Prikaz nasprotnih dejstev

Uporaba pravnih sredstev zoper nezakonito odločbo AVK ni »napad« na direktorja AVK, temveč je ustavno varovana pravica

V članku z naslovom „Temna plat ministrovega odstopa“ in podnaslovom: „Napadi na direktorja AVK, zaradi katerega je odletel gospodarski minister Jožef Petrovič“, je novinar navedel več nepreverjenih dejstev, ki ne držijo. Vsebina članka, brez podlage v dejstvih, namiguje, da naj bi Jani Soršak izvajal oz. svetoval napade na AVK in za takšno »svetovanje« prejemal plačilo, kar seveda ne drži. V kolikor bi avtor članka zasledoval cilj objektivnega novinarskega poročanja, v interesu javnosti, bi dejstva moral preveriti, pa jih ni. Ker je določene okoliščine, pomembne za objektivno razumevanje zadeve, izpustil, jih pojasnjujem v nadaljevanju.

Ne drži, da je AVK pod vodstvom direktorja Kraška HSE prepovedala povezovanje z lokalnimi distributerji električne energije. AVK je izdala dve ugodilni odločbi, odločbo, ki jo omenja članek, pa je Vrhovno sodišče RS odpravilo. AVK je potem v zadevi HSE s sklepom ustavila postopek presoje nameravane koncentracije in torej ni prepovedala ničesar. Odločba, ki jo omenja članek, je bila zaradi nezakonitosti odpravljena, zato se šteje, da nikdar ni bila izdana in nima nikakršnih pravnih posledic, tako kot na primer nična odločba.

Nadalje, ne drži, da AVK za odstop (pravilno: umik zahtevka) ni vedela, zaradi česar naj bi sprejela odločbo in s tem kršila postopek. Inšpekcijski nadzor je pokazal, da je AVK umik zahtevka prejela, ni pa ga zavedla v spis niti ga ni obravnavala vse do dne, ko je nezakonito odločbo poslala na pošto. Inšpekcijski nadzor je pokazal tudi, da je AVK strankam postopka poslala v obrazložitvi drugačno odločbo od tiste, o kateri je odločal svet AVK. Poleg tega je stranka za odločbo, ki sploh ne bi smela biti izdana, izvedela iz medijev, saj je še pred vročitvijo strankam direktor AVK podal izjavo za medije, izrek odločbe pa objavil, s čimer je AVK ponovno ravnal v nasprotju s predpisi. Zaradi omenjenih in več drugih kršitev zakona je bil inšpekcijski nadzor brez dvoma upravičen in potreben. Da je temu tako, je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je odločbo AVK zaradi nezakonitosti odpravilo, v obrazložitvi sodbe pa, med drugim, navedlo: »Napotitev na uporabo določb ZUP glede vprašanj, ki jih ZPOmK-1 ne ureja, je jasna, prav tako je jasna tudi določba ZUP o umiku zahteve.«, »Če stranka zahtevo umakne, podlaga za meritorno odločitev v postopku, ki je tekel na zahtevo stranke, ni več podana.« in »Glede na navedeno se je tožena stranka pri presoji pravočasnosti umika zahteve brez potrebe ukvarjala z vprašanjem, kdaj se postopek pred Agencijo konča, saj je ključno zgolj vprašanje, ali je stranka umik podala pred vročitvijo odločbe.«

Ker AVK kljub temu, da je umik prejela, in kljub »jasni določbi zakona« ni ravnala v skladu z zakonom, je bilo potrebno sodno varstvo pred Vrhovnim sodiščem RS, kjer je AVK v celoti propadla, plačala pa je tudi stroške postopka. Ob tem pa je AVK za razlago te »jasne določbe zakona« naročila kar dve pravni mnenji, čeprav se je po obrazložitvi Vrhovnega sodišča RS »pri presoji pravočasnosti umika« AVK »brez potrebe ukvarjala z vprašanjem, kdaj se postopek pred Agencijo konča«. AVK bi nadalje lahko kadarkoli sama odpravila svojo nezakonito odločbo, pa tega ni storila, kljub pozivu stranke v postopku. Ukrepanje Upravne inšpekcije in sodno varstvo Vrhovnega sodišča RS sta bila zato potrebna zaradi varstva pravic strank v nezakonitem postopku pred AVK, ki ga vodi direktor Andrej Krašek, nekdanji odvetnik.

Glede na opisano je povsem neupravičeno in v nasprotju z načelom pravne države, da se uporabo zakonitih pravnih sredstev zoper nezakonito odločbo AVK predstavlja kot »napad« na direktorja AVK. Vsakomur je namreč zagotovljena pravica do pravnega sredstva proti odločbam državnih organov, vsakdo lahko iz utemeljenih razlogov poda prijavo na pristojno inšpekcijo, in vsakdo ima pravico do zakonitega in pravilnega postopka pred državnimi organi. AVK pri tem ni izjema.

Neresnična je tudi trditev o medijski diskreditaciji. Prvo izjavo o zadevi je za medije podal direktor AVK sam, ko je izdajo (nezakonite) odločbe predstavil kot dosežek AVK, pa čeprav je vedel, da so stranke zahtevo umaknile. Ne drži niti to, da naj bi mi letos HSE plačal 6000 evrov. Očitno je, da ne drži namigovanje, da naj bi prejemal plačilo za nekakšne domnevne pritiske na AVK. Navedena dejstva bi novinar mogel in moral preveriti pred objavo članka, česar pa ni storil, čeprav mu takšno ravnanje nalaga Kodeks novinarjev Slovenije.

Nadalje, AVK je sprejela odločitve v zadevah, ki jih je kot tekoče zadeve prevzela, in pod prejšnjim vodstvom še niso bile zrele za odločitev, niso pa pozabljene »ležale v predalih«, kot se to neutemeljeno prikazuje. V primeru kartelnega dogovarjanja pri prodaji pisarniškega materiala sem kot direktor UVK leta 2010 uvedel postopek, konec leta 2010 pa sem odstopil s položaja direktorja UVK, zato ni mogoče trditi, da »nisem storil ničesar«. AVK je pod trenutnim direktorjem zgolj končal postopek, ki sem ga uvedel leta 2010. Novinar pri pisanju članka ni preveril niti tega, do kdaj je trajal mandat posameznega direktorja. S koncem leta 2012 je namreč prenehal tudi mandat Damjana Matičiča in torej njegov mandat ni trajal v leto 2013. V članku je torej več nepreverjenih in napačnih podatkov, zato le-ta očitno ni bil pisan s ciljem objektivnega informiranja javnosti.«