Proti tiraniji vrednot

Demagogija z vrednotami je doživela svoj politični odmev v nemškem parlamentu 9. septembra 1982 z besedami vodje takratne nemške opozicije in poznejšega nemškega kanclerja Helmuta Kohla, namreč da gre »za duhovno-moralno krizo«. Vrsta politikov danes v nedogled ponavlja to Kohlovo izjavo in to poslušamo tudi pri nas.

Nadvse utrudljivo je poslušati, da je zdajšnja kriza »kriza vrednot«. Od kod to in zakaj? Zakaj se je med nas pritepla ta čudna zgodba, ki so ji ljudje pripravljeni verjeti in jo patološko upoštevati – celo vodilni politiki. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je na čedalje bolj očitne tendence restavracije kapitalizma odzivala tudi teorija, vse do danes; najprej v zahodnem svetu kot neokonservativizem, ki je postopoma začel vdirati tudi k nam, naše družboslovje je dobesedno preplavil kot klic »nazaj k liberalizmu«.

Liberalizem s svojo zagledanostjo v privatizacijo je vztrajno izpodrival teorije državnega intervencionizma, nakopičene družbene probleme so začeli reševati s sloganom »individualizacija« zato, da bi jih postopoma depolitizirali, skratka sprivatizirali. Teorija, marksistična še posebej, na akademski ravni se je morala umakniti v ozadje, na njeno mesto je pogosto prihajal populizem malomeščanskega izvora, ki je fanatično nastopil proti egalitarizmu. Kot da bi liberalizem pomenil zradikalizirano malomeščanščino, ki kot »šiki Miki« na vsaki gasilski veselici vpije Dol s socialno državo, gor s tržiščem in individualizmom, to kričanje pa poteka z zadovoljno samovšečnostjo, odeto v smejoč se nasmešek beline zobne kreme. Kalodontni nasmešek nam je mamljivo ponujal »demokracijo« v obliki privatizacije in ta je, še posebej na povabilo desnice, prihajala vsak dan bolj in noče in noče stran od nas.

Ob stoti obletnici Marxove (1818−1883) smrti smo razglabljanja desnih, tj. neokonservativizma, najprej razumeli kot retorično strategijo, ki je takrat nismo jemali resno. Desnica na Zahodu pa je čedalje glasneje vpila, da so vladne strukture v socialni državi preobremenjene, torej jih je treba razbremeniti. Iz zamenjave vzroka s posledico je izšel vzorec za sedanjo politično kulturo, ki prisega na »duhovno-moralno krizo« in socialno državo razume celo kot izvirni greh človeštva. Torej, sodimo grešniku − na grmado z njim.

Nadvse utrudljivo je poslušati, da je zdajšnja kriza »kriza vrednot«. Od kod to in zakaj? Zakaj se je med nas pritepla ta čudna zgodba, ki so ji ljudje pripravljeni verjeti in jo patološko upoštevati – celo vodilni politiki.

Demontaža socializma je potekala celo z geslom Tako naprej ne gre več, ko je šlo za poskus ohranjanja socializma; zahteve glede družbe blaginje je bilo treba na državni ravni reducirati, seveda vse do končne trditve Socializem ne more več in ne zna vladati. Domala vsak govor o poskusu prenove in obnove socializma je spremljala določena teorija krize in po uradnem sesutju socializma leta 1989, in kljub njegovemu koncu, se vse do danes krizno stanje ni končalo. To je vsekakor največji paradoks zloma in konca socializma, saj se z njegovim koncem kriza ni končala, ampak se samo še stopnjuje.

Sodobni desničarski, konservativni pristop potiska in prelaga negativne gospodarske posledice na kulturo. Tako neokonservativci, ki imajo svoje goreče zaklinjalce tudi pri nas, marsikaj kriznega, kar se dogaja v družbi, podtikajo kulturi in tu pritiskajo na etiko in njene vrednote. Skratka, kriza, ki izhaja iz nezaželenih posledic neustrezne gospodarske rasti, je kriza vrednot in ti, ki so kot družbeni sloj krivi za to, torej intelektualci, levičarski še posebej, zaslužijo sankcije.

