Legalna kraja

Medtem ko se večina držav članic EU ubada s tem, kako uravnotežiti proračunske izdatke in prihodke, jim ena grobo hodi v zelje. To je Luksemburg, ki je megakorporacijam s prijazno, vsaki posebej prilagojeno davčno obravnavo pomagal »privarčevati« na stotine milijard evrov davkov od dobička. Da je Luksemburg svojevrstna davčna oaza, je znano. Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ) zdaj razkriva, katera podjetja so se posluževala spornih, a legalnih praks in kako so uspela za milijonske transakcije plačati le nekaj tisočakov davka.

Kot ugotavljajo raziskovalni novinarji iz 26 držav, ki so pregledali skoraj 30 tisoč tajnih dokumentov, kaže, da so (tudi) velikanska podjetja, kot so Ikea, Pepsi, FedEx in nekatere največje svetovne banke prek zapletenih računovodskih manevrov in pravnih poslov uspele dobičke, pridobljene tam, kjer imajo dejansko sedež in kjer največ poslujejo, prenakazati na njihove luksemburške »podružnice« in se zavarovati pred normalnim obdavčenjem.

Luksemburg je pri tem igral pomembno, niti najmanj pasivno vlogo. Država z najvišjim BDP-jem na prebivalca je v stotinah zasebnih davčnih odločbah ugodila podjetjem, ki so iskala ugodnejšo davčno obravnavo. In da so bila podjetja privilegirana, je bilo dovolj že to, da so imela v državi nabiralnik ali najeto manjšo pisarno. Zgolj na enem naslovu je, denimo, sedež podjetja imelo prijavljenih 1600 podjetij. ICIJ zdaj objavlja 548 tovrstnih odločb luksemburške davkarije, izdanih med leti 2002 in 2010, ko je bil predsednik Luksemburga sedanji predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker.

V začetku oktobra je Evropska komisija (še v pretekli sestavi) odprla prav preiskavo davčnih ugodnosti, ki jih je Luksemburg dodelil spletnemu trgovskemu gigantu Amazonu. Joaquín Almunia, komisar, zadolžen za konkurenco, je dejal, da »posamezne države članice ne smejo nekaterim podjetjem dovoliti, da prek različnih kalkulacij prikažejo manjši obdavčljivi dobiček. Edino pravično je, da podružnice multinacionalk plačajo primeren delež davka in niso deležne nobenih popustov.« »Pravično obdavčenje je ključno za delujoč enotni trg in gospodarsko rast, zato moramo zamejiti prakse, ki omogočajo izogibanje plačevanju primernega davka,« je dodal Algirdas Šemeta, komisar za obdavčenje in carinsko unijo. A Luksemburg po besedah evropskih uradnikov pri preiskavi ne sodeluje v dovoljšnji meri.

Kako so dobički potovali med matično družbo in podružnicami, da nato niso bili obdavčeni? En način je bil, kot razkrivajo pri ICIJ, posojanje denarja med sestrskimi podjetji, tako da na koncu ni ostalo obdavčljivih sredstev.

Postopek je razmeroma zapleten, poskušali pa so ga posplošiti pri angleškem Guardianu:  matično podjetje, recimo mu Ena SLO, s sedežem v Sloveniji, posluje uspešno in ima po svetu, recimo na Hrvaškem, podružnico Ena HR. V normalnem svetu bi vsaka transakcija med podjetjem Ena Slovenija in Ena Hrvaška prej ali slej bila obdavčena. Pomembna oblika transakcij med matico in podružnico so finančne transakcije, posojila, ki si jih sestrska podjetja dajejo med sabo. Običajno bi bile obresti, ki jih podjetje Ena SLO prejme od posojila Ena HR, obdavčene v Sloveniji, podružnica Ena HR pa bi plačane obresti lahko uveljavljala kot davčno olajšavo in davka ne bi plačala. A so »davčni strokovnjaki« našli obvod za plačilo davka v Sloveniji.

Matično podjetje Ena SLO v Luksemburgu ustanovi dve posredniški družbi – podružnico matice Ena LUX in Ena LUXF, ki se ukvarja samo s finančnimi posli. Ena LUXF nato da posojilo Eni HR, da bi tako v Luksemburg prek obresti, ki jih bo na posojilo plačalo podjetje Ena HR, preneslo dobičke, ki jih ustvarja hrvaška podružnica. Ena HR bi nakazilo v Luksemburg utemeljevalo kot vračilo posojila z obrestmi in na hrvaškem uveljavilo davčno olajšavo, torej davka ne bi plačalo.

Pričakovali bi, da bo podjetje Ena LUXF plačalo davek od obresti v Luksemburgu. A ga ne. Podoben znesek in po enaki obrestni meri, kot ga je Ena LUXF posodil Eni HR, namreč zdaj matica Ena SLO posodi Eni LUX. Podružnici v Luksemburgu nato zaprosita pristojne luksemburške službe, naj ju obravnavajo kot enotno podjetje, saj da je bilo posojilo Ene LUXF podružnici Ena HR zgolj posredovano od podjetja Ena SLO. Luksemburžani to upoštevajo in dovolijo, da podjetje Ena LUXF uveljavi davčno olajšavo, ki skoraj v celoti izniči obdavčitev obresti, ki jih je prejelo od Ena HR.

In ko bi pričakovali, da bo na koncu vendarle obdavčeno matično podjetje Ena SLO, ki bi moralo »po načrtu« prejeti vse obresti od posojil podjetjema Ena LUX oz. Ena HR, se to ne zgodi, saj sta z vidika slovenske davkarije Ena SLO in Ena LUX isto podjetje in zato transakcij, ki bi bile obdavčljive, davčna »ne vidi«. Posledično nima kaj obdavčiti.

Opisani je samo eden od načinov, kako Luksemburg pomaga podjetjem pri izogibanju plačila davka na dobiček. Davčni svetovalci, ki v Luksemburgu zastopajo podjetja, imajo po tamkajšnji ureditvi možnost, da svoje edinstvene načrte, kako bodo poskušali zmanjšati davek na dobiček, najprej predstavijo pristojnim, ki nato že vnaprej povedo, ali bo načrt odobrilo njihovo ministrstvo za finance.

Čeprav so vpleteni podatke označili za zastarele, je iz njih vseeno vidno, kako agresivno se podjetja lotevajo postopkov, ki bi jim prihranili plačilo davka od dobička. In kako jim pri tem pomagajo davčne oaze in s tem škodujejo navadnim državam. Hkrati pa so tudi v škodo podjetij, ki se teh spornih praks ne poslužujejo.

Juncker je v predvolilnih nastopih napovedal, da se bo spopadel z izogibanjem plačilu davka, a vztraja, da je luksemburški sistem v popolnem skladju z evropskim pravom.