O gospodarski suverenosti, nekdaj in zdaj

Bomo še kdaj imeli raven suverenosti iz leta 1991? Ne kaže. Gotovo gospod Juncker nikoli ne bo dobil pisma, v katerem bi slovenska vlada nasprotovala gospodarski politiki evropske komisije in kakršne je slovenska vlada pred petindvajsetimi leti pošiljala gospodu Markoviću.

Slovenija »mora privatizirati oziroma razprodati« svoja podjetja. To smo obljubili evropskim oblastem, pravijo naši oblastniki. Če hočemo obdržati verodostojnost, druge možnosti nimamo. A oblast ne prodaja podjetij, prodaja preostanke gospodarske suverenosti. Evropska komisija, ki naj bi ji »privatizacijo« obljubili, tega sploh nima pravice predlagati, kaj šele zahtevati, strašenje s kapitalskimi trgi pa je le izgovor za hlapčevstvo države in zaslužkarstvo nekaj posameznikov.

Vsaka prodaja naj bi bila koristna za oba, kupca in prodajalca, a mi prodajamo, ker menimo, da moramo prodajati. Takšne prodaje poznamo iz časov obveznega odkupa. Kmetje so svoje pridelke morali prodajali po ceni, ki jo je določila država. Prodajo petnajstih podjetij smo celo uzakonili, tudi obvezni odkup je bil uzakonjen. Da bi prodajo zaustavili, potrebujemo nov zakon. A tega od strank koalicije ne gre pričakovati, prodaji so nasprotovale le pred volitvami. Ker pa s tem prodajamo preostanke gospodarske suverenosti, si velja ogledati, kako smo jo pridobivali. Res smo imeli opraviti z razpadajočo skupno državo, vendar kaže, da je bila Slovenija bolj država, ko to še ni bila, kot pa zdaj, ko naj bi to bila.

Izgubo gospodarske suverenosti je gospodarska kriza dokončala. Izgubili smo še fiskalno politiko, v potrditev v Bruselj pošiljamo proračune. Zdaj smo mnogo bolj »republiško« gospodarstvo, kot smo bili pred petindvajsetimi leti.

Pot v suverenost je bila na prvi pogled lahka in bleščeča: referendum decembra 1990, razglasitev samostojnosti junija 1991, desetdnevna vojna in brionski sporazum julija 1991, dejanska uveljavitev gospodarske samostojnosti oktobra 1991, mednarodna priznanja Slovenije v začetku 1992. Vmes pa je bilo precej negotovosti in neuspelih poskusov. Nekaj »dokumentov« iz tistega časa razkriva takratna razmišljanja njihovega avtorja. Bolj ali manj znano je, da nisem sodil med zadrte »osamosvojitelje« oziroma da mi je bila osamosvojitev zasilni izhod. To razkrivajo tudi teksti, ki so mi ostali na računalniku; na njem so doma tudi nastajali. Vlada takrat računalnikov še ni imela, vse se je pretipkavalo, zato so morda pravi dokumenti (na primer pisma predsedniku jugoslovanske vlade Anteju Markoviću) celo kaj drugačni od tu predstavljenih, a z njimi naj se ukvarjajo pravi zgodovinarji, ne pa tisti, ki smo bili »zraven« in smo že zaradi tega pristranski. Gre bolj za prikaz vzdušja tistega časa in takratnih razmišljanj o gospodarski suverenosti Slovenije ter o načinih, kako priti do nje.

Poletje 1990

Država, ki je gospodarsko vsaj formalno suverena, ima nekaj atributov, ki jo naredijo za gospodarsko entiteto. To so, poenostavljeno: denar, davki, meje in pravila igre. Vendar to ne pomeni, da je gospodarsko neodvisna, omenjeni atributi so le nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za gospodarsko suverenost. Zato je razumljivo, da smo se z njimi ukvarjali, ko smo razmišljali o tem, kako v takratnih okoliščinah priti do nje. To morda še najbolje razkrivajo dokumenti iz tistega časa. Dva uporabljam tudi tu. Poleti 1990 je nastalo poročilo o uvedbi lastnega denarja, ki se ukvarja s stanjem in omejitvami (ta del zaradi dolžine izpuščam), dva tu objavljena dela poročila pa se ukvarjata z denarnim sistemom v takrat še relevantni konfederaciji in v samostojni državi. Gre za izvirne dokumente, takrat pisane v urejevalniku WordPerfect, v katerih sem popravil samo tipkarske napake in zamenjal kakšen znak, ki je v Wordu drugačen: ~ je zdaj č, { je š. Sestavljenih poročil in dopisov, ki sem jih sestavil, vlada, ko jih je poslala, praviloma ni popravljala ali spreminjala.

POROČILO O MOŽNOSTIH DELOVANJA NARODNE BANKE SLOVENIJE KOT CENTRALNE BANKE

(Poročilo je sestavljeno po več medsebojno neodvisnih posvetih s strokovnjaki s področja denarnega sistema oziroma na podlagi njihovih pisnih mnenj. Omejuje se izključno na denarno področje.)