Izvor trditve, da gre danes za »duhovno-moralno krizo«

Namesto da bi nova, zdajšnja desnica iskala razloge za krizo v ekonomskih in zgrešenih administrativnih imperativih, v tem, kar vse monetarizira in spreminja v tržno blago vsa področja družbenega življenja in jih tako tudi upravlja, se zaganja v kulturo, v najnovejšem času še posebej v etiko. Zato so ta trenutek vrednote zlorabljene in še bodo in zdi se, kot da bi demokracija vsebovala načela, ki so ji breme, skratka, kot da demokracija ne bi vzdržala njihove načelnosti; težo tega, kar kot enakost, solidarnost, socialna varnost in zaščita še posebej pooseblja demokracijo, bi politika rada odvrgla, toda kam?

Najbolj grob odgovor je bil marš na trg. Leta 1979 je izšlo delo z naslovom Neokonservativci (The Neoconservatives), v katerem je ameriški avtor izrazito katoliške usmeritve Peter Steinfels (roj. 1941) izrazil nekaj, kar je postalo celo nekakšna sveta resnica desničarskega pohoda in restavracije kapitalizma, vsaj skozi razviti zahodni svet: »Sedanja kriza je prvenstveno kulturna kriza, vprašanje vrednot, morale in obnašanja. Čeprav ima ta kriza vzroke in posledice na ravni družbenoekonomskih struktur, neokonservativizem v primerjavi z levico meni, da te strukture delujejo dobro. Problem je v tem, da so naša prepričanja postala šibka, naša morala je popustila, naše obnašanje se je pokvarilo.« Zato ker očitno kapitalizmu ne služimo zadosti ubogljivo in poslušno, ker je pač kapitalizem kot veliki nezmotljivi Gospod, pred katerim moramo klečati. Steinfels dokazuje, da je levičarska solidarnostna romantika življenje pahnila v uporniško kulturo, življenjski slog postaja beg od družine in od varnega poklica, skratka, boemstvo je pribežališče takšnega uporništva in glasniki tega levičarji, intelektualci še posebej.

Ker krize ne more razrešiti ekonomija, se je nad njo treba spraviti z moralo in pri tem angažirati religijo kot storitveni servis. Hipokritski kapitalistični način reprodukcije, ki je v zelo očitni krizi, taisto krizo prelaga s sebe na drugega, celo na vrednote, in religiozno vodene in upravljane vrednote so v svetovnem okviru marsikje porodile fundamentalizem in z njim povezani terorizem, ki zlepa ne bo obvladljiv. Priče smo pojavu religiozne diskriminacije, ki silovito prodira čez svoje meje in vodi v kulturno, jezikovno in celo v etnično, rasno, spolno in telesno diskriminacijo. Institucionalni monopol tega postaja skrajno diskriminatorno-izključevalno dejstvo.

Vse do danes in že do onemoglosti ponavljamo to frazo o krizi kulture in vrednot; to je skrajno zideologizirana podoba nečesa, kar je zdaj že naše sledništvo. Kako dolgo še? Postavimo si vprašanje, zakaj in od kod to izvira.

Razmere v svetu so pregrete z nečim neobvladljivim in živimo v času, ki se ni znašel onkraj komunizma in kapitalizma, ampak krepko v kobiličarskem kapitalizmu (požrešen in nenasiten kot kobilice, ki vse opustošijo, požrejo in nato odletijo uničevat naprej), in nanj se je zelo očitno pripravljala nova, docela načrtovana ideologija, ki jo je že zelo zgodaj med prvimi dojel še zdaj živeči nemški filozof in sociolog, eden najbolj priznanih in upoštevanih v sodobnem času, Jürgen Habermas (roj. 1929) in tudi ni molčal. Po njegovi uveljavitvi je nemški filozof Peter Sloterdijk (roj. 1947), s katerim se sicer v marsičem razhajata, izrazil razpoloženje sodobnega časa s formulo »zaustaviti refleksijo in vzpostaviti trdne vrednote«. Zato zdajšnja ideologija, tj. velelni imperativ nazaj k etiki, časti in povzdiguje vrednote, namesto refleksije se aktivira zagon v svet vrednot, kjer naj kritična misel obmiruje, se nevtralizira ali glede na dogajanje v stvarnosti celo izloči. Ponižnost in poslušnost naj stopita v ospredje in dajmo najprej in za začetek z njima vzgajati po šolah.

