Razredna dinamika postsocialistične Evropske unije

V teh razmerah je mogoče zagotoviti enotnost vladajočih skupin samo od zunaj: z »etiko«, »moralo« ali z materialno eksistenco moralne ideologije. Prav zato nas politiki, ki zastopajo kompradorsko buržoazijo, zalivajo z moralističnimi izlivi. Prav zato širijo pravljico, da bi bilo s kapitalizmom vse v redu, če bi le bili njegovi nosilci »etični« in »moralni«. S tem poskušajo na eni strani disciplinirati svoje članice in člane – na drugi strani pa uspavati izkoriščane množice.

V javnem pismu predsedniku vlade je sindikalist Goran Lukič opozoril, da je vlada sprejela osnutek proračunskega načrta in ga poslala v pregled Evropski komisiji in evrski skupini. »Neposredno. Mimo javnosti. Mimo širše razprave v Sloveniji,« je ugotovil Goran Lukič.

Predpisi EU seveda ne zahtevajo, da bi morale vlade določati državne proračune zgolj po navodilih Evropske komisije in mimo domače javnosti in parlamenta. Še v izjemnih primerih, kakršen je bila Grčija, se ignorira samó ljudstvo, meščanski parlament pa lahko odigra svojo predstavo.

Pač pa predpisi EU določajo mehanizem za izdelavo državnih proračunov, ki se imenuje »evropski semester«. Postopek gre takole. Najprej Evropska komisija analizira dogajanje v preteklem letu in izdela analizo trenutnega položaja; potem svet Evropske unije (ki ga sestavljajo področni ministri) določi politiko na ravni EU, Evropski parlament pa izda mnenje o politiki zaposlovanja. V naslednji fazi države članice predložijo osnutke svojih politik evropski komisiji, ta izda priporočila za vsako državo posebej, svet Evropske unije sprejme priporočila, ki jih potrdi evropski svet (sestavljajo ga predsedniki vlad ali vodje držav EU), in naposled svet EU (področni ministri) sprejme ta priporočila. Na njihovi podlagi države članice po svojih postopkih sprejmejo državne proračune za naslednje leto.

Za »evropski semester« je značilno, da poteka predvsem na ravni izvršnih teles. Vloga evropskega parlamenta je minimalna (izda le »mnenje«, pa še to zgolj o enem omejenem področju), zlasti pa so omejeni državni parlamenti, ki lahko sprejmejo državni proračun le še v vnaprej določenem okviru. Mehanizem še posebej krepi položaj vlad v odnosu do parlamentov in domače javnosti. Evropski organ, ki odloča, je svet EU, ta predstavlja vlade in sestavljajo ga področni ministri, pri proračunskih odločitvah finančni ministri. Tudi pri predpisih, ki jih izdaja evropska komisija, ima svet EU odločilno vlogo. In vendar ga sestavljajo zgolj vladni ministri.

Ne gre torej zato, da bi organi EU odvzemali suverenost državam članicam, temveč da izvršna telesa odvzemajo suverenost ljudstvom. Z drugimi besedami: tehnokratske skupine depolitizirajo odločanje in ga odtegujejo javnemu nadzoru.

Predpisi EU seveda ne zahtevajo, da bi morale vlade določati državne proračune zgolj po navodilih Evropske komisije in mimo domače javnosti in parlamenta. Še v izjemnih primerih, kakršen je bila Grčija, se ignorira samó ljudstvo, meščanski parlament pa lahko odigra svojo predstavo.

V Sloveniji še nadalje ruši parlamentarno demokracijo ustavni člen 3 a. Ta določa, da »v postopkih sprejemanja aktov in odločitev v mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, vlada sproti obvešča državni zbor«. A državni zbor lahko o tem zgolj »sprejema stališča« (ne odločitev), ki jih vlada »upošteva« (a je parlamentarna stališča ne obvezujejo). Parlament je z dopolnitvijo ustave sebi samemu odvzel možnost, da bi dejansko sodeloval pri upravljanju pravic, ki jih je država »odtujila« na mednarodne organizacije, in je to prepustil vsakokratni vladi oziroma celo področnemu ministru. Prav s to ureditvijo smo postali napadalci in okupatorji v imperialističnih vojnah »evro-atlantskega« kapitalizma, zaradi te ureditve nam ta isti kapitalizem sestavlja državni proračun, zato nam lahko uničuje šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo.