I. Stanje in omejitve

Po pozitivni zakonodaji je NBS podružnica NBJ; vse odločitve se sprejemajo v NBJ, kar velja tako za notranje in še mnogo bolj za zunanje denarne posle. Medtem ko ima NBS v notranjih odnosih vlogo »kontrolorja«, v odnosih z zunanjim svetom nima nikakršne vloge …

II. Konfederacija

Dogovori o denarnem sistemu in njegovih institucijah v konfederaciji bodo nedvomno sodili med najtrše orehe konfederalne pogodbe. Dogovoriti bi se namreč morali o razdelitvi podedovanih obveznosti, deviznih rezerv, o tem, kako zagotoviti stabilnost domače valute, o tiskanju in izdajanju denarja, o zagotavljanju likvidnosti doma in v tujini, o izvajanju devizne in tečajne politike itd. Ker bi morali na pogajanjih o tem reševati tudi hipoteke preteklosti (zadolženost, tečajne razlike, »podržavljenje« dolgov, devizne rezerve), bi bila pogajanja o denarnem sistemu v konfederaciji izjemno težka. Napake v pogajanjih bi bile zelo drage. V priprave dogovorov je zato treba poleg NBS takoj vključiti vse strokovnjake s tega področja, ki bi morali rešiti vrsto tu navedenih problemov.

(a) odgovornost za stabilnost valute v konfederaciji

Temeljni cilj denarne politike je stabilnost valute. To je mogoče zagotoviti le, če jo zagotavlja ena institucija. Če bi torej v konfederaciji imeli en sam denar (dinar), bi morala biti odgovorna zanj konfederacija, torej njena centralna banka. Deljena odgovornost centralne banke konfederacije in centralnih bank republik za stabilnost valute ni možna, denarna politika more biti le enotna. Ideje, da bi centralna banka konfederacije določala samo okvire denarne politike, ki bi jo republiške centralne banke prilagajale potrebam svojih gospodarstev, so zgrešene. Dolžnosti in pravice centralnih bank republik in centralne banke konfederacije morajo biti natančno določene in pristojnosti razmejene. Konsenz članic konfederacije je zato praktično edino (teoretična alternativa bi bil guverner – tujec, s konsenzom izbran s strani članic) možno načelo odločanja na denarnem področju. Samo tako je namreč mogoče zagotavljati konsistentno denarno politiko in njeno učinkovitost. Zagotavljanje optimalne količine denarja v obtoku je povsod v pristojnosti centralne banke. Odločitev, da je odgovornost za denarno politiko na konfederalni ravni, ne pomeni, da dela aktivnosti ne bi mogli prepustiti republiškim centralnim bankam. Pri tem pa skoraj ni mogoča ureditev, po kateri konfederalna centralna banka ne bi bila odgovorna tudi za upravljanje deviznih rezerv in za intervencije na deviznem trgu v odvisnosti od dogovorov; prav tako bi morala imeti ključno vlogo v tečajni politiki, saj gre za neposredne učinke na določanje količine denarja.

(b) dinarji, lipe, franki

Bi bilo v konfederalni ureditvi mogoče imeti slovensko denarno enoto? Skupna denarna enota sicer ni ključna za denarno unijo; seveda jo morajo kot vzporedno priznati centralne banke drugih republik in s tem centralna banka konfederacije po fiksnem tečaju oziroma po tečaju, ki bi se gibal v ozkih okvirih. S tem pa bi smiselnost lastne valute postala vprašljiva. Kreiranje vzporedne denarne enote, prosto zamenljive za dinar, bi seveda delovalo inflacijsko, če ob njenem kreiranju ne bi zagotovili istočasnega ustreznega zmanjševanja količine dinarjev.

(c) institucije in odnosi med njimi

Ne glede na možnost, da imamo v konfederalni ureditvi svojo denarno enoto, v nadaljevanju predpostavljamo (možne so tudi drugačne predpostavke), da so sestavine konfederalne pogodbe: (1) da ima konfederacija skupen denar, (2) da imamo administrativno neomejevan trg blaga, dela (bi tak v Sloveniji sploh hoteli priznati?) in kapitala, (3) da nima lastnega premoženja, (4) da nima svojih davkov in da financiranje organov konfederacije in skupno dogovorjenih nalog poteka izključno prek carin in kotizacije republik, (5) da primarna emisija poteka izključno prek papirnega denarja, (6) da centralna banka konfederacije ohranja tiskanje in kovanje denarja.