V obdobju, ki ga je pri nas in po vsej zahodni Evropi zaznamovalo skrajno prizadevanje za ohranitev socializma (evrosocializma, ne boljševizma), z geslom Več demokracije, več svobode, toda ne z malo manj, ampak še več socializma, je že potekala organizirana restavracija kapitalizma, ki ga najprej ni bilo enostavno prepoznati. Tudi pri nas so zelo dobro plačani »misleči piskri«, t. i. (think-thank) intelektualni kontejnerji glasno čvekali o nujnosti konca totalitarizma in imeli poln gobec demokracije, tolerance, liberalizma, človekovih pravic in še česa. Habermas takrat ni molčal, njegovi članki in študije zelo podrobno analizirajo to vrnitev in v poplavi sugestivnih besed o koncu tega in onega, tudi moderne, je že bil na pohodu konservativni cunami. Zavestno in organizirano se je delalo, da bi se sesuvala socialna država, »družba blaginje« (Wellfare State). Habermasovo sporočilo je bilo šokantno, saj gre po njegovem za zelo kompleksen sistem, ki uravnava »interakcijo ekonomije in kulturne države«.

Kar poteka kot družbena modernizacija, je po prepričanju desnice zavito v skrajnosti, ki so med seboj militantne in povsem izključujoče se, kajti moderna pomeni nihilizem, socialni in dobrodelnimi programi za reveže in brezposelne so ropanje, državni posegi so isto kot totalitarizem, izdatki za oboroževanje nastajajo zaradi partnerstva s komunisti. Feminizem in boj istospolno usmerjenih za svoje pravice pomenita razbijanje družine, toleriranje levice je v bistvu potuha terorizmu, antisemitizmu ali kar fašizmu. V miselnem zagonu take očitajoče diskusije so neokonservativci oziroma desničarji kar tekmovali, kdo bo naštel več takih levičarskih grehov v času, ko je bila vzhodna Evropa še socialistična.

Desničarski, konservativni pristop potiska in prelaga negativne gospodarske posledice na kulturo. Tako neokonservativci marsikaj kriznega, kar se dogaja v družbi, podtikajo kulturi in tu pritiskajo na etiko in njene vrednote. Umik statusne in zmogljivostne konkurence je zlo, skratka, tradicionalna etika poslušne discipline in delovna (garaška) etika sta sesuti in za vse to je treba udariti po levičarskih intelektualcih, proti njim naj ukrepa politika prek ministrstev s svojimi finančnimi sankcijami, varčevalnimi ukrepi, strogim nadzorom pri prijavi raziskovalnih programov, vpeljavo etičnih kodeksov in zniževanjem plač. Tudi pri nas. Naše spontano vstajništvo je to na srečo zaustavilo.

Postutopična demagogija

Demagogija z vrednotami je doživela svoj politični odmev v nemškem parlamentu 9. septembra 1982 z besedami vodje takratne nemške opozicije in poznejšega nemškega kanclerja Helmuta Kohla, namreč da gre »za duhovno-moralno krizo«. Vrsta politikov danes v nedogled ponavlja to Kohlovo izjavo in to poslušamo tudi pri nas.

Skratka, kriza, ki izhaja iz nezaželenih posledic neustrezne ekonomske rasti, je kriza vrednot in ti, ki so kot novi razred krivi za to, tj. intelektualci, zaslužijo sankcije. Kot posebej in jasno opozarja v svojih številnih prispevkih Jürgen Habermas, postajajo intelektualci najbolj izpostavljena tarča neokonservativne kritike, dobesedno po Petru Steinfelsu: »Novi razred in njegova sovražna kultura morata biti ukročena ali potisnjena iz vseh občutljivih okolij.«