Že nekaj časa tehnokracije in administracije na skrivaj in brez javne razprave sodelujejo pri pogajanjih o zloglasnih sporazumih TISA, CETA in TTIP. Latovščina teh kratic je duhamorna, a treba si je ogledati, kaj prinašajo.

TISA – »Trade in services agreement«, Sporazum o trgovanju s storitvami, predvideva nepovratno privatizacijo javnih storitev: šolstva, zdravstva itn., med drugim tudi preskrbe z vodo. Sporazum bo omejil možnost držav, da zagotavljajo javne storitve in regulirajo zasebne storitve. Po mnenju strokovnjakov bo sporazum komercializiral storitve, tako da ne bodo namenjene več javni koristi, temveč zasebnim dobičkom, zlasti dobičkom transnacionalnih korporacij.

CETA – »Comprehensive Economic and Trade Agreement«, Splošni gospodarski in trgovski sporazum med Kanado in EU, ki so ga podpisali 26. septembra letos v Ottawi, potrditi ga morata še evropski svet in parlament. Ena izmed cvetk v tem sporazumu je pravica, ki jo daje investitorjem, da tožijo vlade pred posebnim arbitražnim sodiščem, če sprejmejo predpise, ki jih diskriminirajo, ali če »prekršijo zagotovljeno varstvo investicij«. Arbitraža je tajna, odločitev dokončna, priziva ni. Pravico do tožbe imajo samo investitorji, države je nimajo. Sporazum je uvedel tudi pravno kategorijo »posredne razlastitve«: če država s svojimi ukrepi onemogoči investitorju, da bi z investicijo ustvaril »razumen profit«. V tem primeru lahko investitor zahteva od države kompenzacijo.

TTIP – »Transatlantic Trade and Investment Partnership«, Čezatlantsko partnerstvo za trgovino in investiranje je sporazum med EU in ZDA, ki mu pravijo tudi TAFTA – »Transatlantic Free Trade Agreement«, Čezatlantski sporazum o prosti trgovini. Pogajanja so bila tajna, dokler niso v Die Zeitu objavili nekaterih delov osnutka sporazuma. Eden izmed ciljev sporazuma je, da ameriškim podjetjem odpre evropski trg storitev. Sicer pa osnutek omejuje pravico vlad do neposredne ali »posredne« nacionalizacije ali razlastitve in določa, da mora država plačati kompenzacijo v višini tržne vrednosti, povečane z obrestmi po komercialni stopnji. Predvideva privatizacijo pošte, a dopušča državam, da zagotavljajo splošne poštne storitve. Omejuje možnost držav, da postavljajo pogoje pri podeljevanju koncesij zasebnim podjetjem. Omejuje državno reguliranje zavarovalnic in bank. Omejuje tudi možnost javnega zavarovanja in bančništva. Osnutek prav tako kakor CETA daje pravico investitorjem, da tožijo državo, če njeni predpisi in ukrepi posegajo v njihove »pravice« in zmanjšujejo dobičke. Potem ko so objavili besedilo, je evropska komisija odprla javno razpravo, ki je menda pripeljala do nekaterih sprememb. A sedanje besedilo sporazuma še vedno ni javno.

Tajni sporazumi nadaljujejo neoliberalno ofenzivo. Način, kako se o njih pogajajo, krepi položaj vlad na škodo parlamentov, oboje pa odteguje nadzoru volivk in volivcev.

V pismu predsedniku vlade je Goran Lukič opozoril tudi, da je vlada poslala osnutek izvedbenega zakona o fiskalnem pravilu strokovnim službam evropske komisije, da ga bodo »neformalno« pregledale pred razpravo v slovenskem parlamentu. Tega ne predpisuje noben mehanizem, to je zgolj neformalna servilnost sedanje vlade.

»Če bo vlada še naprej tako servilna, potem ne potrebujemo ne vlade ne parlamenta, zadosti bo izterjevalec za Bruselj,« je po prvih pogajanjih o vladnih ukrepih v javnem sektorju izjavil sindikalist Branimir Štrukelj. Bati se je, da je vlada, ki ima koalicijsko pogodbo, nima pa programa – in ki jo vodi stranka brez programa, a z obilo moralistične retorike – že zdaj zgolj »bruseljski izterjevalec«.