Skupen denar predpostavlja, da sta denarni sistem in denarna politika skupna in da emisija centralne banke konfederacije (CBK) poteka izključno prek papirnega denarja. Pri emisiji primarnega denarja je treba zagotoviti, da ima čim manjši prerazdelitveni učinek. Zdaj NBJ intervenira (če pustimo ob strani določanje namena denarja, kar je tudi zdaj nesprejemljivo) ne samo z določanjem količine dodatnega primarnega denarja, temveč tudi s sredstvi poslovnih bank, ki jih (obvezna rezerva, blagajniški zapisi, limitiranje kreditov itd.) imobilizira. Te instrumente bi bilo mogoče v dogovoru omejiti tako, da bi se obseg intervencij centralne banke konfederacije zmanjšal na neto emisijo, obvezna rezerva pa bi bila le instrument vzdrževanja likvidnosti poslovnih bank. CBK ne bi smela imeti nobenega direktnega komitenta iz gospodarstva ali iz posebnih služb konfederacije. Z njo so povezani samo banke in proračun konfederacije. Vse posle, ki jih sedaj opravlja NBJ in ne sodijo v posle denarnih oblasti, bi morali prenesti na sekretariat za finance; ta naj te posle opravlja do izteka po posebnem dogovoru, s katerim se določijo sredstva in dinamika likvidacije poslov.

Skupno tiskanje in kovanje denarja naj bi tehnično opravljala CBK, v obtok pa bi bankovce in kovani denar dajale centralne banke republik prek zamenjave za knjižni denar, kar bi pomenilo, da hranilci gotovine kreditirajo lastno nacionalno banko. S tem bi centralna banka republike dejansko postala nacionalna banka s svojim premoženjem. O uporabi teh sredstev kot osnovi za kreditiranje bi odločala republika. Narodne banke republik bi se preoblikovale v prave nacionalne banke; v njihove bilance bi vključili depozite poslovnih bank in gotovino, ki je bila izdana na območju republike.

CBK bi vodil Svet guvernerjev, sestavljen iz guvernerjev centralnih bank republik. Sklepe bi sprejemal s konsenzom, guverner pa se menjal po dogovorjenem vrstnem redu. Dohodek CBK bi se uporabljal za financiranje njenih stroškov oziroma delno za financiranje deviznih rezerv ali v prehodnem obdobju nepokritih izdatkov iz dosedanjega poslovanja.

(d) zagotavljanje zunanje likvidnosti

Dogovor o konfederaciji bo moral razmejiti obveznosti iz dosedanjega in bodoči način zadolževanja. Pri obveznostih iz preteklosti je treba spremeniti sedanje odnose; iz zagotavljanja sredstev za vračanje kreditov je treba izločiti federacijo. Konfederacija bi iz proračuna vračala le tiste kredite, ki so bili potrošeni za potrebe federacije in za nepoznanega končnega koristnika. Del tuje akumulacije bo tudi v prihodnje v obliki kreditov. Pravila pri tem bi bila: CBK najema le kredite MDS, najemanje kreditov s strani gospodarstva je prosto, republike so lahko kreditojemalci. Zato bi v dogovoru o konfederaciji morali zahtevati postopno odpravo splošne supergarancije Jugoslavije in normalizacijo zadolževanja v tujini. Če bi tuji kreditodajalci zahtevali supergarancijo konfederacije, bi bilo treba zgraditi varovalni sistem, ki bi onemogočal, da supergarancija postane njena materialna obveza. Soglasje k vsaki supergaranciji bi morale dati vse republike, posebno še, če jo zahteva republika, ki že pred tem ni mogla izpolniti svojih obveznosti. Centralne banke republik bi morale iz svojega kreditnega potenciala kot varščino stalno zagotavljati devizne rezerve v tujini, pri CBK pa bi se moral formirati sklad za pozavarovanje. Za zunanjo likvidnost odgovarjajo tisti, ki imajo devizne rezerve, to je poslovne banke, centralne banke republik in CBK; formirajo in uporabljajo jih na dogovorjen način. Samo devizne rezerve CBK (konfederacije) bi bile državne rezerve Jugoslavije, ki bi jih upravljal Svet guvernerjev. Biti morajo limitirane, dogovoriti bi se morali tudi o vsakoletni količini primarne emisije, ki naj ga CBK uporablja za nakup deviz. Nad rezervami poslovnih bank CBK ne bi imela pristojnosti.

Devizni trg mora biti svoboden za udeležence – banke, ki prodajajo in kupujejo devize. Prek medbančnega sestanka morajo potekati tudi vse transakcije CBK, kadar se pojavlja v vlogi poslovne banke (za račun proračuna konfederacije ali ko opravlja posle najemanja in vračanja kreditov iz tujine). Na ta način bi bila zagotovljena transparentnost poslovanja CBK, tudi kadar je v vlogi komisionarja.

(e) kreditiranje izvoza blaga in storitev ter zavarovanje izvoznih poslov

Kreditiranje izvoza mora biti sestavni del poslovanja gospodarstva, odvisen od njegovih finančnih možnosti; gre za sestavni del poslovanja gospodarstva in bank. Ukrepi za spodbujanje izvoza in njegovo financiranje so lahko le v pristojnosti republike. CBK bi (po posebnem dogovoru) skupaj z narodnimi bankami republik mogla začasno monetizirati vrednostne papirje prek poslovnih bank, kot eno izmed oblik plasiranja primarnega denarja.

