Smo Slovenci suvereni?

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

28. 11. 2014  |  Mladina 48  |  Komentar

Kako suverenost definirati, zgodovinsko in danes? Kaj je od nje, če smo jo kdaj imeli, sploh ostalo? In glavno vprašanje, ki ga narekuje podton današnje prevladujoče neoliberalistične ideologije: ima suverenost v času globalizacije in ob zamenjavi državljanskih pravic za potrošniške sploh kakšen smisel?

Katerokoli temo danes pogledate v medijih, je, posredno ali neposredno, usodno povezana s temi vprašanji. Slovenija je leta 1991 suverena in nekaj mesecev kasneje mednarodno priznana država postala v času, ko je bila definicija suverenosti v Evropi in svetu že precej načeta. A slovenske politične elite tega niso zaznale, niti niso zmogle v novih razmerah definirati suverenosti. Samo da so dobile okostje države!

Slovenija je bila torej formalno še priznana po klasičnih definicijah suverenosti političnega, gospodarskega in vojaškega obvladovanja ozemlja. Badinterjeva komisija, ki je odločilno prispevala k njenemu priznanju, je klasičnim postulatom dodala še spoštovanje človekovih pravic in pravic manjšin, kar pa se je pri Sloveniji (izbrisani) in tudi pri Hrvaški (srbska manjšina) izkazalo za goli formalizem, ki ga je nastajajoča EU zlahka prezrla. Kot je pri baltskih državah ob vstopanju v EU prezrla diskriminacijo ruske manjšine in kot nemočno opazuje avtoritarne režime znotraj sebe (Madžarska), brez zadržkov pa kritizira enake zunaj svojih meja, med njimi tudi (ali najbolj) Rusijo, ki je postala glavni ideološki sovražnik.

Slovenci so o nekakšni nacionalni avtonomnosti začeli razmišljati leta 1848 pa potem z jugoslovanskim trialističnim programom v letih pred prvo svetovno vojno. V najtežjem in najbolj travmatičnem odnosu so bili z Nemci, saj so jih ti hoteli germanizirati, ker so zapirali pot do Jadranskega morja. Ko so se med prvo svetovno vojno prvič znašli na obzorju svetovnih velesil, je bil njihov odnos komaj kaj spodbudnejši. Za Veliko Britanijo in ZDA do začetka vojne Slovenija ni bila niti zemljepisni niti politični pojem. Ko so v teh državah le nekaj zvedeli o Slovencih, so bili zanje v imperialnih delitvah, kot se je slikovito izrazil član jugoslovanskega odbora, Hrvat Franjo Supilo, »mrtvo truplo«. V prvem poročilu Foreign Officea o Slovencih, napisanem med vojno, izdanem pa leta 1919, je bilo zapisano prepričanje, da Slovenci nikoli niso ustanovili lastne države, nimajo nacionalne tradicije in ne zgodovinskih pravic, na katere bi se lahko sklicevali pri oblikovanju politike. Do podobnih mnenj so prišli tudi v ameriškem State Departmentu. Ruski zunanji minister Sazonov je ruskemu agentu naročil, naj primorske Slovence prepriča o nujnosti italijanske okupacije, sicer pa dejal, da se Rusija za Slovence ne bi bojevala niti pol dneva dlje. Po prvi svetovni vojni je bila slovenska usoda odločena v kontekstu (tajnih) mednarodnih dogovorov, različnih kupčevanj, spornih mirovnih pogodb, dvomov o slovenski nacionalni vitalnosti in predsodkov do Slovencev. Seveda je k temu bistveno prispevala nesposobnost slovenskih političnih elit. Prav zanimivo je gledati, kako zaznamujemo obletnico prve svetovne vojne: s poudarjanjem zgodb vojakov in posameznih družbenih skupin (žensk, otrok ipd.), kar je hvalevredno, a brez kritične konotacije. Enako kot v EU, ki se v kontekstu današnjih zavezništev boji političnih razprav in sporov v zvezi s krivdo. V slovenskem primeru je izogibanje povezano s primerjavo tedanjih in sedanjih elit, saj je odgovor jasen: tako kot je ravnanje tedanjih slovenskih političnih elit potrjevalo tezo o »nezgodovinskosti« naroda, jo tudi ravnanje sedanjih.

