, je načeta, če že ne pretrgana, v občini pa očitno ni človeka, ki bi jo znal in zmogel okrepiti.

Vez med visoko umetnostjo in ljubiteljsko kulturo, ki sta jo nekoč ohranjala šola in ravnatelj Smrekar, je načeta, če že ne pretrgana. V občini pa očitno ni človeka, ki bi jo znal in zmogel okrepiti.

Dosedanji kostanjeviški župan Mojmir Pustoslemšek nam je dejal, da je občina doslej poudarjala razvoj kulturno-turističnih dejavnosti in za programe Galerije Božidarja Jakca na leto namenja od 40 do 50 tisoč evrov, kar je približno desetina potrebnih sredstev za delovanje te galerije, vendar za občino, katere proračun znaša 1,6 milijona evrov, dokajšen zalogaj. O tem, kako povrniti mestecu tisti čar umetnosti in sinergije med visoko in ljubiteljsko umetniško ustvarjalnostjo, kako pritegniti mlade umetnike k sodelovanju v programih za kulturo, ki bi lahko bili zanimivi tudi s tržnega vidika, pa očitno za zdaj na občini ni razmišljal nihče. Pustoslemšek, po poklicu gozdar, je sicer poudaril pomen naložb v infrastrukturo, ki naj bi bile prvi pogoj za razvoj turizma, pobud za potrebni umetniški prerod pa ni zaznal, kajti »jaz nisem umetnik, ne vem, kaj so ljudje doštudirali, če pa ima kdo kakšno zamisel, naj pride in pogovorili se bomo, za rokav pa ne bomo vlekli nikogar«. Ladko Petretič, novi župan, ki ga nekateri naslavljajo z občinskim tajkunom in brez posluha za kulturo, bo svojo barvo šele pokazal, a če ima smisel za podjetništvo, bo morda sprevidel, da je lahko kultura pomemben dejavnik v zdravem razvoju nekega okolja. Za občino, kot je Kostanjevica, pa še posebej.

Med umetniki, s katerimi smo se pogovarjali, namreč ne manjka zamisli, kako oživiti kulturno življenje v Kostanjevici, čeprav ga dandanes ni več mogoče vrniti v zlate čase Lada Smrekarja. Resnici na ljubo pa so za sedanje razmere »krivi« tudi umetniki, ki se sami ne zmorejo povezati in na novo domisliti možnosti tega preroda, kajti zavedati se je treba, kot pravi Branko Jordan, da »nam srce sicer vsem lahko bije za domači kraj, vendar prihajamo s področij, kjer smo vsi umeščeni na vrh, imamo poklicne standarde, kakršne majhna občina, ne glede na svojo zgodovino ali na potenciale, ki jih ima, težko zadovolji, mi pa ne bomo sprejeli nižjih standardov samo zato, ker smo iz Kostanjevice«.

Po njegovem bi morali poiskati nove, dodatne prvine v identiteti kraja. »Koncept, ki bi bil vezan samo na umetnost, je preživet, saj smo ta vrh že dosegli, in karkoli bi poskušali, bi bilo zgolj približevanje tistemu obdobju, to pa nikoli ni dobro. Bolj bi morali izkoristiti zemljepisne danosti in omogočiti novo kakovost bivanja, ki jo mesto ponuja v obliki parkov, voženj s čolni itd. Z umetniškimi projekti pa bi lahko privabili tudi umetnosti željne ljudi, vendar bi morali paziti, da ne zdrsnemo v banalnost veselic in plastičnih streh,« razmišlja Jordan.

Časi so se res spremenili. In v spremenjenih razmerah so po mnenju naših sogovornikov možnosti za kostanjeviški kulturni prerod velike. Če bo, kot pravi danes 86-letni Lado Smrekar, Kostanjevica le spet dobila kulturni dom in našla koga, ki bo znal povezati ljudi s kulturo: »Upali smo, da bo to storila občina. Pa ne bo nič. Smo jo že odkljukali. Ko sem bil ravnatelj, so občinski možje nosili stole na prireditve. Danes ni nikogar, ki bi povezoval. Nimamo ga, moramo pa spet začeti ustvarjati gnezdo. Verjamem, da se bodo nekoč naši škrjančki, ki smo jih vzgojili v šoli, vrnili. Nekoč.« 5

Kostanjevški umetniki
Iz našega najmanjšega mesta prihaja ali je z njim povezanih vsaj 40 priznanih ustvarjalcev s področja umetnosti

Lado Smrekar, bivši ravnatelj

in pionir kulture v Kostanjevici

Borut Smrekar, dirigent

Srečo Dragan, videoumetnik

Nace Junkar, operni pevec

Mateja Bučar, plesalka

Dušan Tršar, kipar

Branko Jordan, igralec

Stani Tomazin, igralec

Matija Stipanič, igralec

Ajda Smrekar, igralka

Matic Tršar, oblikovalec

Jože Marinč, slikar

Janzej Marinč, oblikovalec in glasbenik

Janja Baznik, oblikovalka

Aleksander Nikolič - Aco, slikar

Marko Jurečič, glasbenik

Janez Pincovič, glasbenik

Marko Pirc, glasbenik

Maruša Lapuh, fotografinja

Uroš Abram, fotograf

Anja Curhalek, arhitektka

Jasmina Bršec, arhitektka

Tomaž Kuplenik, arhitekt

Klemen Pirc, arhitekt

Matej Kuhar, arhitekt

Saša Zagorc, arhitektka

Jakob Smrekar, arhitekt

Mojca Smrkolj, krajinska arhitektka

Luka Petrič, oblikovalec

Matic Petrič, oblikovalec

Tadej Abram, oblikovalec in glasbenik

Matic Skušek, pisatelj

Katja Plut, pesnica

David Cvelbar, glasbenik

Kristjan Jordan, glasbenik

Bojan Novak - Psiho, glasbenik

Alja Fir, restavratorka

Polona Černe, kiparka

Petra Pirc, likovnica

Zina Džamastagić, slikarka

Andrej Smrekar, kustos

Goran Milovanovič, kustos