Lekcije krize in aktualnost Marxove kritike politične ekonomije

Čas je, da prenehamo verjeti v strahove, ki jih poskušajo v vsakem zbujati apologeti kapitalizma in njegovega obrabljenega zavezništva z demokracijo. Z njihovega vidika obstaja zunaj kapitalističnega družbenega sistema zgolj totalitarizem ali anarhija. Zgodovina, nasprotno, kaže, da gresta totalitarizem in kapitalizem z roko v roki, anarhija pa si zasluži status ideološke fantazije. Predmet nenehnega političnega boja je tista tretja možnost – komunizem.

Gospodarska kriza se je v letih 2007–2008 začela v Združenih državah Amerike kot dolžniška kriza in se s svetlobno hitrostjo razširila iz posameznih finančnih ustanov v države in iz držav v sistem globalnega kapitalizma. Seveda je najvidneje prizadela evropske in ameriške trge, vendar so odzivi na različnih koncih planeta pokazali, da je zadela v samo bistvo kapitalizma, ki strukturno gledano ni nič drugega kot ... permanentna kriza.

Epidemija te sprva lokalne gospodarske krize prinaša lekcije, ki opozorijo na aktualnost Marxove kritike politične ekonomije. Ta se je nemudoma znašla v središču razgretih ekonomskih polemik in se znova izkazala za močno mobilizacijsko sredstvo resne levičarske politične misli. Resna vrnitev k Marxovemu kritičnemu projektu je hkrati prikazala prevladujočo ekonomsko vednost v vsej njeni problematični luči in dobro znanih iluzijah, na katerih pa kljub vsemu utemeljuje svojo hegemonsko držo. Liberalna in neoliberalna ekonomija izhajata iz prepričanja, da kapitalizem gradi na trdnih tleh in da zakoni, ki podpirajo blagovne in finančne trge, niso nič manj nujni in nespremenljivi kot zakoni narave. Kot znanost, podkrepljena s številnimi formalnimi metodami in statističnimi podatki ter tudi s celo vejo matematike in modeliranja, hoče ekonomija analizirati pretekle dogodke, postavljati diagnoze v sedanjosti in predvidevati gibanje finančnih tokov v prihodnosti. S tem hoče pokriti vse časovnosti in izključiti morebitna tveganja, nestabilnosti in naključja, ki bi vrgli trg iz njegovega domnevnega ravnovesja. Toda ali je ekonomska vera v nujnost tržnih zakonov res znamenje znanosti? Ali je uporaba abstraktnih matematičnih modelov in statističnih shem, ki naj bi simulirali dinamiko trgov ter podredili človekove interese vzpostavitvi idealnega ravnovesja, res tisto, kar jamči znanstvenost neke panoge? Nedavne kritike (med drugim ekonomista Thomasa Pikettyja in pred njim Pierre-Noela Giraulta) so izpostavile, da ekonomska matematika uporablja modeliranje selektivno in kot performativno operacijo, ki v ničemer ne razloži tržnega delovanja, temveč enostavno prikroji realno stanje modelu. Modeli ne opisujejo, kako stvari so, temveč kako morajo biti. Ta obrat v ekonomski vednosti postavlja v ospredje njeno fiktivno naravo, ki ima eno pomembno funkcijo: prekriti in mistificirati strukturne neenakosti, nestabilnosti in protislovja. Hkrati dela iz ekonomije ukazovalno znanost.

Kapitalizem lahko obstaja brez kapitalistov (kot je pokazal primer Sovjetske zveze in drugih državnih kapitalizmov), nikakor pa ne more obstajati brez proletariata, se pravi brez populacij, ki jih je mogoče nenadzorovano izkoriščati.

