Letu inkontinenčnega perila za odrasle naproti

Tudi tisti, ki na primer najbolj vneto zagovarjajo proračunske reze v šolstvu, zagotovo ne mislijo, da so visoko izobražene mlade učiteljice in učitelji, ki že pet let stagnirajo na plači, nižji od tisoč evrov, zares predragi za poučevanje njihovih otrok. Nikakor. Oni mislijo, da so ti učitelji in učiteljice predragi za poučevanje vseh otrok.

V Sloveniji vstaja še ena varčevalna zora. Minister za finance nam je to že napovedal. Povsod po javnem sektorju bo treba kaj malega odščipniti, prihraniti, se čemu odpovedati, da nam bo nekoč (ne vemo natančno kdaj, a nekoč zagotovo) bolje. Brez skrbi, ne bo zelo bolelo. V državni upravi tako seveda ne bomo odpuščali, le na novo ne bomo zaposlovali (tako kot že nekaj let nismo) in plače se bodo vsem (poleg uradnikom tudi učiteljem, medicinskim sestram, policistom, gasilcem in še komu) znižale za zanemarljivih nekaj odstotkov. Bilance bomo uredili, leva stran bo usklajena z desno, v Bruslju bo naš minister dobil pohvalo, morda na kakšnem neformalnem srečanju celo high five JCJ-ja, finančni trgi bodo z daritvijo zadovoljni in nas bodo za nekaj časa še pustili pri življenju. Vse bo po starem, le za zanemarljivo malenkost slabše. Razpravo o tem, ali je s tovrstnimi ukrepi, zaradi njihovega negativnega vpliva na agregatno povpraševanje, sploh mogoče obrniti krivuljo gospodarske rasti navzgor, prepuščam ekonomistom, med katerimi tisti najbolj cenjeni tako doma kot v tujini trdijo, da to ni mogoče, svoje stališče pa podkrepijo z dokaj preprostimi, a prepričljivimi argumenti. Tisti zagovorniki varčevanja, ki se z meni popolnoma nedoumljive in z ničimer upravičene vzvišene pozicije posmehujejo tovrstnim stališčem profesorjev Mencingerja, Boleta in Kovača, si lahko skoraj identične argumente preberejo tudi v zapisih nobelovcev Paula Krugmana in Josepha Stiglitza, za katera lahko samo upam, da nista premalo ugledna, da bi jima vsaj prisluhnili.

Sam bi se s tem v zvezi vprašal nekaj drugega. Kaj želimo s to našo državo?

Si želimo, da je dobro vodena, da je potentna, na mednarodnem parketu konkurenčna in iznajdljiva, da se ne pusti voditi za nos prav vsakemu, ki pride mimo, da zna tudi sama izračunati svojo bančno luknjo ali vsaj preveriti izračun, ki so ga zanjo, za precej denarja, pripravili tuji »eksperti«? Si želite točno takšne države? Potem se sprašujmo naprej. Je mogoče imeti kakovostno državno upravo, vrhunske birokrate, ki so dovolj kompetentni, da vse našteto izvedejo, če že skoraj desetletje vanjo ne dovajamo sveže krvi niti prek pripravništev niti s prehodi iz t. i. realnega sektorja. Tistim, ki so v sistemu že več let, onemogočamo napredovanje, plače pa jim vsake toliko časa malenkost znižujemo? Seveda, da ne. To je tako, kot bi skušali igrati v Ligi prvakov z veteransko postavo, nekoč lahko celo vrhunskih igralcev, ki pa danes več časa porabijo za masaže in rehabilitacije kot za tekanje in brcanje žoge. Ne gre, nasprotniki bodo preprosto prehitri in premočni, vaša mreža pa bo na koncu polna golov.

Za uradnike v evropski komisiji niso zamrznjene niti plače niti napredovanja, saj je tamkajšnji administraciji kristalno jasno, da bi bili takšni ukrepi neproduktivni.

