Zakaj imamo radi zgodbe o sirotah?

Ni vseeno, kje se rodiš, in iz nekaterih položajev se ne moreš izkopati sam. Sploh, če si star tri ali osem let. Milijoni otrok se že rodijo v izgubljeno bitko. Pri tem, ko zapravljam za gel za hlajenje otrokovih dlesni, se resnično sprašujem, koliko priložnosti za zmanjšanje neenakosti med otroki v svetu smo zapravili v 25 letih, kolikor je minilo od začetka podpisovanja konvencije o pravicah otrok. Ne v svetu, že v tem mikrokoščku sveta, ki ga imamo za svojega, v Sloveniji.

Sinu rastejo zobje, saj veste, kako to gre: slini se, grize vse, kar mu pride pod roke, tlači si prst, zapestje, roko skoraj do komolca v usta, rokav je moker, ovratnik je moker, blazina je mokra, na rjuhi so madeži posušene sline, ne more spati, ima vročino, zaradi zmanjšanja odpornosti se mu delajo afte, od umazanije, ki jo tlači v usta, ima drisko, cmeri se in išče tolažbo. Božava ga izmenično, obljubljava mu, da bo minilo, maževa mu dlesni z mazili, naročava nova mazila, opolnoči, ko jih zmanjka, hodiva ponje v dežurno lekarno, preizkušava homeopatska zdravila pa posebna zdravila iz Avstrije, že dneve ne spiva, pravzaprav že tedne, je samo tekočo hrano, samo mrzlo, dajeva mu protibolečinske čepke, da vsaj kakšno noč prespimo. Vsi spimo v isti postelji in nihče ne spi, nosiva ga po rokah – saj zdaj si verjetno že predstavljate/se spomnite, kako to gre. In sredi ene takšnih noči, ko končno zaspi in ga gledam tako patetično, kot to počne vsaka mati (in čeprav vem, da je to subjektivno, se mi objektivno zdi najlepši), začnem razmišljati, kako je videti, ko ti rastejo zobje in si sam v kaki sirotišnici. Ležiš in ne veš, kaj se ti dogaja. In nikogar ni. Tema. Teta, ki skrbi zate, je šla do zjutraj v svoje življenje. Dežurna pa dremlje na klopi v kotu. Sam si za vse. Za vsak zob posebej. Saj zobje rastejo vsem enako? Ali je to kaka posebnost nas, Evropejcev srednjega razreda? Mar mi svoje otroke še posebej razvadimo? Sin je namreč posvojen. Že pred prvim zobom. Ko je z desetimi meseci prišel k nam, je bil zahiran, malo težji od povprečnega slovenskega novorojenčka, premalo razvit, motorično popolnoma zaostal. Še glave ni držal pokonci, ko bi se moral že plaziti. Z mlekom zmešano žitno kašo si je v grlo zlival skozi polcentimetrsko luknjo na steklenički. Vedno je hlastal tako hitro, kot da se bliža konec sveta. Ves čas je spal in ni razlikoval dneva od noči. Njegovo telo se je prilagodilo lakoti in pomanjkanju dražljajev. Tako rekoč hiberniral je. Se spomnite, kako smo včasih v porodnišnicah povijali dojenčke v štručke in se nam je dobro zdelo, da se tako hitro naučijo, da ne jokajo. Saj se v resnici niso naučili, da niso jokali, postali so apatični. Tako se v sirotišnicah otroci naučijo, da ne jokajo. Nima smisla zapravljati energije za jok, če nihče ne pride. Naučijo se, da so tam in da jih ni. In čakajo. Čakajo. Čakajo, da se življenje začne ali da se konča.

Že pri vhodu v eno od sirotišnic se je najlepši fantek, kar si jih lahko predstavljate, z velikimi očmi in v rumeni majici takoj obesil Boštjanu na roko in ga začel zapeljevati: »Daddy, daddy!« Star je bil kakih osem let in možnosti, da ga bo kdo odpeljal domov, niso bile ravno sijajne.

