»Novi obrazi« in socialistična opozicija

Najti moramo upanje in kreativnost ter zgraditi nove politične institucije, je dejal Leo Panitch. To je naloga socialistične opozicije. Če nam spodleti, pa bomo – ob Cerarju in njegovih – na naslednjih volitvah tudi sami zgolj stari »novi obrazi«.

13. julij 2014 je bil prelomen dan. Ne pretiravamo, če rečemo, da se je tega dne glede na ustaljeni red zgodil pravi pravcati prevrat. Dve tretjini poslancev iz prejšnje sestave je izpadlo iz parlamenta. Zamenjali so jih »novi obrazi«. Stari politični bloki se potapljajo. Od prej največje stranke, Pozitivne Slovenije, je ostala le škrbina. Socialni demokrati niso bili še nikoli manjši, kot so zdaj. Slovenska demokratska stranka se je zapletla v brezupen boj proti vsem za reševanje svojega predsednika, s čimer so skušali ustvariti revolucionarno situacijo v Sloveniji, a so naleteli le na posmeh vesoljne javnosti. In na najslabše rejtinge v zadnjih dvajsetih letih. Temam, s katerimi sta klasični parlamentarni levica in desnica mobilizirali svoje baze, je odklenkalo.

Zato so tistega julijskega dne vstaje dobile svoj volilni odraz. Za hip se je zdelo, da je vstajniški duh napolnil volilne skrinjice in s Trga republike zmagoslavno vstopil v parlament. Kot sem že enkrat zapisal, tega duha najbolje uteleša absolutni zmagovalec teh volitev, Miro Cerar. Tehnokratski vladar, ki se je odločil končati »ideološke« razprave, utišati politični »motor« in napraviti politiko čim bolj neopazno, je očitno večino svojih sloganov pobral kar iz ključnih zahtev vstaj: rešitev krize naj bi prinesel z ostrim bojem proti korupciji in klientelizmu, z moralnim prečiščenjem družbe, z brezkompromisno etično držo in z namestitvijo »pravih ljudi na prava mesta«. S tem programom ni prepričal samo vstajnikov, ampak je ubesedil tihe mantre prevladujoče ideologije v tej družbi. Množično sta ga podprla zlasti malomeščanstvo in propadajoči srednji sloj, ki ju odvračata tako levi kot desni radikalizem, hkrati pa se jima zdi, da jima je nekdo »ukradel državo«. Zato je Miro Cerar, ki obljublja status quo z etičnim in moralnim obrazom, zanju logična izbira. In sliši se tudi dovolj skromno in preprosto. Kar potrebujemo za izvedbo takšnega programa, je le kreposten človek za krmilom vlade.

A po dveh mesecih vlade vidimo, da je tak program vendarle vse prej kot preprost, enostaven in izvedljiv. Očitno je, da se Cerarjeve krilatice o visoki etični drži razblinijo vsakič, ko se srečajo s politično prakso. Vsakič se mora etika umakniti pragmatizmu. Očitno je tudi Stranka Mira Cerarja – podobno kot pred njo PS – takoj snedla vse svoje predvolilne obljube in popolnoma podlegla obstoječim razmerjem moči v družbi.

Ključno vprašanje, ki se marsikomu zastavlja, pa je – zakaj? Zakaj je Cerar, kljub temu da je okrog sebe večinoma zbral »nove obraze« in obljubljal, da bo presekal s starimi politikami, takoj ko je obul mandatarske čevlje, začel delati vse po starem? In dalje, kako sploh presekati začarani krog, v katerem se Slovenija vrti zadnja leta?

Cerar je nasedel svojemu lastnemu triku. To, kar je govoril pred volitvami, očitno ni bil samo politični piar, ampak iskrena analiza stanja. Verjame, da je kriza v Sloveniji moralna. Da so jo zakuhali nemoralni ljudje, ne pa protislovja kapitalizma.

