Dealerji, pusherji in userji

V današnji Sloveniji nam naš politični, ekonomski in ideološki establišment vsiljuje za zgled hitro rastoča gospodarstva vzhodne Evrope, ki jih poganja šele tista začetna industrializacija, ki smo jo v Sloveniji opravili že zdavnaj. Zgledovanje po družbah, v katerih znašajo dohodki od dela zaradi nižje agregatne produktivnosti šele polovico slovenskih – zgledovanje, ki so ga pred desetimi leti iznašli »mladi« ekonomisti in ki so ga tako hitro pograbili še v vseh drugih novih, primitivnih tranzicijskih »elitah« –, bo ubilo Slovenijo. Kolikor je že ni.

Ob knjigi Davida Graeberja Dolg, ki je te dni v slovenskem prevodu izšla pri založbi *cf, se ponuja priložnost za vsaj kratko predstavitev procesov, ki so vodili v dve konkretni »dolžniški krizi« naših družb in krajev v časovnem horizontu sedanje srednje generacije. O dolgu se da pisati tako in drugače; za nas, ki se ravnokar utapljamo v zelo konkretnem in neposredno občutenem dolgu, se zdi primerno predložiti tudi ta konkretnejši in neposrednejši prikaz.

Dolžniški zlom Jugoslavije

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so v zaporedju kriz, reform in protireform, kongresov in plenumov dokončno usihale razvojne zmogljivosti jugoslovanskega zgodnjega etatističnega modela. Rast slovenskega družbenega proizvoda, ki je znašala v desetletju do leta 1964 v povprečju skoraj devet odstotkov na leto, je naslednje leto usahnila na skoraj nič. Pravi, zaresni centralnoplanski sistem je do konca tega desetletja že v glavnem razpadel. Z ad hoc spremembami, ki so jih uvajali že prej, in potem z ustavnimi dopolnili leta 1971, ustavo leta 1974 in zakonom o združenem delu leta 1976 ga je nadomestilo kardeljevsko decentralizirano samoupravljanje.

Za nadaljnji razvoj je bilo še posebej pomembno, da je Jugoslavija že v prvi polovici šestdesetih let odprla meje za prehod ljudi. V državo so začeli teči veliki devizni zaslužki od turizma in od zdomskih nakazil, ki so pognali nov val investiranja, oprt na močan uvoz. Na tej podlagi je po letu 1968 povprečna letna rast slovenskega družbenega proizvoda spet znašala osem odstotkov. V njenem ozadju je naraščal jugoslovanski zunanjetrgovinski blagovni primanjkljaj, ki je tik pred sredino sedemdesetih let že presegel deset odstotkov družbenega proizvoda, a je bil skoraj v celoti financiran z zunanjim presežkom od turizma in zdomcev.

Na tej ravni pa se je nadaljnja rast zunanjih tokov ustavila in z njo rast nasploh. Slovenska industrija je sredi sedemdesetih let spet zdrsnila v stagnacijo, rast družbenega proizvoda pa na dva odstotka. V krizi, ki se je napovedovala, se je jugoslovansko vodstvo za nadaljnje financiranje uvoza in investiranja zateklo v zadolževanje, s čimer se je v letih 1977–1979 slovenska povprečna letna rast vrnila na osem odstotkov. Medtem se je jugoslovanski zunanji dolg v treh letih do leta 1978 povečal za pet milijard tedanjih (!) dolarjev in v naslednjih treh še za skoraj deset milijard (na 21 milijard). Naprej ni več šlo. Leta 1981 je začela vlada fizično omejevati uvoz, gospodarska rast se je sesedla na nič, leta 1982 je država prvič deklarirala plačilno nezmožnost, leta 1983 pa se je morala že podrediti Mednarodnemu denarnemu skladu.

Današnji obupno predimenzionirani svetovni finančni sektor je začel nastajati, ko se je izčrpala dinamična (fordovska) produktivna paradigma 20. stoletja.

V globoki »dolžniški krizi« osemdesetih let (ko se zunanji dolg ni zmanjševal, temveč je samo nehal rasti – za to gre) se je gospodarska rast skoraj ustavila, v zadnjih treh letih pred razpadom države, tj. med letoma 1987 in 1990, pa se je slovenski BDP že zmanjšal za osem odstotkov. A so bili vzroki za to stari. Vgrajeni so bili že v jugoslovanski model rasti pred zadolževanjem, v katerem je bil skoraj 40-odstotni delež investiranja v družbenem proizvodu financiran z enkratnim pospeškom plačilnobilančnih prilivov – zares velikim pospeškom, a zgolj enkratnim in prehodnim.