Radi imamo zgodbe o sirotah. V otroštvu izgubiti enega od staršev ali celo oba, je nekaj najhujšega. Odraščati sam je strašno. Biti sam in preživeti je fascinantno. Zgodbe o sirotah nas vznemirjajo in navdihujejo. Skoraj ne moreš biti lik iz sodobne pravljice, če nimaš vsaj enega od staršev premalo: Mavglija iz Knjige o džungli vzgaja trop volkov, bodočega levjega kralja Simbo vzgojita surikata in divji prašič, Tarzana gorile, Kungfu panda je posvojenec družine čapelj, jelenček Niko ima namesto očeta veverico, sestri Ana in Elza v Ledenem kraljestvu po brodolomu ostaneta brez staršev, Tom Sawyer ima samo teto, Doroteja iz Čarovnika iz Oza je v Kansasu prav tako pri stricu in teti, Heidi je ostal le čudaški dedek, Pika Nogavička ima očeta pogojno, ker je v resnici nekje na odprtem morju, Pepelka mame nima, oče pa je odsoten ali umre, odvisno od različice pravljice, prav tako lika Roalda Dahla, Jakec iz Jakca in breskve velikanke je pri hudobnih tetah, Matilda formalno ni sirota, je pa tako drugačna od družine, da jo nazadnje dajo v posvojitev. Pa da ne pozabimo najbolj znane sirote, Oliverja Twista, slavni Harry Potter nenehno, vseh sedem nadaljevanj knjige, išče koščke spominov na preminule starše, med 101 dalmatincem je 15 bioloških in 86 posvojenih kužkov, celo Spiderman, Batman, Superman in mogočni James Bond so sirote! Pravzaprav v vsej naši družini samo Ruben izpolnjuje pogoj, da postane superjunak. Sirote, ki preživijo vsem zakonom verjetnosti navkljub, odrastejo, se dvignejo in so živi dokaz človeške trdoživosti in upanja. Tako kot milijonarji, ki se dvignejo iz revščine. Ampak kakšno možnost zares imajo otroci brez družine? Recimo, da preživijo – si lahko predstavljate, kaj čaka deklice, stare 12, 16, 18 let, ko nehajo biti skrb sirotišnic? Ali s čim se ukvarjajo fantje? Te otroke, če že ne naredijo samomora, pogoltne tema. Ni vseeno, kje se rodiš, in iz nekaterih položajev se ne moreš izkopati sam. Sploh, če si star tri ali osem let. Milijoni otrok se že rodijo v izgubljeno bitko. Pri tem, ko zapravljam za gel za hlajenje otrokovih dlesni, se resnično sprašujem, koliko priložnosti za zmanjšanje neenakosti med otroki v svetu smo zamudili v 25 letih, kolikor je minilo od začetka podpisovanja konvencije o pravicah otrok. Ne v svetu, že v tem mikrokoščku sveta, ki ga imamo za svojega, v Sloveniji.