»Novi obrazi«

Za hip je vsa Slovenija nasedla zgodbi, po kateri je ključni problem ta, da nam vladajo skorumpirani politični mački, ki se že dvajset let prestavljajo s funkcije na funkcijo, zadeve pa bodo rešene takoj, ko bodo državni vrh zasedli »novi obrazi«. S to karto je Miro Cerar zmagal na volitvah. Na svoji listi je zbral nepopisane politične liste. Ljudi brez zgodovine političnega udejstvovanja. Stavil je na njihovo domnevno superiorno moralo zaradi »neumazanosti« s politiko. In pa na svojo lastno »etičnost«. Češ da so se pred njim na oblasti izmenjavali ljudje, ki jih je politika pokvarila, ljudje, ki so izgubili moralna načela. Zato bo z njim vse drugače, saj ni politik, ampak etik in tehnokrat.

Če predpostavimo, da je Cerar vsaj del tega, kar je govoril, tudi resno mislil – torej da ni bil že od samega začetka prikrit pragmatik –, si moramo na tej točki odgovoriti na vprašanje, zakaj je takoj, ko ga je zgrabila politična realnost, postal prav to.

Na tej točki se zdi, da je Cerar nasedel svojemu lastnemu triku. To, kar je govoril pred volitvami, očitno ni bil samo politični piar, ampak iskrena analiza stanja, kot ga vidi SMC. Verjame, da je kriza v Sloveniji moralna, ne pa ekonomska in politična. Da so jo zakuhali nemoralni ljudje, ne pa protislovja kapitalizma. In zato verjame, da je treba le dati »prave ljudi na prava mesta«, medtem ko lahko institucije in načini njihove reprodukcije ostanejo isti. S tem je kupil srca tistih, ki si želijo statusa quo s človeškim obrazom, a sebe zapletel v nepomirljiva protislovja.

Prvo protislovje se pojavi na relaciji morala-politika. Verjeti, da boš nekaj delal drugače, ker si bolj etičen in moralen, je slaba stava. Mesto, ki ga z izvolitvijo zasedeš – posebno na najvišje položaje –, je prepleteno z razmerji moči in posamezniku zelo omeji manevrski prostor. Institucija ti vsili pravila igre in te socializira. Če ne igraš po pravilih igre, te zavrže. Nazoren primer resocializacije v instituciji, ki se jo je namenil spremeniti, je denimo dolgoletni vodja nemških Zelenih Joschka Fischer. On se je odpravil na »dolgi pohod skozi institucije«, ki ga je predlagal eden od voditeljev nemškega študentskega gibanja leta 1968, Rudi Dutschke. Joschka Fischer je ta »pohod« začel z vstopom v bundestag, kamor je prvič po izvolitvi prišel v supergah. Te so danes v muzeju, sam pa je politično kariero končal v Armanijevi obleki. Primerljiv salto mortale je doživela tudi njegova politika. Začel je na radikalni levici, končal pa s svarili proti levičarskemu radikalizmu. Nedavno je vodjo grške Sirize, Aleksisa Ciprasa, opisal kot »nevarnega človeka«, saj »je zelo verjetno, da bo tudi druge države zvabil na nevarna levičarska pota«, kar naj bi bilo »usodno za EU«. Skratka, Joschka Fischer se je odpravil na dolgi pohod skozi institucije, da bi jih spremenil, pa so one spremenile njega. Cerar je takšno metamorfozo doživel že po dveh mesecih na položaju. Obljube o premišljeni privatizaciji, o ostrem boju proti korupciji in o klientelizmu in moralnem prečiščenju so, zamejene z brezbrižnimi pravili igre, ostale mrtve črke na papirju.

Temu vsaj delno botruje organizacijski problem. Zdi se, da je bil projekt SMC že od samega začetka mišljen kot izključno parlamentarno-volilni projekt. Svoje delovanje so omejili v okvire institucij parlamentarne demokracije in na politični piar. Politična organizacija, ki tako zastavi svojo strategijo, že na začetku poklekne pred obstoječimi razmerji moči. Brez baze v ljudstvu in brez lastnih komunikacijskih kanalov se mora za dober videz v javnosti dobrikati medijem, predvsem velikim televizijam, ki pa so bodisi povezani z drugimi strankami (državni mediji) bodisi delujejo po nareku svojih lastnikov (zasebni mediji), ki prav tako niso brez politične agende. Tako rekoč vsi zasebni mediji v Sloveniji – s svetlo izjemo Mladine – denimo navijajo za privatizacijo, varčevalne ukrepe in spoštovanje bruseljskih direktiv. Stranka, ki je popolnoma odvisna od njihove naklonjenosti, si zato drugačnih politik niti ne more privoščiti, četudi bi to hotela.