Že leta 1982 si je Habermas upal naravnost povedati, da gre za ljudi, ki so pretresli idejni svet levice in liberalcev in celo omogočili zmagoviti Reaganov prihod. Tem teoretikom so prisluhnile tudi konservativne stranke po Evropi, teorija prav tako, kajti intelektualna borza teh ljudi je bila zelo zgovorna in močna. »Teoretsko produktivno jedro neokonservativcev sestavljajo znanstveno uveljavljeni sociologi kot Daniel Bell, Peter Berger, Nathan Glazer, Seymour Martin Lipset, Robert Nisbet in Edward Shils.« To je ena od treh konservativnih smeri, druga je protestantski fundamentalizem, tretja pa katoliško konservativno naravnana smer še iz časov hladne vojne in v njej Habermas omenja aktivista Williama Buckleyja. Nekateri posamezniki iz prve smeri so v petdesetih letih 20. stoletja aktivno sodelovali »s strogo antikomunističnim krogom ‚American Committee for Cultural Freedom‘«, javno so nastopali na različnih kongresih in objavljali v reviji Encounter. Kot je opozoril Habermas, se ta komite na svetovni ravni ni zelo angažiral samo proti Sovjetski zvezi, ampak še mnogo bolj proti vsem oblikam teoretskega marksizma.

Dosledna kontinuiteta te konservativne smeri iz petdesetih let sta po Habermasu njihov antikomunizem, ki se sklicuje na totalitarizem, in antipopulizem, ki ga utemeljujejo »s teorijo demokratične vladavine elite«. Fašizem in komunizem sta po tej teoriji totalitarizma identična, za politični ideal pa velja ameriški model, ki je tudi ideal liberalizma; ta na politični ravni izbira najboljše in najprimernejše ljudi za vodenje politike. Očitno načelo stroge konkurence − najšibkejši člen, marš ven − in trenutno celo ponekod zdajšnji bolonjski študijski programi niso daleč od tega, ko v procesu izobraževanja izpostavljajo »kompetence«.

Toda liberalce, ki so postali neokonservativci, je stvarnost začela prehitevati in vznemirila jih je izguba avtoritete še posebej nosilnih in vodilnih institucij političnega sistema. Pri tem niso iskali vzrokov za krizo v funkcioniranju ekonomije in državnih aparatov, ampak v »kulturno pogojenih problemih legitimacije«, skratka v »motenem odnosu med demokracijo in kulturo«, kot da kriza ni ekonomska, ampak mnogo bolj kulturna. Klic »kriza vrednot« je postajal vedno bolj glasen, in to toliko bolj takrat, ko so gospodarski problemi postajali čedalje bolj izraziti, začenši z brezposelnostjo. Tej sugestivni retoriki se zlepa ni dalo izogniti − vse do danes. Je pa napačna, in to povsem.

Proti boljševizmu antike

Mojo generacijo 68 je spremljala parola, da je razlika neenakost – svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače – misel, ki bi se lahko glasila tudi, da je enakost identiteta, ki upošteva in spoštuje drugačnost, ta pa je etična vrednota solidarnosti. Ta, drugi del je neokonservativni zasuk začel do skrajnosti izkoriščati z očitkom, da je enakost totalitarizem, celo komunajzerstvo. Začel se je apokaliptični pohod proti enakosti, celo tako, da so nekateri − desni − idejo bratstva znotraj krščanstva imenovali kar boljševizem antike. Osuplo smo se srečevali s tovrstnimi kritikami in mnogi smo bili krščanstvu za idejo bratstva zelo hvaležni, kajti kakorkoli že, tudi kot ateisti in levičarji (komunisti) smo videli in priznavali, da je ideja enakosti − egalitarizem − prešla iz krščanstva v demokracijo in postala eden njenih najbolj konstitutivnih elementov. Vemo, kako dragoceni so prispevki iz vrst krščanskega socializma pri nas, ne gre jih zametovati, tudi Kardelj jih je spoštljivo upošteval, in še dandanes jih v Skandinaviji, zato pa je nerazumljivo, da krščansko usmerjeni krogi pri nas danes pišejo povsem neoliberalistične razvojne programe in do onemoglosti prisegajo na privatizacijo − kot Velikega mesijo − in v njej vidijo že nekaj odrešenjskega, nekakšno obljubljeno deželo.

Vrednote imajo nedvomno povezovalno moč in neka vrednota, ta solidarnostna, je s socializmom izginila, bolje rečeno, bila je pregnana. Danes manjka povezovalna moč utopije, ki je ljudi združevala v skupnost znotraj demokratičnega socializma − ne v totalitarizmu boljševiške provenience in dobro je, da je izginil −, in tukaj je več kot jasno, da liberalizem tega naboja nima in ga ne bo nikdar imel. In kjer tega ni, tam življenje ni domovanje, ki si izbere kaj kvalitetnega, ampak samo boj za preživetje, vse je zreducirano samó na kvantiteto, ki meri s plačilno (ne)zmožnostjo.

