Monetarna tiranija

Ustavno sodišče je enajst mesecev prelagalo odločitev, ali je bila lanska razlastitev podrejenih upnikov podržavljenih bank skladna z ustavo. Logično. Gre za skoraj pol milijarde evrov. Če bi morala država vse odvzeto premoženje vrniti ali pa razlaščencem izplačati vsaj dostojno odškodnino, bi se znašla v zagati. Zelo verjetno bi morala banke dodatno dokapitalizirati, zaradi tega pa bi bilo napovedano znižanje proračunskega primanjkljaja pod tri odstotke BDP že prihodnje leto znanstvena fantastika.

Odločitev ustavnih sodnikov, da postopek presoje začasno prekinejo, dokler ne dobijo odgovorov evropskega sodišča, je prišla kot naročena. Finančni minister Dušan Mramor si lahko oddahne. Tudi če se izkaže, da so bile z izbrisom podrejenih obveznic bank poteptane pravice upnikov in da jim je država odvzeto premoženje dolžna vrniti, se to ne bo zgodilo še vsaj leto ali dve, tako dolgo bo trajalo, da sodišče EU primer obravnava in pošlje odgovore. Ustavni sodniki so si s tem pridobili dodaten čas, morda celo toliko časa, da se jim izteče mandat in bo odločitev preložena na ramena naslednje sodniške skupine.

Je ta primer res tako zapleten, da ga slovenski ustavni sodniki niso sposobni razvozlati brez zunanje pomoči, ali pa je to le izgovor za zavlačevanje? Slovenija se je z vstopom v EU resda zavezala, da bo spoštovala njene pravne akte. Toda izbris podrejenih bančnih obveznic nima podlage v nobenem pravnem aktu EU. Ministrstvo za finance in Banka Slovenije ga nista izpeljala na podlagi direktive EU, saj ta ob izbrisu sploh ni obstajala, sprejeta je bila šele spomladi letos, pri čemer so jo članice EU v svojo zakonodajo dolžne vnesti šele do prihodnjega leta. Izbris je bil opravljen na podlagi priporočila evropske komisije, priporočilo pa tudi po mnenju ustavnega sodišča ni zavezujoč pravni akt.

Evropska komisija je Slovenijo izsiljevala, ko je državno pomoč bankam pogojevala z razlastitvijo vlagateljev v podrejene obveznice bank, in Slovenija se je temu diktatu podredila. Toda to še ne pomeni, da je bil diktat komisije legitimen in da je bila razlastitev brez nadomestila legalna.

Slovenija je bila po svoje poskusni zajček bruseljskih politikov in frankfurtskih bankirjev. Na nas so lahko preverili, kako v praksi deluje nova metoda sanacije bank, tako imenovani bail-in, po katerem banki ne sme biti dodeljena državna pomoč, če prej k pokrivanju njenih izgub poleg lastnikov ne prispevajo tudi podrejeni upniki. V nobeni drugi evropski državi niso šli tako daleč kot v Sloveniji. Nasprotno. Evropska centralna banka in evropska komisija sta leta 2010 irsko vlado prisilili, da je uradno zaprosila za pomoč trojke, da se je zavezala k varčevalnim ukrepom in da je banke dokapitalizirala z denarjem davkoplačevalcev, pri čemer pa sta ji izrecno prepovedali kakršnokoli striženje imetnikov podrejenega dolga bank.

Tedanji guverner ECB Jean-Claude Trichet je Irsko prisilil, da je na plečih irskih davkoplačevalcev v celoti izplačala predvsem nemške in francoske banke, vendar brez kakršnegakoli striženja podrejenih upnikov irskih bank. Pomenljiv je primer Avstrije. Da bi avstrijske davkoplačevalce vsaj delno razbremenili stroškov reševanja nasedle koroške banke Hypo Alpe Adria, so septembra letos izvedli striženje. Toda to je bilo manj občutno kot v Sloveniji, kajti posegli so samo v hibridne obveznice, pa še med temi zgolj v tiste, ki niso imele državnega poroštva.

Zakaj ustavno sodišče odločitve glede razlastitve ni sposobno sprejeti brez zunanje pomoči? Ker se ustavni sodniki bolj kot neposredno s človekovimi pravicami, kot je pravica do zasebne lastnine, ukvarjajo z vprašanjem o posledicah, ki bi jih odločitev lahko imela za stabilnost bančnega sistema in vzdržnost javnih financ. Enako so ravnali že decembra 2012, ko v imenu javnih financ niso dovolili izvedbe referenduma o slabi banki.