Približevanje EU je polno simbolnih servilnih dejanj, opustitev prostocarinskih prodajaln in zaprtje edine tovarne sladkorja sta samo bolj znana, a dovolj simbolna sporočilna primera z bistveno globljo vsebino.

Posledica prve svetovne vojne je bila razdelitev med štiri države, nacionalno pa se je Slovencem uspelo med njimi okrepiti le v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma v Kraljevini Jugoslaviji. Tu jim je uspelo doseči neformalno kulturno avtonomijo in šolstvo v slovenskem jeziku (z univerzo vred). Pod močnim carinskim varstvom pa deloma še zametke nacionalnega gospodarstva. Politične avtonomije v nasprotju s Hrvati (sporazum Cvetković-Maček) niso dosegli nikoli. Vladajoča SLS, ki je doma največ govorila o njej, v Beogradu pa molčala, je niti ni potrebovala. Od leta 1935 do druge svetovne vojne je skupaj s cerkvijo absolutno obvladovala Dravsko banovino in potihoma vzpostavljala nekakšen klerofašistični sistem.

Prvo resnično suverenost v zgodovini so Slovenci dosegli v surovih razmerah druge svetovne vojne, razkosani med tri okupatorje in obsojeni na etnocid, ko večine evropskih držav, z Jugoslavijo vred, ni bilo več na zemljevidu. Vendar ne enotni: del slovenske politike se je spustil v kolaboracijo in se povezoval z najhujšima sovražnikoma Slovencev, s fašizmom in z nacizmom. In to še preden je bila Jugoslavija sploh okupirana! Osvobodilna fronta je bila tista, ki je v razmerah okupacije ustvarila ilegalno slovensko državo z lastnim parlamentom (kočevski zbor), poverjeništvi (»ministrstvi« SNOS) za vsa družbena področja, vojsko, gospodarstvom, davčnim in posojilnim sistemom, zdravstvom, različnimi oblikami pomoči – še posebej skrbi za otroke, lastnim denarjem (ne, ni bil tolar prva slovenska valuta, pač pa partizanska lira!), kulturnimi institucijami, časopisi in radiem, celo znanstvenim inštitutom. In tik pred koncem vojne tudi z ustanovitvijo vlade. Slovenski poročevalec, glasilo OF, je izhajal v 8000 izvodih, kurirji pa so ga od postojanke do postojanke v enem dnevu raznosili po celotnem slovenskem nacionalnem ozemlju. Čeprav je bilo v begunstvu in izgnanstvu 80 tisoč ljudi, skoraj 60 tisoč po fašističnih in nacističnih taboriščih, nekaj deset tisoč prisilno mobiliziranih, sodelovanje s slovensko ilegalno državo pa je bilo smrtno nevarno (blizu 60 tisoč ljudi je šlo skozi zapore, več kot 8000 je bilo obsojenih na dolgoletno ječo, desetine tudi na smrt, okupatorji pa so kot maščevalni ukrep ustrelili 2949 talcev), slovenska uporniška država ni imela nobenih kadrovskih težav. Z nobenim, še tako izpostavljenim in nevarnim položajem. V času italijanske ofenzive poleti in jeseni 1942 je zunaj obroča nastalo celo alternativno vodstvo, če bi Italijani delujoče znotraj obroča nemara zajeli. Ob zgodovinskih primerjavah je zares ponižujoča nesposobnost vlad v samostojni Sloveniji, ki v mirnodobnih razmerah in pri vsej sodobni infrastrukturi in birokratskem aparatu niso zmožne niti v celoti sestaviti vlade in dobiti kompetentnih ministrov, kaj šele obvladovati kakšne naravne nesreče, kot je potres ali poplava!

