Prepisovalci

Zadnjič sem bral svoje stare zapise in pomislil, kako zelo bi me Flaubert sovražil. Raztrgal bi me na koščke. A sprehod skozi stara razmišljanja se je izkazal za zelo koristnega, saj sem na lastnem primeru videl, kako hitro človek začne verjeti, da je odkril nekaj novega. In kako težko je videti, kdaj so tvoje misli v resnici le produkt ideologije, ki te obdaja.

Gustave Flaubert je bil to, čemur danes pravimo hejter. Čeprav je bil obdan z velikopoteznimi prenoviteljskimi idejami, ni hotel zanje niti slišati. Preziral je sodobnike in velik del pisanja namenil norčevanju iz njihovih pretencioznih poskusov spreminjanja sveta. Če bi imeli v 19. stoletju Twitter, bi bil @flaubert gotovo strupen komentator, ves čas v vojni z nasprotniki. Še sreča, da mu ni bilo treba izgubljati časa s socialnimi omrežji in nam je namesto tega zapustil knjige in pisma. Sovraštvu do romantičnih idej o velikem družbenem napredku je namenil svoje najizčrpnejše delo Bouvard et Pécuchet, ki pa ga ni nikoli končal. Stres in zagrenjenost sta ga pokončala, še preden je videl njegov izid.

Bouvard et Pécuchet spremlja dogodivščine dvornih prepisovalcev, ki podedujeta večjo vsoto denarja in se, razočarana nad neuspehi človeštva, odselita na podeželje. Tam se lotita študija vseh svetovnih znanosti in umetnosti z namenom, da bosta prenovila človeško bivanje v nekaj pristnejšega. Predvsem Bouvard je obseden z idejo, da se bosta v novi dobi evropska in vzhodna misel spojili v eno in da bomo ljudje premostili sedanji kruti materializem. Toda vsaka ideja, katere udejanjanja se lotita na terenu, se izkaže za popoln nesmisel in njuni poskusi drug za drugim klavrno propadejo. Vsak dan se zato navdušita nad kakšno novo filozofijo in jo naslednji dan spet zavržeta. Razjarjeni vaščani imajo kmalu vrh glave njunega eksperimentiranja, razočarana Bouvard in Pécuchet pa se vrneta k svojemu prvotnemu poklicu, k nekritičnemu prepisovanju.

V knjigi nam Flaubert tako predstavi vse vizionarske ideje svojega časa, vse utopije o znanstvenem prerodu človeštva, vse tehnične in posvetne religije, ves pozitivizem, okultizem in nacionalizem 19. stoletja, in jih drugo za drugo razmesari pred našimi očmi. Prebral je 1500 knjig študijskega gradiva, samo da jih je lahko poteptal v nič. Svojo dobo prikaže kot nenehno prehajanje od navdušenja k boleči streznitvi, k spoznanju, da Evropa niti približno ni kos velikim nalogam, ki si jih zastavlja, oziroma da te naloge že v izhodišču niso iskrene. Zlitje Vzhoda in Zahoda? Lepo vas prosim, a je kdo vprašal Vzhod, ali bi se rad zlil z nami? Seveda ne, kajti Vzhod in Zahod sta v praksi le drugi imeni za šibkejše in močnejše družbe. Ko jih hočemo »zliti skupaj«, v resnici hočemo razumsko utemeljitev, zakaj mora Evropa kolonizirati Azijo. V teoriji je to videti kot duhovno-tehnološki prerod, v praksi pa kot vojna in plenjenje.

Prepričani smo lahko, da vizionarji, ki v delavskem boju vidijo nekaj nazadnjaškega, v moralni prenovi pa nekaj revolucionarnega, prav gotovo ne prinašajo sprememb.

Kaj je torej vedel Flaubert, česar visokoleteči vizionarji njegovega časa niso? Da so tudi njihove vizije že produkt političnih ambicij držav, iz katerih so prihajali. Da pravzaprav le igrajo vlogo oglaševalcev, ki ljudstvu z lepšimi besedami ponavljajo besede svojih kraljev in kraljic, in da niso sposobni razmišljati zunaj okvira prevladujoče ideologije. Ta pa je bila v 19. stoletju ideologija evropske ekspanzije in akumulacije bogastva. V resnici niso počeli nič drugega, kot da so tisoč let staro križarsko agendo spreminjali v nekaj bolj razumsko sprejemljivega, pri tem pa so plemenito verjeli, da so na robu nečesa čisto novega. Vsakič, ko se je v realnosti tisto novo izkazalo za še več starega, so se realnosti odpovedali in zbežali nazaj v teorijo.