Ekonomijo skratka zaznamuje neko protislovje. Samo sebe razume skozi podobo pozitivne znanosti, ki naravnost fetišizira »empirična dejstva« (toda statistični podatki niso empirija, temveč abstrakcije), njeni odzivi skozi celotno krizo pa vedno znova dokazujejo, da je psevdoznanost, ki pozitivno znanost zgolj imitira. Ekonomija ostaja potopljena v niz popolnoma iracionalnih verovanj in konstrukcij, recimo v to, kar je Marx imenoval blagovni fetišizem: verovanje, da vrednost poraja samo sebe, kot denimo v kreditnem sistemu, kjer se zdi vsaka povezava z drugimi vidiki produkcije prekinjena. V svoji težnji po matematizaciji trga in modelih, ki naj bi predvideli bodoče dogodke ter izključili vsa možna naključja in neznanke, je ekonomija bližje astrologiji kot pa astronomiji. Zato je postalo toliko nujneje demistificirati njeno vednost. Ekonomija nas vse postavlja v položaj »nevednežev«, sama pa si prilašča status sodobne »kraljice znanosti«. Kakor hitro levica začne formulirati alternativne ekonomske strategije in modele, zaokroži že slišana zgodba, da naj bi bili takšni konkurenčni ekonomski svetovi utopija. Toda dejanska utopija je to, kar nam prodajata liberalizem in neoliberalizem: da je trg utemeljen na stabilnih, predvidljivih in racionalnih razmerjih, ki se vrh vsega samoregulirajo, in da lahko služi človeku, če mu le pustimo prosti tek. Realnost teh fantastičnih scenarijev je deregulirani kapitalizem, in alternativa neoliberalnemu modelu ni reformizem socialdemokratskega tipa, ki bi spravil kapitalizem nazaj v realni sektor, okrepil njegovo socialno noto in povišal obdavčitev dobičkov. Edina alternativa je tisto, čemur je Alain Badiou rekel »komunistična hipoteza«, ki utemelji politiko na revolucionarni ideji bratstva, namesto na egoizmu zasebnega interesa.

Najpozneje na primeru Grčije je postalo očitno, da predlagane ekonomske strategije ne pripomorejo k pacientovemu okrevanju, temveč poglabljajo in zaostrujejo krizne razmere. Za kritični in marksistični pogled je ob preletu odzivov politikov in njihovih ekonomskih svetovalcev postalo jasno, da ekonomija fetišizira svojo domnevno znanstvenost in si prisvaja izključno pravico razpravljanja o ekonomskih vprašanjih. Ta hegemonija ekonomskih ekspertov lahko vsakogar opomni, da znanost ni izvzeta iz oblastnih razmerij in da na njenem terenu potekajo isti politični antagonizmi, ki prečijo družbeno realnost. Znanost, najsi bo naravoslovna ali družboslovna, je vpeta v razredni boj v teoriji (Althusser). Ko je postalo javno, da je Mednarodni denarni sklad za evropsko dolžniško krizo vseskozi predlagal napačne ukrepe, je Slavoj Žižek v eni od svojih debat zapisal, da danes v Evropi slepi vodijo slepe: nevedni ekonomski eksperti vodijo enako nevedne politike, katerih funkcija je medtem le še v pripravi zakonskih svežnjev, ki bodo udejanjile predlagane neoliberalne ukrepe. Zakonodajna in izvršilna oblast danes ne reprezentira in udejanja toliko interesa državljanov, temveč kapitalističnih institucij (bank, multinacionalk, korporacij).

Druga pomembna lekcija krize potemtakem zadeva razmerje med politiko in ekonomijo. Kriza je dokončno razgalila, da si je logika kapitala s svojimi »nevidnimi rokami« in malo bolj vidnimi ekonomskimi strokovnjaki v zadnjih desetletjih nevarno podredila politiko, ki sedaj odkrito in sistematično odpravlja zgodovinsko pridobljene socialne in demokratične standarde. Glavni kontinentalni motor v tem podrejanju politike je seveda Nemčija, kjer se na oblasti prepletata protestantska etika in neoliberalni duh Margharet Thatcher. Kar so nam uradni politični in ekonomski ideologi desetletja prodajali kot najboljši možni svet, simbiozo med kapitalizmom in demokracijo, dejansko pomeni utemeljitev politike na »zasebnem interesu« kapitala in njegovih družbenih zastopnikov. Navidez harmonično razmerje, v katerem naj bi imeli koristi vsi, od kapitalistov prek srednjega razreda do navadnih delavcev, vsebuje eno ključno točko, kjer se celotna slika zalomi: logiko kapitala zaznamuje težnja k osvoboditvi valorizacijskega procesa. Marx je zapisal, da kapital pozna en sam interes, da samega sebe vrednoti. Fantazija stalne gospodarske rasti je eden od izrazov tega kapitalističnega gona. Dokler demokracija služi temu interesu, je politična simbioza s kapitalom navidezno uspešna. Seveda je sobivanje toliko nujnejše, če obstaja zunanji sovražnik, ki ogroža kapitalizem, tako kot sovjetski komunizem v času hladne vojne. Toda po padcu železne zavese kapitalizem ni enostavno ostal brez nasprotnika, ampak je postal sam svoj nasprotnik. Svoje reproduciranje je utemeljil na permanentni vojni in tekmovanju v tem, kateri kapitalizem bo bolj dereguliran in rešen svojih restriktivnih okvirjev, kot so demokracija, pravna država, delavske pravice itd. V tej konkurenci se je hitro izkazalo, da so veliko uspešnejši avtoritarni modeli, kakršen je kitajski ali indijski, kjer je trg tem svobodnejši, čim večja je družbena segregacija, in vsebujejo elemente, kot so otroško delo, praktično nična socialna politika, ignoriranje ekoloških problemov itd.

