Pod koprskimi palmami

Restavracija Skipper
Kopališko nabrežje 3, Koper
Tel.: 05 626 18 10
www.skipper-koper.com
Ob koprski marini (med mestno plažo in Luko) lahko jedilno krmarite vsak dan od 11. do 22. ure.

Fino:
domače testenine s hobotnico

Ne tako fino:
ravioli s skuto
pečen zobatec & vongole
Skipper vam bo za večerjo hitro naračunal več kot 40 evrov na osebo.

Če ste že med prejšnjo ekspedicijo čompali z verzom Morje in gore, gorje in more!, pa dajte še tokrat, se na planski seansi Konzumovega izvidniškega štaba ni dal vrhovni selektor. Nam je pa dovolil, da tokrat barko privežemo v koprski marini in preverimo, kako in kaj bližnjim kopalcem in morjeplovcem streže mednje strateško pozicionirana restavracija Skipper.

Konzumova izvidnica je šefa sale v njegovem so eighties ambientu zmotila med muzanjem ob ustvarjalnih zagatah Binetovih absolventov, pri debati s konzumovci pa je navkljub kasneje opaženim številnim malvazijam v hladilnih vitrinah vztrajal, da sta na voljo le Rodicina in vipavska. Tudi prav, sploh ker s prvo nismo imeli nobenih težav. Te so se kazale bolj na jedilnem horizontu. Očitno je pri Skipperju udomačena navada, da radi na isti krožnik naložijo več različnih stvari v manjših dozah; po treh pozdravih iz kuhinje (liptaver na presušenem kruhku, rezina palačinkine role s šunko, sardelni namaz) so ponosno predstavili tako imenovano ribjo zakusko, na kateri pa potem v devetih različnih prigrizkih le v dveh nastopata ribi (simpatičen nasoljeni losos in preplozana tunina s koromačem), v drugih pa večinoma tako ali drugače osolateni mehkužci in členonožci, od katerih so – poleg krasnega Lisjakovega olivnega olja – vpisa v poročilo vredni le simpatični, z medom marinirani repki kozic in mehko kuhani koluti hobotnice na nabodalu.

Fino skuhana hobotnica je zakuhala še eno okusno reč; v rdeči salsi, preliti prek doma namešane in dizajnirane kratke pašte, je bila vrhunec večera, katerega kontrapunkt je – v podobi brezobličnega vojaško zelenega razpadlega raviola z izcejeno, separirano kislo skuto – čemel na sosednjem krožniku in z vsem svojim bitjem in žitjem izžareval očitno dejstvo, da bi bilo bolje, ako sploh nikoli ne bi bil obstajal.

Smola – ali pač slab tajming – je nato spremljala še glavni krožnik: medtem ko je šefe filiral (kar precej preveč pečenega) zobatca, so se priložene vongole ohladile na sobno temperaturo, v relativno dobrem stanju so do nas prišle le še kapesante in spet je bila za odrešitev zagate potrebna steklenička Lisjakovega olivca. Kljub spodobnim sladicam – v vinu kuhani hruški, krostati in tribarvni panakoti – se zdi, da Skipper vse skupaj jemlje preveč lagano sportski in da se je z ambientom iz osemdesetih že mogoče pofurati, s površno pripravljeno košto iz devetdesetih pa pač ne. Skip.