Pokorno javljam

Enako kot Janko Lorenci sem nezadovoljen z dosedanjimi nastavki bodoče ekonomske politike nove vlade. Toda v dosedanjih postopkih ne vidim toliko »katastrofalno zgrešene politične in ekonomske presoje«, kot res veliko nerodnost v tem kako se lotevajo urejajo ekonomskih in javno finančnih problemov. Cerar pač ni prvi predsednik vlade, ki se je takoj na začetku spotaknil v presoji možnega in sprejemljivega za slovensko javnost. Spomnimo se, da je tudi Janez Drnovšek na začetku svojega vladanja z zakonom o plačah pognal sindikate na ulice. Pozneje se je pa pokazal kot človek, ki je znal poiskati ravnotežje med posameznimi interesi. Upam, da bo tako tudi pri Cerarju in njegovi vladi. Tudi tej vladi mora postati jasno, da ni nič slabšega, kot je politika, ki ji ne verjamejo niti sindikati, niti gospodarstvo, niti ostalo prebivalstvo.

Slovenska javnost je vse bolj nezadovoljna z urejanjem naših zadev v okviru EU. Očita se tudi tej vladi prevelika servilnost pri udejanjanju zahtev EU. Toda poglejmo v kakšnem položaju je sedanja vlada. Dejstvo je, da je že Pahorjeva vlada dala določene obljube EU, ki jih ni izpolnila. Spomnimo se, da so opozicija skupaj z delom sindikatov minirali vse njene reformne poizkuse. Zato je zaupanje v slovensko državo zelo padlo, kar se je odrazilo tudi v nizkih bonitetnih ocenah in visokih obrestih pri najemanju kreditov v tujini. Zato se Cerar pač trudi, da bi utrdil verodostojnost Slovenije in s tem zagotovil čim cenejše zadolževanje v tujini. V ta okvir sodi , po mojem, tudi obisk pri Angeli Merkel in pri institucijah EU, ker njihove pohvale vplivajo tudi na bonitetne ocene. Mislim, da ni nič narobe s tem delom Cerarjeve aktivnosti, zelo je pa narobe, da ob tem vlada za njegove obiske ni pripravila svoje vizije kako naj deluje EU v bodoče. Denimo, jasno bi morali povedati, da EU lahko postavlja cilje, ki jih mora doseči posamezna država, ne more pa določati posameznih poslovnih ukrepov, kot je denimo prodaja državnega premoženja. Poslovne ukrepe lahko sprejema samo tisti, ki zanje odgovarja in nosi tudi njihove posledica. Opozoriti bi moral, da je dosedanja praksa pokazala, da ni možna veliko večja zaposlenost v EU, če bo EU spoštovala visoke socialne in okoljske standarde, hkrati pa dovolila konkurenco iz držav, ki ne spoštujejo niti minimalnih socialnih in okoljskih standardov. Znova bi morali načeti vprašanje evroobveznic. Dejstvo je, da najbolj zadolžene države najemajo kredite tudi zato, da lahko odplačujejo obresti od najetih kreditov. To je pa začarani krog. Torej,če bi se sami frontalno uprli zahtevam EU bi bilo za nas še slabše kot je sedaj. Treba se je angažirati na izdelavi drugačne politike EU in o taki politiki lobirati v vseh državah članicah in vseh institucijah EU. V to bi morali vključiti vse, ki imajo stike z EU, ne samo vladne predstavnike, pač pa tudi poslance v Evropskem parlamentu in vse zaposlene Slovence v institucijah EU. Toda tudi skupni dogovor v Sloveniji o drugačni politiki EU ne bo enostaven. Še nedavno je Lojze Peterle v TV oddaji zagotavljal, da je bila varčevalna politika dobra, saj že daje rezultate. Dalje, slovenski volivci so na volitvah za Evropski parlament dali več glasov strankam, ki zagovarjajo varčevalno politiko, kot tistim, ki jo ne. Dalje programi NSi, SDS in tudi delovanje GZS so še vedno usklajeni z dosedanjo politiko EU.

Ko je finančni minister Mramor govoril o potrebi, da si čimprej izborimo ekonomsko suverenost države, je s tem pokazal, da se globoko zaveda zelo težke poti za uravnoteženje javnih financ. Naj navedem primer Avstrije, ki jo pri nas pogosto dajejo za zgled dobro urejene in uspešne države. Leta 1986 so v javnih financah dosegli kritične vrednosti: primanjkljaj 4,9 % v bruto domačem proizvodu, anuitete vseh državnih dolgov so znašale 5,4 % bruto domačega proizvoda oziroma 15,2 % proračunskih izdatkov, samo izdatki za obresti za najete kredite pa so znašali 18,8% proračunskih prihodkov. Že v sedemdesetih letih so ustanovili družbo za posebna financiranja, prek katere so financirali izgradnjo cest, šol, bolnic, kulturnih centrov in podobno. Tako so se izognili prikazu še večje stopnje zadolženosti države, čeprav so morali iz proračuna včasih pokrivati tudi nekatere zapadle obveznosti družbe. Tega leta so si zastavili kot cilj znižanje primanjkljaja na 2,5 % do leta 1992. Dejansko se pa še danes ukvarjajo s problemom prevelikega primanjkljaja v proračunu. Zato ni vprašanje ali varčevati ali ne, ampak kakšna naj bo mera in kje, predvsem pa kako postaviti občutljivo ravnotežeje med spodbujanjem rasti in varčevanjem.