Hitri konec medenih tednov

Sredi poletja, pred manj kot štirimi meseci, je Stranka Mira Cerarja na volitvah zbrala več kot 300.000 glasov. Pometla je s konkurenco, v državnem zboru je dobila 36 poslancev. Uspeh SMC je bil še posebej velik, ker je stranka nastala le nekaj tednov pred volitvami. Miro Cerar je dobil izjemno velik delež zaupanja volivcev.

Kmalu pa se je vse obrnilo. Raziskave javnega mnenja novo stranko in njenega voditelja potiskajo navzdol. Agencija Ninamedia je konec oktobra izmerila, da več kot polovica vprašanih (51 odstotkov) misli, da je delo vlade neuspešno, da je uspešna, pa zgolj 27 odstotkov. Od prisege Mira Cerarja je minil zgolj dober mesec dni. Vladajočo SMC bi po tej raziskavi podprlo samo 18,5 odstotka volivcev, veliko, a enkrat manj kot na volitvah pred nekaj meseci. Tudi pri raziskavi Episcentra je opaziti padec podpore. Nekoč je veljalo, da ima nova vlada sto dni miru, in tudi vse dosedanje vlade so imele prvih nekaj mesecev razmeroma visoko javnomnenjsko podporo, celo drugo Janševo je na začetku podpiralo več ljudi. Vlada Mira Cerarja je izjema.

Kaj se dogaja? Je Miro Cerar res sestavil slabo vlado? Gre za mersko napako? So pričakovanja volivcev prevelika? Nikola Damijanić iz Ninamedie pravi, da tako hiter padec podpore res ni običajen. »Po svoje je vse skupaj težko razumeti, kot da bi imeli ljudje dovolj vlade, politike, prostega teka. Kar smo izmerili, je nenavadno. Bomo pa videli, kaj se bo dogajalo v naslednjih mesecih, a Cerarjev začetek je slab.«

Padec podpore Miru Cerarju, četudi ne tolikšen, je bil pričakovan. Miro Cerar se je kot politik pojavil malo pred volitvami, še eden v vrsti odrešenikov, brez res oprijemljivega programa, z obljubo poštenosti. »Tudi v politiki je razširjen koncept potrošništva, konzumerizma,« pravi psiholog Aleksander Zadel. »Volivci imajo nerealna pričakovanja do oblasti, ta pričakovanja, ustvarijo jih tudi mediji, spodbudijo entuziazem, hipno navdušenje. Vendar se velika pričakovanja v realni politiki ne morejo uresničiti. Posledica je razočaranje, izgubljanje podpore.«

Vlado Miheljak, kolumnist in predavatelj, razmišlja podobno. »Vložki v Mira Cerarja so bili ogromni, padec prav tako. Res pa se je v prvih tednih vladanja pokazalo, da je Cerar nedosleden, kadruje se recimo na enak način kot pred njim. Padec je hkrati povezan z razočaranjem, slovenski volivci v zadnjih letih hitro zavržejo nekaj, kar so izvolili, politiki so postali kot hiti tedna. Danes ta, kmalu naslednji. Tudi če bi Miro Cerar delal bolje, bi bilo podobno.« Večina ljudi ni »politična žival«, o politiki ne razmišljajo vsak dan, z njo postajajo zasičeni. »Miro Cerar je lep fant, sprejemljiv za večino, ko pa lepa podoba postane predsednik, se stvari vedno spremenijo. Vsi novi politiki bi sicer padli v isto finančno-gospodarsko godljo, veliko volivcev pozablja, da Slovenije ni mogoče rešiti v enem mesecu vladanja.«

Nekoč smo govoril, da imamo v Sloveniji za kakšno vlado in pol sposobnih posameznikov. Sedaj pa volivci vsakič nastavijo nove ljudi in potem so presenečeni, da niso pravi.

Miro Cerar je volivcem predstavljal vse tisto, kar ni. Vanj so prenašali želje, upe, strahove. Cerar in njegova vlada Slovenije ne moreta odrešiti, odrešenje je stvar vere in ne politike. Miheljak pravi, da ga je izvolilo predvsem levo volilno telo, četudi je SMC rahlo desna stranka. Zato prihaja do vsebinskih konfliktov. Četudi je Miro Cerar pred volitvami govoril, da bo podpiral samo premišljeno privatizacijo, se ta nadaljuje tako, kot jo je zastavil neoliberalni finančni minister Uroš Čufer in vlade pred njim. Četudi je Cerar govoril, da bo pri imenovanju kadrov pomembna strokovnost, ne lojalnost, je za vodjo Sove imenoval nekdanjega analitika brez vodstvenih izkušenj, ministrica za notranje zadeve pa je postala premierova družinska prijateljica. Morda bo delala dobro, okus po nepotizmu pa bo ostal.