* * *

Zadnjič sem bral svoje stare zapise in pomislil, kako zelo bi me Flaubert sovražil. Raztrgal bi me na koščke. A sprehod skozi stara razmišljanja se je izkazal za zelo koristnega, saj sem na lastnem primeru videl, kako hitro človek začne verjeti, da je odkril nekaj novega. In kako težko je videti, kdaj so tvoje misli v resnici le produkt ideologije, ki te obdaja.

Leta 2011 sem napisal prvo besedilo za Mladinine Alternative. Šlo je za epopejo samovšečne newagerske masturbacije, ki sem jo poimenoval Nevera je opij za ljudstvo. Ljudje so mi govorili, da je tekst izjemno pronicljiv, in z veseljem sem se strinjal z njimi. A besedilo je bilo kvečjemu produkt tedanjega razpoloženja, izraz zmedenosti moje generacije. Menda smo bili sredi krize, o kateri so vsi vneto razglabljali, le da je mi še nismo zares začutili. Ob pomanjkanju teoretične in zgodovinske perspektive smo se številni 30-letniki, zaposleni s svežimi kariernimi ambicijami, položaja lotili z edinim orodjem, ki smo ga poznali: s podjetnostjo. Neuspehe okoli sebe smo preprosto označili za nesposobnost ljudi. »Svet je lep, samo folk je glup.« Stavek, ki te je avtomatično naredil za pronicljivega opazovalca družbe.

Ko sem že mislil, da imam v rokah magični recept in me čaka prijetna blogerska kariera kritiziranja glupih Slovencev, so se stvari zapletle. Ob vse očitnejših znakih, da kriza vendarle ne bo zaobšla niti nas, ki smo se imeli za naprednejše državljane, so se številni vrstniki začeli resno spraševati, kaj lahko sami spremenijo. Začelo se je na veliko razpravljati o politiki in ekonomiji in konec leta 2012 sem se znašel v skupini avtorjev, ki je zagnala družbenokritični portal Državljanska odgovornost. Kot preverjeni pronicljivi opazovalec sem seveda takoj začel pisati nova čreva o negativno mislečih Slovencih, ki so jih same besede in nič dejanj, a sem tokrat že med pisanjem zaznal, da recept ne deluje. Nekaj je bilo narobe. Morda zato, ker so, medtem ko sem pisal s cinizmom prepojene sestavke, nekateri kolegi v Mariboru dobivali čisto prave udarce policistov in bili na poti v čisto prave zapore. Nenadoma sem se sam znašel med tistimi osovraženimi slovenceljni, ki samo tarnajo iz svojih naslanjačev. Besedilo sem izbrisal in urednici oddal povsem drugače obarvan tekst Politika cinizma, v katerem sem temeljito preizprašal svoje ideje in nekako samega sebe prepričeval o nujnosti aktivnega državljanstva. Še preden je bilo objavljeno, se je zgodila prva izmed ljubljanskih vstaj. Kot vedno smo bili pronicljivi opazovalci družbe korak za njo.

* * *

Tisti, ki smo se prej imeli za pronicljive opazovalce, smo leta 2013 tako postali pronicljivi aktivisti. Kaj aktivisti, vizionarji! Država je dobila na stotine novih reformatorjev, ki smo se čutili dolžne in sposobne stvari obrniti na bolje. Pri tem nas je velik del stavil na isto preverjeno orodje: podjetnost. Pljunili bomo v roke, poprijeli za vajeti in pokazali starim prdcem, da mladi zmoremo popeljati Slovenijo v prihodnost! Imel sem občutek, da smo na pragu nečesa čisto novega, da bomo pometli z razdori med levimi in desnimi ter ponudili nove rešitve: e-demokracija, univerzalni temeljni dohodek, zeleno podjetništvo, ekonomija delitve ... Same lepe, pozitivne besede, le kdo bi jim lahko nasprotoval?