Kaj se torej dogaja? Navadno si položaj predstavljamo takole: transnacionalke napadajo socialno Evropo; ali: divji ameriški kapitalizem pritiska na civilizirani evropski kapitalizem; ali pa: bruseljska birokracija v službi globalnega kapitala nam hoče vzeti socialno državo. Zgodbe so manihejske in zlo prihaja od zunaj. Tudi tista bolj radikalna, da nas potiskajo v neokolonialno odvisnost, je po istem kopitu.

Tajni sporazumi nadaljujejo neoliberalno ofenzivo. Način, kako se o njih pogajajo, krepi položaj vlad na škodo parlamentov, oboje pa odteguje nadzoru volivk in volivcev.

Te predstave nimajo kakšnega posebnega analitičnega potenciala, pa tudi za politično delovanje so preveč abstraktne. Z njihovo pomočjo ni mogoče zadovoljivo analizirati sedanjega položaja in tudi ni mogoče izdelati kakšne alternativne politike.

Zanimiv drugačen pogled je najti v knjigi francoskega pravnika Alaina Supiota Duh Filadelfije. Socialna pravičnost proti totalnemu trgu, ki je pred kratkim izšla tudi v slovenščini. Avtor se zavzema, da bi obudili »duha« deklaracije, ki jo je Mednarodna organizacija dela sprejela leta 1944 v Filadelfiji. Izhodišče deklaracije je stališče, da je svoboda iluzorna, če ne temelji na socialni varnosti. To je bila prva mednarodna deklaracija, ki je poskusila izpeljati politične sklepe iz svetovnih vojn 20. stoletja. Načelo Filadelfijske deklaracije, da mora biti ekonomska organizacija v službi socialne pravičnosti, je vgrajeno tudi v preambulo ustanovne listine Združenih narodov (1945) in v Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (1948).

Po Supiotovem mnenju je sedanjo brezobzirno neoliberalno politiko proizvedlo zavezništvo med ultraliberalci v razvitih deželah evro-atlantskega kapitalizma in državno-partijsko birokracijo nekdanjih socialističnih dežel. Obojim je skupno, da verjamejo v železne zakone ekonomije in prezirajo množice. Ko so se postsocialistične države pridružile EU, je to zavezništvo dobilo organizacijsko podlago v aparatih EU. Po Supiotu potemtakem postsocialistične države niso žrtev neokolonialnega pohoda zahodnoevropskega kapitala, pač pa so postsocialistični vladajoči razredi odločilen politični dejavnik v neoliberalni vojni proti ljudstvom Evrope in sveta.

V Sloveniji zgodovina ni tekla tako neposredno in preprosto, a rezultat je isti. Po analizah Frančka Drenovca je Slovenija zaradi frakcijskih bojev, v katerih so se vladajoče skupine spopadale za plen, ki ga je prinesla restavracija kapitalizma, zamudila možnost, da bi zagnala nov gospodarski cikel, ki bi ga morali spodbuditi že v osemdesetih in devetdesetih letih. V nasprotju s Supiotovim optimizmom, po katerem je še mogoče obuditi »duha Filadelfije«, so alternativne analize za Slovenijo bolj črnoglede. V nadaljevanju jih bom na kratko povzel, saj jih ideološki aparati tukajšnjega kapitalizma sistematično cenzurirajo.

V šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja kapitalizma ni ogrozil samo revolucionarni komunizem, temveč so ga zamajale tudi reformistične socialdemokratske politike, ki so se opirale na močno delavsko gibanje v središčnih deželah kapitalističnega sistema. Vladajoči razredi so se na grožnjo odzvali najprej z neokonservativno politiko v ZDA in v Zahodni Evropi, pozneje, ko so se kapitalski reakciji pridružili tudi vladajoči razredi zgodovinskih socializmov, pa s sedanjo neoliberalno politiko.