Drugo suverenost so Slovenci počasi in trudoma zgradili v jugoslovanski federaciji. Po drugi svetovni vojni je Slovenija kot ljudska in nato socialistična republika (LRS, SRS) sicer prvič v zgodovini dobila formalno suverenost: republiško državnost, pravico do samoodločbe skupaj s pravico do odcepitve, ustavo in skupščino. Vendar je bila suverenost navidezna, Jugoslavija je bila v praksi ponovno centralizirana, Slovenija je tudi izgubila samostojno partizansko vojsko. Nekakšna enakopravnost je bila zagotovljena edino skozi najvišje partijske organe, predvsem politbiro CK KPJ, kjer so imeli slovenski politiki, zlasti Kardelj, pomembno vlogo.

Žal se po 23 letih slovenske državnosti kaže, da so bile zaničevalne ocene velikih držav po prvi svetovni vojni o »nezgodovinskosti« slovenskega naroda točne.

Boj za dosego druge resnične suverenosti se je začel že sočasno z nastajanjem nove federacije. Že na drugem zasedanju Avnoja je slovenski general Jaka Avšič od Tita izposloval obljubo, da bo slovenska partizanska vojska ostala. To se ni zgodilo. Na predlog Josipa Vidmarja in slovenske delegacije v prvi povojni zvezni skupščini je bila v prvo povojno zvezno ustavo leta 1946 (in nato v obe kasnejši, leta 1963 in 1974) zapisana pravica do samoodločbe, skupaj s pravico do odcepitve, na katero se je Slovenija sklicevala leta 1991. A pravi boj za suverenost je potekal od konca petdesetih (od rudarskega štrajka leta 1958, ki je bil označen za izraz slovenskega nacionalizma) do sredine sedemdesetih let. Na gospodarskem področju je v strogi tajnosti Niko Kavčič sicer že v štiridesetih letih in v razmerah strogo planske centralizirane ureditve pod zaščito slovenske SDV začel skrivaj ustvarjati slovensko nacionalno gospodarstvo. To je segalo tudi v Trst in zamejstvo (po definiciji, da je slovenska manjšina »majhna država v sklopu druge države«). Jugoslavija je manjšince vseskozi podpirala, slovenske oblasti po letu 1990 pa so iz ideoloških razlogov uspešno pripomogle k uničenju zamejskega gospodarstva (t. i. afera Safti in propad Tržaške kreditne banke). Slovenski »liberalizem« je sicer propadel, a generacija Staneta Kavčiča je znala natanko določiti parametre, ki določajo slovensko suverenost ne glede na državne okvire: poleg politične zlasti gospodarska samostojnost, ki jo zagotavljajo »čisti računi« (načelo kotizacije) do federalne tvorbe, kombinacija pretežno družbene oziroma državne in zasebne lastnine, zavarovanje in izkoriščanje naravnih virov (»uravnotežena zelena bilanca«, kot so temu rekli), izkoriščanje geostrateške lege, policentrizem, v katerem ima gospodarstvo vodilno vlogo pri razvoju »družbene nadgradnje« v lokalnih okoljih, razvoj lastne znanosti in najbolj propulzivnih panog, v omejenem obsegu tudi lastne obrambne sile. Uspešen razvoj takega koncepta ne bi imel večjih težav niti po razpadu Jugoslavije in vstopu v novo naddržavno tvorbo, EU, niti z globalizacijo. Niko Kavčič, ki je zelo dobro razumel geostrateške interese in minljivost državnih tvorb, je tudi po osamosvojitvi političnim elitam večkrat zaman predlagal, naj sicer pritegnejo tuji kapital, a nevtralizirajo interese za Slovenijo ključnih večjih držav. Naj, na primer, nemški kapital spustijo v Primorje, italijanskega pa v notranjost. Pa so vse politične elite, tudi današnja, ravnale ravno nasprotno (Koprska banka, prodaja letališča).

