Gospodarji časa

Zadnja nedelja v oktobru pomeni simbolen prehod v zimo. Takrat namreč ure premaknemo za eno uro nazaj. S tem dosežemo, da se začne daniti že pred 7. uro zjutraj. A tudi da se zmrači že ob petih popoldne. Pahnjeni smo v zimsko temo.

Že dva tedna se torej v Evropski uniji spet ravnamo po standardnem času. Vse države članice so prehod s poletnega na zimski čas izvedle hkrati, in to že dvajsetič po vrsti, odkar je bila leta 1994 sprejeta direktiva, ki je zapovedala usklajeno prestavljanje ure. Zato da bi imeli letalski in železniški prevozniki manj težav z usklajevanji urnikov in da bi skupni trg nasploh deloval čim bolj neovirano.

Direktivo o premikanju urnih kazalcev so sprva podaljševali na vsaka štiri leta. Nato pa je z letom 2002 začela veljati direktiva, ki prestavljanje ure uvaja za nedoločen čas. Razlog: »Ustrezno delovanje nekaterih sektorjev gospodarstva zahteva stabilno in dolgoročno načrtovanje.« Zdi se torej, da smo na časovne skoke obsojeni tudi v prihodnje.

Omenjena direktiva sicer Evropski komisiji nalaga spremljanje učinkov take ureditve in pripravo poročil. Prvo tako poročilo je bilo objavljeno leta 2007, s sklepom, da ima prehajanje na poletni čas »razen tega, da nudi več priložnosti za večerne prostočasne aktivnosti in da prinese nekaj prihranka pri porabi energije, malo učinka, ureditev področja pa ni zadeva, ki bi bila prioritetna za prebivalce držav članic«. Zato, so sklenili v Bruslju, je rešitev ustrezna, saj zagotavlja »ustrezno delovanje skupnega trga, kar je glavni namen direktive«.

Letos je Evropska komisija naročila novo raziskavo. Ki pa se je, zanimivo, ukvarjala zgolj z vprašanjem, kaj negativnega bi se zgodilo, če časovni prehodi držav članic ne bi bili med seboj usklajeni. Seveda bi, so ugotovili, nastala nepotrebna zmeda.

Poletni večeri

Poletni čas je načeloma povezan s pozitivnimi učinki. Dodatna ura dnevne svetlobe zvečer pomeni več priložnosti za dejavnosti na prostem. Gledanost televizije v večernih urah upade. Več raziskav kaže, da se zmanjša število kaznivih dejanj in prometnih nesreč.

A to ne velja za prvih nekaj dni po premiku kazalcev za eno uro naprej. Zaradi pomanjkanja spanja se po nekaterih raziskavah poveča število nesreč pri delu in v prometu. Poletni čas sam po sebi ni problem. Problematičen je zgolj prehod nanj.

Prvotni razlogi za uvedbo poletnega časa so danes zastareli in skoraj nepomembni.

Ravno nasprotno pa je z jesenskim časovnim preskokom. Prestavljanje ure, s katerim pridobimo uro spanca, ni problematično, problematičen je sam zimski (standardni) čas, saj na mah izniči vse pozitivne učinke poletnega časa. Kot so na primer v letos objavljeni raziskavi ugotovili britanski strokovnjaki, s prestavitvijo ure na zimski čas telesna aktivnost otrok zaradi manj dnevne svetlobe po koncu šolskega dne v trenutku upade za pet odstotkov. Kar morda ni veliko, a pri tako velikem problemu, kot je danes premajhna fizična aktivnost otrok, se je smiselno boriti za vsak odstotek.

Varčevanje

Prvotni razlogi za uvedbo poletnega časa so danes zastareli in skoraj nepomembni. Prvi sta ga med prvo svetovno vojno uvedli Nemčija in Avstro-Ogrska, da bi izkoristili dnevno svetlobo in zmanjšali porabo energije za razsvetljavo. »Ta prihranek smemo v teh dragih časih ceniti povprečno na dan za vsako osebo po dva vinarja, kar da v petih mesecih okroglo tri krone,« so takrat zapisali v mladinskem časniku Zvonček. »Če upoštevamo število Slovencev, vidimo, da prištedimo na ta način na umetni luči 4.500.000 kron, torej vsoto, ki je treba pred njo spoštljivo dvigniti klobuk z glave. V vsej naši državi pridobimo tem potom nad 130 milijonov kron! Lepi denarci, ki se jih da dobro obrniti v katerikoli namen.«

Kmalu so uvedbi poletnega časa sledile še ostale vojskujoče se, pa tudi nevtralne države v zahodnem svetu. Po koncu vojne so poletni čas večinoma ukinili in ga spet uvedli med drugo svetovno vojno, nato pa vnovič odpravili in spet uvedli – tokrat za stalno – med energetsko krizo v 70. letih prejšnjega stoletja.

Koliko prihranka energije, če sploh kakšnega, danes prinese preskok na poletni čas, je neodgovorjeno vprašanje. Izvedenih je bilo kar lepo število različnih raziskav, ki pa so dale mavrico različnih rezultatov. Če upoštevamo zgolj električno energijo, potrebno za razsvetljavo, verjetno z dodatno uro dnevne svetlobe dejansko prihranimo nekaj elektrike. A pri izračunu je treba upoštevati tudi druge dejavnike, na primer povečan avtomobilski promet v daljših večerih ali pa večjo uporabo klimatskih naprav zaradi daljšega sončnega obsevanja. In ko to storimo, se prihranki bolj ali manj izničijo. Poleg tega pa se je treba zavedati, da razsvetljava danes pomeni mnogo manjši delež celotne porabe energije kot nekoč, ta odstotek pa se po zaslugi varčnejših tehnologij še naprej zmanjšuje in dejansko postaja zanemarljiv.

