Zakaj ni Avstrija naš zgled?

Lahko je Franciji in Italiji. To sta, takoj za Nemčijo, največji gospodarstvi v območju evra. Slovenija pa je majhno gospodarstvo in njena beseda v Bruslju nima nobene teže. Če bi se uprli, če bi zahtevali podaljšanje obdobja za odpravo presežnega proračunskega primanjkljaja, zato da bi se izognili drastičnim rezom v plače javnih uslužbencev in socialne prejemke ter razprodaji državnih podjetij, bi nas brez pomisleka kaznovali, najprej evropska komisija in nato finančni trgi. Bolje je, da se držimo pravil igre in ubogamo. Ali res? Majhnost gospodarstva je sicer priročen, ne pa tudi prepričljiv argument. Poglejmo Avstrijo. Avstrijsko gospodarstvo je resda večje od slovenskega, a je v evropskem merilu še vedno razmeroma majhno. Evropska komisija od Avstrije pričakuje, da bo že leta 2015 imela uravnotežen proračun, kar naj bi dosegla z varčevalnimi ukrepi. Vendar pa Avstrija tega ne namerava storiti.

Avstrijski vladi se ne zdi realno, da bi proračun lahko uravnotežila že leta 2015. Ne zdi se ji realno niti, da bi ga uravnotežila leta 2016. Zadnje napovedi o gospodarskih gibanjih namreč kažejo, da bo imela Avstrija nižjo gospodarsko rast od prvotno predvidene, to pa pomeni, da bi proračun tako hitro uravnotežila le z večjimi varčevalnimi rezi. Avstrijski kancler Werner Faymann je poziv Bruslja po uravnoteženem proračunu že v letu 2015 komentiral kot »»zanimivo mnenje, sami pa ne mislimo tako«. In dodal: »Skromnost je dobra, vendar varčevanje ne sme biti samo po sebi cilj, cilj je spodbuditi gospodarstvo.« Na vprašanje novinarjev, čemu daje prednost – varčevalnim ukrepom ali naložbam, pa je socialdemokrat odgovoril: »Sem bolj na strani naložb, ker je po vsej Evropi rast tako majhna in brezposelnost tako velika.«

Primerjava Slovenije z Avstrijo resda ni povsem korektna, kajti avstrijske javne finance so, na splošno gledano, v boljšem stanju kot slovenske, če na tem mestu spregledamo visok delež avstrijskega javnega dolga v BDP-ju. Predvideno je bilo, da bo dolg avstrijske države v letošnjem letu znašal 79,2 odstotka BDP-ja, toda tudi zaradi reševanja nasedle koroške banke Hypo Alpe Adria bo ob koncu leta dejansko znašal 86,5 odstotka BDP-ja in bo tako celo višji od slovenskega dolga, saj naj bi ta v letošnjem letu znašal 82,2 odstotka BDP-ja, v prihodnjem letu pa 83,2 odstotka BDP-ja. Pa vendarle: gre za princip, za to, ali se brez boja vdaš pritiskom Bruslja ali pa se jim vsaj poskusiš upreti. Sporočilo avstrijskega kanclerja je jasno: EU ne sme dopustiti, da bi fiskalno zategovanje pasu ustavilo naložbe. In ima prav. Obstaja vrsta raziskav, ki dokazujejo, da so učinki javnih vlaganj v času recesije precej večji kot v času konjunkture.