Liberalizacije, ki je ustvarila ta model, niso podprli še aktivni državni posegi v strukturno preobražanje: v soodvisno tehnološko, ekonomsko, socialno, miselno, politično preobražanje, ki bi Jugoslaviji zagotovilo tudi potrebno izvozno učinkovitost. Ko se je model izčrpal, je za vzdrževanje nespremenjenih starih struktur porabe ostalo na voljo samo zadolževanje – ki kolapsa ni povzročilo, temveč samo odložilo. (No, pa saj temu je, kot pravijo ekonomisti, kredit tudi namenjen: medčasovnemu posredovanju).

Osamosvojena Slovenija

Drugače kot na ravni Jugoslavije pa je kardeljevski sistem v Sloveniji, z njenim »višjim« izhodiščem in z boljšimi državnimi politikami (o sestavi investiranja, izobraževanju, avtonomiji podjetij idr.), le sprožil potrebni strukturni preskok: iz zaostale, prevladujoče kmetijske družbe, dopolnjene kvečjemu s primarno, na pol rokodelsko ali bazično industrijo, v široko, izvozno učinkovito srednjeindustrijsko (fordovsko) gospodarstvo in družbo.

V kriznih osemdesetih letih so krčenje jugoslovanskega trga, nadaljnja liberalizacija in znatna depreciacija obračali Slovenijo bolj in bolj v izvoz na Zahod in v za to potrebno povečevanje učinkovitosti (tako da je razmerje med slovenskimi plačami in povprečnimi jugoslovanskimi plačami narastlo s prej stabilnega 1,15 na skoraj 1,60, delež slovenskega družbenega proizvoda v jugoslovanskem pa s prejšnjih 16 odstotkov na 19 odstotkov). Preboj je bil tedaj še nekako polovičen. V zadnjih letih skupne države je znašal odliv slovenske proizvodnje blaga in storitev v druge dele Jugoslavije, financiran s fiskalnimi in monetarnimi transferji, še vedno okrog 12 odstotkov družbenega proizvoda. Brez »izkoriščanja«: pri tedanji ravni slovenske sistemske in podjetniške učinkovitosti bi brez jugoslovanskega trga te proizvodnje in nastanka teh – za nadaljnji razvoj odločilnih – »ekonomij obsega« sploh ne bilo.

V tranziciji v devetdesetih letih, ko se je jugoslovanski trg še bolj skrčil in so se še bolj odprle druge meje ter še bolj sprostilo podjetništvo, so padle še zadnje blokade. Del tistega produkta, ki je prej tekel »na jug«, so znala slovenska podjetja preusmeriti v dodaten izvoz na Zahod, drugi (večji) del pa je ostal na razpolago za domače dohodke in porabo, ki so pognali velik tranzicijski razmah storitvenih panog (ob visoki rasti plač in – dovolj dobro plačanega – upokojevanja prav v letih, ko je bila Slovenija še globoko v uvodnem »odcepitvenem« šoku). Ta končna realizacija večinoma podedovanih potencialov delujoče srednjeindustrijske družbe je bila glavna zgodba prvega obdobja slovenske tranzicije, tistega, ki je še bil naša nesporna zgodba o uspehu.

V današnji, že hudo drugačni Sloveniji nam naš politični, ekonomski in ideološki establišment vsiljuje za zgled hitro rastoča gospodarstva vzhodne Evrope, ki jih poganja šele tista začetna industrializacija, ki smo jo v Sloveniji opravili že zdavnaj (in takrat prav tako dinamično)! Zgledovanje po družbah, v katerih znašajo dohodki od dela zaradi nižje agregatne produktivnosti šele polovico slovenskih – zgledovanje, ki so ga pred desetimi leti iznašli »mladi« ekonomisti in ki so ga tako hitro pograbili še v vseh drugih novih, primitivnih tranzicijskih »elitah« –, bo ubilo Slovenijo. Kolikor je že ni.

Dolžniški zlom Slovenije

Dinamični potenciali naše sedanje, že pred desetletji zasnovane produktivne ureditve pa le opazno pešajo. V Sloveniji je za nadaljnji pozitivni razvoj zdaj na razpolago samo zagon politik za ustvarjanje struktur in kultur – vseh med seboj prepletenih struktur in kultur – zrele industrijske družbe z naraščajočimi postindustrijskimi vsebinami. Namesto tega je v drugem desetletju tranzicije, prav nasprotno, steklo le vseobsežno lastniško in politično utrjevanje stare, brezperspektivne produktivne baze. To se ne bi moglo zgoditi po normalni poti, iz skromnih dohodkov, ki jih daje ta ostarela »baza«. Zgodilo se je lahko samo z velikanskim zadolževanjem.