A medtem ko smo eni do zob oboroženim policajem na oklepe pripenjali vrtnice, brali poezijo in nasploh dokazovali širši javnosti, kakšni spodobni fantje in dekleta smo vstajniki, so bili drugi precej manj romantično razpoloženi. Old school protestniki z old school protestniškimi imidži so kot nekakšni pobesneli Skrillexi metali petarde v policiste, skandirali navijaške pesmi, vandalizirali zidove in mahali z nekimi strah zbujajočimi prazastavami. Iz njihove perspektive smo mi delovali kot popeglani karieristi, za katere so protesti odlična poslovna priložnost, iz naše pa so oni delovali kot primitivni barbari, ki jih moramo podučiti, kako deluje sodobni svet. Vse od bontona pa do osebne higiene. Vsi pa smo imeli občutek, da bi lahko čez noč dosegli svoje plemenite cilje, ko nas le ne bi tisti drugi ovirali na poti. Dlje ko smo se zavzemali za demokratičnejšo družbo, bolj nam je šla demokracija na živce.

Na srečo so se vstaje izpele in sprte strani smo se morale gledati le še na Facebooku. A jaz sem vseskozi ostajal optimist. Spodbujal sem različne strani k sodelovanju, zagovarjal vstajniško organiziranje v skupno stranko in vneto nagovarjal ljudi k udeležbi na volitvah. Verjetno sem bolj kot zaradi drugih to počel zase. Nisem hotel, da bi ves ta pomp šel v nič. Strah me je bilo možnosti, da mladi v resnici nimamo odgovorov na izzive časa. Želel sem si verjeti, da obstaja neka politična pot, za katero niso nujne delitve, ki nikogar ne izključuje in ne potrebuje ideološke navlake. A stvari niso šle ravno po načrtu.

Če bi delavski razred imel pogajalsko moč, da vladajočemu razredu naprti tako visoke davke, tega razreda že zdavnaj ne bi bilo več.

* * *

Vstajniki smo z nenehnimi zahtevami po moralni prenovi in z idejami o prihajajoči novi dobi odigrali vlogo PR-službe za nove politične odrešenike. Bili smo kot Janez Krstnik, glas vpijočega v puščavi, ki ravna steze za Kristusov prihod. Če bi takrat vedel, kako bodo videti ta Kristus in njegovi apostoli, bi storil vse, da bi jim pot zabarikadiral. Slovenci so namreč naše zahteve po moralni prenovi vzeli resno in izvolili Mira Cerarja, katerega vlada danes v imenu etike in morale s pospešenim tempom nadaljuje rušenje socialne države. Moja prva reakcija bi bila seveda kriviti neumnost volivcev, a če stopim korak nazaj, vidim, da bi bilo koristneje kriviti neumnost mojih lastnih pričakovanj. Očitno sem si zelo naivno predstavljal ta neboleči prehod v pravičnejšo družbo.

V tem nisem bil nikakršna izjema. Zdi se, da so vsepovsod po svetu ulice polne nezadovoljnih ljudi, nikjer pa jim še ni uspelo zares zamajati strukture moči. Če se oblast že zamenja, jo po navadi prevzame kdo še hujši od predhodnika. Že dolgo ni bilo slišati toliko zahtev po večji enakosti in demokratičnosti, a hkrati se zdi, da ljudski upor na svetovni ravni še nikoli ni bil videti tako impotenten. Zgodila se je nenavadna stvar. Ker stare politike sovražimo, glede novih pa se ne zmoremo dogovoriti, smo začeli verjeti v fiktivno prihodnost, kjer težke odločitve namesto nas sprejemajo računalniki, kjer kompleksne družbene odnose upravlja brezosebna pravna stroka in kjer se vse težave lahko rešijo s pridnim delom ali pravo moralno držo. Začeli smo verjeti, da bo večja učinkovitost gospodarstva avtomatično prinesla večjo pravičnost in da vmes ne bo potreben nikakršen družbeni boj. Mar smo bili presenečeni nad rekordno podporo Miru Cerarju, brezosebnemu pravniškemu tehnokratu, polnemu moralističnih naukov, ki je hkrati najbližje računalniku, kar je za zdaj ustvarila človeška vrsta?