JUBMES (oziroma podobno institucijo) naj bi reorganiziral v pozavarovalnico komercialnih tveganj, ki bi jih predhodno zavarovale druge zavarovalne institucije. Upravljalo naj bi ga gospodarstvo in republike glede na vloženi kapital. Morebitno zavarovanje izvoznih poslov za politične rizike naj bi bila stvar republik.

III. Samostojna Slovenija

Lastna centralna banka, ki bi s pooblastili parlamenta uravnavala količino denarja v obtoku, zadovoljevala potrebe gospodarstva po kreditih, varovala nacionalno valuto in skrbela za nemoten plačilni promet doma in v tujini, je normalna sestavina samostojne države. Odločitev za takšno centralno banko je politično, kako jo realizirati, pa praktično oziroma strokovno vprašanje. Formalna odločitev o vzpostavitvi lastnega denarnega sistema pa more le slediti oziroma spremljati in ne prehitevati politične odločitve o osamosvojitvi. Pri tem je treba upoštevati, da ni mogoče prikriti materialnih priprav, potrebnih za takšno odločitev.

Zdajšnje razprave o samostojni centralni banki in lastnem denarju so močno poenostavljene in spregledujejo probleme, ki jih je treba pri tem rešiti. Sklicevanja in primerjave z Denarnim zavodom Slovenije, ki je deloval med vojno, so neresni, razmišljanja o možnosti enostranskega ravnanja znotraj obstoječega denarnega sistema so brezplodna, prepričanje, da bi denarno suverenost mogli vzpostaviti z nasilno emisijo nacionalne valute oziroma z zadrževanjem deviz v NBS, je iluzija. Mimogrede, NBJ formalno nikomur ne brani, da z dinarji pokupi celotne devizne rezerve.

Obdobje po vzpostavitvi lastnih denarnih institucij bi bilo izredno težavno in negotovo. Pred njihovo vzpostavitvijo bi bilo za oblikovanje lastnega denarnega sistema treba sprejeti nekaj odločitev: (1) uvedba lastnega denarja ali denarna unija z drugo državo in njeno valuto, (2) hitrost uvajanja lastnega denarja, to je, ali ga uvajamo takoj z vsemi njegovimi funkcijami ali ne. Lastna gotovina in njeno uvajanje kot obveznega plačilnega sredstva zahteva določitev količine in spremembo dinarskih in (ali pa ne) deviznih terjatev in obveznosti na novo nacionalno valuto. To vključuje tudi prevrednotenje v nove vrednosti stanj sredstev premoženja in spremljanje njihovega gibanja. Zelo pomembna je vzpostavitev odnosa nove nacionalne valute s tujimi valutami, za kar je potrebno soglasje tujih državnih in finančnih institucij. Sama Slovenija je sicer malo zadolžena (računa se, da nominirani dolg Slovenije ne presega 1,3 mrd. USD), vendar je zaradi splošne državne garancije za vračanja kreditov Slovenija soodgovorna za celotno vsoto jugoslovanskih dolgov in se odgovornosti za njihovo vračanje ne more izogniti. Po mednarodnem zasebnem pravu se mora upnik s spremembo dolžnika strinjati, kar pomeni, da bi pri ureditvi teh vprašanj potrebovali tudi soglasje tujih upnikov.

Če bi želela Narodna banka Slovenije prevzeti vlogo prave centralne banke, bi morala kot emisijska ustanova razpolagati z lastnimi deviznimi rezervami. Te »slovenske devizne rezerve v tujini« so vsota dobroimetij Ljubljanske banke, Kreditne banke Maribor in A banke na njihovih računih v tujini. Vendar, čeprav so pravno rezerve v lasti posamezne poslovne banke oziroma njenih komitentov, mednarodnopravno pa je ta lastninska pravica »obremenjena z generalnim pooblastilom NBJ, da lahko te rezerve zaseže«. Ne gre tudi zanemariti, da je razlika med deviznimi terjatvami in dolgovi naših bank relativno majhna. Terjatve v devizah občanov do bank so krite le v višini dobroimetja naših bank pri tujih bankah, pretežni del deviznih terjatev, to je terjatev občanov, je javni dolg federacije, devizne rezerve pa so pretežno naložene kot depoziti v tujini; z njimi razpolaga NBJ. Tudi Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka za partnerje priznata le države; politična osamosvojitev Slovenije in priznanje njene valute sta zato prvi pogoj za njeno vključitev v ključni mednarodni organizaciji, vključitev vanju pa je pogoj za druge komercialne zadolžitve. Podobno je z garancijami. Za zavarovanje posojil je potrebno mednarodno priznanje republike in njene centralne banke. Brez vnaprej dogovorjene »podpore« (sosedske?) iz tujine bi Slovenija prehod težko vzdržala, saj bi imela le tekoči priliv deviz iz gospodarskih odnosov s tujino ter priliv deviz od občanov; zelo verjetno bi prišlo do velike nestabilnosti in inflacijskega emitiranja nove nacionalne valute. Osamosvojitveni ukrepi na denarnem področju – lasten denarni sistem, lastna centralna banka, lasten denar itd. – lahko samo sledijo oziroma spremljajo akt politične osamosvojitve. Njihovo pripravljanje zahteva tehtno in prikrito strokovno analizo namesto gromoglasnih zahtev, zato predlagam takojšnjo ustanovitev posebne komisije za denarni sistem. Ta naj bi ugotovila, (1) ali so sploh in kakšni so možni enostranski ukrepi Slovenije na denarnem področju v danih okvirih, (2) ali je možna ureditev denarnega sistema in politike v konfederaciji in (3) kakšni so potrebni ukrepi (kvantificirani) za uveljavitev lastnega denarnega sistema v samostojni državi.