Zadnja raziskava Mednarodnega denarnega sklada pa kaže, da je pomemben tudi način financiranja naložb, in sicer da je financiranje s povečanjem javnega dolga učinkovitejše od fiskalno nevtralnega financiranja. Najbolj presenetljiva je ugotovitev Mednarodnega denarnega sklada, da javne naložbe, čeprav so financirane s povečanjem javnega dolga, zmanjšujejo javni dolg glede na BDP, in to takoj. Gre za to: vlada s povečanimi naložbami vpliva na povečanje povpraševanja, kar vpliva na povečanje BDP-ja. Ker se BDP države povečuje hitreje od njenega dolga, se dolg glede na BDP posledično zmanjšuje. Seveda ni vseeno, za kakšne naložbe se država zadolžuje. Izbrati mora takšne projekte, ki bodo dolgoročno najbolj vplivali na rast. Se pravi, da je pomembna učinkovitost vlaganj. A ključna poanta ekonomistov Mednarodnega denarnega sklada je: država naj v času hude krize vlaga, pa četudi se mora za financiranje naložb dodatno zadolžiti, fiskalno konsolidacijo pa naj raztegne na daljše obdobje. Mednarodni denarni sklad ni več del tako imenovane trojke, v zadnjem času s svojimi analizami sistematično ruši logiko nemške kanclerke Angele Merkel, da je edini pravi recept za izhod iz krize zategovanje pasu in da države ne bi smele živeti prek svojih zmožnosti. Takšnega obrata ekonomisti sklada ne bi naredili, če ne bi dojeli, da hitra fiskalna konsolidacija, ki jo od držav zahteva Bruselj (ta je le še ekspozitura Nemčije), ni spravila v recesijo samo držav, ki so to počele, temveč je vplivala tudi na preostale države prek zmanjšanja zunanjetrgovinskih tokov.

Avstrijski kancler Werner Faymann je poziv Bruslja po uravnoteženem proračunu že v letu 2015 komentiral kot »zanimivo mnenje, sami pa ne mislimo tako«.

V Bruslju so se na opozorila požvižgali, dokler ni na zgrešeni pristop opozoril Mednarodni denarni sklad in dokler se ni tudi nemško gospodarstvo začelo nevarno približevati recesiji. Dvom o pravilnosti recepta je še dodatno podkrepil upor Francije in Italije. Ti državi sta odkrito povedali, da v letu 2015 ne nameravata spoštovati določil pakta stabilnosti in rasti, po katerih proračunski primanjkljaj ne sme preseči treh odstotkov BDP-ja, dolg države pa ne sme preseči 60 odstotkov BDP-ja. In kako se je na upor Francije in Italije odzvala evropska komisija? Spravljivo. Proračunskih načrtov obeh držav za leto 2015 ni zavrnila, temveč je naredila korak nazaj, da ne bi povzročila političnega konflikta. Komisar za finančne zadeve Jyrki Katainen je dejal, da niso odkrili nobenega primera »posebno resnih kršitev« proračunskih pravil EU.

Čeprav je očitno, da državi kršita pravila, so jima za zdaj pogledali skozi prste. Francija in Italija sta si izborili dodatni dve leti, da dosežeta cilj triodstotnega primanjkljaja. Dve leti je veliko. Nista pa tega odpustka dosegli povsem brez kompromisa. V zameno sta morali komisiji obljubiti dodatne ukrepe. Tako naj bi francoski finančni minister Michel Sapin v proračunu za leto 2015 našel dodatnih 3,7 milijarde evrov prihodkov, s čimer naj bi proračunski primanjkljaj zmanjšal s prvotno predvidenih 4,3 odstotka BDP-ja na 4,1 odstotka BDP-ja. Francija kljub tem dodatnim ukrepom primanjkljaja sicer ne bo spravila pod predpisano mejo treh odstotkov, se bo pa tej meji vsaj bolj približala. Enako velja za Italijo: italijanski finančni minister Pier Carlo Padoan je obljubil, da bo v proračunu za prihodnje leto našel dodatnih 4,5 milijarde.

Toda pozor: Sapin do dodatnega prihranka ne namerava priti z rezi v plače javnih uslužbencev, pokojnine in socialne transferje, kot bi morda pričakovali. Zanaša se na spremenjen računovodski pristop, nižje stroške servisiranja dolga države, povračila denarja iz proračuna EU in dodatne proračunske prilive zaradi strožjega nadzora davčnih utajevalcev. Podobno velja za Italijo. Padoan se ni zavezal k dodatnim rezom v plače javnih uslužbencev, pokojnine in socialne transferje, ampak namerava približno 3,3 milijarde evrov pridobiti s tem, da se bo odpovedal prvotno predvidenim davčnim rezom. In te obljube so komisarju Katainenu zadoščale za ugotovitev, da niso našli »posebno resnih kršitev«!