Iz istega naslova prihaja oboževanje ekonomista Pikettyja. Nedvomno gre za pomembnega misleca, a radi ga imamo predvsem zato, ker nam svet razlaga kot serijo ekonomskih enačb, ki jih je moč rešiti na papirju. Samo 90-odstotni davek na kapital moramo uvesti, pa bo spet vse po starem. Nobenega boja, nobenih grdih besed, samo sodelovanje in podjetnost. O tem, kako točno naj bi prisilili najmočnejše zemljane, da bodo razdelili svoje bogastvo, se nočemo spraševati. Predstavljamo si, da bomo samo vpisali nov zakonček v ustavo, vse drugo pa se bo rešilo samo. A zakaj tega še nismo storili? Bojim se, da je v resnici vrstni red obraten: da lahko vpišeš tisti zakonček v ustavo, moraš najprej iti skozi grde besede, boj, nesodelovanje in nasilje. Če bi delavski razred imel pogajalsko moč, da vladajočemu razredu naprti tako visoke davke, tega razreda že zdavnaj ne bi bilo več.

In ker nas vprašanje, kako iztrgati bogastvo iz rok ozkih elit, napolni s tesnobo, se raje posvečamo ekonomskim rešitvam, ki naj bi jih poganjale nove tehnologije. Saj veste, the internet of things, ekonomija delitve, bitcoin in druge vroče iznajdbe, ki naj bi primitivni družbeni boj naredile nepotreben. Ljudje bomo živeli svobodno v eko-friendly postmoderni družbi delitve, kjer bo vsega v izobilju in zoprno urejanje lastniških odnosov med ljudmi ne bo več obstajalo. Vse skupaj bo videti kot EDM-videospot; nenehno ponavljajoča se sekvenca plesa v puščavi, ognjemetov in brezplačne glasbe.

Politične težave smo tako začeli reševati na ravni osebnih kariernih ambicij, revolucijo pa za potrebe svojih nežnih duš preoblikovali v samozdravljenje. Ukvarjali bi se z računalniki, z duhovnostjo, z umetnostjo, ne pa z umazano politiko. Podobno kot je v glavah romantikov 19. stoletja kolonializem postal duhovno zlitje narodov, se je v naših glavah hiperkapitalistična ideologija Silicijeve doline začela risati kot preplet znanstvene in duhovne prenove. Levica je postala tako smešna in vase zagledana, kot je smešen in vase zagledan Russel Brand. Ponudi nam lahko pisano paleto revolucionarnih rešitev, ob vprašanju, kako naj bi te rešitve udejanjili, pa se zateče k samoterapiji. Delajte jogo in meditirajte! Kot da bi hoteli avto popraviti z reikijem. Brandova angažiranost in podpora aktivističnim gibanjem sta seveda hvale vredni, njegovi nauki pa se žal zaplezajo v isti newagerski individualizem, ki ga že desetletja promovirajo ravno bogataši.

Politične težave smo tako začeli reševati na ravni osebnih kariernih ambicij, revolucijo pa za potrebe svojih nežnih duš preoblikovali v samozdravljenje.

V tem pogledu smo slovenski protestniki, tudi če Cerarja nismo volili, z njim dobili natančno tisto, kar smo hoteli. Je neideološki, noče se opredeliti niti za levičarja niti za desničarja, verjame v širok konsenz, v učinkovite, s tehnologijo podkrepljene gospodarske rešitve in v visoke etične standarde. In je duhoven človek. Lahko bi rekli, da gre za kakega junaka iz Brandove knjige ReLOVEution, narejenega prav za sLOVEnijo. Samo ne pričakujte, da bo povečal enakost in demokratičnost v državi; to bi bilo že politično ideološko dejanje. Ker se Cerar ne more in ne sme ukvarjati z razbijanjem trdnjav moči, ki držijo v rokah vsa sredstva ustvarjanja blaginje, mu ne preostane drugega, kot da še naprej izvaja politični program vplivnih lobistov, ljudstvo pa naj si pomaga z duhovno prenovo.

Tako smo naredili cel vstajniški krog, od visokoletečega navdušenja do bridkega razočaranja in nazaj do prepisovanja mainstreamovske ideologije. Če bi bil malo bolje poznal zgodovino, bi že na začetku vedel, da moje želje niso nič drugega kot produkt ideologije, za katero mislim, da ji nasprotujem; da sem v bistvu le bolj funky oblečen liberalec s precej konservativnimi ekonomskimi pogledi. Mar ni neverjetno, da vsakič, ko pomislimo na reševanje sveta, najprej pomislimo na reševanje gospodarstva? In da si vloge reformatorjev ne moremo predstavljati drugače, kot da razvijamo nove načine služenja denarja? Preprosto si ne znamo zamisliti družbe, v kateri bi ljudje počeli karkoli drugega, kot kopičili bogastvo za lastnike proizvodnih sredstev.