In kaj zdaj, ko se je vedno bolj oglašala desnica in zahtevala odpravo tega, kar je za mnoge od nas bila − ideja organizirane solidarnosti − in še vedno je ena temeljnih vrednot utopije svetovnih razsežnosti? Desni so nam začeli vpiti, da je utopije konec. Znašli naj bi se v postutopični dobi, skratka, utopija in enakost sta od tedaj vse do danes na udaru. Udarimo pa po demokraciji kot enakosti − egalitarizmu − s parolo, da je kriza predvsem kriza vrednot. Naj živi novi individualizem v podobi privatizacije − namesto včerajšnje solidarnosti −, pomikamo se k monetarizmu friedmanske usmeritve, ki načrtno sesuva družbo blaginje, še tako dobro mišljen državni intervencionizem je totalitarizem in totalitarizme pač v imenu demokracije obsojamo, celo kriminaliziramo.

Aktivirati je treba vrednoto poslušnosti in ponižnosti, da bi kapital lažje deloval, in ta plemenitita, glej nesramna, zahteva kapitala do krščanskih cerkva je nekaj, kar že – po kritiki krščanskih socialistov, tudi naših − spominja na kontrarevolucijo v samem krščanstvu.

Kot da bi se demokracija sesuvala sama v sebi, ker so ji njene lastne vrednote odveč, saj njihove načelnosti ne prenese več, še sami temelji našega humanizma so na udaru.

Čaščenje vrednote potrpežljivosti in ponižnosti

Peter Sloterdijk je v svojem delu Srd in čas z ironičnim kazanjem na »svetovni teater groženj« odločno zavrnil antikomunistično čaščenje vrednote »potrpežljivosti in ponižnosti« s temi besedami: »Po padcu komunizma je moral posel svetovnozgodovinskega maščevanja, splošneje rečeno, univerzalne poravnave trpljenja, vnovič spolzeti iz rok človeških agentur. Tako so se oblikovali dobri razlogi, na podlagi katerih se je katoliška cerkev lahko povzpela na oder kot pristni postkomunizem, skoraj kot duša avtentičnega in spiritualnega komunizma – to priložnost je bilo mogoče razbrati iz teatralnega poslanstva Karola Wojtyłe. Katoliška poslanica seveda vključuje vrnitev h klasični moralni konservativni drži, po kateri naj bi se moral tudi sodobni človek osvoboditi jeze in revolta, da bi znova našel, kar je izgubil med dogajanji od leta 1789: potrpežljivost in ponižnost. Ta priporočila pa spregledujejo vsaj to, da visoko doneče kreposti stojijo na trhlih nogah, če jim ne priskoči na pomoč grozeča oblast verodostojno oznanjevalne teologije poslednje sodbe.« K temu je treba dodati geslo, ki se glasi: Ne sprašuj, kaj lahko država stori zate, ampak kaj ti lahko storiš za državo. To, da si potrpežljiv in ponižen? Recimo vsakokrat takrat, ko nesposobna politika s svojo administracijo prenaša probleme iz javnih proračunov z države na tržišča?

Kot vpije desnica in še kdo, zato da se pospešita investiranje in krepitev kapitala, se država načrtno umika iz ekonomije in odgovornost prenaša na tržišče. S polnimi usti čaščene vrednote tolerance − namesto solidarnosti − podpira to, kar so nam zahodni levičarji, in to celo ameriški kot npr. Herbert Marcuse, dopovedovali že v poznih šestdesetih letih 20. stoletja, namreč da se zakoni ekonomije nikdar ne obnašajo tolerantno. Torej: represivna toleranca, ko gre za premoč ekonomije nad politiko, in s premočjo take svetovnotržne metafizike (Ulrich Beck) se globalizacija spreminja v nekaj izrazito negativnega, v globalizem. Znotraj teh razmer pa tako politika kot religija postajata sredstvo za sovražno ločevanje ljudi, tega medsebojnega nasprotovanja, ki smo mu priče, odkar ljudje sploh poznamo takó politiko kot religijo – žal. Človek bi najraje vprašal, zakaj smo ju sploh iznašli.