Jože Mencinger, 18. avgusta 1990

Toliko o razmislekih poleti in jeseni 1990. Kljub pomislekom, prikazanih v »Poročilu …«, smo se brez zapisov in brez formalnosti lotili ustvarjanja denarne suverenosti. O tiskanju gotovine smo se, na primer, odločili kar pri Peterletu doma. Kar sami smo se dogovorili, kaj naj bo na »bonih«. Sam sem hotel imeti Severno triglavsko steno, saj sem naivno mislil, da jo bo težko ponarediti. Skrb za izdelavo je prevzel Marko Kranjec, ki je bil tudi dovolj pogumen, da se je na »bankovce« podpisal. Pred božičem 1990 so bili boni v Cetisu na papirju iz Radeč tudi natiskani. Razumljivo slaba kakovost bonov je bila med razlogi za poznejšo menjavo 1 tolar = 1 dinar, saj se malo vrednih bankovcev ne splača ponarejati. Postopoma je v nastajanju denarnega sistema sodelovalo vse več ljudi, predvsem iz takratne Narodne banke Slovenije. Po srbskem »vdoru« v jugoslovanski denarni sistem smo na hitro pripravili še vso zakonodajo. Kar smo počeli, je bilo, gledano nazaj, precej amatersko. Nihče tudi ni vedel, ali bomo postali samostojna država, politiki so govorili o asimetrični federaciji, sam sem narobe verjel, da je znotraj takšne države mogoče imeti lasten denar. S finančnim ministrom Kranjcem sva zato tudi obiskovala tuje centralne banke, kjer obiskov niso bili veseli; do guvernerjev sva lahko prišla le prek znancev, popoldne in skozi stranska vrata.

Romantično amatersko obdobje ustvarjanja denarne suverenosti se je končalo z ustanovitvijo Sveta Banke Slovenije oktobra 1991. Svet se je na prvi seji odločil za uravnavan drseči tečaj namesto fiksnega, v kar so nas takrat silili tuji svetovalci. A tudi ta odločitev je bila posledica dogajanj iz oktobra 1990, ko so varčevalci po sporu med JLA in TO v stavbi blizu Narodne galerije začeli množično dvigovati devizne vloge, kar je pomenilo, da ne moremo ustvariti deviznih rezerv, ki so potrebne za zaščito fiksnega tečaja. Sistem drsečega tečaja se je dejansko uveljavil že prej. Že poleti 1990 smo dovolili prodajo deviz na ulicah; to je tečaj marke v Sloveniji dvignilo na približno 13 dinarjev, kar je v Slovenijo prinašalo devize in iz nje odnašalo dinarje ter ustvarjalo nekakšne »devizne rezerve« pri prebivalstvu. S »šticungami«, ki jih je uporabljala LB in ki smo jih jeseni 1990 samo legalizirali, smo tudi za podjetja dobili sistem drsečega tečaja. Po njem je izvoznik za nemško marko dobil 7 dinarjev, kar je bil uradni jugoslovanski tečaj, in certifikat, ki ga je lahko prodal na borzi, uvoznik pa je za marko plačal 7 dinarjev in ceno certifikata.

Slovenija »skupni domovini« ne bo delala težav. Če bo ta razpadla, jo bomo zapustili zadnji, tako kot so naši predniki zadnji zapustili avstro-ogrsko cesarstvo.

Zima 1990/1991

Najboljša pot za uveljavljanje gospodarske suverenosti je sporazumna. Je pa, kot vidimo v svetu, malo verjetna. Tudi naša prizadevanja za to so bila neuspešna. Kažejo jih pisma, ki jih je slovenska vlada pošiljala zvezni. Med njimi je tudi tu predstavljeno pismo, napisano po znanem vdoru Srbije v jugoslovanski denarni sistem januarja 1991.