Zadnja leta težko gledam ladje beguncev, ki se potapljajo v italijanskih vodah, dokumentarne filme o otrocih z ulic v Rusiji in Latinski Ameriki, TV-pričevanja o tem, kako so mrtve otroke puščali ob cesti na poti v begunska taborišča v Siriji, ali poročila o otrocih, ki bodo umrli v vaseh, zaprtih zaradi ebole. Ne morem si pomagati, da ne zaidem v patetiko in ne začnem razmišljati, kakšen splet okoliščin je to moral biti, da je v nekem trenutku moj sin še ležal na blazini na tleh sirotišnice v Gani, naslednji hip pa že komaj čaka sneg, da bo lahko smučal v podalpski državi. In ravno, ko padem v trans ob občutku lastne pomembnosti, ker sem naredila tako dobro delo, se spet spomnim besed sošolca s fakultete, doma iz Etiopije, ki me je prepričeval, naj še enkrat stopim v stik z odvetnikom, ki naju je zastopal pri posvojitvi, in ga prosim, naj mi vendarle pove podatke o Rubenovi družini. Nič ni pomagalo, da sem mu razlagala, kako je ležal na tleh velike državne sirotišnice, da družine nima, da je bil njegov rojstni list prazen, da je zanj od rojstva skrbela država. Potrpežljivo me je poslušal in nazadnje rekel: »Na tvojem mestu bi pisal odvetniku, mogoče ti bo zdaj povedal.« Jasno mi je, da nisem človek, ki bi življenje posvetil socialnemu delu, tega so sposobni samo resnično posebni, nadnaravni ljudje. Ampak tudi takrat, ko poskušam v življenju narediti kako stvar, ki bo gotovo prav, tisto eno stvar, ki za mikro-mili-nanopromil spremeni stvari na bolje – tudi takrat ne morem biti prepričana, da vendarle nisem del neke strašne prevare. In sploh mi ni jasno, kako je mogoče, da smo v posvojitvah ljudje tako sami. Kako je mogoče, da Unicef poroča o 132 milijonih otrok, ki so vpisani kot sirote brez enega ali obeh staršev, midva pa sama tavava po eni od afriških držav s svežnjem dokumentov in v spodnjicah skritim denarjem in sva prepuščena na milost in nemilost odvetniku z največjim črnim džipom, kar sem jih videla v življenju. In nikakor ne razumeva, kaj se nama dogaja. Odvetnik nenehno govori o bogu, usodi in potrpljenju, vidiš pa, da ga zanima samo denar. Ne glede na njegovo osebno moralo te bo naučil lekcije, da čeprav si iz Evrope in bel, ne moreš priti v Afriko in kar dobiti vsega, kar si želiš. In nič se ne dogaja tako, kot naša evropska pamet pravi, da bi se moralo. In dokler te odvetnik sprehaja od enega doma za otroke do drugega, sploh ne veš, kako ostati vsaj malo racionalen in operativen in se upreti želji, da bi vsakega otroka, ki ga srečaš, odpeljal s sabo. Saj jih tudi ne moreš, večina otrok je tam samo v oskrbi, pogosto po smrti matere pri enem od osmih porodov, dokler njihove družine ne najdejo načina, da pridejo ponje in zanje skrbijo. Najhujše od vsega je, da je tem otrokom vse jasno, vidijo beli par, darila, velik džip in lepo oblečenega, nekoliko zrejenega odvetnika, in vse jim je jasno. Že pri vhodu v eno od sirotišnic se je najlepši fantek, kar si jih lahko predstavljate, z velikimi očmi in v rumeni majici takoj obesil Boštjanu na roko in ga začel zapeljevati: »Daddy, daddy!« Star je bil kakih osem let in možnosti, da ga bo kdo odpeljal domov, niso bile ravno sijajne, zato sva morala vsakokrat uporabiti vso svojo moč. Če ne bo dobil družine, bo dobil vsaj bombone. On že vse razume. Zvečer pa sediš v neki hotelski sobi, ki je celo klimatizirana in poskuša dajati videz sobe v evropskem hotel, in čakaš, pa sploh ne veš, kaj čakaš, verjetno, da se vsi, ki so si te ta teden ogledali, od šefice sirotišnice prek namestnika do šefa lokalnega centra za socialno delo, z odvetnikom dogovorijo, ali ti bodo otroka dali ali ne. In upaš, da vse teče po legalnem, legitimnem uradnem postopku. Eden od naju na postelji toči solze, drugi sedi in razmišlja, da danes ni on na vrsti za jok, oba naenkrat ne smeva čustveno razpasti. Vsaj eden mora ostati trden. Dobro, vse to nekako preživiš in na njihovem sodišču se stvari uredijo in posvojitev se objavi v njihovem uradnem listu in časopisu in nihče ga ne zahteva nazaj in njihov sodnik pride po dveh mesecih s poletnega dopusta in požigosa pravnomočnost odločbe in te spustijo čez mejo in tvoja država vse še enkrat preveri in potrdi in na našem sodišču se stvari legalizirajo in doma imaš otroka in ga imaš rad in je tvoj in je konec. Potem pa srečaš Afričana, ki je znanstvenik, raziskovalec, profesor na univerzi, oče in je prijazen in spodoben človek, in ti kljub prepričanju, da si vse naredil prav, reče, da vse skupaj še enkrat preveri.