V Economistu so razplet komentirali kot vsesplošno ohranitev obraza. Komisija se je ubranila očitkov, da je popustila izsiljevanju velikih članic, obenem pa se je izognila konfliktu z drugo in tretjo največjo gospodarsko silo v EU. Komisija ima konec tega meseca, ko bo končala revizijo proračunskih osnutkov držav članic evroobmočja, še eno priložnost za kaznovanje Italije in Francije, vendar mnogi dvomijo, da bo to dejansko storila, zlasti ker bo Katainena na položaju komisarja za finančne zadeve zamenjal bivši francoski finančni minister Pierre Moscovici, politik, ki je najbolj zaslužen za to, da si je Francija izborila dodatni dve leti.

Dr. Christian Schulz, ekonomist pri banki Berenberg, najstarejši nemški zasebni banki, ustanovljena je bila namreč že leta 1590, je za časnik New York Times dejal, da dodatni ukrepi, ki jih je francoska vlada evropski komisiji obljubila v zameno za odpustek, ne pomenijo velikega proračunskega zategovanja pasu in možno je, da bo komisija od Francije terjala dodatno varčevanje ali vsaj uvedbo dodatnih strukturnih reform, zlasti ker jesenska gospodarska napoved komisije kaže, da bo rast Francije nižja od tiste, na kateri je Francija oblikovala osnutek proračuna za leto 2015. Kljub temu pa se mu ne zdi verjetno, da bi Bruselj proti Franciji zaradi kršitev proračunskih pravil uvedel kakšne ostrejše sankcije.

Država veliko več pridobi, če zažene rast, kot pa če z rezi v plače prihrani dvesto ali tristo milijonov, hkrati pa ubije optimizem potrošnikov in izgubi rast.

Bolj papeški od papeža

Kaj pa Slovenija? Slovenska vlada se ni uprla Bruslju in ni zahtevala odloga, pač pa je obljubila, da bo primanjkljaj že leta 2015 spravila pod tri odstotke. Še več. Ne bo ga spravila samo rahlo pod tri odstotke. Spravila ga bo na 2,8 odstotka! Pri čemer namerava največji »fiskalni napor« narediti na področju restriktivne politike plače v javnem sektorju. V letošnjem letu naj bi na ta račun privarčevala 0,49 odstotka BDP-ja, v prihodnjem letu pa 0,94 odstotka. Znižati želi plače najslabše plačanih javnih uslužbencev, od policistov do učiteljev. Poleg tega namerava porezati socialne transferje. Od vlade, ki se deklarira za levosredinsko, bi pričakovali več socialnega čuta, pa tudi več zavedanja o posledicah, ki jih bo takšno rezanje imelo na rast. Evropska komisija je v jesenski napovedi Sloveniji sicer resda napovedala gospodarski preobrat, saj naj bi slovenski BDP letos zrasel za 2,4 odstotka, leta 2015 za 1,7 odstotka, leta 2016 pa za 2,5 odstotka, kar je celo bolj optimistična napoved od napovedi vladnega urada za makroekonomske analize in razvoj. A treba se je zavedati, da lahko ta rast z napačnimi potezami vlade hitro uplahne. V času vlade Janeza Janše smo videli, kako boleče so posledice pretiranega zmanjšanja javnega trošenja. Ves prihranek, ki ga je Janševa vlada ustvarila z zakonom o uravnoteženju javnih financ, je bil izničen z upadom gospodarske rasti. Dejstvo je, da država veliko več pridobi, če zažene rast, saj se posledično zvišajo davčni prilivi, zaradi česar je primanjkljaj laže (beri: manj boleče za prebivalstvo) spraviti pod tri odstotke, kot pa če sindikate stisne v kot, z rezi v plače prihrani dvesto ali tristo milijonov, hkrati pa ubije optimizem potrošnikov in izgubi rast. Finančni minister Dušan Mramor pravi, da je proračunska pravila EU treba spoštovati, ker smo se sami zavezali k njim. Res je, nihče nas v ta pravila ni prisilil s pištolo. Toda zakaj bi se pravilom smele ogniti velike države, majhne in šibke države pa naj bi jim ubogljivo sledile?

