Logika po Bugsu Bunnyju

Na javne uslužbence gledamo kot na neproduktivni del družbe, obravnavamo jih kot strošek. A samo do tistega trenutka, ko iz javnega sektorja preidejo v zasebnega. Zakaj kot po čudežu postanejo takrat ti poklici visoko profitni?

Dobro, celo zelo dobro plačan učitelj pozitivno vpliva na dosežke svojih učencev. Do tega revolucionarnega odkritja so se v ZDA dokopali s projektom Equity, v katerem s strategijo treh R-jev (rigorozni postopki izbire učiteljev, redefinirana pričakovanja in revolucionarno visoke plače) povečujejo dosežke učencev na Equity Project Charter School. Učitelji v tem projektu prejemajo neverjetnih 125.000 USD letne plače, z dodatno možnostjo velikega debelega bonusa za povrh. In njihovi učenci blestijo: raziskava, ki sta jo financirala, kako pomenljivo, Bill in Melinda Gates, je pokazala, da si v štirih letih na tej šoli, v primerjavi z učenci na okoliških javnih šolah, pridobijo za 1,6 leta dodatnih znanj v matematiki ter za 0,4 dodatnega leta v angleščini. Vrhunsko plačani učitelji se torej splačajo, če seveda na njihovo plačo gledamo kot na investicijo v učne dosežke učencev oziroma kot plačilo za storitev, ki jo bodisi učenci oziroma njihovi starši kot posamezniki bodisi družba kot celota potrebujemo. V tem pogledu lahko celo učitelji, kot ponudniki vrhunske izobraževalne storitve, postanejo produktivni del družbe in ne več konstantno previsok strošek, njeno preveliko breme, kot je zadnja leta njih percepcija pri nas.

Na učiteljice in učitelje, tako kot v resnici na vse druge javne uslužbence (zdravnike, drugo medicinsko osebje, socialne delavce, policiste in gasilce), gledamo izključno kot na neproduktivni del družbe, kot strošek, ki naj se plačuje, ne po neki njegovi družbeni vrednosti oziroma vrednosti storitve, ki jo ponujajo, pač pa izključno glede na finančne zmožnosti t. i. gospodarstva, ki naj bi bilo njihov edini plačnik. A tudi pri nas se na vse te poklice gleda tako samo do tistega trenutka, ko iz javnega sektorja, iz kakršnegakoli razloga, preidejo v zasebnega. Kot po čudežu postanejo naenkrat vsi ti poklici visoko profitni: tako kirurgi v zasebnih klinikah kot učitelji na zasebnih šolah in fakultetah, varnostne in detektivske agencije in še bi lahko naštevali. Zasebne klinike, zasebne šole (še posebej tiste visoke), da ne govorim o zasebnih službah za varovanje, ustvarjajo s svojimi storitvami dobičke, torej več kot očitno ponujajo takšne storitve, ki jih družba kot celota in vsak od nas še kako potrebujeta. Zakaj jih torej, dokler jih ponujajo v okviru javnih šol, javnih bolnic, policije, obtožujemo parazitiranja na plečih t. i. gospodarstva in želimo z varčevanjem vedno znova začeti pri njih?

Gre za prevaro vladajoče ideologije, ki nas v prvem koraku želi prepričati, da z davki in prispevki za izobraževanje, zdravje in druge javne storitve plačujemo preveč. Do drugega koraka.