V ožji državni upravi, pri čemer mislim na zaposlene na ministrstvih in v vladnih službah, zaradi prav vsaki od zadnjih vladnih garnitur tako samoumevne politike prepovedi novih zaposlitev raste generacijska vrzel, ki jo lahko čutimo že danes, resne težave z upravljanjem države pa se nam zaradi nje šele obetajo. Z vsakim naslednjim letom, ko vhodna vrata v pritličju, skozi katera naj bi v državno administracijo vstopali novi diplomanti univerz in visokih šol, ostajajo zaklenjena, izgubimo še eno generacijo, ki bi s pripravništvom morala začeti svoj počasni, a vztrajni (kakršen se za po definiciji rigidno organizacijo, kot je državna administracija, tudi edino spodobi) vzpon po birokratski piramidi, da bi v nekem trenutku lahko zasedla tudi tiste najvišje položaje v njej in s tem prevzela svoj del odgovornosti za upravljanje države. Da bodo do najvišjih položajev v resnici napredovali tisti najboljši posamezniki iz vsake generacije, naj bi zagotavljal na meritokratskih načelih delujoč sistem napredovanja. A smo v varčevalni vnemi žal tudi napredovanja, domnevno sicer začasno, dali na čakanje. Ta začasnost pa se z vsakim novim proračunskim obdobjem počasi spreminja v trajno stanje.

A bolj ko so tesno zaprta vhodna vrata v pritličjih naših ministrstev in vladnih služb, bolj se na široko odpirajo okna v njihovih vrhnjih nadstropjih, okna ministrskih kabinetov, skozi katera, prek vrste, mimo vsakršnih meritokratskih meril, naletava vedno več mladih strankarskih poletavcev, ki poleg izkazane strankarske pripadnosti in morda dobrega občutka za zakulisne spletke nimajo ne znanja ne z izkušenj, potrebnih za upravljanje države, saj bi oboje lahko pridobili, samo če bi v sistem vstopili spodaj, v pritličju, in se vsaj nekaj časa kalili na nižjih položajih v državni administraciji. Ni namreč dovolj oponašati Kasperja Juula, da bi bili tudi zares vrhunski spin doktorji, kot ga predstavlja njegov lik v danski nanizanki Borgen, za katero je človek včasih dobil občutek, da jo je nacionalna televizija predvajala kot šnelkurz vladanja za bivšo predsednico vlade in njene svetovalce. In takšnih, Borgen modelov (kot jih je v pogovoru na to temo pred kratkim poimenoval prijatelj), je po ministrskih in vladnih kabinetih z vsako vladno garnituro več. Jasno, saj je pritisk na t. i. kabinetne zaposlitve, ki nekoliko manj podležejo varčevalnim omejitvam, zaradi pomanjkanja rednih zaposlitev (ki ga generira ravno to isto varčevanje) vedno hujši. Vedno več ljudi je eksistenčno odvisnih od velikosti strankarske zaposlitvene kvote. Zaposlitve v kabinetih so tako, namesto da bi omogočale zaposlitev strokovnjakov, ki bi prispevali h kakovosti upravljanja države in njenih podsistemov, postale nekakšen socialni korektiv.