Zato je naslednja pomembna lekcija krize, da je treba kapitalizem obravnavati v njegovi globalni sliki. Na Zahodu se je v zadnjih desetletjih večkrat razpravljalo o izginotju starih razrednih antagonizmov in delavskega razreda. Kdor je govoril o proletariatu, je zaudarjal po naftalinu. Finančni kapitalizem se obravnava kot nekaj popolnoma drugega od realnosti, ki jo je analiziral Marx in ki jo nemara še vedno poznajo na drugih koncih planeta. Kapitalizem naj bi postal mnogo kompleksnejši zaradi pospešene globalizacije in informacijske revolucije, ki je odprla nove prostore in časovnosti trgovanja. High speed trading je najvidnejši primer tega razvoja, kjer prevlada vtis, da razmerje blagovne menjave popolnoma odpade, saj se procesi trgovanja dogajajo prehitro ter na popolnoma nematerialni in neempirični ravni. Tu končno prispemo do tega, čemur je Marx rekel fiktivni kapital in kritiziral njegovo fetišiziranje kot nečesa, kar poraja vrednost samo iz sebe, brez vsakršne povezave z izkoriščanjem ali družbenimi neenakostmi. Naš današnji kapitalizem temelji na abstrakcijah, ki, tako nas prepričujejo zlasti neoliberalci, prav zares poraja vrednost iz samega sebe. Empirični dokaz naj bi bila deindustrializacija. Toda empirija je vedno zavajajoča, ker odvrača pogled od širšega konteksta.

Z vsakim podaljšanjem delovne dobe se razveljavijo zgodovinsko pridobljene socialne pravice in tukaj neoliberalne doktrine nadaljujejo prikrojevanje realnosti interesom kapitala.

Če je proletariat izginil iz gospodarskih centrov zahodnega sveta, to še ne pomeni, da ga ni mogoče najti drugod. Kajti četudi obstaja več kapitalističnih modelov, te vendarle povezuje skupni globalni kontekst, zaradi katerega so medsebojno odvisni. Zagovornikom konca zgodovine in podobnih ideoloških konstruktov je treba odvrniti, da najuspešnejša izvozna artikla Zahoda de facto nista in nikoli nista bila demokracija in liberalizem, ampak izkoriščanje in vojna. Ker kapitalizem bistveno teži h globalizaciji svojih produkcijskih odnosov, se tudi domnevno izginotje starih razrednih antagonizmov na Zahodu pojasni z njihovim izvozom v druga družbenopolitična okolja, stran od zasanjanega zahodnega pogleda, ki je bil vedno osredotočen le na samega sebe. Ta outsourcing industrijskega izkoriščanja v tretje države je temeljna poteza neokolonializma. Samo spomnimo, koliko prizadevanj in kapitala vlagajo zahodne politične sile (ZDA in EU) v slabitev, diskreditiranje ali odkrito zatiranje levičarskih političnih gibanj na Bližnjem vzhodu, v afriških državah in Latinski Ameriki (kjer so Američani v zadnjem desetletju doživeli vsaj začasno omejitev svojega vpliva). Če že nočemo odkriti proletariata v svojih lastnih predmestjih, ga je težje ignorirati v globalnih okoljih. Resnica zahodnega kapitalizma je v tem geografskem in političnem Drugem. Seveda pa je ta Drugi vselej že tukaj, treba je samo pogledati na obrobja finančnih prestolnic, kamor marsikateri akademski in ekonomski pogled ne seže. Tam se akumulirajo »presežne populacije«, ki jih lokalne gentrifikacije potiskajo v vedno večjo nevidnost. Protesti v Franciji dve leti pred izbruhom gospodarske krize so bili obravnavani kot »migrantski nemiri«, ki nimajo nobene zveze z delovanjem kapitalizma, iztrgani iz konteksta, kot da so padli z neba in zadevali le francosko politično realnost. Za nazaj v njih ni težko razbrati prvih simptomov krize, ki jo je desetletja generirala neoliberalna doktrina.