Nekatere stvari je v Sloveniji resnično težko izpeljati. Ena izmed njih je posvojitev otroka. Celo za birokratsko in finančno najpogumnejše je to resen zalogaj. Naša država vam bo pri tem formalno sicer v pomoč. Izpeljani bodo vsi postopki, ki so zakonsko mogoči, in za to vam ne bodo zaračunali skoraj nič. Ampak težava je v tem, da skoraj nič ni mogoče. V Sloveniji lahko posvajamo samo prek centrov za socialno delo, agencij ne dovolimo. CSD-ji so pristojni za otroke, ki so državljani Slovenije, in otroke iz držav, s katerimi imamo mednarodni sporazum, to pa je za zdaj samo Makedonija. Zadnje čase je videti, da si ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve prizadeva za vzpostavitev odnosov še z nekaterimi državami, kot so Češka, Poljska, Slovaška, Bolgarija, Vietnam, Hrvaška in Srbija. Za zdaj posvojitev v praksi pomeni, da se boste postavili v vrsto s 580 pari in samskimi osebami (ker pri nas po zakonu dovolimo posvojitve tudi samskim, čeprav je zgodba v praksi včasih drugačna), ki so oddali vlogo za posvojitev, oziroma s 419, ki so postopek že končali in so ocenjeni kot mogoči oziroma primerni posvojitelji. Leta 2013 smo v Sloveniji realizirali 44 posvojitev, od tega 28 doma in 16 v tujini. V to statistiko sodijo tudi posvojitve, kot so tiste, pri katerih partner posvoji partnerjevega otroka, ali dolgoletno rejništvo, ki se konča s posvojitvijo. Vaša možnost za posvojitev v Sloveniji leta 2013 je bila 6,68-odstotna. To je sicer delno tudi dobra novica. Tako malo otrok za posvojitev pomeni dve stvari, najprej to, da v Sloveniji še nimamo tako imenovanih »ekonomskih sirot«, otrok, za katere si družine ali neporočene oziroma mladoletne ženske ne morejo privoščiti, da bi jih obdržale. Potem pa še, da imamo stroko, ki daje občutno prednost biološkim staršem in otroke raje daje v rejništvo, na čakanje. Medtem ko otroci čakajo, se njihove možnosti za posvojitev manjšajo. Kar pa se tiče sporazuma z Makedonijo: nekaj mora biti hudo narobe, če sta bila leta 2013 posvojena dva otroka iz te države, leto pred tem pa nobeden.

Obstaja še ena zakonska možnost, posvojitev v tujini: družinsko sodišče lahko legalizira pravice, pridobljene v drugih državah, če te niso v nasprotju s slovenskimi zakoni (to je recimo tako, kot če se poročite na plaži na Baliju in vam to po kar precej papirnate vojne v Sloveniji dejansko priznajo). Tako lahko posvojite otroka v drugi državi, po njihovih zakonih, na njihovem sodišču in z njihovim odvetnikom. Seveda samo v državah, ki se s tem strinjajo; večina jih brez posredovanja agencije sploh noče vzpostaviti stikov. Naše sodišče za legalizacijo take posvojitve postavlja pogoj, da je »pravnomočna«, se pravi, da je država, v kateri posvajate, končala vse postopke in potrdila legalnost celotnega postopka, in da je »dokončna«, to pomeni, da biološki starši, sorodniki, država ali kdorkoli drug nima nobenih pravic več do otroka (pri čemer imamo pri posvojitvi v Sloveniji poskusno obdobje enega leta, v katerem vam otroka lahko vzamejo). Naši CSD-ji vam bodo (brezplačno) pomagali do točke, do katere zakonsko lahko, ocenili bodo vašo primernost za posvojitelja, tako kot bi to naredili za postopek v Sloveniji. Od tu naprej pa ste sami, v tuji državi, na njihovem sodišču in z njihovim odvetnikom. In v njihovih zaporih, če gre kaj narobe.

Se spomnite, kako smo včasih v porodnišnicah povijali dojenčke v štručke in se nam je dobro zdelo, da se tako hitro naučijo, da ne jokajo. Saj se v resnici niso naučili, da niso jokali, postali so apatični. Tako se v sirotišnicah otroci naučijo, da ne jokajo.

