Odziv na »članek« Janija Soršaka

Jani Soršak, ki ga poznamo kot bivšega vodjo Agencije za varstvo konkurence (AVK), je minuli teden želel in zahteval, da Mladina njegovo pismo bralcev postavi tako, kot da gre za članek. Zaradi zakona o medijih, ki ga je sprejela prva Janševa vlada v svojem pogromu proti novinarjem, uredništvo ni imelo druge možnosti, kot da Soršakovi želji ustreže - čeprav seveda Jani Soršak ni novinar, temveč odvetnik, ki proti plačilu brani svoje posebne interese oziroma interese svojih klientov.

Članek, na katerega se je Soršak odzval, se je nanašal na pogovor z njegovim naslednikom, Andrejem Kraškom, ki je odkrito spregovoril o gonji proti njemu in perfidnih metodah, ki jih ubirajo kapitalsko močni klienti. To so klienti, ki plačujejo tudi Soršaka. Da ponovimo ta primer, o katerem teče beseda: AVK je nekega popoldneva odločala o vlogi za koncentracijo, ki jo je podal Holding Slovenskih elektrarn (HSE). Isti dan, natančneje, ob štirih popoldne pa je HSE po faksu poslala umik zahtevka.

Razumljivo je, kot pravi Krašek, da svet AVK za faks sporočilo v času sestanka ni vedel. In je tako še naprej sestankoval, odločal in sprejel zavrnitveno odločbo. Ker v zakonu piše, da senat AVK sprejema akte, “s katerimi se postopek pred agencijo konča,” se zdi razumljivo tudi, da je AVK nato zavrnitveno odločbo poslala po pošti naprej. Pa čeprav so za faks potem že vedeli in ugotovili, da je HSE od zahtevka odstopila. Razumljivo pa je tudi, da se je nato vrhovno sodišče postavilo na drugačno tolmačenje zakona. In sicer, da bi AVK lahko svojo odločbo kljub vsemu odpravila.

Vse to je razumljivo. A če je HSE tako ali tako odstopila od primera, če več ni hotela prevzeti ciljne družbe, zakaj potem takšna jeza nad »Kraškovo« zavrnitveno odločbo, ki tega ni dovoljevala? Če je HSE tako ali tako umaknila zahtevek, zakaj proces vse do vrhovnega sodišča, plačila odvetnikom, naročanje pravnih mnenj? V tem delu članka smo seveda pisali o tem, da je vsa ta pravna kolobocija imela drug namen. In sicer, poslati nad Kraška upravno inšpekcijo in druge organe ter na ta način diskreditirati njegovo delo v javnosti. In očitno so v državnem podjetju HSE za to plačali bivšega direktorja AVK Soršaka.

Takšno ravnanje, ki se na podlagi pojasnil Kraška zdi zelo verjetno, je seveda sporno. In Soršakov »članek,« v katerem ta ekstenzivno spet citira iz sodbe vrhovnega sodišča in na ta način polemizira s Kraškom, vtisa ne popravi. Ravno obratno. Soršak recimo zapiše, da naj bi HSE za sporno odločbo izvedel iz medijev in da je o njej prvi javno spregovoril Krašek. Drži: Na AVK so povratnico dobili šele po približno dveh tednih in vmes je Krašek že moral odgovarjati na novinarska vprašanja. A se Soršakova zgodba vseeno ne izide. Medtem, ko HSE dva tedna ni hotela prevzeti pošte je njegova odvetniška pisarna oziroma on, kot HSE-jev odvetnik, sam vpogledal v sodni spis.

Tudi drugi njegovi argumenti so na podoben način interesno prirejeni in nikakor ne sledijo novinarskim standardom. Soršak recimo zapiše, da »ne drži niti to« da naj bi mu letos za zastopanje HSE plačal 6000 evrov. Ta podatek smo sicer dobili iz javnih evidenc, tokrat pa smo ga, za zadnji dve leti preverili pri HSE. In ugotovili, da Soršak ni delal pro bono, kot mnogi ustvarjalci, ki delajo v javnem interesu, ampak da je to počel za 30 tisoč evrov. Skratka, spoštovani gospod Soršak, niste še novinar. Ostajate zgolj plačani zastopnik, specializiran za posebne metode dela. Te metode smo občutili tudi na uredništvu. Se spomnite, ko smo zadnjič v Mladini pisali o vas, o neki drugi odločbi AVK, s katero ste bili povezani, je tudi nas obiskala policija?