Gospod

Ante Marković

predsednik SIV-a, Beograd

Spoštovani gospod predsednik,

v pogovorih smo že večkrat ugotovili, da so Vaši in naši pogledi na uveljavitev tržnega gospodarstva podobni. Slovenska vlada je zato napravila vse, kar je mogla, za uspeh stabilizacijskega programa in za miren prehod v tržno gospodarstvo. Zdaj ugotavljamo, da so bila naša prizadevanja zaman, saj so ravnanja Republike Srbije in zveznih institucij spodkopala preostale možnosti ne samo za uspeh korekcij stabilizacijskega programa, ampak, kar je važnejše, za miren prehod v tržno gospodarstvo in za normalno gospodarsko sodelovanje v Jugoslaviji. Pri tem je žal že večkrat postalo očitno, da zvezne institucije ne morejo ali nočejo ustrezno reagirati. V nastalem položaju zato ne moremo več čakati na stihijski razplet dogodkov v Jugoslaviji, če hočemo preprečiti dokončen zlom slovenskega gospodarstva. Ker se zavedamo tudi položaja, v katerem se je znašla Vaša vlada in Vi osebno, Vam v »Memorandumu o stališčih Republike Slovenije do urejanja gospodarskih odnosov v Jugoslaviji» in v »Dodatku k Memorandumu o kotizacijah Republike Slovenije za minimalno funkcioniranje federacije« sporočamo predloge za sodelovanje pri preprečitvi gospodarskega, socialnega in političnega kaosa v Jugoslaviji.

S spoštovanjem

Lojze Peterle

Vse, kar se je dogajalo ob pregledu bank in stresnih testih, pa je nespodobno celo za pokrajino, kaj šele za suvereno državo.

predsednik IS Skupščine Republike Slovenije

MEMORANDUM

o stališčih Republike Slovenije do urejanja gospodarskih odnosov v Jugoslaviji

Čeprav je bilo že ob sprejemu Programa gospodarske stabilizacije v decembru 1989 povsem jasno, da bo slovensko gospodarstvo plačalo nadpovprečno ceno njegove uveljavitve, je slovenska vlada program podpirala z ekonomsko-političnimi ukrepi, ki sodijo v njeno pristojnost. To kažejo tudi rezultati, ki jih je navkljub povsem drugačnim gibanjem v drugih delih Jugoslavije uveljavila pri zadrževanju rasti osebnih dohodkov ter splošne in skupne porabe. S posebnim Memorandumom je avgusta 1990 opozorila na odmike pri uveljavljanju programa in zahtevala korekcije, ki bi takrat še mogle rešiti program, kar pa je zvezna vlada ignorirala.

Medtem se je stanje toliko spremenilo, da ukrepi zvezne vlade ne omogočajo izvedbe programa gospodarske stabilizacije. Še več, politični in gospodarski položaj preprečuje kontroliran prehod v tržno gospodarstvo in onemogoča normalno gospodarsko sodelovanje v Jugoslaviji. Najvažnejši razlogi za tak-

šno oceno so razpad: (a) fiskalnega sistema, (b) enotnega jugoslovanskega trga (c) denarnega sistema in (d) splošna nepripravljenost posameznih delov Jugoslavije za uveljavitev tržnega gospodarstva.

(a) Ko je Republika Srbija 1. septembra 1990 v zvezni proračun prenehala plačevati prometni davek in na svoje račune preusmerila plačila carin, Zvezni sekretariat za finance in vlada iz povsem nerazumljivih razlogov dva meseca nista ukrepala niti nista o tem obvestila ostalih republik. Šele ko je slovenska vlada konec oktobra (torej skoraj dva meseca pozneje) začela zadrževati vplačila prometnega davka, je prišlo do reakcij. Povsem upravičeno domnevamo, da bi se, če ne bi bilo takšnega posega s strani slovenske vlade, neplačevanje v zvezni proračun oziroma preusmeritev carinskih vplačil s strani Srbije »neopaženo« nadaljevalo. Izgovori, da je Republika Slovenija kot prva začela z neplačevanjem obveznosti v Sklad za manj razvite republike in Kosovo, so brezpredmetni. Republika Slovenija je z neplačevanjem dela sprejetih obveznosti za Kosovo začela po uveljavitvi bojkota in šele potem, ko se kljub poskusom ni mogla sporazumeti o njegovi ukinitvi s strani Srbije, ki je medtem pokrajini »de facto« odpravila. Slovenska vlada je odklonila plačevanje v Sklad javno, ko je Skladu za leto 1989 in 1990 dolgovala manj kot druge republike.

(b) Ukrepi Izvršnega sveta Skupščine Republike Srbije z dne 31. oktobra 1990, to je z »Odlokom o plačevanju posebnih republiških taks za naziv podjetja, uporabo poslovnega prostora in gradbenega zemljišča« in z »Uredbo o obveznem plačilu depozita za nakup določenega blaga«, pomenijo konec enotnega jugoslovanskega trga. Slovenska vlada v prepričanju, da tako neumni ukrepi ne morejo dolgo trajati, doslej na te ukrepe ni reagirala s protiukrepi. Pozneje sprejeti ukrepi Izvršnega sveta Skupščine Republike Srbije, s katerimi srbska vlada »mehča« prvotne ukrepe, samo dokazujejo, da so ekonomski odnosi v Jugoslaviji državi podvrženi tekočim povsem nepredvidljivim političnim potrebam.