* * *

Odkar se trudim razmišljati o družbi zunaj okvirov kapitalizma, vse manj ljudi pohvali pronicljivost mojega pisanja. Menda jih čedalje bolj spominjam na tiste radikalce, ki mahajo z rdečimi zastavami, pojejo partizanske pesmi in smrdijo po čikih. Spominjam jih na zapohane teoretike zarot v majicah s Che Guevaro. Ali pa na stare sindikalne prdce, ki za plesnivimi zidovi izkašljujejo svoje hripave zahteve. Hitro sem spoznal, da je Marx obupno iz mode. A če sem hotel preseči impotentno new age vstajništvo, ni bilo druge; treba je bilo utišati hipsterja v sebi in se bolje seznaniti z besedo na S.

Socialisti so šli liberalnejšim vstajnikom ves čas na živce. Tako smo se trudili, da bi bili videti neideološki, oni pa so na proteste privihrali z rdečimi zvezdami in jugoslovanskimi zastavami. Tako smo želeli biti moderni, oni pa ves čas »... Kapital ... blablabla ... lastništvo proizvodnih sredstev ... blablabla ... hegemonija neoliberalnega diskurza ...« Kristus, v katerem stoletju vi živite? Nekateri smo pač odraščali z ameriško vzgojo, s Princem z Bel Aira, z Metallico, s Seksom v mestu. Radi imamo svoje iPhone in slušalke Beats by Dre. Zato ne bomo mogli nikoli tako srdito sovražiti kapitalizma. Precej bolj všeč nam je misel, da je bil kapitalizem nekoč še pravičen in je nagrajeval sposobne (kot smo mi, Will Smith in Sarah Jessica Parker), danes pa se je izpridil in postal poreden.

A liberalni protestniki smo se v samovšečnosti, navdušeni nad svojo novoodkrito reformatorsko vlogo, prikrajšali za zelo pomembno znanje soprotestnikov iz sindikalnih, marksističnih in anarhističnih krogov. Misleč, da gre za zastarele ideje in za neugledne ljudi, ki »niso ničesar naredili v življenju«, smo prezrli temeljno resnico, ki bi morala biti jasna vsakemu levičarju: da se v resnici ne spopadamo s finančno krizo, niti s pomanjkanjem virov, niti s krizo vrednot, niti s premajhno podjetnostjo ali inovativnostjo; spopadamo se z epskim pomanjkanjem moči delavskega razreda. Verjeti, da gre za problem morale ali napačne mentalitete, je naravnost prismuknjeno. Živimo v zanimivih časih, ko zmerna sredina razmišlja bolj utopično kot »radikalci«.

Za sabo imamo tri desetletja ponavljanja mantre o Blairovi tretji poti, češ da se ni treba odločati med levo in desno opcijo. Urbani srednji sloj, ki si hoče pustiti vse možnosti odprte (v dobrih časih se nagne malo na levo, v slabih pa na desno), je sredinskost sprejel kot nekaj progresivnega. Toda danes, ko smo priča klavrnemu razpadu socialne države, postaja jasno, da je bistveno bolj progresivno biti politično opredeljen. Če se zavedamo ali ne, nas naše delovanje vedno postavi v zavezništvo z eno stranjo; vedno se odločamo med vladajočim in vladanim, med lastnikom in delavcem, bogatašem in revežem, moškim in žensko. Ne vedeti tega pomeni, da si že na strani močnejšega. Ko je levica nehala sama sebe klicati levica in se odpovedala bitki za delavsko moč, se je tako nevede pridružila desnici pri kleščenju delavskih pravic. Medtem ko smo iskali sovražnika v konservativcih, ki jih je tako diabolično simboliziral Janša, smo se pozabili spopasti z resničnim sovražnikom delavstva zadnjih 30 let: z veliko lažjo, da se ni treba odločati med kapitalom in človekom.