Slovenski zunanji dolg je narastel s 15 milijard evrov na koncu leta 2004 na 40 milijard na koncu leta 2008; samo v zadnjih dveh letih tega obdobja za kar 17 milijard, kar ustreza četrtini sočasnega slovenskega BDP-ja. Tuji kredit je tekel (prek domačih bank) skoraj v celoti v tehnološko in poslovno pasivne, na naš miniaturni domači trg usmerjene klasične storitve in gradbeništvo: za njihovo privatiziranje, za širjenje njihovih kapacitet in za financiranje potrebnega povpraševanja. Tik pred zlomom je zunanji primanjkljaj, ki ga je vlekel take vrste »razvoj«, že presegel sedem odstotkov BDP-ja. Slovenski stari, že pešajoči sistem se s kreditom ni le ohranjal, temveč celo napihnil čez vse meje.

V »dolžniški krizi« (ko je zunanji dolg samo prenehal rasti in ga zgolj spreminjajo iz zasebnega v javnega) se je slovenski BDP skrčil za desetino oziroma za skoraj toliko tudi v primerjavi s sočasnim zmanjšanjem povprečnega evropskega. V naglo spreminjajočem se svetu smo v Sloveniji zataknjeni v tehnoloških in drugih, z njimi tesno povezanih strukturah, ki ne bodo nikoli več dajale omembe vredne gospodarske rasti. Zadolžitev je težave seveda povečala, ni pa jih ustvarila; v glavnem je izbruh težav – naših lastnih, povsem »realnih« težav – samo za nekaj let odložila.

Finančno in »realno«

V obeh opisih smo gledali procese v »realnem« okolju ožje finančne sfere, ne v njej sami. In nismo gledali k pusherjem dolga, kamor gleda večina družboslovja, temveč k njegovim userjem, ki pač tudi sodelujejo. Dejstvo je, da pri enakem zunanjem pritisku nekatere družbe podležejo dolgu, druge pa ne. Danes spet ni več sporno – tudi zaradi Graeberjeve knjige –, da o tej razliki v glavnem odloča sposobnost ali nesposobnost družb, da imajo svojo zasebno, tržno ekonomijo in predvsem finance pod zadostnim javnim nadzorom. V Jugoslaviji se je čas pobega v zadolževanje ujemal s pešanjem Titove državniške avtoritete; v slovenski tranziciji pa so državo (avtonomno, profesionalno, neskorumpirano državo) tako in tako odpravili.

Gledamo torej »realni« svet. Kapitalizem si je vedno težko razložiti zgolj s čim z njegovega finančnega območja: s težnjo po brezmejni akumulaciji, s (šele današnjo) absolutno financializacijo ali s čim podobnim. V Graeberjevi knjigi je prikazana večtisočletna zgodovina zadev, o katerih včasih mislimo, da so sama srž kapitalizma, in med katere spadajo tudi redno ponavljajoči se finančni, tj. dolžniški zlomi družb – že tisočletja pred kapitalizmom.

To, kar zares opredeljuje kapitalizem, se je zgodilo po velikih prebojih evropskega razsvetljenstva in naravoslovja, ko je postalo pridobivanje materialnih dobrin – te temeljne in vsedoločujoče omejitve vsega donedavnega človeškega življenja – »zavestna, tehnološka uporaba znanosti« (Marx); ko je postala »skoraj neomejena« rast materialnega obilja (Ricardo), katere gojišče so bile lahko dotlej samo parazitske finance, uresničljiva tudi realno; ko je postala nenehna rast tudi lastnost same »produktivne baze« družb. In ko je postalo nujno tudi dolžniško napihovanje in dolžniške zlome obravnavati v kontekstu te značilne kapitalistične baze in drugih z njo povezanih struktur.

Dealerji in pusherji

Današnji obupno predimenzionirani svetovni finančni sektor je začel nastajati, ko se je izčrpala dinamična (fordovska) produktivna paradigma 20. stoletja, v ZDA že zgodaj v zadnji tretjini stoletja. V grozeči krizi hiperprodukcije so se v ZDA obrnili k izbranim, že tedaj visoko koncentriranim panogam in jih povzdignili v sisteme monopolne moči na svetovni ravni, najbolj prav finance. V neoliberalizmu je ostal liberalizem v veljavi samo še za trg dela, za razbitje vseh vrst tržne moči zaposlenih in malih podjetnikov, in za državo, za razgradnjo njenih vzvodov zagotavljanja nadzora in kolektivne varnosti. »Novi liberalizem« se ne bori proti državi zato, da bi zaščitil trg in konkurenco, temveč zato, da ju nadomesti z nebrzdano močjo velikih zasebnih korporacij, predvsem finančnih.