(c) Potem ko je do bolj ali manj prikritih vdorov v denarni sistem, kot so »nakupi« deviznih sredstev brez dinarskih sredstev s strani posameznih beograjskih bank, prihajalo tudi v preteklosti, je z »Zakonom o ...« in »Odlokom o ...« z dne 28. decembra 1990 Narodna banka Srbije tudi odkrito prevzela emisijo denarja v Jugoslaviji. Posledic s strani Narodne banke Jugoslavije prezrtega ali celo podprtega vdora v denarni in devizni sistem Jugoslavije zvezna vlada ne more več preprečiti.

II.

S strani zvezne administracije dva meseca »neopažen« vdor v fiskalni sistem, stalna nevarnost nepredvidljivih političnih posegov v tokove blaga in storitev ter »neopažen« vdor v denarni sistem Jugoslavije prepričujejo Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije, da sodelovanje, ki bi temeljilo na minimalni stopnji zaupanja in poštenosti v Jugoslaviji, ni več mogoče. Takšno stanje in rezultati plebiscita o osamosvojitvi Slovenije, ki jih je zvezna vlada doslej popolnoma ignorirala, obvezujejo Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije, da Skupščini Republike Slovenije v takojšen sprejem predlaga ukrepe, ki bodo zagotovili gospodarsko suverenost in preživetje slovenskega gospodarstva.

(a) Fiskalni sistem

Republika Slovenija bo v celoti prevzela sistem prometnih davkov. V zvezni proračun bo vplačevala kotizacijo, s katero bo zagotavljala svoj delež za minimalno funkcioniranje zvezne uprave in JLA, in to za natančno določene in ovrednotene naloge v »Dodatku k Memorandumu o kotizacijah Republike Slovenije za minimalno funkcioniranje federacije«. Do 31. 12. 1990 zadržana vplačila prometnega davka bo Republika Slovenija kompenzirala z neizplačanimi obveznostmi federacije do slovenskega gospodarstva in negospodarstva. Morebitno razliko med obveznostmi in terjatvami bo poravnala oziroma kompenzirala z zmanjšanjem kotizacije.

(b) Carinski sistem

Republika Slovenija bo prevzela z zvezno carinsko zakonodajo določene carine in carinske dajatve. Da ne bi popolnoma uničila možnosti za trgovinsko unijo, ne bo spreminjala zdajšnjih carinskih obremenitev, če tega ne bodo spreminjale druge republike. V primeru takšnih posegov v carinski sistem s strani drugih republik bo carinski sistem prilagodila tako, da bo ustrezal slovenskemu gospodarstvu.

(c) Denarni sistem

Vdor Narodne banke Srbije v denarni sistem je načel še zadnji skupni temelj gospodarskih odnosov v Jugoslaviji, uvedel prerazdelitev, ki je slovensko gospodarstvo ne more prenesti, in povzročil začetek novega inflacijskega vala. Ker ni gotovo, da do takšnih vdorov ne bo prihajalo tudi v prihodnje, si Republika Slovenija pridržuje pravico do zaščite svojega gospodarstva in prebivalstva z nenajavljenimi enostranskimi ukrepi na denarnem področju ne glede na posledice za jugoslovanski gospodarski sistem. Republika Slovenija tudi dokončno odstopa od sanacije bančnega sistema na zvezni ravni.

(d) Razdelitev sredstev ter notranjih in zunanjih dolgov

Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije zvezni vladi predlaga, da se takoj loti razmejitve finančnih sredstev ter notranjih in zunanjih dolgov. Sporazum o tem je v interesu vseh jugoslovanskih republik, saj je edino tako mogoče preprečiti negativne reakcije mednarodnih finančnih institucij, ki bodo v primeru kaotičnega razpada gospodarskega sistema Jugoslavije prizadele vse republike. Zato bo Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije v najkrajšem času predstavil svoj predlog za razmejitev finančnih sredstev in obveznosti.

Takratna slovenska »oblast« je federalni postavljala zahteve in ji »grozila« s svojimi ukrepi, če jih ne bo upoštevala, zdajšnja oblast pa razmišlja o dejanskih ali samo morebitnih željah oblastnikov nove »federacije«. Njihovo oholost vzdržujemo s svojo ponižnostjo.

Izgubljanje gospodarske suverenosti

Slovenija je pridobila formalno gospodarsko suverenost, vendar jo je z željami po vstopu v evro-atlantske povezave malone takoj začela tudi izgubljati. Prvemu »evro« delu se ni dalo izogniti, bil je tako kot izhod iz Jugoslavije edina alternativa, drugi »atlantski«, to je vstop v Nato, je bil povsem odveč. Res pa bi brez njega ostali brez sedmih kosov starega železa, ki so nam jih pravkar, da jim jih ne bo treba pospraviti, »podarili« Američani, ker smo jim v Afganistanu pomagali braniti »demokracijo«. Odkloniti »darilo« bi bilo nevljudno.