* * *

Danes si ne postavljam več vprašanja, kako spraviti zgodovinsko nezdružljive politične poglede. Ne razmišljam o utopični prihodnosti in novih civilizacijskih horizontih. Novi appi me ne navdajajo z optimizmom in nisem na tekočem s trendi v marketingu. Ne ukvarjam se z moralnostjo politikov. Zanima me le, zakaj ljudje delajo vse več za vse manj denarja in varnosti. Družim se z nekul ljudmi, kot so sindikalisti, anarhisti, feministi, politični filozofi in antropologi. Berem debele dolgočasne knjige, kjer je vsaka tretja beseda »kapital«. Poskušam umestiti Flauberta v diskusijo o levičarski misli. Racam gor in dol po fletu in se praskam po nosu kot kak Žižek. V nedogled nosim iste kavbojke in pulover. Moj bog, saj ni mogoče ... spreminjam se v marksista!

Tudi v tem so bili moji vrstniki korak pred mano, saj se je, na veliko grozo cenjenih ekonomistov, očitno kar velik del internetne generacije nalezel marksistične ebole. Nikoli si ne bi mislil, da si bo letos toliko mladih odločilo umazati roke z volitvami in dati glas ravno socialistom. Kot da bi isti ljudje, ki smo nevede pomagali Cerarju priti do velike zmage, že hoteli popraviti svojo napako. Nujno smo potrebovali politično alternativo, ki bi to res bila. Morda so imeli socialisti srečo, da so bili ob obupni potezi vstajniških tekmecev Solidarnosti, ko so ti vstopili v predvolilno koalicijo s parlamentarnimi krokodili SD, videti politično zrelejši. In navsezadnje smo po tem, ko je uresničil vse naše skrite želje in v TV-soočenju pošolal slovensko politično estrado, vsi vzeli Luko Meseca za svojega. Celo Violeto smo pogojno sprejeli kot nekakšno rezervno Svetlano. A ne glede na okoliščine smo otroci kapitalizma morali narediti zelo velik miselni preskok, da smo pri polni zavesti obkrožili nekaj, kar vsebuje besedo socializem.

Ne delajmo si utvar, da se mladi Slovenci množično prekrščujejo v marksiste, a vseeno je bil uspeh Združene levice znak nekakšne spremembe razpoloženja. Kot bi hoteli reči: »Tako nam gre že vse skupaj na živce, da bomo šli kar na volitve in volili maoiste!« To ni več glas varnega srednjega razreda, ki hoče, da razmerje moči ostane, kot je. To je novi, razočarani, izigrani, razlaščeni, prekarizirani delavski razred, ki je imel za zdaj od kapitalizma le pametne telefone in brezplačen streaming glasbe, ne more pa si ustvariti družine in doma. Kaj pa lahko izgubi? Leta 2014, ko vsi po vrsti soglašamo s plačami in pogoji dela, kakršnim bi se morali smejati, beseda na S začenja dobivati drugačen zven. Seveda nam ne more odgovoriti na vsa vprašanja družbe, je pa očitno ena redkih, ki se sploh loteva bolečega vprašanja vse večjega dela prebivalstva: zakaj smo tako nemočni?

* * *

Flaubertovega seznama zgodovinskih neuspehov človeštva nam ni treba brati kot dokazno gradivo, da ne zmoremo delovati drugače (čeprav ga je v svoji zagrenjenosti verjetno napisal točno s tem namenom). Jemljemo ga lahko kot svarilo pred samovšečnostjo in precenjevanjem svojega dometa. Sili nas k ponovnemu preučevanju naših idej in upravičeno svari pred pompoznimi odrešeniki. Koliko več bi lahko naredili, ko bi si priznali, da nas za vogalom ne čaka nova era, da ne bo nobenega moralnega preroda ali evolucijskega preskoka? Da nas čaka vedno isti boj za pravice, ne glede na to, ali nas obdajajo parni stroji, leteči avtomobili ali kiberprostor. Vsakič, ko kdo trdi, da je presegel delitev med levico in desnico ali da je celo prerasel politiko in ideologijo, se je dobro prijeti za denarnico. Opravka imamo s prepisovalcem, z oglaševalcem (copywriterjem, če hočete ...), ki nam z novimi slogani prodaja tisto, kar že imamo. Prepričani smo lahko, da vizionarji, ki v delavskem boju vidijo nekaj nazadnjaškega, v moralni prenovi pa nekaj revolucionarnega, prav gotovo ne prinašajo sprememb.