Desno usmerjena teorija je zavpila, da je sekularizacija pripeljala kulturo do profanacije in po njenem prepričanju je v tem celo vir subverzivnosti. Ta, v levičarskem žargonu rečeno razsvetljenska kultura po presoji desnice ni dobra v smislu pripravljenosti za delo in za poslušnost, na tem pa seveda temeljita tržna ekonomija in bogatenje kapitala. Tako je še danes skupna značilnost vseh neokonservativnih pristopov v odklanjanju kulture moderne, ki nam je na srečo odvzela pripravljenost za ponižnost in poslušnost, čemurkoli že.

Najlažje je bilo krizo ekonomije (kapitala) in države razglasiti za »duhovno-moralno« krizo, da bi se prikrili dejanski razlogi. Senzibilnost, ki jo je razvijala levo usmerjena teorija, je pomenila novo sub-

jektivnost, ki se je upirala tradicionalnemu vrednotenju, normiranju, dojemanju resnice, postala je trajni vzor za radikalno razlikovanje na področju vrednot. Te moralno-praktične posledice so razširjale pojem demokracije in zavračale imperativ kapitala. Tam, kjer je tržna ekonomija vpila nazaj k vrednotam, je levo usmerjena teorija spregovorila o antropologiji politike, ki naj vsak trenutek prepozna stvarne potrebe ljudi. Ljudje smo najprej bitja potreb, sklicevanje na pravice pa pogosto samo – in nič več − prelaganje problemov na nikogaršnjo zemljo, skratka, za pravičniško hinavščino gre.

Še vedno je za levico v primerjavi z desnico značilno to, da ji z njenim dojemanjem demokracije kot egalitarizma uspe prepoznavati stvarne potrebe ljudi. Ljudje smo najprej bitja potreb, šele potem smo zaklinjalci človekovih pravic, in zato danes govorimo o antropologiji politike; dober politik je ta, ki mu to vsak trenutek uspe. Tako je zgodovinski napredek možen kot moralni napredek, ki se poraja najprej iz rastoče občutljivosti in dovzetnosti za potrebe čedalje večje množice ljudi in stvari. Skratka, za solidarnost gre. In solidarnost je druga plat pravičnosti in ta utemeljuje dojemanje politike kot politike možnega.

Koliko svoje načelnosti vzdrži demokracija

Nova desnica ne išče razlogov za krizo tam, kjer bi jih morala, v napačnih politično-ekonomskih odločitvah, ampak, kot je že bilo poudarjeno, posega na področje etike in njenih vrednot. Kot da bi se demokracija sesuvala sama v sebi, ker so ji njene lastne vrednote odveč, saj njihove načelnosti ne prenese več, še sami temelji našega humanizma so na udaru.

Habermas je moral nekaj desetletij pozneje govoriti o rastočem političnem vplivu verskih ortodoksij in hkratnem širjenju naturalističnih podob sveta. Naturalizacija duha in verski zasuk v politizacijo pomenita samoinstrumentalizacijo uma, misel spet taktizira, teorija je izdana in vendar mora opozarjati na dostojanstvo uma in refleksije, ki se upira vsakršnemu determinizmu mišljenja, tudi zdaj popularni naturalizaciji duha.

Tako kot politizacija in revitalizacija religiozne ortodoksije tudi naturalizacija duha pomeni poskus prestižnega upravljanja in vodenja sveta – in malo ironično rečeno je to s ponižnostjo in poslušnostjo lažje kot z demokratičnim pristopom, ki ves čas dokazuje, da je potrebno predvsem eno, in to je pustiti svobodi svobodo. Zaradi tega je demokracija naporna, celo zelo, in če smo jo osvojili, jo je pač mnogo težje obdržati in jo ohranjati kot pa zavreči.

Ravno ta zavest o svobodi, ki se z ničimer ne omejuje, daje humanistiki, ki načrtno izginja iz bolonjskih študijskih programov, trajno pravico, da, četudi še tako asketsko, zagovarja in bedi nad suverenostjo uma in njegovo svobodo, ki se ji kritična misel nikdar ne sme odreči, ne glede na kakšna popularna čaščenja enkrat zdravega razuma, drugič religiozne zavesti in njenega zaklinjanja na notranje preroštvo, tretjič determinizma znanosti od biologije pa vse tja do psihologije in tudi ne glede na čaščenja kakšne estetske zavesti, zagledane v zanesenjaško premoč umetnosti nad vsem.