Politike reševanja kapitalizma so zelo spretno uporabile drug proces, ki je potekal hkrati z vzponom delavskih gibanj in je bil dolgoročne narave. Oprle so se na zaton »evro-atlantskega« kapitalizma. Francoski zgodovinar Fernand Braudel je že pred časom postavil hipotezo, da se gospodarski sistemi gibljejo v dolgih ciklih, v katerih se izmenjujejo obdobja blaginje z obdobji depresije. Teoretiki analize svetovnih sistemov (Wallerstein, Arrighi) so iz Braudelovega empiričnega opažanja naredili pravo teorijo na podlagi hipoteze o dolgih gospodarskih ciklih v kapitalizmu, ki jo je v dvajsetih letih 20. stoletja predlagal sovjetski ekonomist Nikolaj Dmitrijevič Kondratjev. Po teh analizah se prav zdaj izteka zadnji akumulacijski ciklus, ki je potekal pod hegemonijo ZDA. Ali se bo začel nov ciklus, denimo, vzhodnoazijski, za zdaj še ni jasno. Za upadajočo fazo vseh ciklov je značilno, da kapital beži v finance, da sistem pretresa politična nestabilnost, nekdanji hegemon pa pogosto brani svoj položaj z vojnami.

Poročilo o človekovem razvoju Organizacije združenih narodov za leto 2013 je razglasilo, da prihaja do vzpona svetovnega Juga. Po njihovih analizah bodo namreč Brazilija, Indija in Kitajska po skupnem deležu v svetovnem produktu kmalu prehitele skupni produkt Francije, Italije, Kanade, Nemčije, Združenih držav in Združenega kraljestva. Po izračunih Mednarodnega denarnega sklada je Kitajska prav letos prehitela ZDA v obsegu bruto domačega proizvoda, preračunanega na podlagi kupne moči. S tem se je končalo obdobje, ki se je začelo 1872, ko so ZDA po tem kazalcu prehitele Združeno kraljestvo. Ti podatki le iz drugačne perspektive prikazujejo zaton »evro-atlantskega« akumulacijskega cikla, ki se je začel po 1860, ko je sedanji center prehitel sedanjo periferijo.

Kapitalski nasprotni udar proti delavskemu gibanju je izkoristil sedanjo sistemsko krizo kapitalizma, tako da je uveljavil vrsto ukrepov, ki so okrepili kapital, hkrati pa politično, ekonomsko in nasploh družbeno oslabili organizirano delo. Kapital je ponovno ustvaril »rezervno industrijsko armado« brezposelnih. Vpeljal je »atipične«, ali »nestandardne«, ali »prekarne« načine zaposlitve, ki odpravljajo pridobitve delavskih bojev, zlasti pravice iz dela, saj vsiljujejo delovna razmerja na podlagi civilnega prava, ne več na podlagi delovnega prava. Kapital je napadel javne storitve in sploh socialno državo. Nenehno potiska mezde navzdol. Skratka, kapitalistični razred »starega središča« je dosegel, da dobički naraščajo, četudi akumulacija upada.

Glavni orodji pri tem sta nižanje davkov na kapital in na visoke dohodke ter nižanje mezd in dohodkov. Ena izmed posledic je zadolževanje gospodinjstev in držav, ki ju neoliberalizem spet izkorišča za orodji svoje vladavine. Ob zniževanju množičnih dohodkov se hkrati višajo najvišji dohodki, ki jih države, tudi Slovenija, vse manj obdavčujejo. Zaradi tega se povsod v središču kapitalističnega sistema večajo družbene neenakosti. Po podatkih, ki jih je za obdobje zadnjih 200 let zbral francoski ekonomist Thomas Piketty, se končuje obdobje zmanjševanja premoženjske neenakosti, ki je v Evropi in v ZDA trajalo od konca 1. svetovne vojne do sedemdesetih let 20. stoletja.

Prav v premoženjskih neenakostih je Slovenija izjema. Po podatkih OECD so v Sloveniji neenakosti najmanjše med vsemi članicami te organizacije. Ginijev koeficient, ki meri dohodkovno neenakost, je v Sloveniji precej stabilen in je celo nekoliko upadel med letom 1997, ko je znašal 24,8 točke, in letom 2012, ko je znašal 23,7 točke.

Slovenija se lahko pohvali z najmanjšo dohodkovno neenakostjo, njeni javni izdatki so na ravni povprečja EU. Oboje je velika primerjalna prednost – a zdi se, da tudi ta prednost, ki bi lahko bila eden izmed glavnih vzvodov za »konkurenčnost« države, ne bo več dolgo trajala. Vladajoča politika v Sloveniji je namreč že več kakor desetletje izrazito neoliberalna in potiska Slovenijo na sistemsko obrobje in v vse večjo odvisnost.