Medtem ko ekonomski in drugi teoretiki sanjajo, kako je kapitalizem mutiral, je treba temu govoričenju odločno odvrniti: ne, kapitalizem je nespremenjen, razen če hočemo fetišizirati tehnološki napredek in trgovanje s finančnimi abstrakcijami kot popolnoma avtonomno sfero, ki nima nobene zveze z drugimi vidiki kapitalizma. Da to zvezo ima, je bilo vidno pri grški dolžniški krizi, kjer je bila povezava z reševanjem bančnega sistema, vpeljevanjem varčevalnih ukrepov in proletarizacijo naravnost kričeča. Sicer pa je splošna logika zadolževanja temeljnega pomena za zgodovino kapitalizma. Kot je trdil že Marx, je nacionalni dolg edino bogastvo, ki pripada vsem. Če je država zadolžena, so vsi njeni prebivalci postavljeni v razmerje dolžnika in upnika, ki je skrajno asimetrično oblastno razmerje. In zadolženi niso pri nekem upniku, ki bi imel konkretno ime in obraz, temveč pri mednarodnih institucijah,v zadnji instanci kapitalizmu kot takemu. Njihova življenja so prežeta z abstraktnim dolgom, ki ima zelo konkretne materialne posledice, saj reducira vsakogar na blago (delovno silo), ki se prodaja in kupuje na domnevno svobodnem trgu enakih možnosti.

V resnici kapitalizem od vsakogar zahteva brezpogojno poslušnost in ni pripravljen dati ničesar v zameno, razen morda nekaj drobtinic demokracije, ki jih v kritičnih trenutkih tudi odvzame (sicer pa ekonomske strategije nikoli niso bile predmet referendumskega odločanja). Marx zapiše, da je moderni kreditni sistem vpeljal novega Svetega duha (družbeno vez), in če obstaja kakšen greh, za katerega sistem ne pozna milosti, kjer torej družbeni zastopniki interesov kapitala postanejo agresivni, potem je to »izguba vere« v nacionalni dolg. Vsakdo, ki bi si drznil izstopiti iz dolžniškega razmerja in razglasiti dolgove za nelegitimne, bi priklical nase ekonomsko vojno. In vsakdo, ki razmišlja o alternativah, je diskreditiran kot utopist ali antidemokrat.