Vstop v EU maja 2004 je prinesel pričakovano izgubo meja in pravice do lastnih pravil gospodarjenja, vstop v evroobmočje januarja 2007 pa izgubo pravice do ustvarjanja lastnega denarja in avtonomije Banke Slovenije. Njena dejanska avtonomija je bila ves čas delovanja vsaj enaka v ustavi določeni. BS je nedvomno sodila med najbolj avtonomne centralne banke. Zakon o njej iz leta 1991 je bil napisan malone kot priročnik za opravila centralne banke: uravnavanje količine denarja v obtoku, skrb za likvidnost bančnega sistema, skrb za splošno likvidnost države do tujine, izdaja bankovcev, nadzor bank in hranilnic, predpisovanje pravil za jamstvo hranilnih vlog, informacijski sistem in opravljanje nekaterih poslov za državo. Zakon o BS iz leta 2002 je že predvidel vključevanje v Evropsko centralno banko. To se je po dveletnem bivanju v ERM2, v katerem je bilo ob fiksnem tečaju tolarja do evra treba izpolniti razvpite ekonomske in manj znane pravne konvergenčne pogoje, 1. januarja 2007 končalo z zamenjavo tolarja za evro. S tem je najpomembnejše opravilo BS – »tiskanje denarja« – postalo opravilo ECB, BS pa so ostala le še »stranska« opravila. Po nalogah in načinu odločanja je bila zato BS do letos presenetljivo podobna nekdanji NBS v okviru NBJ. Prav avtonomija, ki si jo je BS zagotovila na začetku delovanja in jo tudi obdržala, ter njena denarna politika sta bili »usodni« tudi za kratko zgodovino tolarja, saj sta omogočili hiter vstop Slovenije v evroobmočje. Vstopila je prva od nekdanjih socialističnih držav, a takratno navdušenje nad »dosežkom« je bilo pravzaprav nepotrebno. Tako kot številnim drugim stvarem v petindvajsetih letih se tudi evru ni bilo mogoče izogniti.

Izgubo gospodarske suverenosti je gospodarska kriza dokončala; izgubili smo še fiskalno politiko, v potrditev v Bruselj pošiljamo proračune. Zdaj smo mnogo bolj »republiško« gospodarstvo, kot smo bili pred petindvajsetimi leti, ko smo začeli ustvarjati nacionalno gospodarstvo. Takratna slovenska »oblast« je federalni postavljala zahteve in ji »grozila« s svojimi ukrepi, če jih ne bo upoštevala, zdajšnja oblast pa razmišlja o dejanskih ali samo morebitnih željah oblastnikov nove »federacije«. Njihovo oholost vzdržujemo s svojo ponižnostjo.

Lep primer hlapčevstva naše izvršne in zakonodajne oblasti je vpis »zlatega pravila« v ustavo; tega od nas celo nihče ni zahteval. Z vpisom smo le pokazali vdanost »evropskim vrednotam«, v Bruslju pa so jo pohvalili. Kaj drugega pa naj bi naredili. Povedali, da je ideja nesmiselna in da so sami nanjo že »pozabili«? Medtem so se namreč domislili nove institucije za »reševanje« težav, kar EU počne, kadar zaide v težave – ustanovili so bančno unijo, ki naj bi zares začela prav delovati šele čez nekaj let. A v trinajsti spremembi Zakona o bančništvu iz leta 2006, narejeni po morebitni bodoči direktivi EU, smo v Sloveniji že lani uzakonili tako imenovano »bail-in« reševanje, kar je omogočilo razlastitev lastnikov podrejenih obveznic.

Vsaka prodaja naj bi bila koristna za oba, kupca in prodajalca, a mi prodajamo, ker menimo, da moramo prodajati. Takšne prodaje poznamo iz časov obveznega odkupa. Kmetje so svoje pridelke morali prodajali po ceni, ki jo je določila država.

Vse, kar se je dogajalo ob pregledu bank in stresnih testih, pa je nespodobno celo za pokrajino, kaj šele za suvereno državo. Komisiji smo dovolili, da z našim in ne z evropskim denarjem izvede »sanacijo« bank in da izbere ocenjevalce bančne luknje, ki smo jih spet mi drago plačali. Slovenija se lani komaj izognila še eni sramoti za suvereno državo: »pomoči« trojke. Malo zaradi spretne zadolžitve prejšnjega finančnega ministra, a verjetno tudi, ker se je navdušenje nad trojko ohladilo. A da so se evropski oblastniki tej »pomoči« odrekli, smo obljubili in uzakonili »obvezen odkup«.

Bomo še kdaj imeli raven suverenosti iz leta 1991? Ne kaže. Gotovo gospod Juncker nikoli ne bo dobil pisma, v katerem bi slovenska vlada nasprotovala gospodarski politiki evropske komisije in kakršne je slovenska vlada pred petindvajsetimi leti pošiljala gospodu Markoviću. Kaj šele, da bi spet razmišljali o svojem denarju. Slovenija »skupni domovini« ne bo delala težav. Če bo ta razpadla, jo bomo zapustili zadnji, tako kot so naši predniki zadnji zapustili avstro-ogrsko cesarstvo.