Funkcije, ki najbolje delujejo v javni sferi, so prenesli v zasebni finančni sektor. Pokojninska in zdravstvena zavarovanja so postala draga in tvegana individualizirana varčevanja pri velikih borznih firmah, zato je bilo mogoče hkrati vsiliti ljudem kredit za vse drugo, za vsakdanje življenje. Po obeh poteh so preusmerili velike dele narodnega dohodka v profite »bank« in po obeh poteh so v sistem vgradili odvisnost in strah. Bralec se lahko sam spomni še vseh drugih kanalov vsiljevanja kredita in odvisnosti, doma in mednarodno.

Novi model ne poganja več kapitalistične blaginje, kakor jo je še prav posebno prejšnji fordovski (s svojim znamenitim vrhuncem v izbruhu »svobode« – občutenja neodvisnosti od dotlej absolutnih materialnih omejitev – leta 1968). Namenjen je uveljavljanju strahu in discipline med prebivalstvom ter vzdrževanju tistega posebnega vrhnjega sektorja in njegovih elit, ki, povezane še z močjo vojske, tajnih služb in razpredenih ideoloških aparatov, ohranjajo ZDA kot svetovno velesilo tudi v času, ko se je njihov gospodarski in družbeni napredek že ustavil.

Borzniki vedo, da bo kmalu spet počilo, zato ničvredni denar mrzlično preusmerjajo v svetovna realna imetja, v kupovanje podjetij in vsega drugega fizično oprijemljivega; o tem govori tudi sedanji slovenski (☺) program »privatizacije«.

Ko v kapitalizmu – tudi v takem, ki je samo še napol kapitalizem – ni več rasti, pa to vseeno povzroča težave. Ničelna rast daje ničelne profite. Pešajoče gospodarstvo so začeli v ZDA predvsem po letu 2000 podpirati z naraščajočo primarno emisijo (s »tiskanjem denarja«), hkrati pa so opuščali nadzor nad »multiplikacijo« denarja v zasebnih financah. V neoliberalnem režimu, v katerem so plače in državna poraba blokirane, se taka monetarna ekspanzija komaj kaj prenaša v maloprodajno inflacijo, a tudi komaj kaj v gospodarsko rast. Denar samo dodatno napihne finančni sektor in še poveča njegove potrebe po posojanju in drugih naložbah, s časom vse bolj tveganih in nesmiselnih, doma in mednarodno.

Ne smemo prezreti ene plati problema, namreč da rast plač in drugih osebnih dohodkov prebivalstva, ki je poganjala gospodarsko rast v fordovskem sistemu, zdaj te vloge ne opravlja več (od tod hiperprodukcija). V zrelem kapitalizmu je že bila dosežena tako visoka raven plač, da njihova nadaljnja rast ne zagotavlja več ekvivalentne rasti nakupovanja materialnih dobrin, tistega edinega, kar ta sistem (ali kar kapitalizem) ponuja. Za nadaljnjo družbeno dinamiko bi se bilo treba zdaj usmeriti k številnim nujnim novim funkcijam in »porabi« javne sfere. V specifičnem neoliberalnem modelu – v specifičnem interesnem sklopu njegovih elit – pa je prav ta izhod tabu. Rešitve ni.

Delna in začasna rešitev je v usmerjanju k manj razvitim, kapitalistično še nenasičenim družbam: bodisi prek izvoza in investiranja ali s privabljanjem njihovih prebivalstev k sebi domov (pri čemer je za oboje pogoj, da ostajajo njihove lastne države nerazvite). Zadosten tok imigracije učinkovito znižuje dohodke in druge »stopinje prostosti« domačega prebivalstva, a hkrati krepi domače povpraševanje po stari fordovski košarici dobrin. To očitno sodobno preobražanje razvitih družb v nerazvite je verjetno glavna značilnost realnega odzivanja neoliberalnih elit na krizo.

V svojem finančnem odzivanju pa še naprej napihujejo svoje finančne sektorje in njihovo vedno bolj tvegano in nesmiselno posojanje. Ko potem poči, je za reševanje tega sektorja, poleg transferjev iz proračunov, spet nujna nova, še večja emisija. Vsi vedo, da je ta denar samo še virtualen in da bo kmalu spet počilo, tako da ga zdaj borzniki – dokler je še kaj vreden – mrzlično preusmerjajo v svetovna realna imetja, v kupovanje podjetij in vsega drugega fizično oprijemljivega; o tem govori tudi sedanji slovenski (☺) program »privatizacije«.

To je v glavnem vse, kar se dogaja po zadnji »finančni krizi«: dogaja v tem večnem, že večtisočletnem vzorcu ekonomskega samouničevanja, ki se lahko konča, kot pokaže Graeber, samo v izničenju nakopičenega dolga (in nanj prisesanih finančnikov) ali v dokončnem, terminalnem zlomu celotnih družb. Tretje poti ni.