Veliki rop

Prodaja državnega premoženja še naprej upravičeno buri duhove slovenske javnosti. Zadnja oddaja Tarča na TV1 je olje na ogenj v veliki meri še dodatno prilila.

Toda kljub številnim kontroverznim mnenjem in (proti)argumentom se ni mogoče izogniti občutku, da se temeljni argument za prodajo skoraj ne izpostavlja in se bolj s puhlicami kot pa z realnimi, logičnimi dejstvi, skuša prodajo tujcem pred slovensko javnostjo na vsak način upravičiti.

Najbolj za lase privlečen, obenem pa najbolj izpostavljan je »argument«, da je treba državna podjetja prodati zato, ker je država slab lastnik, ki ne zna dobro in učinkovito voditi podjetja; samo tuji, nedržavni lastnik je tisti, ki bo podjetje »prestrukturiral« in ga pripeljal v uspešne vode. Toda s tako logiko se zavestno mešata vlogi lastnika in upravljalca in se zamolčuje, da država, če je lastnik, ni nujno, da je tudi upravljalec. Če so državna podjetja slaba, torej pomeni, da so nesposobni njegovi upravljalci, ne pa nujno tudi lastniki!

Absolutno se strinjam z dosedaj komaj izpostavljeno ugotovitvijo, da so za uspeh ali neuspeh podjetij, ne glede na lastništvo, v odločilni meri zaslužni ali krivi sposobni ali nesposobni upravljalci, torej menedžerji, direktorji, upravniki in upravni odbori podjetij. Le-te pa nastavlja lastnik in jih preko nadzornega organa tudi kontrolira!

Zato je na dlani vprašanje, zakaj pa država ne poskrbi za nastavitev sposobnih upravljalcev in poslovodnih menedžerjev tako, kot bi za to poskrbel tuji lastnik, ki bi kupil državno podjetje? Če res nimamo ustreznega menedžerskega kadra (v kar ne verjamem, saj so cvetoča gospodarska podjetja, ki so bila pred osamosvojitvijo Slovenije poslovno zelo uspešna, vodili slovenski menedžerji!), zakaj za upravljanje naprimer ne najamemo uveljavljenih tujih gospodarstvenikov ter jim damo ustrezno visoke plače, ki jih vežemo na izkazan uspeh podjetja? In zakaj že sedaj niso plače menedžerjev državnih podjetij vezane na izkazano uspešnost podjetja? Torej je očitno toliko ponavljan »argument« o nujni prodaji »boljšim« tujim lastnikov na trhlih nogah in rabi le prikrivanju pravih razlogov za prodajo.

Tudi argument, da je bila prodaja »obljubljena« (konkretno komu?), da je ni mogoče ustaviti brez posledic, ki bi sledile z zvišanjem obresti, odtegnitvi evropskih sredstev za druge namene itd ter verodostojnosti Slovenije nasploh – ne »drži vode«. (V kratkem vmesnem spotu v omenjeni oddaji je to priznala tudi »obljubovalka«, bivša predsednica vlade Bratuškova). Lahko celo verjamemo, da bi res nastala morebitna škoda, toda zanesljivo bi le-ta bila kratkoročna; dolgoročne posledice izgube naše ekonomske suverenosti in identitete pa so in bodo s takšnimi prodajami usodne za državo in predvsem nepopravljive!

Tudi argument, da moramo prihodnje leto doseči javnofinančni primanjkljaj po zahtevi EU in tudi zato potrebujemo kupnino, je šibak, kar je v oddaji – poleg že prej mnogih ekonomistov – izpostavil Luka Mesec, saj bi vsa kupnina prispevala k javnofinančni stabilizaciji in zadolženosti Slovenije skorajda zanemarljiv znesek. O »nepopustljivosti« Komisije EU glede njenih javnofinančnih zahtev pa imamo že izkazane zglede v Franciji in Italiji, ki znata za obrambo interesov svojih držav reči odločen NE!

Ali obstaja potem še kak bistven in realen, toda neizpostavljen argument ? Žal, ta obstaja. To je vdor in povečanje vpliva tujega kapitala, neizprosnega vladarja današnje neoliberalistične ekonomije, ki si prizadeva postopoma, toda vsestransko obvladati ne le naše proizvodne zmogljivosti, ampak tudi našo infrastrukturo in za tem še naše splošno družbene dejavnosti. Torej tudi zdravstvo, šolstvo, trgovino, kmetijstvo, okoljsko politiko, bančništvo, promet, informatiko in vse drugo, iz česar bi se dalo ustvarjati dobičke; na koncu celo s kulturo...!!! Obenem bi ta kapital postopoma krčil javne dejavnosti in delal državo »vitko«, saj bi absolutna prevlada tržnega neokapitalima in njegove finančne potence v končni fazi imela državo le še zgolj za »fasado« brez efektivne moči. Tudi zakone in druge normativne funkcije v skrbi za državljane bi država sprejemala zgolj pod vplivom kapitala in izključno v njegovem interesu. Interesi ljudi, državljanov in njihove kvalitete življenja bi pomenili le marginalne interese kapitala, za uveljavitev katerih država, praktično oropana lastnih kompetenc v politiki do državljanov, ne bi več imela zadostne izvršne moči.

V tem dejstvu se skriva »potreba« po prodaji državnih, tudi infrastrukturnih in razvojno strateških podjetij, kar je začetni proces dolgoročnega dogajanja, da se državo oslabi in jo v vseh segmentih postopoma spravi pod vpliv svetovnega neoliberalističnega kapitala.

In kakšna je pri tem dolgoročna perspektiva države, za katero smo si Slovenci tako živo prizadevali dvesto let...?

Na to naj si odgovori bralec sam....!