Gre samo in predvsem za eno, namreč za dostojanstvo uma in s tem za temeljno pravico humanistike, da um varuje, da pred ničimer nikdar ne okameni in da tudi politiki zabrusi Humanistike ti ne dam, etiko pa še manj. Vse to Habermas izgovarja z izrazom refleksijski zagon in mnogi se strinjamo z njim, da je to treba ohranjati in negovati. Mi, ki smo izšolani s pomočjo frankfurtske šole, kar je bil naš izjemni privilegij v času študija okrog leta 1968, nočemo opustiti projekta humanizma in tudi nočemo prisegati na ideologijo trenutno čaščenega postmodernizma, kajti kot levičarji še vedno zagovarjamo radikalizirano razsvetljenstvo − uporabljaj svoj lastni um −, ki je kot nezaustavljivo razsvetljenstvo.

Še nekaj: levičarstvo nas je naučilo, da pred nobeno resnico, od koderkoli že pride, nismo na kolenih. O resnici prej dvomimo, kot pa da bi bili njeni zaklinjalci, in levičarska drža nam omogoča nekaj zelo samozavestnega, namreč to, da se resnica dela, ne pa išče, ker ta nikjer ne čaka kot že izgotovljena, dana. Mejnik tega dragocenega spoznanja je vsekakor francoska revolucija, od takrat resnico počnemo in bančnikom, ki bi nam dajali kakšno resnico na posodo – seveda s trajnimi obresti odplačevanja –, zabrusimo, da smo resnico nacionalizirali. Kot sprivatizirani bančniki vrednot seveda ti še vedno vsiljujejo slogan o krizi vrednot in hkrati ponujajo vseodrešenjske storitve.

Nova desnica ne išče razlogov za krizo tam, kjer bi jih morala, v napačnih politično-ekonomskih odločitvah, ampak, kot je že bilo poudarjeno, posega na področje etike in njenih vrednot.

Kljub deklarirani postutopični dobi ohranjamo zmožnost za negovanje utopične zavesti, ki nas svari, da mišljenje mora znati ponuditi alternative obstoječi stvarnosti. Verjamemo, da bi lahko bilo drugače, bistveno drugače, mnogo bolje in boljše, kot pa je, in zato tudi politiko dojemamo kot politiko nečesa možnega in ne samo zgolj danega. Brez kančka nečesa utopičnega se pač alternative temu, kar (zgolj) je, misliti ne da, in če že ne zaradi česa drugega, ravno zaradi tega utopije potrebujemo. V tem pa je utopija moje burjevestniške generacije 68, da bi bilo to kratko življenje, ki ga živimo med svojim rojstvom in smrtjo, kot domovanje, skratka, da bi v vsakem kotičku sveta prebivali kot doma. Za ta ideal domovanja, te naše levičarske utopije svetovnih razsežnosti, bi bilo treba svet in razmere v njem temeljito spremeniti in vemo, da tega kapitalizem (neoliberalizem) nikdar ne bo.

Nismo proti etiki in sploh nismo brez etike, ponosni smo, ker je levičarska etika v svojem temelju najgloblje etično motivirana s potrebo po pravičnosti in občutkom za poštenost, in najbolj utopično sporočilo te (naše) etike je v tem, da nam gre za etiko za vse, prav vsakega človeka in ne samo za nekatere, recimo kakšno »lepo dušo«. Zato etiko dojemamo kot nekaj nerepresivnega, kot človekovo drugo naravo, skratka, kot onaravljeno etiko in ne etiko kot človekovo protinaravo ali tradicionalno onenaravljeno etiko. Eno najbolj temeljnih sporočil te naše onaravljene etike je prepričanje (vrednota), da smo na svetu zato, da v njem z organizirano solidarnostjo na vseh ravneh ustvarjamo mir, skratka, da svet mirimo, ne pa da ga merimo v milijonih dobička in kapitala. Miru brez socialnega miru pa nikdar ne bo.