Legalizirana kraja

Afera LuxLeaks, ki je izbruhnila ta mesec, je nazorno pokazala, zakaj imata kar dve tretjini najpremožnejših svetovnih korporacij izpostavo tudi v Luksemburgu. Kot je razkrila preiskava Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ), multinacionalke na podlagi individualno zasnovanih davčnih načrtov in razvejene mreže hčerinskih podjetij v Luksemburg pretakajo prihodke iz drugih držav, s čimer zanje veljajo veliko nižje davčne stopnje, kot bi sicer. Vseeno jim je, če druge države prikrajšajo za nekaj milijard evrov. One zaslužijo milijardo. Za nič dela. Pa je to kraja? Ne, pravijo v Luksemburgu, to je samo konkurenčnost na področju davčne zakonodaje na notranjem trgu EU.

»Luksemburg ni davčna oaza,« je po poročanju ICIJ prejšnji mesec na dogodku za pomembneže z Wall Streeta dejal luksemburški finančni minister Pierre Gramegna. In sprožil val smeha.

Resnici na ljubo razkritje ICIJ samo po sebi ni bilo ravno veliko presenečenje. Večji pomen ima to, koliko pozornosti je zbudilo, kot izvirnost poročanja. Konzorciju je dokumente odstopil francoski novinar, ki je sam že nekaj časa pisal o tem, pa se ni nihče zganil. Evropska komisija vodi preiskovalni postopek zaradi suma, da je Luksemburg z ugodnim davčnim režimom za FIAT in Amazon družbama dal »nezakonito državno pomoč«.

Vse današnje zaklinjanje predstavnikov Luksemburga, da je treba spremeniti in poenotiti pravila igre pri obdavčenju, je malo vredno, saj ga je spodbudilo šele vsesplošno zgražanje nad spornimi praksami. Luksemburška vlada, ki napoveduje polno sodelovanje pri razjasnitvi okoliščin in ureditvi razmer, se prav zdaj na evropskem sodišču bori proti zahtevku evropske komisije, naj ji omogoči vpogled v podatke iz davčnega sistema.

Juha postane še bolj neokusna, ko vanjo primešamo dejstvo, da je bil novi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker prej dolga leta luksemburški finančni minister in predsednik vlade. Jean-Claude Juncker, ki je v julijskem govoru v Bruslju napovedal, da si bo komisija pod njegovim vodstvom prizadevala za »vzpostavitev nekaj morale, etike v evropski davčni pokrajini«. Oznake, češ da je Al Capone postal predsednik etične komisije ali da se je Drakula zavihtel na čelo krvne banke, ki jih je bilo slišati v Bruslju, v tem kontekstu ne morejo biti žaljive.

Predstavniki skrajne desnice in evroskeptičnih strank v evropskem parlamentu so ta teden neuspešno predlagali izglasovanje nezaupnice. Pa čeprav njihov predlog ni bil skrajen, vsekakor pa manj skrajen od stopnje sprenevedanja poslancev največjih strank. Slovenski evropski poslanci, še posebej pripadniki Junckerjeve Evropske ljudske stranke, so bili na Twitterju med razpravo o nezaupnici večinoma tiho kot miške. So pa zato toliko zavzeteje obveščali javnost o vsaki besedi, ki jo je naslednji dan v nagovoru evropskemu parlamentu izrekel papež Frančišek.

»Živeli smo na račun drugih. Ne samo drugih držav, temveč drugih ljudi, kot smo mi, ki so plačevali davčne obveznosti, medtem ko so se jim korporacije v njihovih državah izmikale,« sta v časniku Luxemburger Wort zapisala zgodovinar Benoit Majerus in diplomat Luc Dockendorf. »Ne moremo se več pretvarjati, da luksemburški model nima nikakršnih negativnih posledic za druge države.«

Na primer države, ki so zaradi prenizkih proračunskih prihodkov prisiljene razprodajati državno premoženje po diskontnih cenah, pri čemer so kupci pogosto prav korporacije, ki imajo zaradi »davčne optimizacije« na razpolago več kot dovolj denarja. Denarja, ki ne bi smel biti njihov.