Poletni čas je danes pomemben zlasti zaradi možnosti za bolj aktivno preživljanje prostega časa. S tem pa seveda koristi tudi trgovcem in ponudnikom prostočasnih dejavnosti, ki lahko zaradi dodatne ure dnevne svetlobe računajo na dodatne prihodke. V ZDA ga na primer zelo zagovarjajo golf klubi in pa ponudniki pripomočkov za pečenje na žaru. Leta 2005 so Američani poletni čas podaljšali za en teden. Prestavljanje ure na zimski čas so s konca oktobra prestavili na začetek novembra. Najbolj se je za to borilo združenje živilskih prodajaln. S tem so namreč zagotovili uro dodatne dnevne svetlobe na noč čarovnic, ko ameriški otroci po hišah tradicionalno prosijo za sladkarije.

Kmetje, ki so nekoč tožili, da jim prestavitev ure odvzame jutranjo dnevno svetlobo in zmede krave mlekarice, so danes mnogo manj odvisni od dnevne svetlobe, poleg tega pa pomenijo tudi mnogo manjši delež prebivalstva kot nekoč. V Kmetijsko-gozdarski zbornici pravijo, da prestavljanje ure nima ne negativnega ne pozitivnega vpliva na samo kmetijstvo kot dejavnost. »Seveda pa prestavljanje ure načeloma moti same kmetovalce oziroma prebivalce podeželja, tako kot verjetno tudi vse druge, saj večina ne vidi več smisla v tem početju.«

Alternativa

Pri vprašanju o smiselnosti prestavljanja ure je presenetljivo malo pozornosti namenjene javnemu mnenju. Edina javnomnenjska raziskava, ki jo je na to temo opravila Evropska komisija, je stara že 24 let, ko je unija štela enajst članic. In že takrat je bilo javno mnenje precej neenotno. Kljub temu večina anket kaže malenkostno prevlado tistih, ki so naklonjeni poletnemu času. A predvsem zato, ker je ponujena alternativa celoletni zimski čas in s tem krajši poletni večeri. Kaj pa, če bi bila alternativa celoletni poleti čas? Prednosti poletnega časa bi raztegnili čez celo leto, pa še prestavljanju ure bi se izognili.

Res je, da bi se morali za to odpovedati eni uri dnevne svetlobe zjutraj, a večina ljudi vendarle ne vstaja več tako zgodaj kot nekoč, pa tudi šola se po novem začne po osmi uri, kar pomeni, da večina ljudi domov ne bi zapuščala v trdni temi.

Rusija je celoletni poletni čas uvedla leta 2011, ker je po besedah takratnega predsednika Dimitrija Medvedjeva prestavljanje ure motilo človeški in živalski bioritem. Takrat so navajali tudi podatke, da so v obdobju nekaj dni po prehodu na zimski čas občutno poveča število srčni napadov in samomorov.

Prestavljanje ure za zdaj nikogar dovolj pomembnega ne moti dovolj, da bi odločno zahteval spremembe.

A že letos so poletni čas ukinili in prešli na celoletni zimski čas. Poletni čas je namreč pri njih povzročil, da je pozimi sonce v velikem delu države vzšlo šele okoli desetih zjutraj. Kar je res lahko moteče.

Tudi v Veliki Britaniji so leta 2011 razpravljali o možnosti uvedbe celoletnega poletnega časa, vendar predlog ob obtožbah škotske vlade, da želijo njihovo državo pahniti v jutranjo temo, ni bil sprejet.

In to je verjetno največji problem pri morebitni uvedbi celoletnega poletnega časa. V Sloveniji bi to po vsej verjetnosti brez težav ali celo z veseljem sprejeli, če pa bi tako rešitev uvedli na Finskem ali Švedskem, bi se srečali z že omenjeno težavo (pre)poznih sončnih vzhodov. Da bi se izognili zapletom, bi bilo najbolje ohranjati sedanje stanje, ki, kot ugotavljajo v Bruslju, za zdaj nikogar dovolj pomembnega ne moti dovolj, da bi odločno zahteval spremembe. Ker je glavno vodilo evropske komisije usklajeno delovanje trga, morajo njeni prebivalci pač malo potrpeti.

Sicer pa dejansko nekateri deli Evropske unije tudi danes živijo v poletnem času. V Španiji sonce vzide in zaide približno eno uro kasneje kot pri nas, pa so kljub temu v istem časovnem pasu. Poleti imajo torej de facto dvojni poletni čas.

Na koncu je naklonjenost časovnemu režimu vprašanje osebnih preferenc. Prvi uradni predlog za uvedbo poletnega časa na primer pripisujejo novozelandskemu entomologu Georgeu Vernonu Hudsonu, ki si je želel več popoldanske dnevne svetlobe za zbiranje žuželk v naravi.

Ljudem z majhnimi otroki je na primer danes verjetno pomembnejše popoldansko sonce. Starejši, ki običajno vstajajo zelo zgodaj, pa bolj cenijo jutranjo svetlobo. Lahko bi rekli, da s prestavljanjem ure vsak nekaj dobi in nekaj izgubi. Če ne bi bilo samo prestavljanje ure najbolj moteče od vsega.