Od konca šestdesetih let do osamosvojitve (in še nekaj let čez) je Sloveniji postopoma uspelo doseči dejansko suverenost. Ta je bila (z nekaterimi izjemami) popolna na kulturnem in šolskem področju in večinoma tudi na gospodarskem (pač z upoštevanjem skupnega jugoslovanskega trga, skupne valute in fiskalne politike). Če bi dosegla financiranje federacije po načelu kotizacije, bi – upoštevaje načelo, da država seveda ne more biti gospodarsko neodvisna (to bi bilo načelo osamitve, ki pa ni delovalo niti v Albaniji ali Severni Koreji), lahko pa je suverena – Slovenija tedaj bila zelo blizu tej suverenosti. Omejeno suverenost je imela v obrambi (TO po letu 1969) in mednarodnih odnosih. Republiška diplomacija je bila omejena na sosednje države in regionalno sodelovanje, a načeloma so Sloveniji in njenemu gospodarstvu jugoslovanska neuvrščena politika in dobri odnosi z obema blokoma koristili, pa tudi vpliv slovenskih diplomatov v jugoslovanski diplomaciji ni bil ravno zanemarljiv (vsekakor pa neprimerno večji kot danes v EU). A razvojni koncept, ki ga je razvila »liberalistična« generacija, je bil po osamosvojitvi skrčen na gradnjo avtocest, novega ni bilo, s tem pa tudi nobenega razmisleka o slovenski suverenosti v novih razmerah.

Tretjič je Slovenija suverenost dosegla z osamosvojitvijo. Tedaj je nekaj let imela v resnici največjo suverenost v vsej svoji zgodovini, in kot sedaj kaže, tudi zadnjo. Suvereno je obvladovala prostor, imela je nacionalno gospodarstvo z lastno valuto, svojo vojsko in diplomacijo. A se je razprodaja začela že precej prej, v marsičem že pred osamosvojitvijo, v velikem delu pa neposredno po njej. Mitologizirana predstava o osamosvojitvi govori o osamosvojiteljih in silah kontinuitete, ki so osamosvojitev menda želele preprečiti. V resnici je desno-katoliški del Demosa hotel predvsem oblast, ki bi jo prelil v lustracijo, gospodarsko pa prek denacionalizacije in privatizacije v prevzem družbenega premoženja. Nobenih težav ne bi imel z obstankom v Jugoslaviji, če bi mu zvezna oblast le priznala tisto, kar je nekoč Korošcu: da absolutno obvladuje Slovenijo. Le nekaj več mednarodnega pritiska in malo manj Miloševićeve napadalnosti, pa bi se ta koncept izšel. Tudi na drugem polu bodočega Demosa ni bilo kaj dosti bolje. Bavčarju in njegovim, na primer, je bilo predvsem do tega, da Kučanovi reformirani komunisti gredo in da se odpre prostor zanje. Kdo jih bo odnesel, Miloševićeva protibirokratska revolucija ali domači protesti zaradi afere JBTZ, je bilo nepomembno. A tudi potem se je slovenska politična elita – večinoma zaradi želje po politični oblasti in zaradi pohlepa – suverenosti začela zelo hitro odrekati. Tam, kjer je bilo treba, in tam, kjer ni bilo. »Frak in talar«, za katera je Cankar upal, da nikoli več ne bosta krojila usode ljudstva, sta demokracijo izkoristila za vrnitev skozi velika vrata. Precejšen del nacionalnega premoženja je bil v naravi vrnjen tujcem: največ katoliški cerkvi (Vatikanu) in tujim fevdalcem. Za to ima poleg politike največ zaslug tedanje ustavno sodišče. Pravniki lahko to (tako kot vse) upravičujejo, kot se jim ljubi. Zgodovinska ocena pa je in bo ostala, da so ljudstvu odvzeli pravico, da gospodari s svojimi gozdovi. Vrnili so ga v srednji vek. Vzeli so mu enega temeljnih virov za preživetje, za gospodarjenje v svojem okolju, za obvladovanje prostora, v katerem živi. (Blizu temu smo bili, in smo še, tudi z vodnimi viri). No, saj so kasnejše sestave ustavnega sodišča prav tako bolj malo mislile na ljudstvo. Tisto pod vodstvom Ernesta Petriča (ki je bil iz kariernih razlogov celo v Kavčičevi vladi, potem pa še z marsikom in marsikje) je preprečilo blokado slabe banke, ki bo sedaj zadnje ostanke ljudske lastnine, ustvarjene v socializmu, razprodala različnim agencijam in skladom iz davčnih oaz (večinoma se bo verjetno »vrnil« nakradeni domači kapital, milijonske provizije pa bodo pobirali posredniki).