Treba je priznati, da med ZL in SMC neka podobnost obstaja – vsaj del razlage za našo izvolitev je treba iskati v tem, da so podobno kot pri Cerarju ljudje tudi v nas videli »nove obraze«.

Podoben problem ima stranka, ki ni avtonomna in množična politična organizacija, v pogajanjih s kapitalom. Zavedajoč se šibkosti in ranljivosti svojega sogovornika lobiji taki organizaciji z neznosno lahkoto vsiljujejo svojo agendo. Zgovoren primer za zadnjo trditev je Dars. Vodilna stranka koalicije je pred volitvami obljubljala, da ne bo prodajala infrastrukture, že mesec dni po nastanku vlade pa je bila oblikovana delovna skupina, sestavljena iz predstavnikov finančnega ministrstva, Slovenskega državnega holdinga in nove uprave Darsa, ki brez vednosti javnosti in brez kakršnekoli odobritve državnega zbora – ta bi moral po zakonu temu dati zeleno luč – že snuje privatizacijske postopke. Ali pa premierov obisk Nemčije, kjer so mu sogovorniki brezsramno povedali, kateri nakupi strateških podjetij in infrastrukture jih v Sloveniji zanimajo.

Pomanjkanje zaslombe v ljudstvu pa je povezano s pomanjkanjem politične platforme nasploh. Stranka pred volitvami ni predstavila svojega programa in je mobilizirala volivce izključno s svojim karizmatičnim voditeljem. Ta je bil dovolj širok in nedorečen, da je prav zaradi pomanjkljivosti političnega programa pritegnil široke množice, a zdaj – ko je moral razkriti karte – naglo izgublja podporo. Z diskreditacijo glavnega »obraza« stranke pa ta izgublja vse, kar je kdaj imela. Nikoli ni razvila nabora idej – ideološke platforme, če hočete –, okoli katerega bi zbrala somišljenike. Ustanovljena je bila v veri, da lahko politično stranko sestavljajo ideološko heterogeni posamezniki, ki so se zbrali, ker želijo »dobro« državi. A to dobro si predstavlja vsak drugače, med njimi ni veznega tkiva in zato je taka organizacija ranljiva in po vsej verjetnosti kratke sape. Predvsem pa si je nezmožna ustvariti močan blok somišljenikov, ki bi stranko v njenih reformah podpirali. Ne le v anketah, ampak predvsem s svojim angažmajem in bojem.

Socialistična opozicija

V tem mandatu pa obstaja še ena opcija, ki je bila v parlament poslana z mandatom iskanja alternativ obstoječemu stanju. To je seveda opcija, ki ji pripadam tudi sam, Združena levica. Ta se je že pred volitvami skušala vzpostaviti kot antipod Cerarjevemu projektu »novih obrazov« – naš predvolilni slogan je bil »Za spremembo politik, ne le obrazov«. Z njim smo skušali nekoliko metaforično pokazati bistveno razliko med našo ter Cerarjevo interpretacijo in načinom reševanja krize: Cerar krizo razume kot krizo morale, za katero so odgovorni »skorumpirani posamezniki«, ZL pa krizo razume kot sistemsko krizo, kot krizo kapitalizma. Cerar bi se s krizo spoprijel z zamenjavo obrazov, v ZL pa smo prepričani, da bo to spremenilo le formo, ne pa tudi vsebine politike, in da so namesto tega – oziroma ob tem – potrebne temeljite spremembe politik in reforme institucij.

Treba je priznati, da med ZL in SMC neka podobnost obstaja – vsaj del razlage za našo izvolitev je treba iskati v tem, da so podobno kot pri Cerarju ljudje tudi v nas videli »nove obraze«. Zaradi tega nas ne sme presenetiti, da nas je po meritvah Episcentra ob koncu julija kar 78 % naših volivcev videlo v Cerarjevi koaliciji. Verjeli so namreč, da moramo »novi« stopiti skupaj proti »starim«.