Skratka, imate dve poti, ena je varna, tako rekoč nič ne stane, a vaše možnosti so nične. Druga je tvegana, na videz neizvedljiva in vas bo stala toliko kot srednje do zelo dober avto ali zelo majhna garsonjera v 12. nadstropju v Dravljah. Ta denar boste dali za mednarodne prevode in overitve dokumentov, bančna in zdravniška potrdila, odvetnika, sodišče, donacije sirotišnicam, vizume, poštnine, letalske vozovnice in bivanje. In sodelovali boste v nečem, kar je, roko na srce, legalizirana trgovina z otroki. Nekdo bo zaslužil, zato da bo eno bitje dobilo mamo in očeta. Je to etično? Težko vprašanje. Odvisno, od kod gledate. Ali če povem takole: ali je neetično, da človekoljubne organizacije, ki na ogrožena območja prinašajo hrano, vodo in medicinske pripomočke, plačujejo provizijo, s katero se kupuje orožje, da se vojne nadaljujejo? Seveda ni etično, ampak nekdo si mora umazati roke in dušo in plačati provizijo, zato da nekateri ljudje v Siriji, Iraku, Jemnu, Sudanu, Srednjeafriški republiki, Ukrajini ne umrejo danes, ta teden, ta mesec, še to zimo, medtem ko čakamo, da se veliki sistemi neomadeževano odzovejo po vseh protokolih in se zavarujejo pred vsakršno osebno odgovornostjo. Posvojitev je etično mejen ukrep. Bolje bi bilo pomagati otrokom v njihovem okolju, da bi tam lepše živeli. Omogočiti ženskam, da bi otroke obdržale. Ustaviti epidemijo aidsa. Preprečiti podnebne spremembe. Ustaviti vojne. Namesto da prestavljamo dojenčke iz enega kulturnega okolja v popolnoma drugo. In pri tem tvegamo grozne zlorabe, trgovino z otroki, prodajo otrok v suženjstvo. Ampak poglejte številke: če je na svetu, tako kot pravi Unicef, več kot 132 milijonov otrok do 18. leta brez enega ali obeh staršev (od tega »samo« 13 milijonov brez obeh), ali se vam resnično zdi sporno, da v Sloveniji na leto posvojimo 44 otrok, na vsem svetu pa okrog 250 tisoč? Pa tudi če otroka posvoji kak istospolni par? Pa čeprav New York Times poroča o že 19 v Rusiji rojenih otrocih, ki so umrli nasilne smrti v rokah ameriških posvojiteljev? Ravno smrt 19. otroka je sprožila medijsko in politično vojno med velesilama, ki se je končala tako, da je Putin ob koncu leta 2012 pokazal mišice in Američanom prepovedal posvajati ruske otroke. Za vse ameriške pare, ki so bili takrat že v postopku posvojitve, nekateri so že imeli stike z otroki, se je ta politična vojna sprevrgla v osebno tragedijo. V zadnjih 20 letih so Američani posvojili več kot 60 tisoč ruskih otrok. Ministrstvo za izobraževanje in znanost Ruske federacije sicer poroča o večletnem zmanjševanju števila otrok, ki ostanejo brez družin, do konca leta 2013 je bilo skupaj z novimi 68.770, za katere je skrb prevzela država, registriranih samo okrog pol milijona takšnih otrok. Ameriškega sna ti otroci ne bodo živeli. V družinah z otroki delamo marsikaj, zaradi česar potem zrastejo v tako ali drugače disfunkcionalne odrasle, ampak ko se država odloči, da se vmeša, napak ne sme biti več. Ko odgovornost za otroka prevzame država/družba, ne sme biti več pretepanja, nasilne smrti, spolnega nasilja, otroškega dela, lakote, kriminala, trgovine z otroki. Četudi bodo skoraj vsi ti otroci, ko bodo prišli iz sistema, končali kot alkoholiki in narkomani, na cesti, v suženjstvu ali v zaporih. Takrat ne bodo več otroci. Zato posvojitve raje kolikor se da zakonsko zapletemo in onemogočimo. Pustimo pa minimalne zakonske luknje, skozi katere se tisti najbolj obupani, dovolj bogati in najvztrajnejši lahko prebijejo sami. Manj ko ima država s tem, manj napak naredi. Posvojitve preprosto niso zaželena rešitev. Spominjajo nas na nemoč, da bi otrokom pomagali tam, kjer pomoč potrebujejo, v njihovem okolju. Na neplodnost nekaterih nacij. Na človeško pokvarjenost in na pripravljenost ljudi, da tudi največje tragedije izkoristijo za svojo blaginjo. Na togost birokratskega mehanizma in težave s prevzemanjem odgovornosti. Čeprav imamo radi zgodbe o sirotah, nismo pripravljeni niti na minimalni kompromis, na minimalno vznemirjanje svoje duše, ko je treba recimo sprejeti družinski zakonik in tako urediti in omogočiti, na primer, posvojitve. In sila kritični smo do ljudi, ki se v posvojitev spustijo.