Slovenska politična suverenost je nekje na ravni kranjskega deželnega zbora, slovenske politične elite v Bruslju pa enako servilne, kot so bile nekdanje na Dunaju, pa tudi v Kraljevini Jugoslaviji, kjer je bilo treba plačati ceno, ker so nas Srbi »osvobodili«.

A to je le del zgodbe. Na slovenskem zunanjem ministrstvu imajo sezname denacionalizacijskih »upravičencev«, ki jim jih je dostavljal uradnik z avstrijskega veleposlaništva, slovenske oblasti pa so se vneto trudile, da bi tako ali drugače odplačale »dolg« zaradi avstrijske podpore v času osamosvajanja. Približevanje EU je polno simbolnih servilnih dejanj, opustitev prostocarinskih prodajaln in zaprtje edine tovarne sladkorja sta samo bolj znana, a dovolj simbolna sporočilna primera z bistveno globljo vsebino. Od obljub vseh političnih strank, da bo Slovenija vojaško nevtralna in v doglednem času demilitarizirana, smo danes tam, kot smo bili v drugi polovici 19. stoletja, ko so slovenski vojaki sodelovali pri okupaciji Bosne in Hercegovine za avstro-ogrske imperialistične potrebe, upravičevane s širjenjem avstrijske »civilizacije« na »primitivni« Balkan. Danes na enak način slovenski vojaki širijo ameriško »demokracijo«. Ko se s faktografsko suhoparnostjo zloži, kot bi v sočnem jeziku rekli na jugu »govna po datumima«, je pot v današnjo politično in gospodarsko servilnost jasna. Ljudje so vanjo brezbrižno privolili in jo celo podpirajo. Kako je mogoče razumeti, da je bil za evropskega poslanca izvoljen človek, ki trdi, da bi bila t. i. trojka za Slovenijo pomoč? Najbrž je bil v Grčiji zgolj na dopustu na kakšnem otoku. Sicer bi vedel, za kakšno »pomoč« gre. No, saj verjetno ve in se zgolj spreneveda. Država je tam razsuta tako, da si desetletja ne bo opomogla, vsak pa ropa, kar še lahko. Če greš danes v Grčijo na znanstveni posvet, ti lahko kolegi ponudijo le prostore in z nekaj sreče morda še dostop do spleta, celo kavo za udeležence pa plačujejo iz svojega žepa. Da o številnih hujših socialnih razsežnostih »pomoči« niti ne govorim. Znanosti tako rekoč ni več, šole životarijo, socialni in zdravstveni sistem sta razpadla, kulturne in druge institucije, ki bi morale biti zgrajene že pred leti, so gradbeni skeleti. Bodimo brez iluzij, Slovenija tudi brez trojke ni prav daleč od Grčije. Ko sem se ne prav davno vračal iz Aten, sem se spomnil knjige Zdenka Mlynářa Mraz prihaja iz Kremlja. Avtor opisuje, kako je, ko je bil še mlad komunist na Češkoslovaškem, po vojni odšel na študij v Moskvo, kar je bil zanj strahovit kulturni šok. Ko se je vrnil, ni bilo nobenega šoka, Češkoslovaška je bila natančno taka kot Sovjetska zveza. Tudi to, kar nam ponuja nekdanji predsednik Demosove vlade, ni drugega kot sovjetska »bratska« pomoč. Le ideološki predznak je drug. Boljšo ponazoritev za formo mentis slovenskih osamosvojiteljev in to, kam so nas pripeljali, bi res težko našel.