A tu se podobnosti tudi končajo, kar je – poleg programskih razhajanj – razlog, da nismo šli v koalicijo. V nasprotju s Cerarjem ne verjamemo v parlamentarizem in že ves čas skušamo graditi »gibanje in stranko«. Torej stranko, ki ji bo delovanje v parlamentu samo eno od področij delovanja, sicer pa bo živela in delovala zunaj okvirov kapitalistične države. Nasprotno od SMC svoje smeri ne vidimo v »švicarskem modelu vladanja, kjer je politika neopazna in je celotna država vodena že skoraj tehnokratsko«, kot je v intervjuju za Mladino dejal Milan Brglez. Združena levica v tej tehnokratski odtujenosti politike prepoznava problem in ne rešitve ter si prizadeva za demokratizacijo družbenih sfer. Za uvajanje neposrednih oblik odločanja v politiko, za so- in samoupravljanje v podjetjih ter za demokratično koordiniranje gospodarstva kot celote, ki bo družbi omogočalo usmerjanje družbenih presežkov tja, kjer so družbene potrebe največje. Cerarjev ideal je tehnokratski liberalizem, naš pa demokratični socializem.

To pa še ne pomeni, da se iz Cerarjevega projekta ne moremo ničesar naučiti. Čeprav skušamo uveljavljati drugačen pristop, še zdaleč nismo imuni za težave, ki sem jih v prejšnjem delu pripisal SMC. Tudi ZL grozi nevarnost, da se bo zapletla v izključno parlamentarno delovanje in – roko na srce – prve tri mesece po preboju v parlament smo dejansko večino energije investirali v to fronto. A nič še ni izgubljeno. To prepoznavamo kot problem in ga bomo z razširjanjem svojega delovanja postopno odpravljali. V prvi vrsti moramo vzpostaviti močno organizacijo na terenu, ki si bo prizadevala v socialističnem projektu angažirati čim več ljudi. Ta organizacija mora delovati po demokratičnih načelih, ki jih zagovarjamo, da bi – prvič – zagotavljala čim širšo vključenost v odločanje, razprave in oblikovanje politik ter – drugič – z lastnim zgledom kazala orise nove družbe v okvirih stare. Ob tem se zavedamo, da tudi nas mučita pomanjkanje lastnih komunikacijskih kanalov in razmeroma majhna družbena moč. Prvak desne opozicije nas je zato na enem od svojih zadnjih obiskov državnega zbora poimenoval »strančica«. Tega mu ne gre zameriti, saj je njegova »stranketina«, kot jo je v repliki poimenoval naš poslanec Franc Trček, popolnoma drugačnih dimenzij kot naša. Kot prednostne naloge za ta mandat zato jemljemo gradnjo močnih socialnih mrež in lastnih komunikacijskih kanalov, vzpostavitev vezi s civilno družbo, gibanji in sindikati ter gradnjo politične organizacije.

Seveda to ne pomeni, da se bomo ves mandat ukvarjali sami s sabo. Nasprotno, te cilje bomo dosegali ravno skozi konkretne boje. Močne vezi s sindikati in delavskimi sveti gradimo s skupnim bojem proti privatizaciji in varčevalnim ukrepom. S civilno družbo se povezujemo prek projektov stanovanjske politike, boja proti prekarnemu delu, prizadevanj za legalizacijo konoplje, priznanja pravic manjšin itn. S tem gradimo tudi vse večjo prepoznavnost v javnosti in vzpostavljamo vse več komunikacijskih kanalov. Boj za boljši svet in gradnja politične organizacije gresta tako z roko v roki. Ključno pa je, da se ne zapletemo v parlamentarizem in vzamemo zares poanto, ki jo večkrat poudarja predsednik tovariške nemške Die Linke, Bernd Riexinger: »Bistvo politike je vključevanje ljudi.«

Glavna stvar, ki se je lahko naučimo od Cerarja, je namreč ta, da niso možne niti minimalne spremembe, če kot politična sila nimaš za sabo množične organizacije, katere članstvo vežejo skupna platforma, skupni ideali, za katere so se pripravljeni boriti. Cerar denimo nima nikakršne baze, ki bi bila pripravljena iti na ulico za njegovo vizijo »premišljene privatizacije«. Lobiji, kapital in države, ki smo jim očitno podrejeni v EU, se tega dobro zavedajo in jim zato ni bilo treba niti zagroziti s sankcijami, da uresniči njihove interese. Po kuloarjih se sliši, da je za kupce državne srebrnine dovolj, da izrazijo svoje želje, pa te kmalu postanejo uradna stališča slovenske vlade. »Ugajaj in vladaj« očitno postaja geslo tudi te vlade.