To si lahko pojasnimo z razredno dinamiko procesov v Sloveniji po restavraciji kapitalizma. Takoj po obnovi kapitalizma Slovenija ni delila usode drugih postsocialističnih držav, kjer so s surovimi neoliberalnimi ukrepi razbili družbeno tkivo in potisnili delovne množice v izkoriščanje, revščino in nemoč. V govorici tranzicijske učenosti so tedaj rekli, da je bila slovenska pot v kapitalizem »gradualistična«. Ta izraz zavaja, saj daje misliti, da je Slovenija šla po isti poti kakor druge postsocialistične dežele, le da postopno. S tem se zakrije dejanska dinamika takratnih procesov.

Sindikalno organizirano delavstvo je v Sloveniji na začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja zaustavilo poskus takojšnjega neoliberalnega udara. Sindikati so dosegli, da vlada ni zamrznila mezd in plač, narobe, mezde in plače so poslej naraščale. V nasprotju z napovedmi meščanskih ekonomistov in vladno propagando je rast mezd in plač pospešila domače povpraševanje ter s tem zagotovila rast in mednarodno konkurenčnost slovenskega gospodarstva.

A pomembnejši je bil splošni učinek takratnih delavskih bojev: pripeljali so do zavezništva med delavskim razredom in nacionalno buržoazijo. To zavezništvo je bilo institucionalizirano z ustanovitvijo Ekonomsko-socialnega sveta leta 1994. Jedro delavstva v tem zavezništvu so bili delavci in delavke v tradicionalnih močnih industrijah, nacionalno buržoazijo pa sta predstavljali nekdanja »samoupravna« menedžerska frakcija (desnica jo je razglasila za »rdeče direktorje«) in »leva« politična frakcija (ta je bila pomaknjena zelo na desno: socialdemokrati in liberalci). Približno do leta 1996, ko je Slovenija podpisala sporazum o približevanju EU, so bili v tem razrednem kompromisu hegemoni partner sindikati, ki so predstavljali organizirano (industrijsko) delavstvo, a so dejansko zastopali splošne družbene koristi v agonističnem dialogu z nacionalno buržoazijo in z njenimi političnimi predstavniki, ki so bili v tistem času prevladujoča frakcija v politični birokraciji.

Takratni razredni kompromis je temeljil na obljubi vladajoče politike, da ne bo odpravila socialne države, v zameno pa naj bi delavstvo prispevalo h gospodarski rasti in mednarodni konkurenčnosti nacionalnega kapitalističnega gospodarstva. Iz razrednega kompromisa se je razvil »neokorporativističen« sistem. Sociolog Miroslav Stanojević povzema politično-ekonomske značilnosti tega sistema z izrazom »državno-menedžerski kapitalizem«. Družbenopolitični konglomerat, ki se je izkristaliziral okoli razrednega kompromisa, je zagotovil absolutno hegemonijo političnemu projektu vključitve v EU, ni pa izdelal politično-ekonomskega programa. Zato so procesi poslej tekli »spontano«, se pravi, vse bolj se je uveljavljal pritisk globaliziranega kapitala in njegovih politično-ekonomskih zastopnikov – EU, Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in OECD.

Stanojevićeve analize kažejo, da je v drugi polovici devetdesetih let v slovenskem gospodarstvu prišlo do razcepa na velika uspešna podjetja, večinoma izvoznike, ki so vpeljali neofordistične ali celo postfordistične načine proizvodnje, notranja organizacija pa je temeljila na kooperativnem menedžmentu. V teh podjetjih se je med delavstvom in menedžmentom izoblikovala »koalicija za konkurenčnost«, ki jim je omogočila soliden mednarodni plasma. Na drugi strani so ostala »fordistična« podjetja, ki so ohranjala konkurenčnost z intenziviranjem dela in s podaljševanjem dela v sobote, nedelje in praznike ter s klasičnim »despotskim« kapitalističnim menedžmentom. V teh podjetjih se je izoblikovala »koalicija preživetja«, katere trajanje pa je bilo že od začetka omejeno, saj delovne sile ni bilo mogoče izčrpavati v neskončnost, mezd pa tudi ni bilo mogoče nižati kaj dosti pod eksistenčni minimum. Za konkurenčno periferno gospodarstvo, ki ga v Sloveniji predstavlja ta vrsta podjetij, je značilna »polproletarska« narava gospodinjstev. Dohodke teh gospodinjstev poleg mezd sestavljajo še drugi viri, kakršno je delo na črno, pa tudi naturalni viri (vrtički, nekdanje domače kmetije). Podaljševanje dela v konce tedna in praznike je v veliki meri onemogočilo te dodatne vire.