Kar zadeva slovensko suverenost, lahko z zgodovinskega stališča ugotovimo, da je bil v osnovi uresničen le program Zedinjene Slovenije, ki je zahteval združitev Slovencev v eno upravno enoto, uporabo slovenskega jezika v javnosti, na sodiščih in v šolah ter ustanovitev univerze. Tu se stvar konča. No, tudi kar zadeva jezik, je v zadovoljstvu kar nekaj grenkobe. V znanstvenem svetu je slovenski jezik drugorazreden in nima nobene veljave več. Zdesetkane vrste mladih znanstvenikov pišejo izključno v angleškem jeziku, ker je tak pač sistem habilitacij in točkovanja. Temu sledijo tudi domače znanstvene revije. Podobno je v tistih kulturnih in umetnostnih zvrsteh, ki niso nujno vezane na izražanje v jeziku. Vendar celo literaturo vedno več ljudi bere le še v angleščini. Podobno je s spremljanjem medijev. Nacionalni mediji so vse bolj sami sebi zadostni. Danes je jezik neprimerno bolj zaščiten, kot je bil v času Prešerna in marčne revolucije, vendar je trend nasproten, kot je bil tedaj. Tedaj so ga hoteli spraviti na raven razvitih jezikov, danes potihoma drsi nazaj na raven narečne (družinske in lokalne) komunikacije.

Slovenska politična suverenost je nekje na ravni kranjskega deželnega zbora, slovenske politične elite v Bruslju pa enako servilne, kot so bile nekdanje na Dunaju, pa tudi v Kraljevini Jugoslaviji, kjer je bilo treba plačati ceno, ker so nas Srbi »osvobodili«. S socialistično Jugoslavijo resne primerjave nihče niti ne dela več. Opravičilo sedanjih političnih elit je, da smo danes v evropski demokraciji in kulturnem krogu sorodnih narodov, kar pač ni primerljivo s »totalitarno« Jugoslavijo. V resnici gre za večni slovenski servilni kompleks, občutek, da smo večvredni od »Balkancev«, in za zgodovinsko inferiornost v odnosu do večjih zahodnih narodov, nekoč do dunajskega dvora, sedaj do bruseljske birokracije. Gospodarske suverenosti ni več, Slovenija je danes, tako kot v avstro-ogrskih časih, »vzdrževana«, nesposobna spodobno preživeti svoje prebivalstvo in zagotoviti prihodnost mladim generacijam, ki se izseljujejo, podobno, kot so se konec 19. stoletja. Geostrateško prednost izgublja, v zračnem prometu je provinca, železniški je ostal na ravni iz časa avstro-ogrske monarhije. Nima vojaške in ne zunanjepolitične suverenosti. Niti ene niti druge v resnici sploh ne želi imeti. Enakih pravic, kot jih je ob osamosvojitvi zahtevala zase, ne priznava drugim. Obnaša se kot pritlehni pritepenec, ki se mu je zgodovinsko okno po sreči pravi trenutek odprlo in se je zrinil v klub posvečenih, sedaj pa tuli v isti rog z velikimi in prezirljivo gleda na tiste, ki te sreče niso imeli in so ostali zunaj.