Gre za prevaro vladajoče ideologije, ki nas želi v prvem koraku prepričati, da z davki in prispevki za izobraževanje, zdravje in druge javne storitve plačujemo preveč (sploh glede na kakovost, ki smo jo od teh podsistemov deležni), da njihov strošek hromi gospodarstvo; nato v drugem koraku želi, z našim soglasjem, te javne storitve oklestiti na minimum oziroma nekatere postopoma celo odpraviti (najprej podaljšano bivanje, pa glasbene šole, nato ... šole?), da bi nam v tretjem koraku, kot počasi in z občutkom postriženim ovcam, natanko te iste storitve prodajala po neprimerno višji ceni, kot je cena, po kateri jih plačujemo danes. Kdor meni, da pretiravam, ta že dolgo ni bil pri zobozdravniku. Večina ljudi v tej igri ne sodeluje povsem prostovoljno, sprejemajo jo preprosto iz strahu, da ne bi bilo res še slabše, slabše pa (nikar ne pozabite!) zagotovo bo, če »ne pošljemo pravih signalov finančnim trgom«, v vidu varčevanja, krčenja javnega sektorja in podobno, saj bi nam ti utegnili zaprti finančne pipe in nas pognati v nepredstavljivo bedo in revščino. Obstaja pa tudi skupina ljudi, ki v tej zgodbi sodeluje precej bolj voljno od opisane večine. Ta skupina se deli na tiste, ki verjamejo, in na tiste, ki imajo (oziroma vsaj mislijo, da imajo). S tistim delom, ki zares verjame, da je krčenje obsega javnih storitev za družbo kot celoto in za njih kot posameznike nekaj samo po sebi dobrega, se nima smisla ukvarjati, kot nima smisla s citiranjem argumentov Richarda Dawkinsa prepričevati vernike o njihovi zablodi. Veliko bolj zanimivo in vredno pozornosti je vedenje tistega dela ljudi, ki ima oziroma misli, da ima dovolj, da bi bili lahko oni in njihove družine na koncu te zgodbe resnično na boljšem.

Gre za skupino, ki ima vedno močnejši občutek, da v zameno za delež dohodka, ki jim ga država pobere z davki in prispevki (oziroma bi jim ga želela pobrati, če ga nekateri pred njo ne bi umaknili), ne dobi zadosti kakovostnih storitev, pa naj gre za zdravstvene, izobraževalne ali še kakšne. Tako so kot starši stalno nejevoljni najprej na vrtec, nato na osnovno in srednjo šolo, na koncu pa še na fakultete, ki jih obiskujejo njihovi otroci, in so ves čas na preži, da ne bi zamudili kakšne od zanimivih možnosti, ki bi jim jo lahko ponudili zasebni vrtci, šole in fakultete. Tem so pripravljeni plačati tudi neprimerno več, kot je tisto, kar plačujejo z davki in prispevki za javno šolstvo, vendar imajo ob tem plačilu mnogo boljši občutek kot ob plačilu prvih, saj z njim izpolnjujejo svojo starševsko dolžnost in svojim otrokom zagotavljajo najboljše možno šolanje, z njim pa tudi primerjalno prednost pred vrstniki, katerih starši si tega plačila ne morejo privoščiti. Gre za, na prvi pogled, povsem razumljivo starševsko favoriziranje lastnih pred drugimi otroki in realizacijo njihove svobode izbire izobraževanja zanje, ki jim jo zagotavlja tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah, obenem pa gre za točno tisti sentiment, na katerega igra neoliberalna logika pri svoji želji skrčiti obseg javnega, da bi se ustvaril prostor zasebnemu šolstvu. Slednje namreč ob močnem, kakovostnem javnem šolstvu nima prav velikih možnosti za rast, saj je kljub vsemu zelo malo staršev, ki bi veliko plačevali zasebniku za nekaj, kar v javnem sektorju njihovi otroci lahko dobijo zastonj (seveda zelo pogojno rečeno) oziroma kar je še bistveno pomembnejše, za nekaj, kar lahko v javnem šolstvu dobijo tudi otroci vseh drugih, bistveno manj premožnih staršev. Tudi zato smo v zadnjih letih priča tolikšnemu pritisku po objavljanju lestvic najuspešnejših osnovnih in srednjih šol, ki jih zakonodaja sicer prepoveduje. Ne toliko zato, da bi se pokazalo, kako uspešnih je tistih nekaj zasebnih šol, ki jih v tem trenutku imamo (čeprav tudi tega, glede na to, da je trenutno najmočnejši ponudnik zasebnega izobraževanja RKC, ne gre povsem spregledati), pač pa zato, da bi se pokazalo, da naj bi obstajale velike razlike v kakovosti med javnimi šolami samimi. Te naj bi kazale, da javni izobraževalni sistem v resnici ne zagotavlja tistega, kar obljublja in kar naj bi bila njegova odločilna prednost, torej izobraževanja enake kakovosti po celotni mreži šol in s tem enakopravnosti udeležencev, torej učencev, dijakov in študentov.