Neoliberalna šok doktrina je sestavljena iz dveh bistvenih korakov: najprej eliminacija, potem deregulacija, se pravi najprej odstranitev političnih nasprotnikov, načeloma skozi podporo reakcionarnih in totalitarnih sil, in potem nenadzorovano izkoriščanje. Kapitalistična ideologija (liberalizem in neoliberalizem) temelji na enostavni hipotezi, ki jo je Michel Foucault imenoval »hipoteza o zatiranju«. V primeru politične ekonomije se ta hipoteza izraža v ideji, da trgi in finančne abstrakcije vsebujejo »kreativne potenciale«, ki jih je treba osvoboditi, ustvariti politične, ekonomske, pravne in navsezadnje subjektivne razmere, v katerih se bo lahko domnevna racionalnost trga samoregulirala, razvijala in ustvarjala dobiček. Vprašanje je seveda, za koga. V nobenem primeru ne za vse. Zato je nujni pogoj za osvobajanje teh domnevnih kreativnih potencialov (deregulacijo) krčenje demokratičnih standardov ter omejevanje ali odprava zgodovinsko pridobljenih delavskih in drugih socialnih pravic. Svoboda trga in svoboda posameznika sta v protislovju, četudi nas neoliberalne doktrine prepričujejo o nasprotnem. Trg je svoboden samo pod pogojem, da abstrahira od politike oziroma jo podredi strukturnim težnjam kapitala. Če je torej danes kaj »financializirano«, kolonizirano z ekonomskimi abstrakcijami, potem je to politika. In če je Marx za angleške ekonomiste rekel, da ne govorijo samostojne govorice, ampak skozi njihova usta govori blago, lahko danes rečemo, da skozi politiko govori neoliberalizem, ki vztrajno zahteva osvoboditev »kreativnih potencialov« finančnega kapitala. Osnovna in nezaslišano preprosta, a zato nič manj aktualna lekcija Marxove kritike politične ekonomije je seveda, da so ti kreativni potenciali mogoči samo za ceno skrajnega izkoriščanja. Asimetrično razmerje med upnikom in dolžnikom gre z roko v roki s strukturnim protislovjem med kapitalom in delovno silo.

Države in posameznike je treba ohranjati v razmerah zadolženosti, kajti biti dolžan pomeni biti podvržen. Seveda je stvar mogoče videti tudi z nasprotnega konca: upnik je v tveganem položaju, kajti lahko se zgodi, da njegove stranke dolga ne povrnejo. Tudi s tega vidika ni naključje, da je moč ZDA, nemara najbolj zadolženega gospodarstva na planetu, največja. Bolj ko so zadolžene, bolj držijo v šahu ne samo svoje državljane, ampak tudi svoje upnike, v konkretnem primeru Kitajsko, glavnega pretendenta za novo globalno silo in grožnjo ameriški hegemoniji. Zadolževanje skratka reflektira in proletarizacijo in konkurenco med kapitalizmi. Toda proletarizacija se pojavi tudi v nasprotnem primeru, ko se država na pregloboko zadolženost odzove s politiko varčevanja. Kako agresivna je ta politika, je pokazal grški primer, kjer bili so rezi načrtno usmerjeni na srednji sloj prebivalstva. Le koga je treba proletarizirati, če ne srednjega razreda, za katerega vsi kričijo, da danes izginja? Za kapitalizem je to nedvomno dobro, kajti kapitalizem lahko obstaja brez kapitalistov (kot je pokazal primer Sovjetske zveze in drugih državnih kapitalizmov), nikakor pa ne more obstajati brez proletariata, se pravi brez populacij, ki jih je mogoče nenadzorovano izkoriščati. Ali jih ima pri sebi doma ali v tretjem svetu, ni pomembno.

Javni prostor še vedno močno zaznamujejo glasovi, ki kritizirajo marksistični prispevek h kritiki politične ekonomije z izgovorom, da so se konflikti preobrazili, postali kompleksnejši in razpršeni, mnoštvo heterogenih političnih bojev za pravice spolnih, družbenih, ekonomskih in drugih manjšinskih identitet. Toda ali je to res tako? Spomnimo se, kaj je privilegirana oblika razrednega boja v Marxovem prvem zvezku Kapitala. Ne gre za odprto vojno med najbolj množičnima družbenima razredoma, kapitalistično buržoazijo in proletariatom, ampak za strukturno protislovje med težnjo kapitala k samovalorizaciji in delovno silo. Konkretno, Marx analizira razredni boj skozi boj delavskega razreda za dolžino delovnika, boj proti otroškemu delu itd. To niso problemi, ki bi enostavno izginili iz zahodnega kapitalizma. Razredni boj se je danes dejansko zaostril. Ne vrti se okrog dolžine delovnika, ampak okrog dolžine delovne dobe. Kaj so vse reforme iz zadnjih let in razprave, ki jih spremljajo, drugega kot razredni boj? Reformni svežnji, ki podaljšujejo delovno dobo, dejansko premikajo meje znotraj življenja samega, ki na novo začrtajo, ali vsaj poskušajo začrtati, do kdaj lahko posameznik ali posameznica služi družbi (se pravi kapitalu) kot produktivni delavec.