Izgubo vsaj še ene suverenosti – najabsurdnejše, a hkrati najbolj povedne – je treba omeniti: orwelovsko izgubo zgodovinskega spomina. Slovenske desne politične elite so se, ob tihi asistenci levih, doma in v Evropi 20 let trudile, da bi izbrisale spomin na prejšnja obdobja suverenosti. Slovenijo so potisnile v vzhodni blok. Njena zgodovina naj bi bila enaka zgodovini baltskih in podobnih držav, ki so bile izpostavljene dvema okupacijama, nacistični in sovjetski (komunistični), po vojni pa enakemu totalitarnemu sistemu. Danes v Evropi, razen v zgodovinopisju, pa še tu zelo omejeno, nihče ne ve za slovenski (jugoslovanski) samoupravni socializem, odprte meje, neuvrščeni položaj med blokoma. Tudi posamične stroke so bile v mednarodni percepciji v preteklih dveh desetletjih zgodovinsko potihoma uvrščene v vzhodni blok, čeprav so bile, razen prvih povojnih let, večinoma usmerjene na Zahod. Pa saj interpelacija proti predsedniku državnega zbora in celodnevna parlamentarna razprava pove več kot dovolj. Dr. Milana Brgleza, sicer strokovnjaka za mednarodno pravo, so iz SDS med drugim obtožili za izjavo, da je bila slovenska država korak nazaj v smislu državotvornosti in da so bili Slovenci prej vezani na drugačen tip države, ki je imela dediščino, kredibilnost in neko pripoznanje v mednarodni skupnosti, sedaj pa imamo državo, ki je sicer članica Nata in EU, pa tega ne zna izkoristiti v svoj prid. Povedal je torej nekaj, kar je mogoče zgodovinsko, sociološko in politološko zlahka dokazati in je samoumevno vsakemu, ki vsaj malo spremlja dogajanje v Sloveniji in Evropi. Seveda je ta slovenska izguba spomina šla v kontekst neoliberalistične EU in mednarodnega kapitala. Ne enemu in ne drugemu niti najmanj ni bilo do tega, da bi Slovenija tudi v kapitalizmu storila to, kar je v socializmu. Da bi torej v obdobju po padcu Berlinskega zidu vzpostavila neko humano obliko kapitalizma. Za kar je glede na zgodovinsko izhodišče imela vse možnosti.

Žal se po 23 letih slovenske državnosti kaže, da so bile zaničevalne ocene velikih držav po prvi svetovni vojni o »nezgodovinskosti« slovenskega naroda točne. Slovenija je sicer dobila samostojno državo in z njo suverenost, a je to z lahkoto in lahkomiselno zapravila. Danes ima suverenosti manj, kot je je imela v federativni Jugoslaviji, politične in ekonomske elite pa države niso zmožne upravljati. Še zlasti ne v dobro vseh državljanov, kar je bil namen osamosvojitve. Državo je večidel zapravila politična generacija, ki si lasti zasluge za osamosvojitev. Poosamosvojitvena generacija, ki je sedaj vidneje stopila na politično prizorišče, kaže videz razdrobljenosti in nemoči ter sledi utečenemu konceptu odvisnosti in servilnosti. Odgovor na vprašanje, ali se bo Slovencem v skromnih ostankih, ki so še ostali od države, uspelo pobrati in obstati kot nacija, je negotov. Alternativa sicer ni etnocid, kot je bil v času druge svetovne vojne, pač pa verjetnost, da bodo potihoma poniknili, tako kot ponikajo manjšine: z izseljevanjem, s prilagajanjem jeziku kariere in standardom vse bolj prevladujočih tujih podjetij, z lažnim občutkom, da o nečem odločajo, ker lahko volijo parlament, tako kot so nekoč deželne zbore, in izbirajo med desetimi vrstam kosmičev na trgovinskih policah. Ne odločajo pa o svojih gozdovih, svoji vodi, svojem gospodarstvu in zaradi tega tudi ne o sociali, zdravstvu in šolstvu.

Generacije, ki bi želela definirati četrto slovensko suverenost in jo tudi udejanjiti, še ni na vidiku.