Slika bi bila povsem drugačna, če bi – pa četudi za zdaj le v opoziciji – obstajala politična sila, ki bi bila sposobna resno ogroziti življenjske interese kapitalističnih elit. Nekaj takega je Evropa doživljala po obeh svetovnih vojnah, ko so bile delav-

ske institucije najmočnejše in najbolj pripravljene na boj. Thomas Piketty je v intervjuju za Dnevnik denimo navedel tale primer, ki slikovito opisuje, kako se v takih okoliščinah spremeni politični horizont: »V Franciji [so] iste politične skupine, ki so zavračale uvedbo 2-odstotnega davka na prihodke leta 1914, leta 1920 izglasovale progresivno dohodninsko obdavčitev, s 60-odstotno obdavčitvijo najvišjega dohodninskega razreda. Isti desničarski parlamentarci.«

Slika bi bila popolnoma drugačna tudi v odnosu do tujine, če bi imela vlada zaslombo v ljudstvu. Ste se kdaj vprašali, zakaj je bil Tito edini socialistični voditelj, ki se je uprl Stalinu in preživel? Ker je bila Jugoslavija edina država vzhodnega bloka (do leta 1948, ko je nastal spor med Titom in Stalinom), v kateri poti do socializma niso iskali s »sposojeno svetilko«, kot je dejal poljski komunistični voditelj Władisłav Gomułka – s tem je hotel poudariti odvisnost svojega režima od Sovjetske zveze –, ampak je bila tukaj revolucija avtohtona in z močno zaslombo v ljudstvu. To je omogočilo Jugoslaviji, da je razglasila blokovsko neodvisnost, uvedla samoupravljanje in začela graditi svojo pot v socializem.

***

Levica, ki jo gradimo danes, nastaja na pogorišču socialne demokracije (reformizma) in komunizma (revolucionarnih gibanj in strank), ki sta skušala preseči kapitalizem v zadnjih 150 letih. Oba neuspešno. Socialna demokracija se je zapletla v parlamentarizem in razvodenela, komunistične stranke pa so pogorele skupaj s svojim projektom »realnega socializma«.

Združena levica skupaj s Sirizo, Die Linke in Podemosom išče novo pot. Stavimo na »revolucionarni reformizem«, kar pomeni, da želimo nastopati reformistično, a dovolj radikalno, da bomo proizvajali protikapitalistične učinke. Da se zaradi reformizma ne bomo zadovoljili s popravki znotraj kapitalizma, ampak svoj horizont vidimo zunaj njega. Pri tem pa je – zaradi reformistične narave njenega delovanja v okvirih kapitalistične države – največja nevarnost, ki nam grozi, ta, da tudi sami pademo v zgoraj omenjeno past parlamentarizma. Da se bomo torej podredili volilnim ciklom, omejili svoje delovanje na institucije parlamentarne demokracije in se ujeli v obstoječa razmerja moči, ki nas bodo postopoma prisilila v reprodukcijo kapitalističnega sistema, ki smo ga dotlej sicer želeli odpraviti.

Naš največji politični in organizacijski izziv je zato vzpostaviti politično organizacijo, ki bo neodvisna od kapitalistične države. Ki bo živela in delovala zunaj parlamenta, ta pa bo samo eno od področij njenega delovanja. Ki bo vzpostavljala svoje komunikacijske kanale, da ne bo odvisna od medijev, ki jih obvladujejo njeni nasprotniki. In ki bo sposobna angažirati množice in vzpostaviti politični antipod kapitalu. »Najti moramo upanje in kreativnost ter zgraditi nove politične institucije,« je dejal Leo Panitch, ki smo ga nedavno gostili v Ljubljani.

To je naloga socialistične opozicije. Če nam spodleti, pa bomo – ob Cerarju in njegovih – na naslednjih volitvah tudi sami zgolj stari »novi obrazi«.