Prijazni sosed

Nadzorni organ, ki je pred dobrim letom zrušil vlado Janeza Janše, postaja nepomemben in odveč

»Z eno besedo – tam je štala,« pravi nekdo, ki od blizu pozna dogajanje v Komisiji za preprečevanje korupcije.

Ima prav, odkar je komisijo prevzelo novo vodstvo, je ta v javnosti izgubila ugled, pojavljajo se anonimke, člani obračunavajo med seboj, pišejo se čudne odločbe, delajo se strokovne napake. Predsednik komisije Boris Štefanec v javnosti ne obstaja, ni borec proti korupciji, nima ugleda strokovne in kompetentne osebnosti.

Delo v Komisiji za preprečevanje korupcije ni preprosto. Na eni strani so državni organi, policisti, kriminalisti, tožilci, različni vladni uradi in ministrstva, ki se jim včasih zdi komisija nepotreben organ, zgolj ovira pri njihovem delu, na drugi so odvetniki strank v postopkih, ki dobro poznajo zakonodajo in luknje, v katere se lahko ujamejo neizkušeni člani komisije. Nekaj takšnega se je zgodilo pred dnevi, ko je odvetniku Alenke Bratušek uspelo sodišče prepričati, da mora komisija s svojih spletnih strani umakniti ugotovitve v zadevi imenovanja komisarke. Gre za banalno stvar, predsednik komisije Štefanec je preprosto pozabil priložiti potrdilo o opravljenem pravosodnem izpitu. To se človeku na tej funkciji ne bi smelo pripetiti.

Pri komisiji pa ni težava le v tem, da vodstvo nima dovolj strokovnega znanja. Znotraj hiše so porušeni medosebni odnosi. Goran Klemenčič je bil deloholik, včasih zelo zahteven do sodelavcev, a uslužbenci so vedeli, kaj delajo, komisija je imela vizijo, smer razvoja, sovražnike in prijatelje. Boris Štefanec nima nič od tega. Morda je prijazen sosed, a nima ne strokovne ne pozicijske moči. To se pozna v sprtem kolektivu. Štefanec želi ugajati, tudi medijem, toda na tej funkciji ne moreš ugajati samo s prijaznim nastopanjem.

Politika lahko nadzorstveni organ uniči na več načinov. Lahko mu da premalo moči, lahko napiše slabo zakonodajo, lahko varčuje pri proračunskih sredstvih. Obstajajo tudi drugi načini. Na položaj predsednika institucije, ki naj bi v odnosu do drugih družbenih sistemov postala premočna – to so očitali komisiji v času Gorana Klemenčiča, češ da ruši vlade –, se imenuje prijazen, strokovno nekompetenten posameznik, ki pozna pravo, strokovno pa ne pozna širokega polja preprečevanja korupcije. Ta prijazni, nemočni uradnik plava s tokom, četudi je »zelo odgovoren do prevzete funkcije«.

Za »štalo« v komisiji je najmanj kriv njen sedanji predsednik. Kriv je tisti, ki ga je imenoval. Ko je pred koncem lanskega novembra odstopil prejšnji senat, je Borut Pahor obljubil, da bo preučil predlagane zakonodajne spremembe, ki naj bi izboljšale delovanje komisije. Zgodilo se ni nič. Pravna evolucija komisije je obtičala v predalu. Zadovoljni so lahko vsi. Tisti, ki jih je komisija do sedaj preiskovala, in politika, ki ji premočna komisija ni bila všeč.

Boris Štefanec je še ena v vrsti slabih kadrovskih odločitev Boruta Pahorja.