Zasebne klinike in zasebne šole ustvarjajo s svojimi storitvami dobičke, torej več kot očitno ponujajo takšne storitve, ki jih družba kot celota in vsak od nas še kako potrebujeta.

Ob teh domnevnih razlikah med šolami in ob dejstvu, da jim je možnost izbiranja med njimi precej omejena (izbiro osnovne šole nam omejujejo šolski okoliši, izbiro srednje pa uspeh otroka v osnovni šoli), namreč starši, posebej tisti plačilno sposobnejši, postanejo nemirni in si zaželijo večje možnosti izbire za svojega otroka. Lahko začnejo verjeti, da bi jo lahko uresničili z izvzetjem iz javnega sistema, za katerega pa sta nujni ustanovitev zadostnega števila zasebnih šol in davčna razbremenitev samih staršev. Slednja bo na eni strani posledično znižala proračunska sredstva za javno šolstvo, po drugi strani pa povečala razpoložljivi del dohodka družinskih proračunov, ki naj bi jim zagotavljal možnost vpisa otroka v zasebno šolo, ki jo bodo lahko povsem svobodno izbrali. Kako realna je tovrstna enačba, lahko preverimo na izkušnjah držav, ki imajo zasebno šolstvo dobro razvito, kot je recimo Velika Britanija. Tam se v zasebnih šolah izobražuje manj kot desetina (eden izmed podatkov govori celo o zgolj 7 %) vseh otrok, po drugi strani pa skoraj polovica vpisanih na dve najprestižnejši univerzi, Oxford in Cambridge, prihaja ravno iz teh zasebnih šol. To po mnenju dr. Adama Swifta, političnega filozofa, ki se ukvarja predvsem z vprašanji socialne pravičnosti in egalitarnosti, pomeni, da obstoj zasebnih elitnih šol izrazito negativno vpliva na izhodiščni položaj velike večine britanskih otrok (govori o 85 %). Zaradi tega se Swift zavzema celo za tako radikalen ukrep, kot je popolna prepoved zasebnih šol v Veliki Britaniji, in to ob zavedanju, da je to zelo verjetno celo v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, saj bi pomenilo radikalno omejitev svobode izbire posameznih staršev. Swift, ki pri svoji ideji ni osamljen, kljub temu vztraja, saj pravi, da je posameznikova svoboda vedno do določene mere omejena z interesi družbe kot celote, pravica do enakega izobraževanja pa je že tako ali tako, zaradi svojega vpliva na izhodiščni položaj posameznika, pravica prav posebne vrste, ki takšno omejitve zgolj dodatno opravičuje.

Z navajanjem teze Adama Swifta se seveda ne zavzemam za kakršnokoli omejevanje ustanavljanja zasebnih šol v Sloveniji, ki jih zakonodaja povsem zgledno ureja in država, ob izpolnjevanju določenih pogojev, tudi izdatno sofinancira ter pretežno pomenijo vsebinsko dopolnitev javnega izobraževalnega sistema. Škodljivo pa se mi zdi ustvarjanje prostora za delovanje zasebnih šol s krčenjem sredstev in s tem nižanjem kakovosti javnega izobraževalnega sistema, ki, glede na britansko izkušnjo, na dolgi rok pripelje do tako negativnih posledic za večino članov družbe, da legitimne postanejo celo tako radikalne ideje, kot je prepoved zasebnih šol. Glede na deleže vpisanih v elitne zasebne šole v Veliki Britaniji bi se znalo za veliko večino ljudi izkazati, da možnost izstopa, ki se jim ponuja v zameno za krčenje javnega sektorja, deluje po logiki iz risanke o Bugsu Bunnyju. Saj veste, Bugs je na letalu, ki gori in strmoglavlja, nato pa, ko je to le še kak meter nad tlemi, preprosto izstopi. V risanki sicer ta logika deluje brezhibno ...