Oba procesa, ki sta potekala na ravni podjetij, sta zmanjšala moč sindikatov, saj sta delavke in delavce odtujila od sindikalnih vodstev. Tako so na eni strani delavke in delavci postali talci »koalicij« za preživetje ali za konkurenčnost, sindikalna vodstva pa so se ujela v past »socialnega partnerstva«.

Kapitalski nasprotni udar proti delavskemu gibanju je izkoristil sedanjo sistemsko krizo kapitalizma, tako da je uveljavil vrsto ukrepov, ki so okrepili kapital, hkrati pa politično, ekonomsko in nasploh družbeno oslabili organizirano delo.

Tako imenovano zgodbo o uspehu je ustvarilo zavezništvo med industrijskim delavstvom in nacionalno buržoazijo, pripeljala pa je v uničenje industrije in v propad nacionalne buržoazije. Z vstopom v EU 2004 in z odpovedjo nacionalni valuti 2007 je bilo konec zavezništva med industrijskim proletariatom in nacionalno buržoazijo. Med tema letoma je prišlo do »druge« privatizacije in do mrzličnega zadolževanja, ki ni bilo namenjeno tehnološki prenovi, temveč pretežno menedžerskim odkupom podjetij. Domače banke so se zadolževale na tujem, da so kreditirale menedžerje, da so si prisvajali podjetja, ki naj bi sčasoma odplačala dolgove svojih lastnikov. Manever se ni posrečil – in s tem je bilo tudi konec procesa oblikovanja nacionalne buržoazije. Glede na pretežno špekulativno naravo menedžerskih odkupov je v resnici težko verjeti, da bi bil ta sloj sposoben samostojno organizirati akumulacijo kapitala, kar je temeljna značilnost nacionalnih buržoazij.

Tako smo ostali s kompradorsko buržoazijo, razbitim delavstvom in šibkimi sindikati. Kompradorska buržoazija se od nacionalne razlikuje v tem, da je nacionalna buržoazija sposobna upravljati proces akumulacije kapitala, kompradorska buržoazija pa tega ne zmore. Kompradorji zgolj skrbijo, da na področju njihove jurisdikcije (»države«) transnacionalni kapital lahko vrši akumulacijo, sami pa si v poplačilo svojih storitev jemljejo del presežne vrednosti, proizvedene na njihovem ozemlju. Kompradorska buržoazija je v bistvu rentniški razred. Kompradorska buržoazija se iz vrste vzrokov ne more sestaviti v pravi (vladajoči) razred: ni organsko integrirana v kapitalistični produkcijski proces; njene različne skupine se povezujejo z različnimi frakcijami globalnega kapitala; rente so odvisne od političnih in upravnih položajev, te »statuse« pa si kompradorji pridobivajo z družbeno destruktivnimi intrigami; kompradorji se ženejo za individualnimi koristmi, ne za razrednimi interesi. To sicer na Slovenskem ni nič novega. Tukajšnja buržoazija ni bila nikoli sposobna, da bi postavila nacionalni program. To je zmogla šele Osvobodilna fronta.

V teh razmerah je mogoče zagotoviti enotnost vladajočih skupin samo od zunaj: z »etiko«, »moralo« ali z materialno eksistenco moralne ideologije, npr. z religiozno ustanovo. Prav zato nas politiki, ki zastopajo kompradorsko buržoazijo, zalivajo z moralističnimi izlivi. Prav zato širijo pravljico, da bi bilo s kapitalizmom vse v redu, če bi le bili njegovi nosilci »etični« in »moralni«. S tem poskušajo na eni strani disciplinirati svoje članice in člane – na drugi strani pa uspavati izkoriščane množice.

V šibkosti vladajočih je možnost za izkoriščane in zatirane. A ker je pravi nasprotnik kapital, je mogoče izkoristiti to možnost samo s transnacionalnim političnim delovanjem organiziranih delovnih množic. Ali če uporabim star izraz: s proletarskim internacionalizmom.