A tu je še nekaj drugega. Sociolog Jože Vogrinc opozarja, da velik del težav z (ne)usmeritvijo politike nove vlade izvira iz vladajoče stranke. »Nastala je zelo hitro, je raznorodna, notranjo heterogena, zato so v njej tudi posamezniki, ki so si vladanje predstavljali drugače. Ni se zgodilo prvič, tudi to poletje so ljudje izvolili politike, ki naj bi bili predvsem pošteni in novi. Volivci se že dolgo ne odločajo o programih, ne poznajo jih, pravzaprav so zares nepomembni, saj jih stranke, ko pridejo na oblast, ne spoštujejo. Tiha večina, ki je izvolila Mira Cerarja, samozavedajoči se srednji sloj, ti mali povprečni ljudje, ki ne želijo izstopati, so zdaj razočarani, ker se mora nova oblast ukvarjati z resnimi zadevami, ki jih bodo neposredno prizadele.« Kar danes dela Miro Cerar, ni povezano s poštenostjo, ampak z realno politiko, s proračunskimi vprašanji, s sindikati, s šolskimi normativi, z malim delom, s črpanjem evropskih sredstev, s prodajo državnega premoženja. Gre za zapletena vprašanja, na katera pa vlada Mira Cerarja, in to je bistveno, nima jasnih odgovorov. »Izkazalo se je, da je realna politika, ki jo je sposobna izvajati ta vlada, uklanjanje Bruslju. Znova dobivamo različico neoliberalizma. Ne trdim, da so izvoljeni politiki neoliberalci, ki so prikrivali, kaj so. Novi politiki so predvsem neizkušeni, delajo napake, vsak dan znova se premislijo. Kako naj se volivci zanesejo na nekoga, ki še vedno ni pokazal nikakršnih voditeljskih lastnosti v smislu, tako sem se odločil in tako bo držalo,« še pravi Vogrinc. Vlada namenoma pozablja, da obstajajo različni odtenki bruseljske modrine. Tudi Slavko Gaber, nekdanji politik in član velike LDS, opozarja, da je slovenska politika bolj bruseljska od Bruslja samega. »Slovenija recimo Evropi ponuja proračunski primanjkljaj, ki je za dve desetinki nižji od zahtevanega, a bi lahko brez težav ponudili za dve desetinki večji primanjkljaj. Nihče ne bi bil jezen.«

Velik padec res velike stranke se je v Sloveniji enkrat že zgodil. LDS, ki je leta 2000 strahovito porazila vladne stranke Andreja Bajuka, takrat je dosegla še boljši izid kot Miro Cerar, danes praktično ne obstaja več. Res so bili drugačni časi, predstava o politiki kot o nečem, ki ureja javno dobro, se še ni podrla. »Miro Cerar je fenomen, LDS leta 2000 ni bila fenomen, bili smo v sode spravljeno vino, za katero se je pokazalo, da je bila zamenjava z Bajukom korak na slabše. Takrat smo živeli v času, ko je šlo Sloveniji vedno bolje, danes je drugače. Na teh volitvah smo znova pričakovali odrešitelja, ki je soočen z realnostjo,« pravi Slavko Gaber. Pravzaprav se volivci soočajo s sami sabo. »Kaj pa smo mislili? Da ima Miro Cerar čudežno ekipo? Kako naj bi jo imel? Nekoč smo govoril, da imamo v Sloveniji za kakšno vlado in pol sposobnih posameznikov. Sedaj pa volivci vsakič nastavijo nove ljudi in potem so presenečeni, da niso pravi. Saj niti ne morejo biti. Dokler ne bodo volivci spregledali, da glavno merilo ne more biti to, da si nov, ampak da si sposoben, potem ta država ne bo naredila zrelostnega izpita. Vsaka prava država potrebuje svoj aparat, potrebuje uradnike in žalibog tudi politike.« V tej vladi ima recimo največ izkušenj finančni minister Dušan Mramor, zaradi resorja, politične kilometrine, gospodarskih razmer je vsaj drugi najpomembnejši, če ne najpomembnejši človek vlade. »To, da ima Mramor izkušnje, je po eni strani dobro,« opozarja Slavko Gaber. »Po drugi pa ne. Naj rečem takole: treba se je zavedati, da je bil Dušan Mramor finančni minister v času, ko je bil predsednik vlade Anton Rop, bivši finančni minister, eden od redkih, ki je razumel, da v družbi obstajajo tudi drugi, ne samo bančni podsistemi.«

Vsaka nova vlada zmanjšuje pričakovanja ljudi, vsaka nova vlada govori o tem, da moramo potrpeti, da je treba varčevati, vsaka nova vlada na novo jemlje.

Ogledalo

Vlado Mira Cerarja v naslednjih mesecih čakajo konflikti, napoveduje se varčevanje, nadaljuje se razprodaja, ne pojavljajo se alternative, vlada je po svoji usmeritvi podobna svojim predhodnicam. »Gre za paradoks, ljudje imamo do države velika pričakovanja. Da rečem na kratko, v Sloveniji so razširjene socialistične vrednote, hkrati pa so ljudje izvolili stranko ali pa izvolijo stranke, od katerih nekako pričakujejo, da njihovih vrednot ne bodo uresničevale. Ni več temeljnega zaupanja v politični sistem. Vsaka nova vlada zmanjšuje pričakovanja ljudi, vsaka nova vlada govori o tem, da moramo potrpeti, da je treba varčevati, vsaka nova vlada na novo jemlje,« pravi Jože Vogrinc. Iz vlade v vlado je države vedno manj. Pri tem rušenju države sodelujejo tudi volivci. »Ne delajo se politiki norca iz ljudi, ampak se ljudje delajo norca iz voditeljev. Ni lepšega, kot da nam pred očmi priplavajo strumni in častihlepni posamezniki, iz katerih se potem lahko norčujemo in nad njimi obupujemo,« pravi sociolog Anton Kramberger.

Volivci postavljajo politike. Volivci, ne samo politiki, so odgovorni za njihova dejanja. Najlažje je zavračati nove politike, češ, spet so prišli nesposobni na oblasti. Najlažje se je zgražati nad njihovi dejanji. Ogledalo razočaranja in nezaupanja v novi in stari politični razred je včasih treba obrniti. Tudi v politiki namreč velja pravilo, da bolj ko si navdušen, hitreje si razočaran, bolj ko si začaran, hitreje si odčaran. Miro Cerar in njegova priljubljenost sta v dobrem in slabem kolateralna škoda nerealnih volilnih pričakovanj.