Čisto drugače je v Bruslju. Tam European Personnel Selection Office prek odprtih natečajev (concours) nenehno rekrutira nove kadre. Visoke plače in vsakovrstne bonitete, kot na primer davčne olajšave, posebni pokojninski aranžmaji, zagotavljajo, da se za odprta mesta v evropski administraciji potegujejo najboljši kadri iz držav članic. Za uradnike v evropski komisiji niso zamrznjene niti plače niti napredovanja, saj je tamkajšnji administraciji kristalno jasno, da bi bili takšni ukrepi neproduktivni. Če namreč resno mislijo s svojim poslanstvom naddržavnih varuhov evropske integracije, ki delujejo neodvisno od centrov moči v nacionalnih državah, potem nujno potrebujejo močno administracijo, znotraj katere delujejo visoko usposobljeni in tudi motivirani javni uslužbenci, po možnosti močnejšo od administracij posameznih držav članic, ki se načeloma trudijo zmanjševati moč in neodvisnost evropske komisije, ogrožati njeno legitimnost, da bi okrepili lastne moči in uveljavili popolnoma legitimne partikularne državne interese. V takšni igri moči je jasno, da bo evropska komisija pri obravnavanju naših varčevalnih ukrepov zaploskala prepovedi zaposlovanja ali celo odpuščanju, ki slabi našo državno administracijo, saj se s tem neposredno krepita moč in vpliv evropske. Začudenje zbuja, kako nekritično in brez boja smo mi sami pripravljeni na zmanjšanje lastne specifične teže.

V zadnjih mesecih, ko smo imeli priložnost spremljati resničnostni šov Evropska komisija in JCJ iščeta Slovenko, je bila v domačih medijih, kot nekaj novega, kot da ne bi bila splošno znana že zadnjih dvanajst let, pomembne pozornosti deležna višina plače evropskih komisarjev in visokih uslužbencev v Evropski komisiji. V prepletu neskončnega moraliziranja in čisto preproste, temeljne človeške zavisti nad visokimi, na ravni mandata celo šestmestnimi številkami, smo se vsi skupaj pozabili ozreti na za nas najpomembnejše dejstvo v zvezi s komisarsko plačo, in sicer na to, da je ta (upoštevajoč tudi davčne olajšave) desetkrat višja od plače predsednika slovenske vlade. Naš predsednik oziroma predsednica vlade namreč prejme za vodenje te države nekaj manj kot 3000 EUR neto plače in od tega zneska navzdol se nato zvrstijo prihodki vseh preostalih zaposlenih v slovenski državni administraciji. Vem, cinična večina bo na to rekla, da so glede na konkretne osebe, ki so v zadnjem obdobju obnašale/zasedale premiersko funkcijo in glede na izkušnje vsakega izmed nas z državnimi organi, še ti zneski previsoki, a gre pri primerjavi med plačama komisarja in predsednika slovenske vlade za preveč pomembno simbolno tehtanje specifične teže obeh funkcij, da bi se smeli zadovoljiti s tovrstnimi cinizmi. Ni namreč čudno, da se je bivši predsednici vlade v trenutku, ko se ji je ponudila priložnost, da bi s tega položaja presedlala na mesto evropske komisarke, precej spremenil pogled na domače politične probleme in potrebe. Z odstopom je sprožila politično krizo, vključno s poletnimi volitvami, se predlagala za komisarko (ob podpori koalicijskih partnerjev, da ne bo pomote) ter kot enega svojih čisto zadnjih projektov skozi parlamentarno proceduro spravila sklep o prodaji petnajstih podjetij v državni lasti, ki ni drugega kot nakupovalni seznam želja tujih finančnih institucij. S sprejetjem tega sklepa je državni zbor dal SDH-ju vnaprejšnje bianco soglasje za prihodnje prodaje teh, vse prej kot nepomembnih gospodarskih družb pod kakršnimikoli pogoji, sam sebi pa odvzel zakonsko določeno pristojnost, da ima s soglasjem o vsaki takšni morebitni prodaji zadnjo besedo. Ob vsem naštetem je težko ne imeti občutka, da je v nekem trenutku nad temeljnimi državnimi interesi prevladal individualni interes nekoga. Ob tej ugotovitvi je odveč vsakršno moraliziranje o etičnosti tega konkretnega politika/političarke, ko pa so tovrstna ravnanja posledica opisanega sistemsko vgrajenega nesorazmerja v vrednostih med najvišjimi nacionalnimi in evropskimi političnimi funkcijami v korist slednjih. Nesorazmerja, ki nam ga, da ne bo kakšne pomote, ni vsilil nihče od zunaj, nas pa nanj razumljivo ne bo tudi nihče posebej opozarjal. Le izkoristili ga bodo vsakič znova.