Z vsakim podaljšanjem delovne dobe se razveljavijo zgodovinsko pridobljene socialne pravice in tukaj neoliberalne doktrine nadaljujejo prikrojevanje realnosti interesom kapitala. Reformni predlogi, ekonomski rezi, prekarizacija prebivalstva in podaljševanje življenja v delu, ki ga je mogoče izkoriščati, so konkretna in aktualna oblika razrednega boja. Ni razrednega boja na sebi, temveč obstajajo zgolj konkretni primeri, kjer se aktualizirajo in kristalizirajo strukturna protislovja kapitalizma. Skupaj z Marxom lahko tudi tukaj ponovimo, da imajo družbeni zastopniki interesov kapitala svojo predstavo o skrajni meji delovne dobe. Eden najpogostejših argumentov za nujnost strukturnih ukrepov in daljšo delovno dobo je staranje prebivalstva. Toda v celotni sliki obstaja neki perverzni moment, v katerem igra pomembno vlogo medicina. Tako kot politika je tudi medicina postala pomembno področje udejstvovanja kapitalističnih interesov. Medicina se ne mobilizira za podaljševanje življenja kot takega, temveč najprej za podaljševanje delovnega življenja. Znanost in medicina sta v službi posameznika le toliko, kolikor je posameznik v službi kapitala. Tako spet pridemo k Althusserjevi tezi o razrednem boju v teoriji oziroma v produkciji vednosti.

Ekonomijo zaznamuje protislovje. Samo sebe razume skozi podobo pozitivne znanosti, ki naravnost fetišizira »empirična dejstva«, njeni odzivi skozi celotno krizo pa vedno znova dokazujejo, da je psevdoznanost, ki pozitivno znanost zgolj imitira.

Neka pomembna preobrazba proletariata se je kljub vsemu zgodila. Ta družbeni razred je na Zahodu postal nekaj, čemur bi lahko rekli inertni razred. V mednarodnih razpravah se govori o razrednem boju od zgoraj, kjer politično in strukturno nasilje prihaja izključno od zastopnikov interesov kapitala. Kapitalizmi se zapletajo v medsebojne vojne, notranji nasprotnik pa je pasiviziran. Proletariat je postal lumpenproletariat, razpršen in neorganiziran, omejen na nacionalne meje in interese. Tudi tukaj se lekcije niso spremenile: če naj bo boj proti kapitalizmu uspešen, potrebuje mednarodni delavski razred in torej mednarodno levico. Ni levičarske politike brez političnega univerzalizma, ki preseže drobljenje interesov. Kajti kapitalizmu je uspelo vsiliti družbi in posameznikom utemeljitev družbenih vezi na dvojem: najprej na razmerju upnika in dolžnika, kjer se bodoči državljan rodi v stanje zadolženosti, v katerem bo vse življenje pristajal na izkoriščanje in družbeno neenakost, ali pa bo postal družbeni izmeček; in potem na egoizmu zasebnega interesa in zasebne lastnine, na tistem, čemur je Sigmund Freud rekel »človeški narcizem«, ki postavlja posameznike v medsebojno konkurenco in sabotira vzpostavitev alternativnih političnih ureditev. Tako je tudi demokracija izgubila ves svoj politični potencial ter se spremenila v prazen ritual ponovnega potrjevanja istega. Razlike med levico in desnico v večini držav ni. Politični prostor strukturira razlika med mehkim (socialdemokratskim) in trdim (konservativnim) neoliberalizmom.

Skrajni čas je torej, da levica to igro sistematično skali in na področju politike in v znanosti. Čas je, da prenehamo verjeti v strahove, ki jih poskušajo v vsakem zbujati apologeti kapitalizma in njegovega obrabljenega zavezništva z demokracijo. Z njihovega vidika obstaja zunaj kapitalističnega družbenega sistema zgolj totalitarizem ali anarhija. Zgodovina, nasprotno, kaže, da gresta totalitarizem in kapitalizem z roko v roki, anarhija pa si zasluži status ideološke fantazije. Predmet nenehnega političnega boja je tista tretja možnost – komunizem.