Naj znova spomnimo na Avstrijo: v krizi ni znižala učiteljskih plač, nasprotno, celo dvignila jih je! Še bolj presenetljiv pa je podatek, našli smo ga v osnutku avstrijskega proračuna za leto 2015, da je avstrijska vlada v obdobju krize našla celo dodatna sredstva za financiranje zobozdravstvenih storitev.

Varčevanje je močno zdravilo. Treba ga je pravilno odmerjati. Premajhen odmerek zdravila bolnika lahko ubije. A prav tako ga lahko ubije prevelik odmerek.

Slovenija sploh ni v tako slabem stanju, da bi potrebovala naglo in drastično rezanje javnih izdatkov. V analizi Euro Plus Monitor, ki sta jo pripravila dr. Holger Schmieding in dr. Christian Schulz, vodilna ekonomista pri nemški zasebni banki Berenberg, Slovenije ne boste našli med največjimi evropskimi bolnicami. Boste pa zato našli Francijo. »Napredek Francije je še vedno zelo omejen,« ugotavljata avtorja analize. »Država mora zmanjšati proračunske izdatke, porezati davke in iti bistveno dlje od minimalne reforme trga dela, ki jo je izvedla na začetku leta 2013. Kajti sicer lahko že v manj kot treh letih konča na repu evropske lestvice.« Gre za analizo o tem, kolikšen napredek pri izhodu iz krize so lani dosegle članice evroobmočja ter Poljska, Švedska in Velika Britanija in kako zdrava so njihova gospodarstva. Schmieding, ki je pred prihodom v Berenberg delal za Mednarodni denarni sklad, in Schulz, ki je pred tem delal za Evropsko centralno banko, sta Slovenijo uvrstila v zlato povprečje. Po kazalcih napredka smo od dvajsetih držav zasedli enajsto mesto, po kazalcih splošnega zdravstvenega stanja pa sedmo mesto – tu so nas prehitele le Estonija Nemčija, Luksemburg, Slovaška, Nizozemska in Švedska. Biti v povprečju niti ni tako slab položaj. Nismo med najboljšimi državami, vendar pa tudi ne med najslabšimi. Po enem od kazalcev, namreč po odpornosti proti finančnim šokom, smo se uvrstili celo na vrh lestvice, kar pomeni, da smo proti finančnim šokom odpornejši od katerekoli druge države z evrom, pa tudi bolj od Poljske, Švedske in Velike Britanije. To je posledica dejstva, da je slovenski bančni sistem razmeroma majhen glede na obseg domače ekonomije in da so zato naše težave povsem obvladljive tudi brez zunanje pomoči. In še nekaj je treba vedeti: ko gre za to, koliko »fiskalnega napora« so vložile posamezne države v uravnoteženje javnih financ, je bolje biti v sredini kot na vrhu lestvice. Prvo mesto je namreč po tem kazalcu zasedla Grčija, vsi pa vemo, kakšno žrtvovanje je ta visoka uvrstitev terjala od grškega prebivalstva – Grčija ima najvišjo brezposelnost med vsemi državami EU. Bolj kot to, na katero mesto se je vrstila posamezna država, je pomembna naslednja ugotovitev Schmiedinga in Schulza: »Varčevanje je močno zdravilo. Treba ga je pravilno odmerjati. Premajhen odmerek zdravila bolnika lahko ubije. A prav tako ga lahko ubije prevelik odmerek.«