V francoskem filmu Kapital, ki ga je režiral grški režiser Costa Gavras, zgodbi o Marcu Tourneuilu, mladem makiavelističnem CEO-ju fiktivne francoske banke, ki po nenadni smrti svojega šefa dobi nepričakovano priložnost, da se vseli v pisarno predsednika uprave, je za našo razpravo povedna scena njegovega pogovora z ženo o plači, ki naj bi jo prejemal na novi funkciji. Lastniki želijo izrabiti dejstvo, da je tako na hitro dobil priložnost za vodenje banke, in mu določiti precej nižjo plačo, kot jo je prejemal njegov predhodnik (namesto 2,4 mu ponujajo »samo« 1,8 milijona evrov). Tourneuil vztraja, da želi imeti natanko takšno plačo, kot jo je prejemal njegov predhodnik, zato lastnike vpraša, ali si na vrhu svoje banke zares želijo predsednika uprave s popustom. Ko ga doma žena sprašuje, čemu vztraja, glede na to, da je že ponujeni znesek vrtoglavo visok, ji Tourneuil pojasni, da gre za vprašanje spoštovanja. Če ti plačujejo manj, te pač ne spoštujejo. Mi svojih predsednikov vlad (pa kdorkoli že trenutno zaseda to funkcijo) očitno ne spoštujemo, zakaj bi jih potem spoštovali drugi? Zakaj se ne bi prav z njimi malo poigrali in prav njih uporabili kot potrebno žrtev v imenu nekega višjega skupnega cilja, kot je denimo potrditev evropske komisije kot celote, ko pa so, zaradi svoje zgoraj opisane podrejenosti na eni in na drugi strani nesposobnosti svojih svetovalcev, da jih pred blamažo obvarujejo, prav oni najbolj priročni? Da ne bi ostalo spregledano: tudi za vodjo slabe banke, ki je v celoti v državni lasti, smo pripravljeni plačevati desetkrat več kot za svojega predsednika vlade. Pravijo, da zato, ker za to mesto pa zares potrebujemo vrhunskega strokovnjaka. Očitno takšnega na mestu predsednika oziroma predsednice vlade ne potrebujemo in ga, glede na razmere dela, ki mu jih ponujamo, tudi ne bomo zlahka dobili.

Začudenje zbuja, kako nekritično in brez boja smo mi sami pripravljeni na zmanjšanje lastne specifične teže.

Podobno si z varčevalno vnemo kot družba v kolena streljamo tudi po drugih družbenih podsistemih, kot sta denimo izobraževanje in zdravstvo. Ne zdi se nam namreč nič spornega, če denimo še za nekaj let (kdaj bo že konec te krize?) podaljšamo sicer že več kot pet let trajajoče obdobje »začasne« zamrznitve napredovanj mladih učiteljev v osnovnih in srednjih šolah, asistentov in profesorjev na fakultetah, če dodamo še po nekaj otrok v posamezni razred in se s tem kakšnega nepotrebnega učitelja povrh vsega še znebimo. Če kakšnega mladega zdravnika, v katerega smo pred tem sicer vložili nekih 300.000 evrov javnih (naših) sredstev, tudi ne zaposlimo. Spet nas pri tej odločitvi podpirajo tako evropska administracija, tuji finančni trgi, pa tudi domači gospodarstveniki, pri čemer so slednji resnično začeli verjeti v zgodbo o tem, da so prav oni tisti, ki hranijo celoten javni sektor, in da bi jim ta zaradi tega moral izkazovati večno hvaležnost in se s krčenjem konstantno prilagajati njihovim trenutnim zmožnostim. Nič zato, če bo padla kakovost javnega zdravstva in šolstva, luknje bo sproti zapolnila zasebna pobuda, ki bo v celo zgodbo prinesla še tako potrebno konkurenco v ponudbi teh storitev. Tudi tisti, ki najbolj vneto zagovarjajo proračunske reze v šolstvu, zagotovo ne mislijo, da so visoko izobražene mlade učiteljice in učitelji, ki že pet let stagnirajo na plači, nižji od tisoč evrov, zares predragi za poučevanje njihovih otrok. Nikakor. Oni mislijo, da so ti učitelji in učiteljice predragi za poučevanje vseh otrok. Ko se bo namreč davčna obremenitev njihovih dohodkov (ki je danes namenjena financiranju domnevno neučinkovitega in potratnega javnega sektorja) zmanjšala, bodo ti isti zagovorniki rezov v javnem šolstvu svoje otroke prepisali v zasebne šole, v katerih bo v razredu sedelo manj otrok, ki jih bo gotovo poučeval bolje plačan in motiviran učitelj oziroma učiteljica. V zloglasni, tajni sporazum TISA, ki naj bi liberaliziral svetovni trg storitev, je za zdaj Evropska unija sicer postavila pridržek glede področij javnega zdravstva in šolstva, a to ne pomeni, da se posamezne članice ne bodo lotile liberalizacije tudi na teh točkah. Dlje, ko bosta pod varčevalnimi ukrepi klecala in se razgrajevala javni zdravstveni in izobraževalni sistem, bolj samoumevno bodo padali zadržki do veljavnosti sporazuma TISA tudi za ta in druga področja, za katera se danes še pretvarjamo, da jih njegov vpliv ne bo dosegel.

Odnos države do njenega državnega aparata, s predsednikom vlade na čelu, odpovedovanje državnega zbora lastnim zakonskim pristojnostim, razprodaja gospodarskih družb v državni lasti za vsako ceno in izključno z argumentom, da jih kot država nismo sposobni upravljati, rezi v javnem sektorju, katerega vlogo naj bi počasi prevzemala zasebna pobuda in z njo tudi mednarodne korporacije, za katere nas prepričujejo, da bodo (kljub nič kaj prikritemu pehanju za visokimi dobički) učinkoviteje zadovoljevale družbene potrebe na področjih izobraževanja, zdravstva, sociale in drugih, vse to kaže na prepričanje, da na našo državo, po samo dobrih dvajsetih letih njenega obstoja, gledamo kot na nekaj preživetega in vedno bolj nepotrebnega (podobnega kateri od mikroobčin na vzhodu države, ki so same sebi namen). Svoje upe po čim optimalnejšemu zadovoljevanju naših ekonomskih, socialnih in političnih potreb pa polagamo v evropsko integracijo ter mednarodne korporacije. Morda se pri kom ob takšnem ravnanju ustvarja občutek, da Slovenci v resnici vidimo dlje kot drugi, in tako kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja spet predstavljamo nekakšno avantgardo. Morda je svet prihodnosti v resnici podoben tistemu, ki ga v svojem delu Infinite Jest opisuje David Foster Wallace, svetu superdržav (ZDA, Kanada in Mehika so denimo združene v Organizacijo severnoameriških narodov) in velikih korporacij, v katerem imajo slednje celo možnost tekmovati za nakup pravice poimenovanja posameznega koledarskega leta, zato se zgodba romana odvija v letih Whopperja (najbolj znan hamburger verige Burger King), Perduejevega čudežnega piščanca (Perdue je glavni predelovalec piščančjega mesa v ZDA) ali Glada (proizvajalec vrečk za odpadke), glavnina pa v Letu inkontinenčnega perila za odrasle (Year of the Depend Adult Undergarment). Vendar, bodimo si glede odgovornosti za to podobo na jasnem: naša današnja fatalistična ravnanja v resnici ne pomenijo zgolj vnaprejšnjega prilagajanja tej novi podobi sveta, pač pa šele njeno vzpostavitev.